Jedro

Sporna dela niso zajeta v gradbenem dovoljenju že zato, ker so izvedena po projektni dokumentaciji, ki je bila izdelana za pridobitev gradbenega dovoljenja. Katera dela po PGD projektu so s tem gradbenim dovoljenjem dovoljena, je namreč navedeno v alinejah 1. točke izreka gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje tožnici in A.A. kot investitorkama naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo prizidave in nadzidave poslovno stanovanjskega objekta ..., na zemljišču s parc. št. *13 k. o. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je inšpekcijskima zavezankama naložil, da morata v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti nelegalno gradnjo in to v 22 alinejah tudi podrobno opredelil. Če inšpekcijski zavezanki v navedenem roku ne bosta opravili naložene obveznosti, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njune stroške (3. točka izreka). S 4. točko izreka je inšpekcijski organ odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 126/07 in 108/09 – v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ prve stopnje je odločbo izdal po uradni dolžnosti na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je ugotovil, da pomenijo dela, navedena v 2. točki izreka, nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da sta bili za navedeni objekt podpisani dve pogodbi za izvedbo gradbenih del, prva z dne 25. 5. 2004 se nanaša na obnovo fasade in strehe, druga z dne 16. 2. 2005 pa na obnovo zadnjega dela stavbe ... Prvo pogodbo je tožnica podpisala skupaj z A.A., drugo pa je na strani naročnika podpisala tožnica sama. Upravni organ je ugotovil, da se pooblastila drugih solastnikov, ki jih je tožnica predložila, nanašajo na prodajo podstrešnih stanovanj in ne na sklepanje pogodb z izvajalci del. Zato solastniki, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, niso zavezanci v postopku gradbene inšpekcije, na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa imajo pravico udeleževati se postopka.

Upravni organ je upošteval, da je bilo za navedeni objekt izdano gradbeno dovoljenje št. 3515-18/2004-14/440-BN z dne 24. 6. 2004 (pravnomočno dne 30. 7. 2004), po katerem je dovoljena obnova strehe v istih gabaritih kot obstoječa streha (pri kateri se bo zamenjalo dotrajane špirovce, lege ter kritino in odstranilo nevarne dimnike), obnova fasade in sanacija temeljev pod fasado. V 2. točki izreka navedene odločbe je navedeno, da ostala dela, ki so zajeta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja PGD Arhitektura, št. P-6/04 01, februar 2004, in sicer izvedba prizidka na vzhodni strani objekta z vsemi spremljajočimi deli, niso predmet tega dovoljenja. V postopku je bilo ugotovljeno, da dela, našteta na straneh 6 do 8 (in povzeta v 2. točki izreka izpodbijane določbe), niso dela obnove – rekonstrukcije strehe, kot je dovoljena s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, saj je staro ostrešje, vključno s kolenčnimi zidovi in deli starih stropov nad zadnjo bivalno etažo, odstranjeno v celoti, in da so zgrajene nove armiranobetonske plošče in kolenčni zidovi tako, da je nastala še ena podstrešna etaža, da je ostrešje višje in da ima strešna okna, vse z namenom pridobitve treh novih stanovanj. V nivoju tretje in četrte etaže inšpekcijski organ ugotavlja nov prizidek, delno nadzidan z novo, mansardno (peto) etažo. Izvedena dela na obravnavanem objektu kljub poskusom niso bila legalizirana. Po mnenju inšpekcijskega organa teh del ni mogoče šteti kot neskladno gradnjo, temveč gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je odpravil 12., 18. in del 19. alineje 2. točke izreka prvostopenjske odločbe, 6. alinejo 2. točke pa je odpravil in nadomestil z novo. Točko 2 izreka je dopolnil še z obveznostjo vzpostavitve prejšnjega stanja na stroške inšpekcijskih zavezank, v 4. točki izreka je odpravil drugo alinejo, v četrti alineji pa prepoved prometa z zemljiščem, na katerem je objekt. V preostalem je pritožbe zavrnil. Pritožbeni organ pritrjuje stališču organa prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo in kot protispisne zavrača pritožbene trditve o skladnosti izvedenih del z gradbenim dovoljenjem. Zavrnil je tudi pritožbene trditve o ustavitvi inšpekcijskega postopka, o neprimernosti izrečenega ukrepa odstranitve nelegalne gradnje in o pomenu odločbe stanovanjske inšpekcije. V obravnavani zadevi je namreč odločilno to, da gradbeno dovoljenje za ta dela ni bilo izdano in je zato sporna gradnja izvedena nezakonito.

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, po izdaji drugostopenjske odločbe pa je sodišču sporočila, da vztraja pri vloženi tožbi zoper izpodbijani akt in da tožbo razširja tudi na odločbo upravnega organa druge stopnje. Izpodbijani odločitvi očita nezakonitost in neizvršljivost. Meni, da sta v odločbi z A.A. napačno navedeni kot edini inšpekcijski zavezanki, saj sta le dve od več soinvestitorjev. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo stanovanjske inšpekcije, s katero je bila solastnikom objekta odrejena sanacija strehe. Ugotovitev inšpektorja, da za sklenitev pogodb ni imela pooblastil drugih solastnikov, naj bi bila napačna. Meni, da inšpektor ni pravni strokovnjak, ki bi lahko ocenjeval veljavnost pooblastil. Da so tudi drugi solastniki soinvestitorji, naj bi izhajalo iz besedila pooblastil, ki pravi, da se prejeto kupnino za prodajo podstrešja uporabi za stroške in potrebna dela na nepremičnini tako v podstrešni etaži kot tudi za ostala nujna vzdrževalna dela na celotni stavbi.

Odločbe pa naj ne bi bilo treba oziroma naj je ne bi bilo mogoče izvršiti, ker je bila gradnja ustavljena že septembra 2006, ko je bil objekt gabaritno zaključen, kar je ugotovila tudi inšpektorica na ogledu 21. 9. 2006. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z vsemi dotedanjimi ugotovitvami delavcev istega inšpektorata, da so dela izvedena v skladu s projektno dokumentacijo „z izjemo kukerla v izmeri 15 m2, na katerem so bila dela ustavljena“. Trdi, da ni nikoli naročila del, ki bi odstopala od izdanih gradbenih dovoljenj in gradbene dokumentacije in se sklicuje na dopis inšpektorice ... glavni inšpektorici z dne 8. 9. 2005 in na odločbo z dne 23. 6. 2005, s katero je bila odločba inšpekcijskega organa z dne 12. 10. 2004 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Tudi iz zapisnikov ogledov z dne 21. 11. 2005 in 21. 9. 2006 naj bi bilo razvidno, da so dela izvedena v skladu s projektno dokumentacijo (PGD in PZI) in da ni razlogov za nadaljevanje postopka. Zato naj bi bila izpodbijana odločba izdana v nasprotju s 16. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Meni, da je inšpekcijski organ odškodninsko odgovoren, če je bilo vse do leta 2010 ugotovljeno, da dela potekajo v skladu s predpisi. Zaradi nejasnosti, ali so dela izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem in gradbeno dokumentacijo, pa bi po mnenju tožnice organ moral postaviti nepristranskega izvedenca gradbene stroke.

Upravnemu organu očita pristranskost, ker naj bi v obrazložitvi uporabil nekatere navedbe B.B. Trdi, da je „AB plošča nad 4. etažo“ predvidena v PGD Gradbenih konstrukcij. Ne strinja se z razlago, po kateri naj bi gradbeno dovoljenje veljalo le za dela, navedena v alinejah gradbenega dovoljenja, saj se dela izvajajo po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Izvzeta naj bi bila le dela, ki jih izrek izrecno navaja, to pa je izvedba prizidka na vzhodni strani z vsemi spremljajočimi deli. Sklicuje se na mnenji družbe C. d. o. o. in izvedenca D.D., ki navajata, da so dela izvedena v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem ter v skladu s projektno in gradbeno dokumentacijo.

Inšpektorju, ki je izdal prvostopenjsko odločbo, očita, da ogleda ni opravil in da se ni prepričal o dejanskem stanju, morebitni ogled brez prisotnosti investitorjev pa je po mnenju tožnice v nasprotju z „veljavnimi predpisi“, kršena pa naj bi bila pravica strank do sodelovanja v postopku. Ne strinja se s sodelovanjem ... v postopku, ker niso bili investitorji in tudi niso več solastniki nepremičnine, ki je predmet tega postopka.

Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi razveljavi (pravilno odpravi) in postopek v zadevi ustavi, podrejeno, naj izpodbijani odločbi razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v odgovoru na tožbo zaradi molka organa sodišče obvestila, da je o tožničini pritožbi (in o ostalih pritožbah) odločila in sodišču predlagala, naj tožbo zavrne, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila. Tudi na tožničino vlogo, s katero je ta sodišču sporočila, da kljub izdani odločbi pritožbenega sodišča pri vloženi tožbi vztraja in jo razširja na odločbo organa druge stopnje, ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje in druge stopnje v delu, s katerim drugostopenjski organ spreminja odločitev organa prve stopnje. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta in lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP) za odločitev, ki je sicer ni odpravil ali spremenil. Po presoji sodišča sta odločitvi organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, in odločitev organa druge stopnje o spremembi in dopolnitvi odločitve organa prve stopnje pravilni in zakoniti, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Med strankama ni sporno, da je bilo 24. 6. 2004 izdano gradbeno dovoljenje za obnovo strehe in fasade objekta ... (št. 3515-18/2004-14/440-BN), sporno je, ali so dela, ki so predmet izpodbijane odločitve, tudi predmet tega gradbenega dovoljenja.

Tožnica ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega organa, da dela, ki so našteta in opisana na straneh od 6. do 8. strani izpodbijane prvostopenjske odločbe, niso dela obnove – rekonstrukcije strehe. Tudi sodišče ne vidi razloga, da bi dvomilo v tako oceno inšpekcijskega organa. Zato tudi ni mogoče slediti tožničinem stališču, da so ta dela zajeta v gradbenem dovoljenju zato, ker so izvedena po projektni dokumentaciji, ki je bila izdelana za pridobitev gradbenega dovoljenja. Katera dela po PGD projektu so s tem gradbenim dovoljenjem dovoljena, je namreč navedeno v alinejah 1. točke izreka gradbenega dovoljenja: poleg obnove fasade in sanacije temeljev pod fasado, se gradbeno dovoljenje nanaša le na „obnovo strehe v istih gabaritih kot obstoječa, pri kateri se bo zamenjalo dotrajane špirovce, lege ter kritino in odstranilo nevarne dimnike“. Med temi deli npr. niso navedene armiranobetonske plošče nad 4. etažo. Z 2. točko izreka so res izrecno izvzeta dela, ki so zajeta v PGD in se nanašajo na izvedbo prizidka na vzhodni strani objekta z vsemi spremljajočimi deli. Vendar to po mnenju sodišča še ne pomeni, da je gradbeno dovoljenje izdano tudi za druga dela, ki niso našteta v 1. točki izreka gradbenega dovoljenja. Poleg tega je iz obrazložitve gradbenega dovoljenja razvidno, da so investitorji dokazali, da imajo pravico graditi oziroma izvajati le tista dela na nepremičnini, ki so nujna sanacijska dela, saj se z nameravano rekonstrukcijo, ki je prikazana v projektni dokumentaciji, niso strinjali vsi solastniki, vsi solastniki pa so se strinjali z nujnimi sanacijskimi deli. Za poseg v skupni del hiše, ki presega redno upravljanje stvari, pa je potrebno soglasje solastnikov oziroma etažnih lastnikov (prvi odstavek 29. člena SZ-1 oziroma peti odstavek 67. člena SPZ). Da je obravnavani primer prav tak, je Upravno sodišče ugotovilo že v sodbi št. 40/2006 z dne 26. 4. 2007, izdani v upravnem sporu, ki ga je sprožila ista tožnica v zadevi izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja za izvedbo del na istem objektu. Sodišče tako nima razloga za dvom v ugotovitev inšpekcijskega organa, da dela, ki so predmet izpodbijane odločitve, niso zajeta z gradbenim dovoljenjem. Po navedenem so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da je bila AB plošča nad 4. etažo predvidena v PGD Gradbenih konstrukcij.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 26/07 – ZIN-A), saj ta zakon v času sestave zapisnika z dne 21. 9. 2006 še ni veljal. Zato zapisa inšpektorice v tem zapisniku (da ni več razlogov za nadaljevanje postopka) ni mogoče šteti kot zapisa o ustavitvi postopka po prvem odstavku 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02 – ZIN), kot je bil uveljavljen z novelo zakona iz leta 2007. Zakonitosti izpodbijane odločitve tudi ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na drugačno mnenje druge inšpektorice. Tožničine navedbe o nestrokovnem ravnanju državnih organov in domnevnem zavajanju investitorjev, nadzornih organov in izvajalcev, ker naj bi bilo vse do leta 2010 ugotovljeno, da dela potekajo v skladu s predpisi, v obravnavani zadevi niso relevantne. Na zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati niti morebitna odškodninska odgovornost države zaradi ravnanja njenih organov. Mnenje tožnice, da bi bilo treba postaviti izvedenca gradbene stroke, pa je zmotno. Izpodbijana odločitev je bila namreč izdana v postopku inšpekcijskega nadzora, ki ga lahko opravlja le oseba, ki ima ustrezno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture in ustrezne izkušnje (144. člen ZGO-1), nadzor nad pravilnostjo ugotovitev in odločitev gradbenega inšpektorja pa se zagotavlja s pravnimi sredstvi.

Tožničina trditev, da ogleda ni bilo, ne drži, saj iz predloženih upravnih spisov, v katerih se nahajajo številne fotografije objekta (npr. pri zaporedni št. 92), izhaja, da je bil ogled objekta opravljen. Zgolj dejstvo, da tožnica pri ogledu ni sodelovala, ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Tožnica je bila namreč v postopku tudi zaslišana, kar je razvidno iz zapisnika z dne 24. 5. 2010. To pomeni, da se je imela možnost izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah (enako npr. tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 409/99 z dne 11. 2. 2000). Zato je njen očitek o kršitvi pravice do sodelovanja v postopku že iz tega razloga neutemeljen, pa tudi sicer tožnica ne pove, kako bi njena navzočnost vplivala na drugačno odločitev o zadevi.

Tožbeni očitki o sodelovanju B.B. v tem postopku so pavšalni in neobrazloženi, ter kot taki ne morejo utemeljiti zatrjevane nezakonitosti izpodbijane odločitve. Kot je pojasnil že pritožbeni organ, ugotovljeno dejansko stanje ne temelji na izjavi drugih oseb, temveč izhaja iz dokazil obsežne dokumentacije v zadevi. Inšpekcijska odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, zgolj to, da naj bi inšpekcijski organ uporabil enake besedne zveze, kot naj bi jih navajala B.B., pa še ne utemeljuje očitka o pristranskosti upravnega organa.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi inšpekcijskega organa, da tožnica s pooblastili, na katere se sklicuje, ni izkazala, da so solastniki nepremičnine s parc. št. *13 k. o. ... tudi inšpekcijski zavezanci. Tožnica zmotno meni, da so solastniki z besedilom pooblastil (besedilo je bilo v vseh pooblastilih enako), na katere se sklicuje, poleg namena, da se pridobljeni denar uporabi za popravilo celotne stavbe, in za prodajo solastniškega deleža na podstrešju, tožnico pooblastili tudi za dela, ki so predmet inšpekcijskega postopka. Tudi iz besedila pooblastil, ki naj bi ga inšpekcijski organ v izpodbijani odločitvi „zanemarjal“, kaj takega ne izhaja, kot je pravilno pojasnil že upravni organ druge stopnje. Na drugačno presojo ne more vplivati niti morebitno upoštevanje teh pooblastil v drugih postopkih in pri sklepanju pravnih poslov. Drugih okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da so inšpekcijski zavezanci osebe, ki so dale navedena pooblastila, pa tožnica ne navaja.

Ker je po navedenem ugotovitev upravnega organa, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno in ne za neskladno gradnjo, pravilna, je pravilna tudi odločitev o ukrepih na podlagi 152. člena ZGO-1. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških postopka, saj po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.