Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je za presojo v sporni zadevi pravno odločilno, ali je v času nastanka škode obstajalo zavarovalno kritje, saj je sodišče prve stopnje navedlo le, da je bila zavarovalna pogodba po plačilu premije dne 18. 3. 2005 na podlagi opomina tožene stranke še vedno veljavna in da se je s poznejšim plačilom zavarovalne premije zavarovalno kritje ponovno vzpostavilo skladno z 937. členom OZ.

Da bi lahko podalo odgovor na to pravno odločilno vprašanje, bi moralo sodišče natančno ugotoviti, kakšna zavarovalna pogodba je bila sklenjena med drugotoženo stranko kot izvajalko del in prvotoženo stranko kot zavarovalnico in tudi obrazložiti, na podlagi katere zavarovalne pogodbe je tožeča stranka uveljavljala povračilo škode, česar pa sodišče prve stopnje ni natančno ugotavljalo niti obrazložilo, čeprav je zato nedvomno imelo zadosti trditev obeh pravdnih strank.

Od tega, kakšne vrste zavarovalne pogodbe je bila sklenjena, vključno s splošnimi pogoji kot sestavnim delom zavarovalne pogodbe, pa je odvisen odgovor na vprašanje, ali je utemeljen ugovor tožene stranke, da zaradi plačila zavarovalne premije šele na opomin tožene stranke, v času nastanka škodnega primera ni obstajalo zavarovalno kritje.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke glede izpodbijanega prvega stavka I. točke izreka in glede izpodbijane III. točke izreka se ugodi in se v tem obsegu razveljavi izpodbijana sodba ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se glede izpodbijanega drugega stavka I. točke izreka sodbe za znesek 99.602,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2005 dalje do plačila in glede izpodbijane III. točke izreka sodbe ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 119/2007 z dne 10. 9. 2012 izreklo: “I. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 134.595,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2005 dalje do plačila. V presežku se zahtevek za plačilo 269.343,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2005 dalje do plačila zavrne. II. Ugotovi se, da je bil postopek na strani drugotožene stranke z dnem 6. 10. 2010 prekinjen. Stečajno upraviteljico se poziva, da prevzame predmetni postopek med tožečo stranko in drugotoženo stranko in se pravdni postopke nadaljuje. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki (solidarno) 403.939,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2005 dalje do plačila”, se zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.” Zoper to sodbo (glede I. in III. točke izreka) sta pravočasno vložili pritožbo tako tožeča stranka po svoji pooblaščenki kot prvotožena stranka (ki jo bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju poimenovalo tožena stranka, ker je postopek v zvezi z drugotoženo stranko pravnomočno zaključen).

Tožeča stranka vlaga pritožbo glede drugega stavka I. točke izreka sodba in glede III. točke izreka sodbe iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču,da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, enako tudi v izreku glede stroškov in naj tožeči stranki prizna še pritožbene stroške in jih naloži v povračilo prvotoženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje.

V pritožbi tožeča stranka trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje glede delno zavrnjenega tožbenega zahtevka kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe napačna in se tožeča stranka ne more strinjati s presojo sodišča prve stopnje, da je tudi od stroškov dela odštelo amortizacijo, saj se ta od stroškov dela ne more odbijati. Posledično je potrebno temu ustrezno zvišati prisodilni del denarnega zneska in seveda je drugačna tudi stroškovna posledica, saj je tožeča stranka upravičena tudi do povračila stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je ugotovljena škoda (izvedenec T.) v drugem nadstropju poslovnega objekta tožeče stranke brez odbitkov znašala 375.626,04 EUR, česar ni prerekala niti tožena stranka. Tožeča stranka se je strinjala, da se za material obračuna amortizacijska stopnja 0,825, nikakor pa se ne more strinjati, da bi se amortizacija upoštevala tudi pri stroških dela.

Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, znašajo stroški dela za prostore v 2. nadstropju pod ravno streho 120.729,96 EUR in ob upoštevanju vrednosti materiala, amortizacijske stopnje za material in stroškov dela (brez odbitka amortizacije od teh) bi bila pravilna višina škode 165.336,77 EUR in ne, kot je sodišče izračunalo le 65.729,83 EUR.

Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na slovenske računovodske standarde, saj se ti uporabljajo le v računovodske namene in nimajo nobene zveze z odškodninskim in zavarovalnim pravom. Računovodska amortizacija se uporablja kot odbitna postavka rezultatov poslovanja in se knjigovodska vrednost od opredmetenih osnovnih sredstev letno zmanjšuje za stopnjo zastarelosti in ekonomske iztrošenosti in se pri knjigovodski vrednosti običajno izhaja iz nabavne vrednosti ter se računovodsko amortizacija obračuna od te vrednosti, pri čemer se po računovodskih standardih upoštevajo tudi stroški popravila osnovnega sredstva in to v celoti in nezmanjšani za stroške amortizacije. Stroški popravila, če so potrebni, so v celoti davčno priznani kot potreben strošek in se od njega ne odbija amortizacija. Amortizacija je torej lastnost stvari in ne dela.

Po stališču pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da naj višina škode oškodovancu omogoči vzpostaviti takšno premoženjsko stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka.

Da pa se s popravilom poškodovane stvari vzpostavi premoženjsko stanje, kot je bilo pred škodnim dogodkom, pa je v popravilo potrebno vložiti delo in material. Če je bila poškodovana stvar delno obrabljena, je sprejemljivo, da se od vrednosti novega materiala, ki je potreben, odšteje amortizacija. Nikakor pa ni sprejemljivo in ne pravno utemeljeno, da bi se enako obračunavala amortizacija od stroška dela. Delo je neobhodno potrebno, da se vzpostavi stanje, kot je bilo pred škodnim dogodkom. Če bi se tudi od dela odštevala amortizacija, bi bil oškodovanec prikrajšan, saj bi prejel le delno povračilo stroškov dela in ne vseh, ki so bili dejansko potrebni.

Tako pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo in je v posledici tega neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova stroškov dela v višini 99.602,09 EUR.

Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožena stranka je vložila pritožbo glede prvega stavka I. točke izreka sodbe in III. točke izreka sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožečo stranko obsodi na plačilo stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi tožena stranka trdi, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je sodišče prve stopnje ugovor jamstva v 11. točki obrazložitve utemeljilo napačno in v nasprotju z materialnim pravom ter veljavno sodno prakso. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja zaveza prvo tožene stranke, ker zavarovalna pogodba še vedno velja, je materialno pravno popolnoma napačna.

Res je drugotožena stranka z naknadnim plačilom zavarovalne premije zavarovalno pogodbo obdržala v veljavi, vendar s tem nikakor ni mogla za nazaj vzpostaviti zavarovalnega kritja. Drugotožena stranka je, kot je nesporno, premijo plačala 18. 3. 2005, škodni dogodek pa je nastal najkasneje 10. 3. 2005, takrat ko je bila škoda ogledana, kar izhaja iz dopisov, ki jih je tožeča stranka naslavljala na prvotoženo stranko, pa tudi sicer tožeča stranka sama zatrjuje, da je do škode prišlo v času izvajanja gradbenih del v mesecu januarju, februarju in marcu 2005. Premija je torej bila plačana po nastanku škodnega dogodka in zaveza za prvotoženo stranko za plačilo odškodnine ne obstaja. Obstoj zavarovalne pogodbe ni enak obstoju zavarovalnega kritja in v konkretnem primeru je sicer zavarovalna pogodba veljala, ni pa v času škodnega dogodka obstajalo zavarovalno kritje, saj tega ni mogoče vzpostaviti za nazaj in zato ne more obstajati obveznost plačila prvotožene stranke.

Sodišče prve stopnje se do ostalih ugovor prvotožene stranke in tudi do ugovorov drugotožene stranke sploh ni opredelilo in je izpodbijana sodba zato neobrazložena oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega iz izpodbijane sodbe sploh ni razvidno, na podlagi katere zavarovalne police je sodišče dosodilo znesek iz sodbe.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da med strankama ni sporno, da v obravnavanem primeru ne gre za gradbeno nezgodo in je primer presojalo ter odškodnino dosodilo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe odgovornosti izvajalca del, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti (PG-odg 99-12). Dogovorjena zavarovalna vsota po tej pogodbi je 41.729,26 EUR, poleg tega pa je bila dogovorjena odbitna franšiza, kar vse je bilo natančno pojasnjeno v odgovoru na tožbo, sodišče pa vsebine zavarovalne pogodbe ni upoštevalo.

Prav tako po mnenju pritožbe izpodbijana sodba ni obrazložena, ko sodišče meni, da so določila 1.odstavka 3.člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odg/99-12 nična in ne pojasni, zakaj je izključitev naklepa v smislu povzročitve škode s hudo malomarnostjo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

Iz izpodbijane sodbe sploh ni razvidno, na podlagi katere zavarovalne pogodbe je sodišče dosodilo izpodbijani znesek, pritožba pa zgolj domneva, da na podlagi zavarovanja splošne odgovornosti.

Prvotožena stranka je v zvezi z zavarovanjem gradbene odgovornosti ugovarjala jamstvu poleg splošnega ugovora zaradi neplačila premije tudi ugovor izključene škode na objektu, na katerem se izvajajo dela in da zavarovalno kritje ni podano tudi iz razloga, ker sklenjeno zavarovanje ne krije škode,ki jih je tožbeno zatrjevala tožeča stranka. V postopku ni bilo sporno, da je predmet zavarovanja pogodbena odškodninska odgovornost, pri čemer pa ni bila dodatno zavarovana pogodbena odgovornost izvajalca del v času garancije in zato sklenjeno gradbeno zavarovanje take škode ne krije.

Izpodbijana sodba je neobrazložena tudi glede višine in iz nje ni razvidno ali in koliko je sodišče upoštevalo pogodbeno dogovorjeno odbitno franšizo.

Glede prisojenih zamudnih obresti pritožba meni, da dokler ni znan obseg in višina škode, tožena stranka ne more biti v zamudi in škoda ter obseg nista bili znani že 20. 5. 2005, saj je bilo izvedensko mnenje, iz katerega po navedbah tožeče stranke v tožbi izhaja obseg in ocena škode, izdelano šele 15. 12. 2006. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Tožeča stranka zlasti izpostavlja prekluzijo navedb tožene stranke in poudarja, da tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo razen odgovora na tožbo ni vložila nobene pripravljalne vloge in tudi na prvem naroku ni navajala nobenih pravno relevantnih trditev, torej je z vsemi nadaljnjimi navedbami prekludirana in na to je tožeča stranka pravočasno in ves čas postopka opozarjala.

Tako tožena stranka ni pravočasno kot problem izpostavljala 3. člen Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti in tako sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo odločati o tem prepoznem ugovoru, sicer pa je odločilo pravilno, ko je štelo ta pogoj za ničen.

Odgovor meni, da tožena stranka ni pravočasno podala niti ugovora, da ni šlo za nenaden in presenetljiv dogodek (1. člen Splošnih pogojev) in tožena stranka ni navedla, zakaj na ne bi šlo za nenaden in presenetljiv dogodek.

Sicer pa Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti določajo, da mora biti dogodek nenaden in nepredvidljiv, o predvidljivosti pa govori 3. člen teh pogojev, ki določa definicijo naklepa in kot takega štejejo vsakršno malomarnost in s tem dejansko izključujejo sploh vsako odgovornost izvajalca del, vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je takšno določilo nično.

Pritožba nima prav, da zavarovalno kritje izključuje škodo na objektu, kjer se izvajajo dela, vendar pa temu ni tako, saj je zavarovana tudi ta škoda skladno s 24. členom Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje in je bila obračunana dodatna premija kot je razvidno iz zavarovalne police št. ..., kjer je kot predmet zavarovanja navedeno: Prenova poslovnih prostorov I. C. v gradnji in Obstoječi Objekt. Odgovor na pritožbo meni, da zavarovalno kritje obstoji glede na 965. člen OZ in 945. člen OZ in da je sodišče prve stopnje odbitno franšizo upoštevalo.

Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev strank:-tožeča stranka navaja, da je z drugotoženo stranko dne 15. 11. 2004 sklenila gradbeno pogodbo, s katero se je drugotožena stranka zavezala izvesti gradbena in obrtniška dela ter strojne instalacije ter ostala dela in dolžnost drugotožene stranke je bila predložiti zavarovalno polico za gradbeno zavarovanje odgovornosti izvajalca del na obstoječem objektu in polico za zavarovanje odgovornosti izvajalca del za povzročeno škodo tretjim osebam; - tožeči stranki je nastala škoda na drugih dobrinah kot posledica napak in pomanjkljivosti, ki so se pojavile pri opravljanju del po drugotoženi stranki; - v času izvajanja del januarja, februarja in marca 2005 je zaradi malomarnosti pri izvajanju del prišlo do napak, ki so povzročile škodo na drugih dobrinah tožeče stranke; - škoda je nastala kot posledica vdora meteorne vode ob sanaciji in izvedbe strehe na objektih ter kot posledica slabo izvedenih in nedokončanih gradbenih del in instalacijskih del; - voda je vdrla v prostore objekta; - škoda, ki je nastala, znaša 403.939,22 EUR, zakonske zamudne obresti pa tožeča stranka zahteva od 20. 5. 2005, ko je prvotožena stranka zavrnila njen zahtevek; - za nastalo škodo sta odgovorni obe toženi stranki in ker je nastopil zavarovalni primer, je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino, saj je zavarovanje bilo veljavno od 9. 12. 2004 do 30. 4. 2005, obveznost prvotožene stranke pa ni prenehala zaradi neplačane premije; - tožeča stranka trdi, da prvotožena stranka odgovarja iz naslova odgovornosti izvajalca del in ko je drugotožena stranka plačala premijo, je zavarovalna pogodba še vedno bila sklenjena, pri tem pa je bil predmet zavarovanja objekt v gradnji in obstoječi objekt; - odgovornost drugotožene stranke za drugo škodo na drugih dobrinah tožeče stranke ni izključena; - drugotožena stranka kot izvajalka del je pritrdila, da določenih del ni izvedla kvalitetno,vendar je med strankama dogovorjeno, da se na račun nekvalitete cena zniža za 171.089,96 EUR; - prvotožena stranka – zavarovalnica – je navedla, da ni sporen obstoj zavarovalnega razmerja in pasivna legitimacija prvotožene stranke, ampak je sporno zavarovalno jamstvo za škodo; - ni sporno, da je drugotožena stranka pri prvotoženi stranki sklenila zavarovalno pogodbo za gradbeno zavarovanje št. ..., po kateri so bila predmet zavarovanja gradbena dela pri prenovi poslovnih prostorov I. C. za zavarovalno vsoto 1.018.193 EUR in za objekte v vrednosti del na I. riziko do 20.864,63 EUR, prav tako pa je bila zavarovana odgovornost izvajalca del z dogovorjeno zavarovalno vsoto 41.729,26 EUR; dogovorjena je bila odbitna franšiza 10 % in ne več kot 6.676,68 EUR; prvotožena stranka ni solidarno zavezana za plačilo skupaj z drugotoženo stranko; - tožeča stranka terja plačilo odškodnine po več pravnih podlagah in sicer iz naslova čistega gradbenega zavarovanja in naslova odgovornosti izvajalca del, pri tem pa je potrebno upoštevati Splošne pogoje za gradbeno zavarovanje PG-gra/97-2, v katerih so natančno opredeljeni zavarovalni riziki in pogoji za zavarovalno jamstvo pri vsakem od navedenih rizikov; - prvotožena stranka trdi, da škoda ni nastala zaradi nobenega od zavarovalnih rizikov, ki jih pokriva gradbeno zavarovanje, temveč je škoda nastala zaradi slabega in nesolidnega dela drugotožene stranke, za kar pa je izključen zavarovalni riziko po 16. členu zavarovalnih pogojev; - prvotožena stranka še trdi, da odgovornost izvajalca del ureja 23. člen zavarovalnih pogojev, ki se sklicuje na splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti PG-odg/99/12, po katerih je v 5. točki 5. člena izključena odgovornost za škodo na objektu, na katerem se izvajajo dela; do škode je prišlo zaradi dolgotrajnega zamakanja, ki je posledica dejstva, da drugotožena stranka ni zagotovila ustrezne zaščite strehe v zimskem času, ki jo je pred tem ob začetku izvajanja del odkrila; - prvotožena stranka je ugovarjala višini škode; - ugovarjala je, da je njen obseg odgovornosti v višini zavarovalne vsote 41.729,26 EUR; - jamstvo v času škodnega dogodka ni obstajalo zaradi neplačila zavarovalne premije s strani drugotožene stranke; - vtoževane zakonske zamudne obresti niso pričele teči tedaj, kot jih vtožuje tožeča stranka, saj ni jasno, kdaj je nastopila zamuda, ker je škoda nastajal v daljšem časovnem obdobju; Sodišče prve stopnje je v zvezi z drugotoženo stranko ugotovilo, da je med pravdo nad njo dne 6. 10. 2010 s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 1392/2010 začet stečajni postopek in v tem postopku je tožeča stranka prijavila terjatev iz naslova glavnice v znesku 654.536,47 EUR, pri čemer je v tem znesku v celoti zajeta tudi v tej pravdi vtoževana terjatev. Iz sklepa o preizkusu terjatev, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev izhaja, da je bila tožeči stranki v stečajnem postopku v celoti pogojna priznana priglašena terjatev pod razveznim pogojem plačila s strani prvotožene stranke. Ker je vtoževana terjatev do drugotožene stranke bila pogojno priznana, je sodišče prve stopnje skladno z osmim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju tožbo tožeče stranke zoper drugotoženo stranko zavrglo. Odločitev sodišča prve stopnje ni pritožbeno izpodbijana. Iz navedenega razloga pritožbeno sodišče v nadaljevanju prej prvotoženo stranko poimenuje tožena stranka.

Pritožba tožene stranke Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi trditvami tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s sicer nespornim dejstvom in sicer ali je v času spornega škodnega dogodka bila sklenjena veljavna zavarovalna pogodba, kar za toženo stranko ni bilo sporno, popolnoma pa je spregledalo ugovor neobstoja zavarovalnega kritja v času nastanka škodnega dogodka, kot ga je zatrjevala tožena stranka in sicer iz razloga, ker drugotožena stranka ni v času nastanka škodnega dogodka plačala zavarovalne premije.

Ker glede obstoja zavarovalnega kritja v času zatrjevanega nastanka škode (januar, februar, marec 2005) sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, seveda tudi ni podalo razlogov ali držijo trditve tožene stranke o neobstoju zavarovalnega kritja glede na čas nastanka škode in ob upoštevanju dejstva, da je drugotožena stranka že 10. 3. 2005 prijavila škodo pri sedaj toženi stranki (listina A8 v spisu) in da je drugotožena stranka nesporno 18. 3. 2005 plačala zavarovalno premijo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je drugotožena stranka s prvotoženo stranko dne 10. 12. 2004 sklenila zavarovalno pogodbo št. ..., kjer je bil predmet zavarovanja objekt v gradnji za vrednost 244.000.000,00 SIT, obstoječi objekt za vrednost 1.000.000.000,00 SIT, objekti in oprema, ki ni zajeta v pogodbeno vrednost del na I. riziko do 5.000.000,00 SIT; - zavarovanje je bilo sklenjeno za čas od 9. 12. 2004 do 30. 4. 2005; - da drugotožena stranka ni plačala zavarovalne premije v pogodbenem roku; - da je drugotožena stranka premijo plačala šele po opominu prvotožene stranke in sicer 18. 3. 2005; - da je škoda nastala zaradi vdora vode /zamakanja vode konec leta 2004 in preko zime – v začetku leta 2005; - da je v tem času zavarovalna pogodba bila veljavna in da se je s poznejšim plačilom zavarovalne premije zavarovalno kritje ponovno vzpostavilo; - da ima tožena stranka skladno z 945. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zoper zahtevke tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo samo ugovore, ki so nastali, preden je nastal zavarovalni primer.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je za presojo v sporni zadevi pravno odločilno ali je v času nastanka škode obstajalo zavarovalno kritje, saj je sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) navedlo le, da je bila zavarovalna pogodba po plačilu premije dne 18. 3. 2005 na podlagi opomina tožene stranke še vedno veljavna in da se je s poznejšim plačilom zavarovalne premije zavarovalno kritje ponovno vzpostavilo skladno z 937. členom OZ.

Da bi lahko podalo odgovor na to pravno odločilno vprašanje, bi moralo sodišče natančno ugotoviti, kakšna zavarovalna pogodba je bila sklenjena med drugotoženo stranko kot izvajalko del in prvotoženo stranko kot zavarovalnico in tudi obrazložiti, na podlagi katere zavarovalne pogodbe je tožeča stranka uveljavljala povračilo škode, česar pa sodišče prve stopnje ni natančno ugotavljalo niti obrazložilo, čeprav je zato nedvomno imelo zadosti trditev obeh pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče, enako kor pritožba sama, zgolj iz razlogov izpodbijane sodbe, navedenih pod 9. in 17. točke sklepa, da je sodišče upravičenje tožeče stranke do povračila vtoževane škode presojalo na podlagi zavarovalne pogodbe o zavarovanju odgovornosti, ki daje oškodovancu skladno z 945. členom OZ in 965. členom OZ lastno pravico do povrnitve škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec in pravico da neposredno do zavarovalnice zahteva povrnitev te škode (direktna tožba).

Pravico do direktne tožbe ima pri zavarovanju odgovornosti oškodovanec tako v primeru, če gre za prostovoljno zavarovanje odgovornosti kot v primeru, če gre za obvezno zavarovanje odgovornosti, toda med obema pogodbama obstaja bistvena razlika glede ugovorov, ki jih ima zavarovalnica do tretjega, oškodovanca.

Po 945. členu OZ ima zoper zahtevke prinosnika police in zoper koga drugega, ki se nanjo sklicuje, lahko zavarovalnica vse ugovore, ki jih ima v zvezi s pogodbo proti tistemu, s katerim je sklenila zavarovalno pogodbo (prvi odstavek). Izjemoma sme zavarovalnica uveljavljati zoper zahtevke tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo samo ugovore, ki so nastali preden je nastal zavarovalni primer (drugi odstavek).

Navedeno določilo torej velja za primer prostovoljnega zavarovanja pred odgovornostjo oziroma prostovoljnega pogodbenega zavarovanja odgovornosti in gre za pogodbo v korist tretjega ter so interesi zavarovalnice tedaj zavarovani na način, da ni dolžna plačati tretjemu, če izpolnitve ne bi bila dolžna svojemu sopogodbeniku in da ima enake ugovore proti tretjemu kot proti sopogodbeniku, to pa je med drugim tudi ugovor neplačila prve premije. Vendar pa morajo ugovori nastati pred trenutkom, ko je nastal zavarovalni primer.

V 965. členu OZ je določeno, da pri zavarovanju odgovornosti lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek). Oškodovanec ima od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in nobena poznejša sprememba v pravicah zavarovanca nasproti zavarovalnici ne vpliva na njegovo pravico do odškodnine (drugi odstavek).

Zavarovalnica proti oškodovancu torej ne more uveljavljati ugovorov, ki so nastali po nastopu zavarovalnega primera, ker če tretji že ima pravico do direktne tožbe, potem naj ta pravica naj ne bo odvisna od ravnanja zavarovanca po uresničitvi zavarovalnega primera. Ta ureditev velja tako za primer prostovoljnega kot obveznega zavarovanja zaradi odgovornosti.

Drugače pa je pri obveznem zavarovanju odgovornosti, ker pri obveznem zavarovanju odgovornosti zahteva za povrnitev nastale škode ne temelji na pogodbi, temveč na zakonu, zato zavarovalnica proti oškodovancu nima ugovorov iz pogodbe ali drugače povedano, ne more se na primer sklicevati na neplačane premije, da zavarovanec ni prijavil nastopa zavarovalnega primera...

Sodišče prve stopnje tako sploh ni ugotavljalo ali gre pri zavarovalni pogodbi, kot je bila sklenjena, za gradbena zavarovalno pogodbo z vključenim dodatnim zavarovanjem pred odgovornostjo in ali ne tudi za zavarovalno pogodbo za obvezno zavarovanje pred odgovornostjo po 33. členu zakona o graditvi objektov (Uradni list RS št. 110/202 s spremembami in dopolnitvami - ZGO-1).

Od tega, kakšne vrste zavarovalne pogodbe je bila sklenjena, vključno s splošnimi pogoji kot sestavi del zavarovalne pogodbe, pa je odvisen odgovor ali je utemeljen ugovor tožene stranke, da zaradi plačila zavarovalne premije šele na opomin tožene stranke, v času nastanka škodnega primera ni obstajalo zavarovalno kritje.

Sodišče prve stopnje teh odločilnih okoliščin ni ugotavljalo, zato je utemeljen pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba pa zaenkrat preuranjeno meni, da zavarovalno kritje ni obstajalo, saj bo za takšen pravni zaključek sodišče prve stopnje moralo šele ugotavljati pravno odločilna dejstva, kot je že zgoraj navedeno.

Ker je že iz tega razloga bilo pritožbi tožene stranke ugoditi, se pritožbeno sodišče o drugih pritožbenih očitkih ne izjasnjevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo v izpodbijanem delu glede prvega stavka I. točke izreka sodbe in posledično tudi glede III. točke izreka sodbe v zvezi stroški postopka in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355.člen ZPP), saj pritožbeno sodišče ugotovljene pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Pritožba tožeče stranke Tožeča stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je tožečo stranko zaradi zmotne uporabe materialnega prava prikrajšalo za pravico do popolne nadomestitve nastale škode.

Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem napačno štelo, da je tudi od stroškov dela, ki so bili potrebni za odpravo nastale škode na objektu, potrebno odšteti amortizacijo in to po stopnjah po računovodskih standardih in posledično zmoto ugotovilo višino škode, do katere naj bi bila upravičena tožeča stranka in sicer za neprisojeni znesek 99.602,09 EUR s pripadki, kolikor se pritožbeno uveljavlja.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijanem delu sodbe ne more spremeniti, saj je odločitev o dejanski višini škode, ki bo morebiti prisojena tožeči stranki odvisna od presoje sodišče prve stopnje glede utemeljenosti ugovora tožene stranke v zvezi z obstojem zavarovalnega kritja v času škodnega dogodka in dopustnosti ugovorov iz zavarovalne pogodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v izpodbijanem drugem stavku I. točke izreka sodbe glede zneska 99.602.09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2005 dalje do plačila ugodilo in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo, posledično pa ji je ugodilo tudi glede izpodbijane III. točke izreka izpodbijane sodbe glede stroškov postopka in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP), ker samo o pritožbi ne more odločiti, saj bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti kašni vrsti zavarovalne pogodbe sta bili sklenjeni in se nato opredeliti do vseh ugovor tožene stranke iz teh pogodb in do trditev tožeče stranke, s katerimi je izpodbijala utemeljenost teh ugovorov in do ugovora tožeče stranke glede prekluzije nekaterih navedb tožene stranke, pri čemer s pravočasnimi trditvami, četudi so po mnenju tožeče stranke premalo konkretne, tožena stranka ne more biti prekludirana. Sodišče prve stopnje bo pri ugotavljanju časa nastanka zavarovalnega primera, od katerega je odvisna utemeljenost ugovora neobstoja zavarovalnega kritja, moralo izhajati iz splošnih pogojev in glede na čas nastanka zavarovalnega primera ugotavljati, če je po 937. členu OZ morda nastala situacija, ko naj v času nastanka škodnega dogodka ne bi bilo zavarovalnega kritja. Pri tem seveda ne sme spregledati različnosti ugovorov pri prostovoljnem in obveznem zavarovanju odgovornosti, prav tako pa bo moralo ponovno odločiti o teku zakonskih zamudnih obresti, ob upoštevanju dejstva, da se je višina škode ugotavljala z izvedencem.