Jedro

Za izročilno pogodbo (pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja), je značilna vnaprejšnja ureditev dedovanja. Zato morajo biti za njeno veljavnost vanjo vključeni oziroma morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci. Če je ta pogoj izpolnjen, gre za izročilno pogodbo, ne glede na to, ali si je izročevalec pridržal pravice v smislu 111. člena ZD. Če pa pogoj vključenosti vseh k dedovanju poklicanih potomcev ni izpolnjen, mora sodišče upoštevaje pogodbeno voljo strank presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost kakšne druge pogodbe. Če gre v takem primeru za neodplačna razpolaganja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Drugače velja, če se prejemnik premoženja z izročilno pogodbo zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve. V tem primeru gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.

Izrek

I. Glede odločitve o zahtevkih za ugotovitev, da v zapuščini po zapustnikih A. A. in B. A. spada znesek 10.226,00 EUR in da znesek 500.000,00 DIN ne predstavlja darila, danega tožniku s strani zapustnikov (četrti in peti odstavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter glede odločitve o stroških postopka se revizija zavrže. II. V preostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da je izročilna pogodba z dne 8. 1. 1993, s katero sta sedaj pokojna A. A. in B. A. v pogodbi navedeno njuno solastno premoženje v k. o. ... izročila prvemu tožencu in njegovi pokojni ženi C. C., darilo; vrnitev darila v zapuščino po pokojnih starših; ugotovitev višine tožnikovega nujnega deleža; ugotovitev, da traktor znamke Š. 402 s plugom in prikolico spada v zapuščino po pokojnih starših; ugotovitev, da znesek 10.226 EUR spada v zapuščino; ter ugotovitev, da znesek 500.000 din ter nepremičnina parc. št. 573/3 in del parc. št. 573/1 k. o. ... ne predstavljajo darila, danega tožniku.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da navedeni traktor spada v zapuščino po pokojnih A. A. in B. A. ter, da nepremičnini parc. št. 573/3 in del 573/1 k. o. ... ne predstavljata darila. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je sporna izročilna pogodba po svoji vsebini pogodba o preužitku. Kot bistveno je ocenilo, da namen pogodbe ni bil v daritvi, temveč je bilo z njo urejeno preživljanje ter hkrati poudarjeno skupno bivanje in gospodarjenje ter izvršena vlaganja. Ker je pogodbo treba presojati celostno, ne drži, da si izročevalca nista ničesar izgovorila. Tudi z zapisom tega, kar sta prevzemnika do sklenitve pogodbe že naredila, sta potrdila, da ne gre za neodplačnost. 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. V njej uveljavlja kršitve pravil pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijani sodbi očita, da vsebuje nasprotujoče si razloge, saj se je sodišče kljub presoji, da gre za pogodbo o preužitku, sklicevalo tudi na Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Vztraja, da gre za pogodbeno razmerje, ki ga je treba presojati po dednopravnih pravilih. Meni, da odločitev temelji na spremenjeni praksi po uvedbi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da je bila razlaga izročilnih pogodb pred tem drugačna. Poudarja, da že Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) ni urejal preužitkarske pogodbe. Povojna zakonodaja pa je uredila izročilno pogodbo na način, kot jo ZD pozna še danes. Ta ureditev vsebuje možnost, da si izročevalec izgovori pravice, kar pa ne vpliva na pravni položaj dediča. Meni, da izpodbijana razlaga izničuje pomen ureditve izročilne pogodbe po ZD, saj ni primera, ko si izročevalec ne bi izgovoril pravic. Zato ni podlage za to, da bi se tudi sporna pogodba štela za odplačno. Ker tožnik k pogodbi ni dal soglasja, izpodbijana razlaga pomeni kršitev določb 110. člena ZD. Navaja, da sodna praksa pred uveljavitvijo OZ ni dopuščala sklepanja pogodb o preužitku med zapustnikom in potomci. Stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 515/97 zato velja le za primere, ko gre za stranke, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Trdi, da dolgoletno skupno življenje ni bilo pravilno upoštevano pri presoji odplačnosti pogodbe, povezave z 32. členom ZD pa ne razume. Z vključitvijo razmerij iz preteklih let je sodišče prekršilo temeljno načelo veljavnosti pravnega posla. Trdi, da imajo v konkretni pogodbi sprejete zaveze le moralno naravo, saj imajo otroci zakonsko dolžnost skrbeti za starše. Vztraja, da si starša nista izgovorila dajatev, ki bi jih bila prevzemnika dolžna izpolniti. Navaja še, da določba IX. člena pogodbe, po kateri je treba tožnikov nujni delež po potrebi doplačati, nasprotuje razlagi pogodbe, ki sta jo sprejeli nižji sodišči. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do naslednjih pritožbenih navedb: glede ureditve v ODZ; da vsebina sporne pogodbe ne daje podlage za opredelitev pogodbe kot odplačne glede na prakso, ki se je izoblikovala glede preužitkarske pogodbe; ter da si starša nista izgovorila dajatev, ki bi jih bila prevzemnika dolžna izpolniti. Uveljavlja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožencev glede odplačnosti, saj sta toženca zatrjevala le delno odplačno oziroma mešano pogodbo, ter glede ugotovitev o sodelovanju pri ohranitvi posestva in ustvarjanja nove stvari ter s sklicevanjem na 32. člen ZD. Trdi še, da v nasprotju s 23. členom Ustave sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom, s katerim bi lahko ovrgel ugotovitve o preteklih vlaganjih. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so bila vlaganja izvršena v štirih letih od nakupa posestva iz odškodnine, ki sta jo za svoje zemljišče prejela izročevalca, in investiranjem tožnika, niti ni upoštevalo tožnikovega življenja s starši pred letom 1970, njegovega dela in vlaganj. Opozarja, da je v pravdi P 121/95 uveljavljal stvarnopravni zahtevek, v tej pa uveljavlja dednopravnega, zato ne drži, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Neutemeljeno je stališče pritožbenega sodišča o novih dokazih, saj gre za dokaze, ki mu jih je sodišče naložilo na naroku 19. 3. 2012. Navaja še, da je sodna praksa v preteklosti dovoljevala dokazovanje sorazmernosti dajatev, kar pa tožniku ni bilo omogočeno in zato pomeni kršitev 22. člena Ustave. Ne drži trditev sodišča, da nikoli ni podal trditev o mešani naravi pogodbe, saj temu oporeka vsebina dokazov, ki jih je predlagal (izvedenci, prejemki izročevalcev, prevzemnikov in tožnika). Graja še odločitev o stroških postopka.

5. Toženca na vročeno revizijo tožnika nista odgovorila.

6. Revizija glede odločitve o zahtevkih za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnih A. A. in B. A. spada znesek 10.226,00 EUR in da znesek 500.000,00 DIN ne predstavlja darila, danega tožniku s strani zapustnikov (četrti in peti odstavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter glede odločitve o stroških postopka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Nedovoljenost revizije

7. Tožnik v reviziji ni opredelil obsega izpodbijanja sodbe sodišča druge stopnje. Hkrati je poleg razlogov glede narave in učinkov sporne izročilne pogodbe navajal tudi ugovore v zvezi zahtevkom za ugotovitev, da znesek 10.226,00 EUR spada v zapuščino. Revizijsko sodišče je zato štelo, da sodbo izpodbija v celotnem zanj zavrnilnem delu.

8. Po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, ali če jo pred tem dopusti sodišče. Tožnik je v tožbi za vse v njej zajete zahtevke ustrezno opredelil vrednost spornega predmeta. Ker pa le vrednost zahtevka za ugotovitev, da je izročilna pogodba z dne 8. 1. 1993 darilo, presega 40.000,00 EUR in ker sta s tem zahtevkom na način, predpisan v petem odstavku 367. člena ZPP, vsebinsko povezana le še zahtevka za vrnitev darila v zapuščino po pokojnih starših in ugotovitev višine tožnikovega nujnega deleža, je revizijsko sodišče revizijo v obsegu, ki se nanaša na ostale zahtevke zavrglo. Enako je storilo tudi glede revizije v delu, v katerem tožnik graja odločitev o stroških postopka. Skladno s petim odstavkom 128. člena ZPP se odločitev o stroških postopka šteje za sklep. Revizija je dovoljena le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). To za sklep o stroških ne velja. Revizija zoper njega zato ni dovoljena.

Neutemeljenost revizije

9. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta pokojna A. A. in B. A. (starša tožnika in prvega toženca) 8. 1. 1993 s prvim tožencem in njegovo pokojno ženo C. C. (drugi toženec je njun sin) ob sodelovanju sinov pokojne sestre tožnika in prvega toženca sklenila izročilno pogodbo. Z njo sta prevzemnikoma izročila nepremičnine v k. o. ... Premičnine so do njune smrti ostale v njuni lasti. V pogodbi so ugotovili, da sta prevzemnika že doslej urejevala in izboljševala zemljišča in okolico domačije (gozdne ceste, pogozdovanje, drenaža, nasip zamočvirjenih zemljišč, sadovnjak, živa meja, dovozna cesta, kanalizacije, tlakovanje), da sta si v nadstropju pritlične stanovanjske hiše, katere solastniki so vsak do 1/4, sama zgradila stanovanje, da sta obnovila hlev, zgradila prizidek k hlevu in kozolcu, zaradi česar sta z vlaganji v zemljo in zgradbe že postala solastnika, kar se prej ni ugotavljalo, ker je bil že takrat namen izročevalcev nepremičnine izročiti prevzemnikoma. S pogodbo sta se prevzemnika zavezala skrbeti za izročevalca do njune smrti, jima nuditi hrano, ko ne bosta več kuhala, čiščenje prostorov, zdravstveno oskrbo, ogrevanje in plačilo stroškov za elektriko, vodarino, odvoz smeti in dimnikarja. Dogovorjeno je bilo še, da bosta izročevalca še naprej na enak način koristila prostore in imela prost prehod po vseh izročenih nepremičninah, prevzemnika pa sta bila dolžna poskrbeti za pogreb, pogrebne stroške in postavitev spomenika. Glede tožnika je v pogodbi navedeno, da je na račun nujnega deleža leta 1966 prejel 500.000 DIN za nakup hiše v C. ter z darilno pogodbo z dne 9. 1. 1974 nepremičnine v vl. št. 746 k. o. ..., s čimer je bil v celoti dedno odpravljen. Če pa bi se ugotovilo, da mu je treba nujni delež doplačati, naj se to stori v denarju. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da sta izročevalca in družina prvega toženca od leta 1970 skupaj delali pri kmečkih opravilih ter obnavljali hišo. Imeli so skupno gospodinjstvo. Dokler je lahko, je kuhala pokojna mati, nato pa žena prvega toženca, ki je za vse prala, čistila in skrbela za nabavo hrane in gospodinjskih potrebščin. Izročevalca sta glede na svojo starost opravljala lažja dela, materi pa so ob zdravstvenih težavah nudili pomoč. Izročevalca sta želela, da zanju do smrti skrbita prvi toženec in njegova žena.

10. Revizijski ugovori, ki poskušajo izpodbiti pravilnost presoje nižjih sodišč, da gre v danem primeru za pogodbo o preužitku, niso utemeljeni. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah, iz katerih izhaja, (1) da sta pokojna starša pravdnih strank s prvim tožencem in pokojno materjo drugega toženca sklenila izročilno pogodbo, pri kateri tožnik, ki je prav tako kot prvi toženec dedič prvega dednega reda, ni sodeloval; (2) da sta si v zameno za izročitev premoženja izgovorila stanovanje in oskrbo do svoje smrti, priznala pa sta tudi, da sta prevzemnika že doslej izvajala določeno pomoč pri tej oskrbi ter opravljala dela in vlaganja v smislu vzdrževanja izročenih nepremičnin oziroma ustvarjanja nove stvari; ter (3) da pogodbeni namen ni bil v daritvi, temveč kot odmena za opravljena dela in vlaganja ter bodoče preživljanje, sta nižji sodišči pogodbo pravilno opredelili kot pogodbo o preužitku.

11. Za izročilno pogodbo (pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja), kot je bila urejena v 106. in nadaljnjih členih ZD,(1) je značilna vnaprejšnja ureditev dedovanja. Zato morajo biti za njeno veljavnost vanjo vključeni oziroma morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci(2). Če je ta pogoj izpolnjen, gre za izročilno pogodbo ne glede na to, ali si je izročevalec pridržal pravice v smislu 111. člena ZD. Če pa pogoj vključenosti vseh k dedovanju poklicanih potomcev ni izpolnjen, mora sodišče upoštevaje pogodbeno voljo strank presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost kakšne druge pogodbe. Če gre v takem primeru za neodplačna razpolaganja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Drugače velja, če se prejemnik premoženja z izročilno pogodbo zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve. V tem primeru gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca(3). Glede na povedano so neutemeljeni revizijski pomisleki o tem, da je posledica izpodbijane razlage razvrednotenje izročilne pogodbe. Opisano razlago je sodna praksa razvila že v času pred začetkom veljavnosti OZ(4) in se z njegovo uveljavitvijo v tem smislu ni spreminjala. Revizijsko sklicevanje na ODZ in nadaljnjo zakonodajno ureditev izročilne pogodbe pred OZ ter očitki vezani na upoštevanje OZ, vključno z očitki o kršitvi določbe 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic, so zato neutemeljeni.

12. Kot nedopusten je treba zavrniti revizijski ugovor, da stališče obeh nižjih sodišč o odplačnosti pogodbe, nasprotuje določbi IX. točke pogodbe, ki določa, da naj se v primeru, da bi bilo treba tožnikov nujni delež doplačati, ta doplača v denarju. Ta ugovor se namreč nanaša na vsebino pogodbene volje strank. Ker ugotavljanje vsebine pogodbene volje strank spada med dejanske ugotovitve, gre za očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (pogodbene volje), od katerega je sicer lahko posledično odvisna pravilna uporaba materialnega prava, vendar ta očitek skladno s tretjim odstavkom 370. člena ZPP v reviziji ni dovoljen. Enako velja za ostale očitke o vsebini pogodbene volje.

13. Tožnik zmotno meni, da pred začetkom veljavnosti OZ sodna praksa sklepanja pogodbe o preužitku med zapustnikom in potomcem ni dopuščala. Kaj takega ne izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 71/97 z dne 26.11.1997, na katero se v reviziji sklicuje tožnik in ki se nanaša na drugačno dejansko, predvsem pa pravno situacijo. Sodišče je namreč v citirani zadevi odločalo v sporu med nujnima dedičema o obogatitvenem zahtevku zaradi povračila vlaganj. Iz prej opisane razlage razmerja med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku nasprotno izhaja, da so se slednje že pred uveljavitvijo OZ sklepale tudi med zapustnikom in potomci.(5)

14. Sodna praksa je že v preteklosti, pa tudi še sedaj, kot enega od elementov pri presoji odplačnosti upoštevalo tudi delo in vlaganja, ki jih je prevzemnik izvrševal pred sklenitvijo pogodbe(6), zato so neutemeljeni vsi revizijski ugovori v nasprotni smeri. Ker se sodišče druge stopnje v zvezi s preteklim delom in vlaganji zgolj ilustrativno sklicuje na 32. člen ZD in ker njegova odločitev ne temelji na tej podlagi, so neutemeljeni tudi vsi s tem povezani revizijski očitki (materialnopravna zmotnost, prekoračitev trditvene podlage tožencev, nasprotje z zavrnitvijo tožnikovih ugovorov glede nesorazmernosti dajatev).

15. Upoštevaje dejanske ugotovitve nižjih sodišče o preteklem delu in vlaganjih, ki sta jih prevzemnika opravila pred sklenitvijo pogodbe, ter vsebino pogodbenih obveznosti glede nadaljnje oskrbe izročevalcev, so revizijska izvajanja o tem, da si starša nista izgovorila dajatev, ki bi jih bila prevzemnika dolžna izpolniti, neutemeljena. Enako velja za revizijska zatrjevanja o običajni natančnosti opredelitve prevzemnikovih obveznosti, ki je po tožnikovih navedbah značilna za pogodbe o preužitku do uveljavitve OZ.

16. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča je presegla nekdanje stališče, ki je dopuščalo dokazovanje neenakovrednosti dajatev pogodbenih strank. Vrhovno sodišče je pri tem izhajalo iz aleatorne narave pogodbe o preužitku, ki pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo preživljanec bolan in obnemogel in koliko časa bo treba zanj skrbeti. Zato je pravno napačen pristop, da se po smrti preživljanca, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, na zahtevo nujnih dedičev opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo. Zato v primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne.(7) Posledično se kot neutemeljeni izkažejo tudi vsi revizijski ugovori, ki izhajajo iz možnosti, da bi pogodba lahko imela mešano (delno odplačno in neodplačno) naravo.

17. Kot neutemeljene pa je treba zavrniti tudi vse uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne drži namreč očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih trditev o tem, da vsebina sporne pogodbe ne daje podlage za zaključek o njeni odplačni naravi. Razloge, ki utemeljujejo naravo sporne pogodbe, je navedlo v točkah 11., 13. in 14. obrazložitve izpodbijane sodbe. Do konkretnih s tem povezanih pritožbenih očitkov pa se je opredelilo v 15. točki izpodbijane sodbe, ko opozarja, da je vsebino pogodbe treba presojati celostno (torej tudi upoštevaje preteklo delo in vložke prevzemnikov). Ker iz že navedenega izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo z navedenimi pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo, ni podana očitana kršitev, ker se ni izrecno opredelilo do pritožbene trditve o moralni naravi zaveze prevzemnikov.

18. Prav tako ne drži revizijski očitek, da je sodišče prekoračilo trditve tožencev o obsegu odplačnosti sporne pogodbe, saj sta toženca na prvem naroku 19. 3. 2012 postavila trditev, da ni bilo presežka, ki bi predstavljal darilo (4. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo). Enako velja za očitek, da je bila prekoračena trditvena podlage glede upoštevanja preteklega dela pri presoji (ne)odplačnosti pogodbe, saj sta se toženca na prvem naroku za glavno obravnavo v utemeljitev odplačnosti pogodbe sklicevala tudi na opravljena dela v preteklosti (3. in 4. stran zapisnika).

19. Revizijski očitek, da sta sodišči dejansko stanje preteklega dela in vlaganj tožencev zmotno ugotovili, je nedovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), očitek, da mu v tej smeri ni bilo omogočeno dokazovanje, pa pavšalen. Sodišče druge stopnje je namreč v 19. točki obrazložitve pojasnilo, da tožnik dokazov v tej smeri ni predlagal, saj je dokazovanje z izvedenci, prejemki staršev in zaslišanjem prič predlagal le glede trditev o lastnem vložku za nakup posestva ter gradnjo in vlaganja v posestvo. Ob tem, da v reviziji ni opredeljeno navedel (tj. z navedbo konkretne vloge ali izjave na naroku), da je podal takšne trditve in dokazne predloge oziroma da je pravočasno zatrjeval, da gre vsebinsko za ista vlaganja (opisana v pogodbi), ki sta jih na račun tožencev upoštevali sodišči nižje stopnje, njegovi s tem povezani revizijski ugovori ostajajo pavšalni. Enako velja za revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da ni podal trditev o tem, da gre za mešano pogodbo. Dejstvo, da narava določenih dokaznih sredstev (izvedenci in prejemki) lahko podpira več različnih dejanskih tez, v primeru kakršen je obravnavani, ne zadošča za presojo, da so bili dokazi predlagani v smeri določene dejanske teze, ki je tožnik ni zatrjeval. 20. Tožnik zmotno ocenjuje pravno pomembnost svojih trditev o prispevku za nakup posestva in njegovo obnovo oziroma za vlaganja v posestvo ter s tem povezano odločitev v pravdi P 121/95. Kot je razbrati iz obeh sodb, v navedeni pravdni zadevi tožnik ni uspel s svojim zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice na posestvu, ki ga je opiral na prej omenjene trditve o prispevku pri njegovem nakupu in njegovi investicijski obnovi. Kot sam poudarja, v tej pravdi uveljavlja dednopravni zahtevek, povezan z naravo in posledicami sporne pogodbe. Trditve o tožnikovem prispevku pri nakupu posestva in naknadnih investicijah, pa ne vplivajo na presojo odplačnosti pogodbe, sklenjene med staršema ter prvim tožencem in pokojno materjo drugega toženca. Za presojo odplačnosti razpolaganj staršev je namreč odločilno, kaj sta dobila kot odmeno za njegovo odsvojitev. V tem okviru je glede na vsebino konkretne pogodbe relevantno delo in vlaganje tožencev. Presoja tožnikovih vlaganj pa bi bila lahko v tem smislu relevantna le, če bi tožnik v reviziji izkazal, da sta sodišči prezrli njegove pravočasne trditve, da je dela in vlaganja, ki jih je sodišče kot del podlage za presojo odplačnosti pripisalo tožencema, dejansko izvedel tožnik, česar pa, kot že rečeno, v reviziji ni uspel izkazati.

21. Nazadnje je treba kot pavšalen zavrniti še revizijski očitek, da je trditev sodišča druge stopnje o novih dokazih napačna, češ da gre za dokaze, katerih predložitev mu je bila naložena na prvem naroku 19. 3. 2012. Iz revizije namreč ni jasno, na katero stališče izpodbijane sodbe se ta očitek nanaša, niti tožnik ne pove, za katere dokaze gre in zakaj naj bi bili pomembni za odločitev v tej zadevi.

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Smiselno enako velja tudi za aktualno ureditev te pogodbe v 546. in nadaljnjih členih OZ.

Op. št. (2): Prvi odstavek 107. člena ZD, sedaj prvi odstavek 547. člena OZ.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (4): Npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 736/93 z dne 22. 9. 1994, pa tudi omenjena sodba II Ips 1239/2008, ki se nanaša na pogodbo, sklenjeno pred začetkom veljavnosti OZ.

Op. št. (5): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011 in II Ips 387/2002 z dne 17. 4. 2003. Op. št. (6): Npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 515/97 z dne 25. 2. 1999, II Ips 244/2010 z dne 25. 7. 2013 in II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014. Op. št. (7): Npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 515/97 z dne 25. 2. 1999, II Ips 244/2010 z dne 25. 7. 2013 in II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014.