Jedro

Upoštevaje zmanjšan pomen zemljiške knjige v obdobju sklenitve zavezovalnega pravnega posla v konkretni zadevi, je tožnik upravičeno štel, da je sporno zemljišče njegovo, da ga je pridobil v last, čeprav je lastninska pravica v zemljiški knjigi ostala vknjižena na prodajalko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik lastnik parcele 1317/3 k. o. X (ID znak: 000), v izmeri 2.317 m2, kot izhaja iz elaborata parcelacije in ureditve meje geodeta B.T. z dne 19.4.2013 (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku v roku 15 dni izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo tožnik v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik parcele 1317/3 k. o. X (III. točka izreka); odločilo, da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 5.653,15 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); zavrnilo zahtevek tožnika kolikor je zahteval več iz naslova teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sta toženca vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Ne drži zaključek prve stopnje, da "Denarna pogodba" vsebuje bistvene elemente kupoprodajne pogodbe in da je s sklenitvijo le-te tožnik upravičeno mislil, da je kupil tudi sporno nepremičnino. V pogodbi predmet obveznosti ni določen in ne določljiv, v njej je določeno samo, da se denar deponira za nakup dela sporne nepremičnine. Gre za pogodbo o depozitu. Pogodba tudi ne vsebuje cene za posamezno nepremičnino ali cene za m2. Drži, da zemljiška knjiga v letu 1976 ni imela takšnega pomena, kot ga ima od leta 1995 dalje. Vendar je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik zelo dobro zavedal pomena zemljiške knjige. Za parcelo št. 1316 k. o. X je tožnik kot kupec sklenil pravno oblično pogodbo in se kot lastnik tudi vpisal v zemljiško knjigo. Tožnik je tako dobro vedel, da za pridobitev lastniške posesti na delu parc. 1317 k. o. X, ne more zadostovati že "Denarna pogodba". Tožnik ni bil v opravičljivi zmoti, da je tudi sporna nepremičnina njegova, saj je vedel, da v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik, zavedal pa se je tudi pomena zemljiške knjige. Nikoli tudi ni zahteval, da se napravi izmera spornega dela nepremičnine in tudi ni jasno, zakaj bi pravna prednica tožencev zavračala parcelacijo, če je ta predstavljala strošek tožnika kot kupca. Za presojo dobrovernosti tožnika je pomemben tudi poseben režim, ki velja in je veljal tudi v času sklenitve "Denarne pogodbe", za pravni promet s kmetijskimi zemljišči. S sklenitvijo "Denarne pogodbe" je šlo za obid zakona, saj je bil za promet sporne nepremičnine potreben poseben postopek. Tako so bili izigrani potencialni predkupni upravičenci kmetijskega zemljišča, prikrajšana pa je bila tudi davčna uprava, saj ni bil plačan davek na promet z nepremičninami. Tudi pravna teorija izrecno opozarja, da kupec in posestnik nepremičnine ni v dobri veri, če je kupil nepremičnino na podlagi ustne pogodbe, za katero obstoji zakonita predkupna pravica v javnem interesu. Vztrajata pri svojem stališču, da sta izkazala, da je bil tožnik s strani njune pravne prednice opozorjen, da gradi na tujem ter da si je prilastil tujo zemljo. Pravdni stranki sta po smrti pravne prednice tožencev (A. G.) poskušali mirno rešiti spor, tožnik je tožencema za nakup sporne nepremičnine ponudil 100.000,00 DEM, kar sta toženca zavrnila, ker je bila ponujena kupnina prenizka. Do teh navedb tožencev se sodišče v sodbi ni opredelilo. Močno omaje dobrovernost tožnika tudi dejstvo, da ni zaprosil za gradnjo na sporni nepremičnini. Nenavadno je, da bi se tožnik in A.G. dogovorila, da je predmet prodaje zamejen z jarkom, ki tedaj, po izpovedbah nekaterih prič, ni bil globji od škornja oziroma je bil visok za kakšno ped in se ga je lahko preskočilo. Priča A.B. pa je izpovedal, da je bil sporni graben narejen kasneje, kakšnih 20 let nazaj, A.S. pa, da je jarek naredil tožnik, ker mu je voda zalivala hišo, pred gradnjo hiše pa jarka ni bilo. Tudi priča D.Ž. je pričal, da graben stoji tam 20 let. Dobro vero tožnika izključuje tudi plačnik davčnih obveznosti, ki bremenijo le lastnika nepremičnine, o čemer se sodišče v sodbi ni opredelilo. Nesporno je, da je davek na katastrski dohodek za nepremičnino vseskozi plačevala pravna prednica tožencev oziroma kasneje ona dva. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožencev (v vlogi z dne 13.7.2012) glede drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženca sta ob pridobitvi pravice bila v dobri veri. Sodba je tudi nesklepčna, saj je izrek sodbe v nasprotju z elaboratom parcelacije, parc. št. 1317/3 meri 733 m2 in ne 2137 m2, kot je navedeno v izreku sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Pritožbeno sodišče vztraja pri stališčih, zavzetih že v sklepih z dne 3.11.2004 in z dne 4.5.2005. Sporne "Denarne pogodbe" z dne 8.4.1976 (priloga A5), ni mogoče šteti kot depozitne pogodbe, saj vsebuje dogovor o bistvenih sestavinah kupoprodajne pogodbe, to je ceni ter predmetu prodaje. Tožnik je sklenil pogodbo, ki ima vse elemente kupoprodajne pogodbe, plačal je kupnino (tako za parcelo 1316 kot za del parcele 1317 k. o. X), sporno zemljišče pa je tudi takoj prevzel v posest. Upoštevaje zmanjšani pomen zemljiške knjige v tem obdobju (glej točko 17 obrazložitve sodišča prve stopnje), je tako tožnik upravičeno štel, da je sporno zemljišče njegovo, da ga je pridobil v last, čeprav je lastninska pravica v zemljiški knjigi ostala vknjižena na prodajalko. Da je tožnik takoj prevzel v posest del zemljišča v obsegu, kot ga je kupil, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno (takoj je pričel z gradnjo hiše, za te potrebe je sporni del zemljišča nasul, pri čemer je bila prodajalka z obsegom del nedvomno seznanjena, saj je hodila na preostali del parcele 1317 in jim ni nasprotovala), nasprotnega toženca nedvomno nista izkazala. Med prodajalko in kupcem torej ni bilo spora o tem, kolikšen del zemljišča je tožnik kupil - toliko kolikor ga je prevzel v posest (do jarka), ga nasul in na njem zgradil hišo in kasneje še druge objekte.

7. Način pridobitve lastninske pravice na parceli št. 1316 k. o. X ne zadeva presoje pogojev za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču na podlagi priposestvovanja, kot je pritožbeno sodišče zaključilo že v odločbi z dne 4.5.2005. Upoštevaje povedano - obstoj listine z dne 8.4.1976, plačilo kupnine, več kot 20 letno nemoteno izvrševanje posesti, tožnikove nedobrovernosti ne more izpodbiti nepridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo hiše na spornem zemljišču in tudi ne dejstvo, da ne kupec in ne prodajalka nista pristopila k parcelaciji parcele 1317 k. o. X. 8. Edino pravočasno trditev (do prvega naroka dne 1.7.2008) glede "izigravanja predkupnih upravičencev kmetijskega zemljišča" sta toženca podala v ugovoru zoper sklep (o izdaji začasne odredbe) z dne 16.12.2004, ko sta navajala, da kmetijska zemljišča niso bila v prostem prometu, da so od leta 1976 veljale določene omejitve prometa s kmetijskimi zemljišči in da je tožnik dobro vedel, da tega zemljišča ne more kupiti. To pa so premalo konkretne trditve, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo in na pravilnost odločitve v tem postopku ne morejo vplivati (1).

9. Trditve v zvezi s plačilom davkov in o pridobitvi nepremičnine v dobri veri, sta toženca postavila šele v vlogi z dne 13.7.2012, torej po prvem naroku, zato sodišče prve stopnje upravičeno na te trditve ni odgovarjalo in teh dejstev ni upoštevalo (286. člen ZPP).

10. Toženca nista zatrjevala, da jima je tožnik že po smrti prodajalke A.G. ponudil 100.000,00 DEM za odkup spornega zemljišča, to sta le izpovedovala, pri čemer je toženka jasno izpovedala, da naj bi tožnik ta znesek ponudil za nakup cele parcele 1317, zato tudi to dejstvo, tudi če bi bilo zatrjevano in izkazano, ne izkazuje, da je tožnik za nakup spornega dela zemljišča ponujal znesek 100.000,00 DEM (ali katerikoli drug znesek).

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in zakonito zaključilo, da je tožnik sporni del zemljišča priposestvoval najmanj na podlagi četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR). Izkazan je bil obstoj dobroverne posesti v smislu drugega odstavka 72. člena tega zakona, po katerem je bila dobroverna posest tista, ko posestnik ni vedel, ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, in ki je predstavljala podlago tudi za t.i. izvenknjižno priposestvovanje v smislu četrtega odstavka 28. člena ZTLR, ki se glede na prehodno določbo prvega odstavka 266. člena Stvarnopravnega zakonika v spornem primeru še vedno uporablja, kot je vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je torej razsodilo, da je tožnik lastnik parcele 1317/3 k. o. X (ID znak 000), kot ta izhaja iz elaborata parcelacije in ureditve meje geodeta T. z dne 19.4.2013. Parcela je identificirana z vsemi potrebnimi znaki, zato pomota v zapisu površine te parcele 2317 m2 namesto pravilno 733 m2 na pravilnost odločitve ne vpliva, zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni poseglo.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi tožnik svoje stroške pritožbenega postopka nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Pogodba z dne 8.4.1976 predvideva obveznost vračila kupnine v primeru, da do prepisa zemljišča zaradi morebitnega prednostnega odkupa zemljišča s strani občine, ne bi prišlo, vendar toženca obstoja takšne ovire za vpis tožnika v zemljiško knjigo nista (pravočasno) niti zatrjevala.