Jedro

Ponujeno procesno gradivo upnic je bilo vseskozi usmerjeno v utemeljevanje in dokazovanje neobstoja perfektnega pravnega posla, zato je višje sodišče s tem, ko se ni ukvarjalo z nasprotujočimi si trditvami strank izvršilnega postopka o obstoju istovetnosti nepremičnin, zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ni namreč mogoče šteti, da upnici nista oporekali istovetnosti nepremičnin oziroma da sta jo zanikali brez razlogov. Nenazadnje namen zanikanja tega dejstva jasno izhaja iz njunih siceršnjih navedb že ves čas postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Družba A., d. o. o., je bila podizvajalec družbe B., d. d., in je imela do nje na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe denarno terjatev v višini 16.067,46 EUR s pripadki. Ta terjatev je bila zavarovana z zastavno pravico, ki je vpisana pri nepremičninah z ID znakoma ... V zemljiški knjigi je bila hipoteka vknjižena na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi, in sicer učinkuje od 21. 2. 2012. Nepremičnini sta po podatkih zemljiške knjige v dolžnikovo last prešli kasneje, in sicer 20. 12. 2012, kar naj bi pomenilo, da je dolžnik kot sedanji lastnik od prejšnjega lastnika dobil s hipoteko obremenjeni nepremičnini, zato naj bi upnicama (nekdanjima družbenicama izbrisane družbe A., d. o. o.) odgovarjal za dolg, ki je bil podlaga za vknjižbo hipoteke.

2. Upnici sta od družbe A., d. o. o., pridobili terjatev do dolžnika ter vložili predlog za izvršbo. Temu je sodišče prve stopnje ugodilo in sklep o izvršbi izdalo, dolžnikov ugovor proti njemu pa je s sklepom 10. 6. 2020 zavrnilo. Proti temu sklepu se je dolžnik pritožil in višje sodišče je (z v tem postopku izpodbijanim sklepom) njegovi pritožbi ugodilo ter je prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in predlog za izvršbi zavrnilo ter upnici naložilo plačilo izvršilnih stroškov. Višje sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo v Pogodbi, št. ... z dne 12. 7. 2002 in Aneksu k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 treba šteti kot veljaven, tj. perfekten razpolagalni pravni posel, zato je dolžnik v trenutku, ko je v korist družbe A., d. o. o., začela učinkovati zaznamba sklepa o izvršbi na spornih nepremičninah, že imel lastninsko pravico v pričakovanju. Pri tem je izpostavilo, da istovetnost nepremičnin v postopku ni bila vprašljiva.

3. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja:1 Ali je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo v Pogodbi, št. ... z dne 12. 7. 2002 in v Aneksu k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 šteti za veljaven (oz. perfekten) razpolagalni pravni posel?

4. Upnici sta zoper sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložili revizijo, v kateri zatrjujeta bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Povzemata ključne navedbe strank v postopku ter sodišču druge stopnje očitata, da se ni opredelilo do njunih navedb iz odgovora na pritožbo, ampak je v obrazložitev prepisalo 12. točko odločbe VS RS II Ips 328/2015 z dne 19. 5. 2019, z materialnopravnega vidika pa, da ni ugotavljalo istovetnosti nepremičnin – moralo bi presojati, ali je vpis lastninske pravice mogoč na podlagi Pogodbe. Stranki sta glede tega podali nasprotni trditvi; če bi ugotavljalo istovetnost, bi ugotovilo, da vpisa lastninske pravice ne bi bilo mogoče izvesti, saj Pogodba ni perfekten pravni posel. Ravnanja upnic in njunih navedb ni mogoče šteti za priznanje, da sta nepremičnini istovetni. Ker je sodišče kljub nasprotnim trditvam zapisalo, da istovetnost ni vprašljiva, to obenem pomeni bistveno kršitev postopka iz 214. člena ZPP. Dodajata, da vpis lastninske pravice na podlagi Pogodbe in Aneksa ne bi bil mogoč niti po predpisih, ki so veljali v času njune sklenitve. Številke prostorov, ki so navedene, in vknjiženih nepremičnin so namreč povsem drugačne, prostori pa se nahajajo v poslovni stavbi, v kateri je 43 različnih delov stavbe. Nadalje iz Aneksa izhaja, da bodo stranke Pogodbo v zemljiški knjigi realizirale, ko bo lastništvo sposobno vknjižbe (tj. ko bo izdelan etažni elaborat), torej takrat še ni bilo mogoče. Dolžnik je v zvezi s tem v pritožbi navajal, da je bila 11. 12. 2012 sestavljena pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja – ker drugih navedb ni podal, je edini mogoč sklep, da je ta pogodba podlaga za vpis lastninske pravice, o kateri govori Aneks. Izpostavljata ustaljeno stališče sodne prakse, kdaj se šteje, da je nedvomno ugotovljeno, da je nepremičnina identična, ter višjemu sodišču očitata, da je od te prakse odstopilo. Pravni zaključek, da je Pogodba v zvezi z Aneksom perfekten pravni naslov, je zato materialnopravno zmoten. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo dolžnika zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje, dolžniku pa naloži v plačilo stroške postopka.

5. Revizija je bila vročena dolžniku, ki je nanjo pravočasno odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Izpostavlja, da revizija ni bila dovoljena iz razloga domnevne procesne kršitve sodišča prve ali druge stopnje, glede presoje dejanskih vprašanj pa revizija ni dovoljena. Ugotovitev, da je glede nepremičnin podana njihova istovetnost, je dejanske narave, zato ne more biti predmet revizijske presoje. Tudi ne drži, da je sodišče identiteto ugotavljalo le na podlagi procesnega ravnanja upnic, temveč je istovetnost ugotovilo sodišče prve stopnje. Upnici sploh nista ugovarjali istovetnosti nepremičnin, temveč le izostanek ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Očitana kršitev zato ni podana. V nadaljevanju navaja, da je bila Pogodba sklenjena 12. 7. 2002 in davčno potrjena na FURS 21. 8. 2002, zato je treba glede ustreznosti podlage za vpis v zemljiško knjigo upoštevati ZZK iz leta 1995; ta ni zahteval zemljiškoknjižnega dovolila. Opozarja na sodno prakso, kako se ugotavlja istovetnost nepremičnin, ter navaja, da je v postopku podal vse navedbe in predložil vse dokaze, ki omogočajo ugotovitev istovetnosti spornih nepremičnin.

**O obsegu dopuščenega vprašanja**

6. Dolžnik v odgovoru na revizijo upnicama očita, da sta revizijo vložili prek dopuščenega vprašanja. To ne drži. Spregleda namreč, da Vrhovno sodišče vprašanja ni dopustilo le glede „pravilne uporabe prava“, temveč širše. Upnici sta kot predlagateljici dopustitve revizije namreč predlagali, da Vrhovno sodišče dopusti večje število vprašanj.2 Vrhovno sodišče je res dopustilo zgolj eno, toda strnjeno iz več predlaganih, osredotočeno na „pravilnost“ drugostopenjskega sklepa glede ugotovitve, da je zemljiškoknjižno dovolilo v konkretnem primeru perfekten razpolagalni pravni posel. Presoja te „pravilnosti“ pa se lahko nanaša tako na procesnopravni kot na materialnopravni vidik. Oba vidika sta predlagateljici osvetlili že v predlogu za dopustitev revizije in oba utemeljujeta tudi v reviziji, zato ni ovir za njuno obravnavo pred Vrhovnim sodiščem.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

7. Revidentki pravilno opozarjata na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča glede perfektnosti pravnega posla, ki se zahteva za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo. Lastninska pravica v pričakovanju se varuje tedaj, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi perfektnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla,3 in sicer je to stališče sprejemljivo le, kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino,4 oziroma, v primeru nevpisane nepremičnine, če lahko sodišče iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.5 V takem primeru zadostuje, da je nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu označena tako, da je določljiva.6 Z vsebinskega vidika dopuščenega vprašanja bi moralo Vrhovno sodišče presoditi, ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je konkreten pravni posel perfekten glede na predstavljeno sodno prakso. Toda te presoje v tem trenutku ne more opraviti. Zakaj?

8. Vrhovno sodišče presojo, ali je bilo materialno pravo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno (upoštevaje obseg revizijskega preizkusa - 371. člen ZPP), vselej opravi glede na dejanske ugotovitve, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Da bi to presojo revizijsko sodišče lahko opravilo, ugotovitev pravno odločilnih dejstev ne sme biti obremenjena z bistveno kršitvijo postopka (seveda pod pogojem, da je ta predmet revizijskega preizkusa). Povedano drugače: Vrhovno sodišče pravilnost dopuščenega materialnopravnega vprašanja presoja (še)le, če kršitve postopka niso predmet revizijskega odločanja ali pa če so, vendar revizijsko sodišče presodi, da očitana kršitev ni podana. V obravnavanem primeru to pomeni, da mora Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na procesnopravni vidik dopuščenega vprašanja oziroma presoditi, ali je ugotovitev/zaključek sodišč nižje stopnje o perfektnosti konkretnega pravnega posla obremenjen z revizijsko očitano postopkovno kršitvijo. In je obremenjen.

9. Revidentki pravilno opozarjata, da ne drži, da istovetnost nepremičnin ni bila vprašljiva. Upnici sta namreč že v odgovoru na ugovor opozorili, da nepremičnini ne v Pogodbi ne v Aneksu nista označeni s podatki, s katerimi sta vpisani v zemljiško knjigo, in sta se s tem tudi po oceni Vrhovnega sodišča v zadostni meri uprli dolžnikovim navedbam iz ugovora (sledilo jima je tudi sodišče prve stopnje, op. revizijskega sodišča). Na dolžnikovo navedbo, prvič podano v pritožbi, da istovetnost nepremičnin ni bila vprašljiva, pa sta upnici v odgovoru na pritožbo navedli: „Upnici prerekata trditev dolžnika, da je mogoče zgolj na podlagi podatkov iz Pogodbe in Aneksa ugotoviti identiteto teh nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Številke prostor in vpisanih nepremičnin so namreč povsem drugačne, prostori pa se nahajajo v poslovni stavbi D., d. d., kjer se nahaja 43 različnih delov stavbe, zato identifikacija pogodbeno opredeljenih poslovnih prostorov z vknjiženimi nepremičninami ni bila mogoča brez uporabe elaborata za vpis podatkov v kataster stavb, ki pa je bil izdelan šele leta 2005.“

10. Vrhovno sodišče sodi, da je ob takih trditvah upnic pritožbeno sodišče zmotno štelo, da istovetnost nepremičnin med strankama ni (bila) sporna. Ni namreč mogoče šteti, da upnici nista oporekali istovetnosti nepremičnin oziroma da sta jo zanikali brez razlogov. Nenazadnje namen zanikanja tega dejstva jasno izhaja iz njunih siceršnjih navedb že ves čas postopka (primerjaj prvi stavek drugega odstavka 214. člena ZPP). Ponujeno procesno gradivo upnic je bilo vseskozi usmerjeno v utemeljevanje in dokazovanje neobstoja perfektnega pravnega posla, zato je višje sodišče s tem, ko se ni ukvarjalo z nasprotujočimi si trditvami strank izvršilnega postopka o obstoju istovetnosti nepremičnin, zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker je tako, Vrhovno sodišče presoje materialnopravne pravilnosti zaključka, da je istovetnost nepremičnin podana, v tem trenutku ne more opraviti.

11. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču druge stopnje v nov postopek. Višje sodišče bo moralo znova odločiti o pritožbi, in sicer tako, da bo ugotavljalo, ali je podana istovetnost nepremičnin ter bi se dolžnik v zemljiško knjigo lahko vpisal kot lastnik že na podlagi podatkov iz Pogodbe in Aneksa (dolžnik ob tem trdi, da je podal vse navedbe in predložil vse dokaze, ki to omogočajo), upoštevajo zgoraj predstavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča o lastninski pravici v pričakovanju v primeru nevpisanih nepremičnin.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sklep II DoR 27/2021 z dne 18. 8. 2021. 2 Vprašanja so povzeta 3. točki sklepa II DoR 27/2021 z dne 18. 8. 2021: Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo v Pogodbi št. ... z dne 12. 7. 2002 in v Aneksu k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 šteti za veljaven (oz. perfekten) razpolagalni pravni posel? Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da Pogodba št. ... z dne 12. 7. 2002 in Aneks k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 vsebujeta zemljiškoknjižno dovolilo oz. razpolagalni posel? Ali je morala prodajna pogodba za nepremičnino, na kateri je podpis prodajala notarsko overjen, in za katero so izpolnjeni drugi predpisani pogoji, v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakona o zemljiški knjigi vsebovati razpolagalno pravno izjavo prodajalca, da prenaša lastninsko pravico na kupca, da je bila na njeni podlagi mogoča vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo na ime kupca? Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo procesno pravo, ko je o obstoju istovetnosti nepremičnin, ki so navedene v Pogodbi št. ... z dne 12. 7. 2002 in Aneksu k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004, z nepremičninami, kot so bile kasneje vknjižene v zemljiški knjigi, v smislu možnosti vknjižbe v zemljiško knjigo, sklepalo na podlagi dejstva da predlagateljici kot upnici v postopku pred sodiščem prve stopnje nista nasprotovali, da gre za iste nepremičnine (s čimer nista nasprotovali pasivni legitimaciji dolžnika), a hkrati zatrjevali, da Pogodba št. ... z dne 12. 7. 2002 in Aneks k tej pogodbi z dne 22. 9. 2004 tudi po pravilih, ki so veljala v času njunega nastanka, nista bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo (s čimer sta prerekali utemeljenost zahtevka dolžnika)? Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo procesno pravo, ko je ugotovilo, da istovetnost obravnavanih nepremičnin v postopku ni bila sporna? 3 Sodba III Ips 35/2015 z dne 22. 4. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da ker podpis prodajalca na pogodbi ni bil overjen, zemljiškoknjižno dovolilo pa je bilo pogojno, tožeča stranka ni imela veljavnega razpolagalnega pravnega posla in je zato neutemeljeno njeno sklicevanje na učinkovanje prenosa lastninske pravice tudi do (nedobrovernih) tretjih oseb, ki bi kasneje pridobile lastninsko pravico na nepremičnini. 4 Sodba VS RS II Ips 211/2010 z dne 26. 7. 2021, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da s stališča pravne varnosti ni sprejemljivo, če sodišče – kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino – predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravega posla spoštoval vse veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov o nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. 5 Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 328/2015 z dne 19. 5. 2016. 6 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 196/2010 z dne 28. 11. 2013.