Jedro

Določba drugega odstavka 262. člena ZPP ne pomeni dokaznega pravila, po katerem bi se dejanske trditve pasivne stranke štele za nedokazane, nasprotnikove pa za dokazane, pač pa pomeni, da mora sodišče v oceno izvedenih dokazov, v katero morajo biti vključene vse okoliščine primera, vključiti tudi pomen okoliščine, da stranka ni bila pripravljena izpovedati – pomeni torej napotilo sodišču za prosto oceno dokazov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. Tožničin takratni zakonec A. A. je od Občine ... na podlagi 118. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ) s pogodbo z dne 18. 11. 1992 odkupil stanovanje v ..., z ID znakom ... in .... Po razvezi zakonske zveze je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da je stanovanje skupno premoženje nekdanjih zakoncev in da ji na njem pripada delež ½-ice ter s svojim zahtevkom pravnomočno uspela. Vendar pa se je (že pred odločitvijo sodišča) izkazalo, da stanovanje ni bilo last Občine ..., pač pa pravnega prednika sedanjega prvega toženca B. d. o. o. (v nadaljevanju B.). Slednji je stanovanje, ki ga je 1. 2. 2012 obremenil z visokim zemljiškim dolgom (200.000 EUR), s prodajno pogodbo z dne 8. 3. 2012 prodal drugemu tožencu C. C., ki se je kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo. Z zemljiškim dolgom v enaki višini je bilo stanovanje obremenjeno še 29. 6. 2012, s pogodbo z dne 7. 9. 2012 pa je C. C. ustanovil služnost dosmrtnega stanovanja v korist A. A..

**Dosedanji potek postopka**

2. Tožnica je trdila, da prodajna pogodba, ki sta jo glede spornega stanovanja sklenili toženi stranki, nična, ker je fiktivna in sklenjena z namenom tožnico izigrati, saj je v resnici njen nekdanji mož preko drugega toženca stanovanje odkupil od prve toženke zase in da mu je drugi toženec pomagal zaradi dolgoletnega prijateljstva, ter da drugi toženec ni bil v dobri veri glede lastninske pravice prve toženke oziroma da je vedel, da nepremičnina spada v skupno premoženje, ki je bilo priposestvovano pred sklenitvijo izpodbijane pogodbe.

3. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke, (1) da je prodajna pogodba, glede spornega stanovanja sklenjena med toženima strankama, nična, zato je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist kupca C. C. in se lastninska pravica ponovno vknjiži v korist B.; (2) da sta nična akta o ustanovitvi zemljiškega dolga, zato je njuna vknjižba pri spornem stanovanju neveljavna in se izbriše in (3) da je tožnica lastnica spornega stanovanja do ½-ice ter sorazmernega deleža skupnih delov stavbe. Ugotovilo je, da sta tožnica in njen takratni zakonec A. A. že od leta 1993 dalje vedela, da je bilo stanovanje kupljeno od nelastnika, zato nista bila v dobri veri glede svoje lastninske pravice in te, ker nista bila vsaj 10 let zakonita in tudi ne dobroverna posestnika (tožnica je posest opustila že leta 2002), po določbi drugega odstavka 28. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) nista pridobila s priposestvovanjem.

4. Drugostopenjsko sodišče je sodbo razveljavilo. Pritrdilo je sicer dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem sodišča prve stopnje v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice na spornem stanovanju, vendar je opozorilo na pravno podlago, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo in tožnica ne uveljavljala: da so po določbi 118. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) kupci, ki so stanovanja odkupili po določbah navedenega zakona o lastninjenju in privatizaciji stanovanj, postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe ter da se je po določbi 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe (v nadaljevanju ZPPLPS) štelo, da je prodajalec zemljiškoknjižni lastnik posameznega dela stavbe po privatizacijskih določbah SZ. Navedeno po razlogovanju pritožbenega sodišča pomeni, da je tožničin tedanji zakonec A. A. z uresničitvijo pravice do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, v trenutku sklenitve prodajne pogodbe z Občino ... pridobil lastninsko pravico, lastninska pravica B. pa je prenehala. V takem položaju je pomembno, ali je bil C. C. ob sklenitvi prodajne pogodbe za isto stanovanje s B. res nedobroveren, kot je trdila tožnica, pa se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Naložilo mu je, naj to stori v ponovljenem sojenju.

5. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje vse tožničine zahtevke zavrnilo. Vztrajalo je pri presoji, da tožnica in njen bivši mož nista pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju s priposestvovanjem. Lastninsko pravico sta (oziroma formalno le A. A.) pridobila s sklenitvijo prodajne pogodbe z Občino ... po določbah SZ in ZPPLPS, na katere je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče. Prodaja stanovanja C. C. ni bila navidezna, zato ni nična (50. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ); kupec se je namreč utemeljeno zanesel na podatke zemljiške knjige, po katerih je bil lastnik stanovanja prodajalec B.. Navedeno pomeni neutemeljenost zahtevkov za ugotovitev ničnosti aktov o ustanovitvi zemljiških dolgov, za ugotovitev neveljavnosti njihove vknjižbe ter za izbris iz zemljiške knjige.

6. Tožničino pritožbo je drugostopenjsko sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožnica in njen takratni zakonec lastninske pravice na stanovanju nista priposestvovala, ker sta že v letu po sklenitvi prodajne pogodbe z Občino ... vedela, da ta ni bila lastnica stanovanja. Ali je stališče, ki ga je v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi 117. člena SZ in 6. člena ZPPLPS pravilno, ni odločilno, ker ni ovržena dobra vera drugega toženca. Sodišče prve stopnje je namreč moralo ugotoviti še, ali je stanovanje preko C. C. od pravega lastnika B. res odkupil A. A. in ali je bil C. C. glede lastništva stanovanja dobroveren. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Občina ... in C. C. prodajne pogodbe nista sklenila navidezno in da tožnica ni uspela dokazati trditve, da naj bi bil pravi kupec A. A., pri čemer naj bi bila pogodba sklenjena zato, da bi bila sama (tožnica) izigrana. C. ni plačal le 11.930,00 EUR kupnine, pač pa je bila ta dogovorjena v višini 86.700,00 EUR, a je 73.070,00 EUR v dogovoru s B. poplačal s terjatvijo iz naslova vlaganj v stanovanje, ki mu jo je cediral A., po naročilu katerega je vlaganja v stanovanje opravil C., A. pa mu jih ni plačal. **Dopustitev revizije**

7. Na tožničin predlog je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 303/2020 z dne 20. 11. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je sodišče v smislu drugega odstavka 262. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžno obrazložiti pomen dejstva, da se drugi toženec ni odzval vabilu na zaslišanje._ **Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** **Revizija**

8. Tožnica uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopkovnih pravil. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, sodno odločitev spremeni in toženki zaveže povrniti ji stroške postopka.

9. Navaja, da je bila naloga sodišča v drugem sojenju (le še) ugotoviti, ali je bil drugi toženec ob sklenitvi pogodbe s B. v dobri veri, s čimer bi bilo odgovorjeno tudi na očitek o fiktivnosti te pogodbe in njeni posledični ničnosti ter o fiktivnosti aktov o ustanovitvi zemljiških dolgov. Dobra vera je izrazito subjektivna kategorija. Nanjo sicer sklepamo na podlagi objektivnih okoliščin, izhodišče zanjo pa bi moralo biti pojasnilo o tem, katere okoliščine so bile določeni osebi znane ali neznane in kako jih je razumela; vsi ostali o tem lahko zgolj sklepamo na podlagi posrednih dokazov. Zato je bilo v konkretnem primeru razumno pričakovati, da bo sodišče drugega toženca zaslišalo, saj je v pisnih vlogah zatrjeval svojo dobrovernost. Niti v prvem niti v drugem sojenju pa drugi toženec ni bil zaslišan; zaslišanju se je očitno izmikal, vabila sodišča je ignoriral, le v enem primeru je njegov pooblaščenec trdil, da na zaslišanje ni mogel pristopiti zaradi bolezni, o kateri ni predložil zdravniškega potrdila, tožnica pa ga je pred narokom za glavno obravnavo, na kateri naj bi bil zaslišan, videla v bližini sodišča. Sodišče prve stopnje te okoliščine ni komentiralo, pritožbeno sodišče pa je zavzelo stališče, da dejstvo, da drugi toženec ni želel izpovedati, ni bilo odločilno za ugotovitev njegove dobre vere.

10. Po določbi prvega odstavka 262. člena ZPP se stranka ni dolžna odzvati na vabilo sodišča, vendar pa mora sodišče skladno z drugim odstavkom istega člena ZPP glede na vse okoliščine primera kritično presoditi, kakšen pomen ima dejstvo, da stranka ni želela izpovedati, čeprav bi lahko. V obravnavanem primeru za zaslišanje drugega toženca ni bilo objektivnih ovir in zato tudi ne potrebe za odločitev na podlagi posrednih dokazov. Na tožničino pritožbeno grajo, da se je sodišče prve stopnje kljub obstoju neposrednega dokaza zadovoljilo s posrednimi dokazi v zvezi z dobrovernostjo drugega toženca, drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo, s čemer je zagrešilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določbo drugega odstavka 262. člena ZPP je kršilo zato, ker ni upoštevalo, da se je drugi toženec večkrat in dokončno izmaknil svojemu zaslišanju – bodisi zato, ker bi mu bila v korist le kriva izpoved, ki bi bila kaznivo dejanje, bodisi zato, ker se ni hotel vpletati v tuje zadeve, pri čemer oboje potrjuje tožničine trditve o fiktivnosti izpodbijanih poslov. Odsotnost njegove izpovedbe ne bi smela ostati prezrta in nekomentirana.

11. Tožnica je bila prikrajšanja pri dokazovanju svojih trditev in izpolnjevanju dokaznega bremena glede odločilnih vprašanj, ki utemeljujejo slabo vero drugega toženca; slednji bi moral, če naj bi zadovoljil svojemu dokaznemu bremenu, pojasnit: zakaj je sporno nepremičnino več let po nakupu zasedal A. A.; zakaj drugi toženec nikoli ni zahteval njegove izselitve ali plačila nadomestila za večletno uporabo; zakaj mu je dovolil dosmrtno pravico užitka ne glede na svoje potrebe ali potrebe svojega sina, za katerega naj bi po lastnih navedbah nepremičnino kupil; zakaj je kupil nepremičnino, ki je ne uporablja in ne trži; ali je bil seznanjen s problematiko zemljiškega dolga in podobno. V luči navedenih okoliščin se izpodbijani pravni posli pokažejo kot tako (do take mere) sumljivi in neobičajni, da bi se moralo sodišče pri presoji dobrovernosti drugega toženca vprašati, zakaj v zvezi z njimi ni želel dati nobenih pojasnil. 12. V zvezi z ugotavljanjem dobrovernosti drugega toženca je bila kršena tudi določba 212. člena ZPP o dokaznem bremenu, zaradi česar je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Dobra vera se glede zaupanja v zemljiško knjigo sicer res domneva in je tožnica tista, ki mora dokazati okoliščine, iz katerih izhaja nasprotno. Toda procesno dokazno breme se lahko premika od ene stranke na drugo.

**Odgovora tožencev na revizijo**

13. Prva toženka (B.) predlaga zavrnitev revizije. Za zmotno oceni trditev tožnice, da je sodišče o dobri veri drugega toženca odločilo na podlagi posrednih dokazov; dobra vera se domneva, zato je bilo dokazno breme na tožnici, ta pa ga ni zmogla. Zmotno je tudi njeno stališče o premikanju procesnega dokaznega bremena – ne upošteva, da do premika na nasprotno stranko pride šele potem, ko stranka, ki je po materialnem bremenu dolžna določeno dejstvo dokazati, s tem uspe. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč tožnica izpodbija, spreminja in dopolnjuje nedovoljeno. Opozarja na omejitev preizkusa izpodbijane sodbe glede na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija. V zvezi z dopuščenim vprašanjem najprej na splošni ravni pojasnjuje namen določbe drugega odstavka 262. člena ZPP in poudarja, da ne gre za dokazno pravilo, pač pa za napotilo na prosto oceno dokazov. V konkretni zadevi podrobneje obrazložena odsotnost drugega toženca z zaslišanja ne bi vplivala na dejanske ugotovitve. Drugostopenjsko sodišče je poudarilo, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh vprašanj, ki jih v zvezi z zaslišanjem drugega toženca navaja tožnica, kot so: zakaj je drugi toženec dal stanovanje njenemu bivšemu možu v brezplačno uporabo; da terjatev drugega toženca do A. A. iz naslova vlaganj v stanovanje ni bila fiktivna ter da fiktivnost ne izhaja niti iz tožničinih navedb. Iz njunih sodb je vsakomur jasno, kako sta sodišči prve in druge stopnje presodili dejstvo, da se drugi toženec ni odzval vabilom na zaslišanje. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je bil v dobri veri, njegovo zaslišanje pa bi jo lahko le utrdilo, ne pa omajalo. Opozarja, da možnosti, da bi bilo stanje v zemljiški knjigi napačno, do razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča v prvem sojenju ni zatrjevala niti tožnica in da je pritožbeno sodišče s svojim stališčem, sprejetim preko trditvene podlage, ustvarilo nerazumen procesni položaj in vzpostavilo pogoje, da je vprašanje, glede katerega je dopuščena revizija, sploh pomembno.

14. Zavrnitev revizije predlaga tudi drugi toženec. Navaja, da je bilo sporno stanovanje ob sklenitvi prodajne pogodbe z A. A. del stavbe, ki je bila etažno razdeljena in vpisana v zemljiško knjigo kot lastnina B. SZ je v 117. členu kontrahirno dolžnost nalagal lastniku, v 118. členu pa je določal, da kupec prevzame vse pravice lastnika, če ni z zakonom drugače določeno. Občina ... ni bila lastnica. Pritožbeno sodišče se je v razveljavitvenem sklepu oprlo na 6. člen ZPPLPS, ki je začel veljati šele leta 1999, pri čemer je spregledalo, da je ZPPLPS namenjen izključno vpisom etažnih delov stavb, ki še niso bile etažno razdeljene. Že zato v obravnavanem primeru ni bil uporabljiv. Veljal je le za primere nevknjižene etažne lastnine in za prodajne pogodbe, sklenjene po SZ in po Uredbi o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA. Stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, da je A. s sklenitvijo prodajne pogodbe z Občino ... pridobil lastninsko pravico na spornem stanovanju oziroma da je to postalo skupno premoženje tožnice in A. je napačno. Drugi toženec ocenjuje, da je vprašanje dobre vere za odločitev brez pomena: upoštevati je treba predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajne pogodbe,1 na podlagi teh pa lastninska pravica na spornem stanovanju ni prešla ne na A. samega ali nanj in tožnico skupaj. Sicer pa sta sodišči prve in druge stopnje dokaze ocenili skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in pri tem nista našli zadržkov za dobro vero drugega toženca in ne zadostnih argumentov za zaslišanje drugega toženca. Dejansko stanje o vprašanju dobre vere je dokončno ugotovljeno in ga tožnica izpodbija nedovoljeno.

**Obseg preizkusa izpodbijane sodbe**

15. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato ni upoštevalo navedb, s katerimi so stranke tako začrtane meje preizkusa poskušale prekoračiti, na primer z izpodbijanjem stališča o prehodu lastninske pravice na spornem stanovanju na (tožnico in) A. A. na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z Občino ... ali z utemeljevanjem procesne kršitve, glede katere je bila revizija dopuščena, z dopolnjevanjem ali v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano.

**Presoja utemeljenosti revizije**

16. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča v drugem sojenju je bilo, da v času, ko je drugi toženec sklepal prodajno pogodbo s B., B. sicer ni bil lastnik stanovanja, ki je bilo predmet prodaje, ker je lastninska pravica pred tem s sklenitvijo prodajne pogodbe z Občino ... prešla na A. A. (oziroma, kot je bilo ugotovljeno v ločenem postopku, nanj in na tožnico kot skupno premoženje), da pa je bil drugi toženec ob nakupu v (s strani tožnice neizpodbiti) dobri veri, da je stanovanje last B., saj je bil ta v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. Drugostopenjsko sodišče je stališču o dobrovernosti drugega toženca pritrdilo; ker je zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen že zaradi drugotoženčeve dobrovernosti, pravilnost stališča o originarno pridobljeni lastninski pravici A. A. in tožnice ni odločilno.

17. Po načelu zaupanja v zemljiško knjigo iz 10. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Ker to načelo učinkuje le v korist dobroverne osebe, je tesno povezano z načeloma dobre vere in načelom publicitete.2 Kot enemu od temeljnih načel nepremičninskega prava so prilagojene zakonske določbe SPZ o priposestvovanju3 in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) o izbrisni tožbi. 4 5

18. SPZ v 9. členu določa, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. To pomeni, da je v primerih, ko zakon nastop pravne posledice pogojuje z dobrovernostjo določene osebe, dolžan nasprotnik te osebe dokazati njeno nedobrovernost. 19. V obravnavanem primeru je nedobrovernost drugega toženca podana, če je vedel, da B. ni lastnik stanovanja, ki mu ga je prodajal, pač pa je lastnik A. (oziroma je skupno premoženje imenovanega in tožnice). Zatrjevala jo je tožnica. Utemeljevala jo je z dejanskimi trditvami, da je C. C. kot dolgoleten prijatelj A. A. vedel, da imenovani živi v spornem stanovanju, da ga je odkupil in v dobri veri posedoval (več kot 10 let6), da C. do njega ni imel nobene terjatve, ki bi jo lahko pobotal s kupnino in da je stanovanje odkupil le formalno, v resnici pa ga je odkupil A..7 Kot dokaz k tem trditvam, za katere je bilo (trditveno in) dokazno breme na njej, je, med drugimi dokazi, predlagala tudi dokaz z zaslišanjem strank.8 Drugega toženca sodišče ni zaslišalo. Iz spisa je razvidno, da je bil v prvem sojenju na zaslišanje vabljen za dne 24. 10. 2016 in za dne 12. 12. 2016, a se na pravilno mu vročeni vabili sodišča ni odzval in svojega izostanka ni opravičil. V ponovljenem sojenju je bil vabljen na zaslišanje za dne 10. 10. 2018, ki se ga ni udeležil iz zdravstvenih razlogov,9 ter nato še za dne 16. 1. 2019, s katerega je prav tako izostal, pri čemer je njegov pooblaščenec kot razlog za izostanek - dokazno nepodprto in nekonkretizirano - navedel slabo počutje drugega toženca. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo predlog za njegovo zaslišanje zavrnilo;10 kot razlog za zavrnitev je navedlo strankin izostanek z glavne obravnave. Slednjo je zaključilo v procesnem položaju, v katerem je po njegovi oceni toženima strankama uspelo dokazati okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je bil drugi toženec v času sklenitve pogodbe s B. dobroveren, po tožnici predlagan dokaz o nasprotnem pa ni bil izveden.

20. Če sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, mora zaslišati obe stranki, tožečo in toženo. K temu ga zavezuje načelo zaslišanja strank (prvi odstavek 5. člena ZPP) oziroma dolžnost zagotoviti strankam pravico do enakosti orožij na eni strani in skepsa v verodostojnost izpovedi strank, zaradi katere lahko izpoved ene stranke pomeni pomembno korekturo izpovedi druge stranke11 oziroma uravnoteženje (njenih) dokaznih informacij12 na drugi strani.

21. Vendar pa se stranke, drugače kot priče, ki se je vabilu na zaslišanje dolžna odzvati in je, razen v primerih, ko je z ZPP določeno drugače, dolžna izpovedati (prvi odstavek 229. člena ZPP13), ne sme prisiliti k izpovedbi in zoper njo niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, če se sodnemu vabilu na zaslišanje ne odzove (prvi odstavek 262. člena ZPP14). Prepoved sankcioniranja na procesnem področju pa ne pomeni, da odločitev stranke, da se vabilu na zaslišanje ne bo odzvala oziroma da ne bo izpovedala, v nobenem primeru ne bo imela posledic: sodišče je pooblaščeno oceniti, upoštevaje vse okoliščine, pomen takega ravnanja stranke (drugi odstavek 262. člena ZPP). Sodišče mora motive za strankino pasivnost posebno skrbno preveriti in oceniti.15 Če za izostanek z zaslišanja ali odklonitev izpovedi ne ugotovi utemeljenih razlogov (na primer varovanja uradne ali vojaške tajnosti), oceni, ali pasivnost k zaslišanju povabljene stranke pomeni dovolj močan indic, da bi z izpovedjo, ki jo je, enako kot priča, dolžna podati po resnici in ne sme ničesar zamolčati, ovrgla lastne dejanske trditve in/ali potrdila trditve nasprotne stranke in ali lahko zato šteje, da njene trditve niso resnične, pač pa so resnične trditve nasprotne stranke16 o dejstvih, o katerih naj bi bila zaslišana. Iz navedenega torej izhaja, kot v odgovoru na revizijo pravilno opozarja prva toženka, da določba drugega odstavka 262. člena ZPP ne pomeni dokaznega pravila, po katerem bi se dejanske trditve pasivne stranke štele za nedokazane, nasprotnikove pa za dokazane, pač pa pomeni, da mora sodišče v oceno izvedenih dokazov, v katero morajo biti vključene vse okoliščine primera, vključiti tudi pomen okoliščine, da stranka ni bila pripravljena izpovedati – pomeni torej napotilo sodišču za prosto oceno dokazov.

22. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedenim. O tem, ali je (in če je, kako) sodišče prve stopnje ovrednotilo okoliščino, da se drugi toženec ni odzval vabilu za zaslišanje, iz razlogov njegove sodbe ni razvidno. Drugostopenjsko sodišče je tožničinemu pritožbenemu očitku o tem (o kršitvi drugega odstavka 262. člena ZPP) sicer pritrdilo, a ga ni okvalificiralo kot procesno kršitev, češ da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanj, ki jih tožnica izpostavlja v 1. točki pritožbe, da je upoštevalo, da je bil A. A. obsojen za krivo izpovedbo in da je upoštevalo izpovedbo tožnice in A. A. o dolgoletnem prijateljstvu med C. in A., kar pojasni, zakaj je prvi dal drugemu stanovanje v brezplačno uporabo.

23. V I. točki pritožbe, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, je tožnica uveljavljala kršitev drugega odstavka 262. člena ZPP (tako je navedeno točko pritožbe tudi naslovila). Primarno je pojasnila, da je bilo osrednje sporno vprašanje v ponovljenem sojenju vprašanje dobre vere drugega toženca, kar je izrazito subjektivna kategorija, zato bi za izhodišče morala služiti izjava osebe in njeno pojasnilo, katere dejanske okoliščine je poznala in kako jih je razumela, ter da je bilo razumno njeno (tožničino) pričakovanje, da bo sodišče o tem zaslišalo drugega toženca, ki je v vlogah zatrjeval svojo dobro vero. Poudarja, da se je ta zaslišanju izmikal, sodišče prve stopnje pa tega sploh ni komentiralo, čeprav bi moralo presoditi pomen njegovega pasivnega ravnanja. Trdila je, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo presoje pomena pasivnosti drugega toženca kršilo drugi odstavek 262. člena ZPP, z opustitvijo obrazložitve pa je zagrešilo postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po predstavitvi svojega videnja razlogov za pasivnost drugega toženca (da ni želel tvegati krivega pričanja ali da se enostavno ni želel vpletati) je navedla še okoliščine, glede katerih bi po njeni oceni drugi toženec moral podati pojasnilo, kot so: zakaj ne zahteva izselitve A., ki stanovanje še vedno zaseda17 oziroma zakaj mu je priznal pravico dosmrtne brezplačne uporabe (po njeni oceni prijateljstvo ni razlog za prepustitev uporabe stanovanja, s trženjem katerega bi pridobil vsaj 6.000 EUR letno, še posebej, ker je C. trdil, da je stanovanje kupil za sina); zakaj je kupil stanovanje, ki ga ne uporablja in ne trži, čeprav je bilo že ob nakupu obremenjeno z zemljiškim dolgom, ki presega tržno in nakupno vrednost stanovanja; ali je bil seznanjen z nastankom in problematiko zemljiškega dolga. Argument pritožbenega sodišča, da se je sodišče prve stopnje do teh dejanskih vprašanj opredelilo, sam zase seveda (vsaj delno) drži: ugotovilo je dejanske okoliščine, povzete v zaključku prejšnje točke obrazložitve in obrazložilo, na podlagi katerih dokazov. Vendar pritožbeno sodišče ni ne saniralo ne sankcioniralo postopanja sodišča prve stopnje, ki v okviru ocene izvedenih dokazov ni obrazložilo pomena dejstva, da se drugi toženec ni odzval vabilu na zaslišanje. Slednje bi, kot izhaja iz zgoraj že obrazloženega, skladno z drugim odstavkom 262. člena ZPP to moralo storiti. Ker ni, njegova dokazna ocena ne ustreza merilom iz 8. člena ZPP in ni izključena možnost vpliva kršitve na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja.

**Odločitev o reviziji**

24. Revizija je zaradi procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjene na prvi stopnji sojenja, ki na drugi stopnji ni bila odpravljena, utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

**Odločitev o stroških**

25. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP, po kateri sodišče, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1 V odgovoru na tožničino revizijo drugi toženec razpravlja le o prodajni pogodbi, ki sta jo sklenila Občina ... in A. A.. 2 Primerjaj M. Juhart, v: M. Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 86. 3 Po drugem odstavku 44. člena SPZ s priposestvovanjem pridobljena pravica ne more iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. 4 Po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 vložitev izbrisne tožbe ni dovoljena proti dobrovernim osebam, v korist katerih učinkuje vknjižba ali predznamba pravice. 5 Prav tam, stran 88. 6 Trditev, ki zajema tudi več kot 10-letno dobroverno posest A. A., ki je zdaj nepomembna, je bila podana v času, ko je tožnica poleg izbrisne tožbe uveljavljala svojo lastninsko pravico oziroma delež na stanovanju kot skupnem premoženju nje in A. A. na podlagi priposestvovanja. 7 Glej predzadnji in zadnji odstavek na 4. strani z nadaljevanjem na naslednji strani pripravljalne vloge tožnice z dne 27. 5. 2016 (list. št. 53 in 54 spisa). 8 Glej list. št. 54 spisa. 9 Iz priloge B4 je razvidno, da naj bi bil za udeležbo na obravnavi "zaradi zdravstvenega stanja" nesposoben 3 mesece. Sodišče prve stopnje ga je k zaslišanju znova povabilo po izteku tega časa. 10 Iz istega razloga je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje zakonite zastopnice B.. 11 Glej S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 534. 12 Glej J. Zobec, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije in Gospodarski vestnik Založba, 3. knjiga, Ljubljana 2006, stran 517. 13 "Vsak, kdor je povabljen za pričo, mora na povabilo priti, in če ni z zakonom drugače določeno, mora tudi pričati." 14 "Nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje; prav tako se stranka ne more prisiliti k izpovedbi." 15 Glej S. Triva in M. Dika, navedeno delo, stran 353. 16 Primerjaj J. Zobec, navedeno delo, stran 524. 17 Po podatkih spisa naj bi se iz njega izselil med tekom trega postopka, torej skoraj dve desetletji potem, ko je bila sklenjena pogodba med B. in C..