Jedro

Sodišče prve stopnje zaključuje, da vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper kazensko sodbo ne predstavlja zakonskega določenega razloga, zaradi katerega bi lahko sodišče ta pravdni postopek prekinilo.

Tožnica, ki v obravnavanem primeru v kazenskem postopku ni prijavila premoženjskopravnega zahtevka, je morala začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka, da lahko po njegovi ugotovitvi zahteva plačilo iz odvzete vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/b spremeni tako, da se črta 3. alineja ter se doda točka I/c, ki glasi: "Drugotožena stranka M.G. je dolžan tožeči stranki Z.T. v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 12.191,27 EUR od dne 16. 12. 2008 do dne 29. 10. 2018. V preostalem delu, glede nerazdelnega plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.191,27 EUR od dne 16. 12. 2008 do dne 29. 10. 2018 prvotožene stranke B.P., se zahtevek zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlogu prvotoženca za prekinitev pravdnega postopka ne ugodi (I točka izreka sklepa), v II. točki je postopek glede podrednega zahtevka ustavilo. Nadalje je v točki I/a izpodbijane sodbe ugotovilo, da je drugotoženec M.G. dolžan tožeči stranki plačati znesek v višini 12.191,27 EUR. V točki II/b pa je odločilo, da sta toženca B.P. in M.G. dolžna nerazdelno plačati znesek v višini 1.053,26 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 1.053,26 EUR od dne 19. 12. 2018 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 12.191,27 EUR od 16. 12. 2008 dalje do dne 29. 10. 2018. Tožencema je naložilo nerazdelno plačilo stroškov postopka v višini 575,80 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje prvotoženec, in sicer se pritožuje zoper sodbo ter posebej zoper sklep. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, saj je podal zahtevo za varstvo zakonitosti, sklep pa je pomanjkljivo obrazložen, saj se do zavrnitve odločitve ne opredeli v okviru zakonsko potrebnega obsega kot predpostavke zakonite in preverljive odločitve ter presoje. Sodišče prve stopnje pavšalno zavrača utemeljenost toženčevega predloga za prekinitev postopka in obrazložitev temelji na skopi obrazložitvi, da izredno pravno sredstvo ne sodi med zakonske pogoje dopustne prekinitve postopka. Meni, da je potrebno odreditev prekinitve postopka presojati individualno glede na okoliščine primera, zlasti glede nastanka posledic oziroma glede na tehtanje sorazmerja interesov strank. Sodišče za svojo obrazložitev ne navede niti zakonskih predpostavk, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V posledici dejstva, da sodišče ni prekinilo postopka, lahko nastanejo finančne in pravne posledice tako zanj kot tudi za njegove družinske člane. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zavrnitve vsebinsko substanciranih dokaznih predlogov po zaslišanju toženca in njegove izvenzakonske partnerke R.K., s čemer je poseglo v ustavno pravico do enakega in sodnega varstva ter pravico do načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s predlogom za prekinitev postopka zmotno ugotovilo dejansko stanje. Namen prekinitve postopka je namreč preprečitev nastanka nepopravljivih pravnih in finančnih posledic za toženca. Sodišče bi moralo smiselno uporabljati določbe o prekinitvi postopka kot v primeru stečajnega postopka, kjer se postopek ravno z namenom preprečitve nepopravljivih posledic prekine in kasneje nadaljuje. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in predlogu toženca za prekinitev postopka ugodi do odločitev Vrhovnega sodišča RS o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca in njegove zunajzakonske partnerice in se ni opredelilo do evidence morebitno prejetih plačil odvzete premoženjske koristi po obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 6330/2016. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z namenom 14. člena ZPP in posledično neizvedenimi dokazi presojalo zahtevek tožnice, ki je svoj zahtevek utemeljevala le na obsodilni sodbi kazenskega sodišča in v njej domnevno ugotovljenega odvzema premoženjske koristi tožencu. Tožnica ni utemeljevala zahtevka na podlagi utrpele škode, temveč izključno na podlagi obsodilne kazenske sodbe in v njej določenega odvzema protipravnega premoženja. Slednje pa je ne odvezuje obveznosti na preverljiv in substanciran način utemeljiti svoj zahtevek. Zaradi nekritične presoje kazenske sodbe se sodba sodišča prve stopnje tudi ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno prav, saj ni pojasnilo, ali je v kazenski sodbi določena premoženjska korist v znesku 1.053,26 EUR bila prvotožencu že odvzeta ali ne. Zahtevek zoper prvotoženca bi morala tožnica ustrezno utemeljiti v okviru trditvene podlage, kaj je takšno premoženje in ali je tožencu že bilo odvzeto. Sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo ne višine škode ne vzročne zveze, kot nenazadnje tudi ne odgovornosti toženca za povzročeno škodo. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zmotno odločilo nerazdelno odgovornost prvega in drugega toženca. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zahtevek tožnice v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijanega sklepa in sodbe sodišča prve stopnje in v celoti zavrača pritožbene navedbe prvotožnika.

4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep in sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. v zvezi s 366. členom ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

6. Pritožba se zavzema za prekinitev pravdnega postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS o zahtevi prvotožnika za varstvo zakonitosti, vloženi zoper kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 630/2016. Sodišče prve stopnje zaključuje, da vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper kazensko sodbo ne predstavlja zakonskega določenega razloga, zaradi katerega bi lahko sodišče ta pravdni postopek prekinilo. V posledici slednjega je tudi zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju tožnika in njegove izvenzakonske partnerke R. K. 1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Ta prekinjen postopek na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom. V predmetni zadevi je že pred začetkom kazenskega postopka na matičnem področju bilo pravnomočno odločeno. Posledično tudi ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, če je bilo proti pravnomočni odločbi, ki je rešilo predhodno vprašanje, vloženo izredno pravno sredstvo, to je v predmetnem postopku zahteva za varstvo zakonitosti. Takšno stališče je v sodni praksi enotno sprejeto1. Prvotožnik se zavzema za širšo razlago 205 in 206. člena ZPP in navaja, da mu bo zaradi neprekinjenega postopka nastala hujša premoženjska škoda in bo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. Takšni razlogi pa po oceni sodišča druge stopnje niso namenjeni prekinitvi pravdnega postopka, ki je mogoča le v zakonsko predvidenih primerih2, eventualno pa predstavljajo razlog za odlog izvršbe, v kolikor bo do nje prišlo. Stečaj kot razlog za prekinitev pravdnega postopka, pa je zakonsko posebej predviden v 4. točki 205. člena ZPP. V posledici navedenega, tudi ni bilo potrebno zaslišanje prvotoženca in njegove izvenzakonske partnerke, s tem pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sklep ima ustrezne razloge, da se ga da preizkusiti s tem pa tudi očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podana, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K sodbi sodišča prve stopnje:

7. V predmetnem postopku je tožnica prvotožencu na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti izplačala dne 19. 12. 2008 znesek 1.053,26 EUR in drugotožencu na podlagi avtomobilskega kaska iz zavarovanja avtomobilskega kaska znesek 12.191,27 EUR. V kazenskem postopku sta bila oba toženca spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima je bilo v okviru inštituta odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi naloženo plačilo zneskov prvotožniku sedaj 1.053,26 EUR in drugotožniku 12.191,27 EUR v korist Republkike Slovenije. Tožnica v kazenskem postopku premoženjskopravnega zahtevka ni priglasila. Prvostopenjsko sodišče je tako z izpodbijano sodbo, ker je drugotožnik plačal znesek premoženjske koristi na račun Republike Slovenije, o slednjem odločilo v izpodbijani sodbi, in sicer v I/a točki izreka, in slednje ni predmet pritožbene obravnave.

8. Tožnica, ki v obravnavanem primeru v kazenskem postopku ni prijavila premoženjskopravnega zahtevka, je morala začeti pravdo za ugotovitev svojega zahtevka, da lahko po njegovi ugotovitvi zahteva plačilo iz odvzete vrednosti3. Ukrep odvzema premoženjske koristi se izvrši v korist proračuna, pasivno legitimiran v postopku pa je povzročitelj oziroma oseba, ki je protipravno pridobila premoženjsko korist, država pa je subjekt, ki upravlja z odvzeto premoženjsko koristjo.

9. Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ki med pravdnimi strankami ni sporna, zato je nad procesno dolžnostjo tožnice, da svoje trditve v tem obsegu dokazno podpre (7. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP). pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, to je tožencev, ki obstaja, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku (14. člen ZPP)4. Ugotovitev v kazenski obsodilni sodbi, ki izhaja iz načela materialne resnice, ni mogoče več postavljati pod vprašaj v nobenem drugem kasnejšem postopku. Pravna narava inštituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP je večplastna in ne gre niti za dokazno pravilo, gre za učinek vezanosti, ko se v dveh zaporednih postopkih odloča o različnih pravnih posledicah, ki pa obe izvirata iz istega historičnega dogodka5. 10. Pritožba sodišču ponovno očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prvotoženca in priče R. K. za razjasnitev dejanskega stanja v okviru vseh navedb in trditev. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta slednja bila predlagana za zaslišanje v zvezi s prekinitvijo postopka, kateremu pa sodišče prve stopnje pravilno pravilno ni ugodilo, kot je bilo že obrazloženo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre v predmetni pravdni zadevi za obravnavanje identičnega dejanskega stanja po 14. členu ZPP (10. in 11. točka obrazložitve), s čemer je konkretiziralo tako storjeno kaznivo dejanje kot pravnomočno že ugotovljeni obstoj kazenske odgovornosti strank. V kazenski sodbi je tudi bilo nesporno ugotovljena višina škode, zato pritožba zmotno sedaj izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo višino škode ponovno ugotavljati. Slednja je bila ugotovljena v kazenskem postopku in je temeljila na dejstvu izplačila zneska tožnice prvotožencu, kar je tožnica kot del trditvene podlage pojasnila v vlogi z dne 8. 1. 2019, ko je konkretizirala ravnanja tožencev, s katerimi sta zapeljala v zmoto njene delavce, da so ti izvedli izplačilo iz zavarovanj, slednje pa potrjuje tudi obsodilna kazenska sodba, slednje pa predstavlja del dejanskega stanj, na katerega pa je civilno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano (razen v obrestnem delu), kar pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v 11. točki obrazložitve sodbe in posebej tudi ni izpodbijano.

12. Pritožba tako ne more biti uspešna z ztrjevanjem, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati protipravnost ravnanj prvotožnika in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodno posledico. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v točkah 12 do 15 opredelilo do izkazanosti zahtevka po višini, tožnik pa zgolj pavšalno trdi, da sodišče ni uspelo pridobiti podatkov o tem, ali je njemu premoženjska korist v višini 1.053,26 EUR bila odvzeta. Slednja trditev, da je premoženjskopravni zahtevek v tem obsegu že poravnal državi, je bilo na prvotožencu, ki pa trditev in dokazov v tej smeri ni podal. Sodišče prve stopnje pa je v 16. točki obrazložitve pojasnilo, da iz spisa ni razvidno, da bi do zaključka obravnave prvotoženec karkoli plačal iz naslova odvzema premoženjske koristi.

13. Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), ko je odločilo o solidarni odgovornosti obeh tožencev. 168. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki govori o solidarni odgovornosti povzročiteljev škode, je namenjen primerom, kadar domnevnih deležev povzročiteljev škode ni mogoče ugotoviti. V predmetnem postopku pa temu ni tako. V kazenski sodbi je namreč natančno določena obveznost tako prvotoženca kot drugotoženca in se v tem obsegu pokaže utemeljena pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje iz I/b točke izpodbijane sodbee, kjer je k plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.191,67 EUR zavezalo oba toženca, zato je v tem obsegu sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo. Pri tem pa ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje s katero je slednje k nerazdelnemu plačilu obveznosti prvotoženca zavezalo tudi drugotoženca, saj slednji takšne odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija.

14. Glede na obrazloženo je ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Ker se sprememba odločitve sodišča prve stopnje nanaša zgolj na neznatni del zahtevka (obrestni del dela zahtevka) slednja tudi ni vplivala na stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, prav tako pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.

1 VSRS II Ips 392/96, VSL I Cpg 1712/2015, VSM I Cpg 43/2018. 2 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV 2010, str. 306. 3 VSRS III Ips 101/2016 z dne 13. 12. 2017. 4 14. člen ZPP: Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. 5 A. Galič A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 144, GV Založba, Ljubljana 2005.