Jedro

Zneska kapitaliziranih obresti pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta ni dovoljeno upoštevati. Zato ga je treba od še sporne terjatve odšteti.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: a) s sklepom zavrglo tožbo z zahtevki za ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca: - denarni znesek, pridobljen z loterijskim zadetkom ter z oplemenitenjem teh sredstev, vsakega do 1/2 (primarni ugotovitveni zahtevek), - denarni znesek v višini 245.000,00 EUR (loterijski zadetek, del tožnikove plače, pologi strank, prilivi od obresti, pozitivna razlika v vrednosti pri prodaji vrednostnih papirjev ter obresti iz naslova vezave pri banki), vsakega do 1/2 (prvi podredni ugotovitveni zahtevek), oziroma - denarni znesek 185.480,91 EUR (loterijski zadetek, del tožnikove plače, pologi strank, prilivi od obresti, pozitivna razlika v vrednosti pri prodaji vrednostnih papirjev; drugi podredni ugotovitveni zahtevek) ter b) s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 52.886,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010, medtem ko je v preostalem delu (glede plačila 91.544,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) tožnikov zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, Vrhovno sodišče pa je s sklepom II Ips 100/2015 tožnikovi reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v delu, v katerem je bil tožnikov zahtevek zavrnjen za plačilo zneska 83.457,35 EUR z obrestmi, ker se ni opredelilo do tožnikove pritožbene graje kršitve pravil o edicijski dolžnosti oziroma o posledicah toženkine pasivnosti v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je sporna denarna sredstva dvignila s skupnega računa in jih prenesla na svojega, njemu nedostopnega, ter zavrnila možnost vpogleda vanj.

3. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju pritožbo zavrnilo in zavrnilno dajatveno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zastaranjem terjatve v višini 21.930,49 EUR.

Navaja, da pritožbeno sodišče ponovno ni odgovorilo na pritožbeno grajo, zaradi katere je Vrhovno sodišče njegovo sodbo v prejšnjem sojenju razveljavilo in da je vztrajalo pri stališču o nepomembnosti zastaranja zahtevka. Kot pravilne in popolne je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila toženka obogatena le za 52.886 EUR, saj očitno ni upoštevalo izvedenskega mnenja z dopolnitvijo izvedenca T. H., ki je ugotovil, da je bilo stanje na skupnem računu pravdnih strank pri Bank Austria v Celovcu na dan 1. 4. 2000 kar 200.195,52 EUR in ne le 105.772,15 EUR, skupaj z obrestmi pa 288.861,33 EUR. Sodišče druge stopnje na pritožbo o navedenem ni odgovorilo, zato imata sodbi pomanjkljivosti, njuni razlogi so nejasni in si med seboj nasprotujejo, izrekov pa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožba je obsegala trditve o vseh dejstvih; tožnik je zahtevek 17. 1. 2013 modificiral na podlagi mnenja izvedenca z dne 19.10.2012, ki ga je le-ta pripravil na podlagi navedb in dokumentacije tožnika na glavni obravnavi 10. 9. 2012. Zato ne drži obrazložitev pritožbenega sodišča, da dopolnitev izvedenskega mnenja ne predstavlja tožnikovih trditev, ki bi utemeljevala povečanje zahtevka za 21.930,49 EUR. Izvedenec je potrdil, da je upoštevaje izpiske, ki jih je na omenjenem naroku izročil tožnik, dokumentacija o poslovanju na spornem računu popolna. Kot izhaja iz mnenja izvedenca je bilo na presečni datum na računu 2.754.750,46 ATS, od tega so, kar je razvidno iz bančnih dokazov, naložbe v vrednostne papirje znašale 1.100.460,72 ATS, vrednostni papirji pa predstavljajo enako premoženje kot denarna sredstva, saj so bili kupljeni iz skupnih sredstev, toženka pa je ta sredstva samovoljno prenesla na svoj bančni račun. To bi lahko sodišče ugotovilo z vpogledom v izpiske tega novo odprtega toženkinega računa. V zvezi s tem je bila zagrešena bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačne in protispisne so navedbe izpodbijane sodbe, da je tožnik zahteval plačilo 122.500 EUR z obrestmi; dejansko je zahteval 144.430,49 EUR z obrestmi. Sodbe se tako ne da preizkusiti. Upoštevana ni bila dopolnitev izvedenskega mnenja, ampak je pritožbeno sodišče upoštevalo le izvedensko mnenje z dne 15. 3. 2011, iz katerega po razlogovanju sodišča druge stopnje izhaja stanje na spornem računu na presečni datum 11. 4. 2000 120.221,93 EUR, konec leta 2000 pa le še 106.347,01 EUR (oboje v ATS). V pritožbi je tožnik zatrjeval drugačno ugotovitev izvedenca v dopolnjenem izvedeniškem mnenju, a pritožbeno sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Prav tako ne do tožnikovih pritožbenih trditev v zvezi z okoliščino, ali sta imeli pravdni stranki več skupnih računov in do trditev o poslovanju z vrednostnimi papirji, ki je razvidno iz dopolnjenega izvedenskega mnenja z dne 19. 10. 2012, kar pomeni procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je bila zagrešena, ker se ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče nista opredelili do toženkinega razpolaganja z vrednostnimi papirji, ki bi ga bilo mogoče ugotoviti izključno in samo z vpogledom v poslovanje na računu toženke. Nazadnje revident pojasni strukturo primarnega in podrednega zahtevka, ki jo bo Vrhovno sodišče povzelo v nadaljevanju.

5. Toženka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Tožnik je zahteval plačilo zneska 144.430,49 EUR, ki je (kot specificira tudi v reviziji) vsota zneskov: - 41.031 EUR (polovica zadetka na lotu), - 9.866,65 EUR (polovica prihrankov od plač), - 30.952,88 EUR (polovica nakazil), - 269,10 EUR (polovica obresti na računu), - 18.522,60 EUR (polovica prihodkov v vrednostnih papirjih), - zmanjšano za 544,66 EUR (polovica stroškov vodenja računa), kar znaša 100.097,76 EUR; po prištetju 44.327,90 EUR - polovice obresti za čas od 11. 4. 2000 do 30. 6. 2012 - pa 144.430,49 EUR.

Pravnomočno je bilo ugodeno zahtevku za plačilo 52.886,06 EUR, za znesek 91.544,41 EUR pa je bil zahtevek zavrnjen. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 100/2015 zavrnilno sodbo razveljavilo glede zneska 83.457,31 EUR s pp, revizijo pa je zavrnilo za razliko do 91.544,41 EUR, pri čemer z zavrnitvijo ni obsežena terjatev iz naslova kapitaliziranih obresti v višini 44.327,90 EUR.

8. Po določbi 39. člena ZPP se tedaj, ko je za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

9. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Glede na zakonsko določbo iz prejšnje točke obrazložitve zneska kapitaliziranih obresti pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta ni dovoljeno upoštevati. Zato ga je treba od še sporne terjatve v višini 83.457,31 EUR odšteti. Razlika je 39.129,41 EUR in ne presega revizijskega praga,(1) zaradi česar (direktna) revizija ni dovoljena.

10. Nedovoljeno revizijo Vrhovno sodišče skladno z določbo 377. člena ZPP zavrže. Tako je moralo storiti tudi v konkretnem primeru.

(1) Ko je Vrhovno sodišče odločalo prvič (II Ips 100/2015), je bil sporni znesek po odbitku kapitaliziranih obresti višji od 40.000 EUR, zato je bila tedaj revizija dovoljena.