Jedro

Tožba mora poleg določenega zahtevka obsegati dejstva, ki zahtevek utemeljujejo. To velja tudi za spremembo tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v višini 83.457,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010. II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje najprej zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik (s primarnim in dvema podrejenima zahtevkoma) zahteval ugotovitev, da je skupno premoženje denarni znesek, ki sta ga stranki pridobili z loterijskim zadetkom in kasneje oplemenitenjem teh sredstev, in sicer vsakega do ½ (primarni ugotovitveni zahtevek), da je skupno premoženje strank 245.000,00 EUR, in sicer vsakega do ½ (prvi podrejeni ugotovitveni zahtevek) in da je skupno premoženje strank 185.480,91 EUR (drugi podrejen ugotovitveni zahtevek). Toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 52.886,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila (točka IV izreka), višji tožbeni zahtevek (za plačilo 91.544,41 EUR s pripadki) pa je zavrnilo (točka V izreka). Toženki je še (točka VI. izreka) naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 464,86 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo in sklep sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper odločitev v delu, v katerem v pravdi ni uspela, in sicer iz vseh v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) naštetih pritožbenih razlogov, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče odločbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 2573/2013 z dne 15. 5. 2014 pritožbi pravdnih strank zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, odločilo pa še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Obe pravdni stranki sta nato zoper odločitev tega sodišča vložili revizijo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo in sklepom II Ips 100/2015 navedeno odločbo tega sodišča razveljavilo v delu, v katerem je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka v višini 83.457,31 EUR(1) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 in glede stroškov pritožbenega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje, v preostalem pa revizijo tožnika zavrnilo, revizijo toženke glede stroškovne odločitve zavrglo, v preostalem delu pa jo zavrnilo. Odločilo je še, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.(2) O tožnikovi pritožbi glede zavrnitve zahtevka v višini 83.457,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010:

5. Tožnik v pritožbi meni, da predstavljajo denarna sredstva, ki jih vtožuje, skupno premoženje, kot je to prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da si je toženka ta sredstva prilastila na način, da je izpraznila oba računa pri banki v A. Dejstvo je, da je bila toženka neupravičeno obogatena, saj teh denarnih sredstev stranki nista porabili v času trajanja zakonske skupnosti, zato je dolžna vrniti tožniku polovico denarnih sredstev, ki predstavljajo skupno premoženje. Je pa sodišče napačno ugotovilo zastaranje dajatvenega zahtevka, ko je kot datum, od katerega zastaranje teče, štelo 21. 2. 2007, kar je napačna ugotovitev. Med zakoncema zastaralni roki ne tečejo, stranki pa sta bili pravnomočno razvezani 7. 2. 2008. Modifikacija (zvišanje) zahtevka za plačilo od 122.500,00 EUR na 144.430,49 EUR je bila vložena znotraj zastaralnega roka. Sicer pa opozarja na ugotovitve sodnega izvedenca in meni, da je sodišče prezrlo obravnavati dajatveni zahtevek v višini 144.430,49 EUR. Soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank denar, ki se je v začetku leta 1995 stekel na skupni račun v C. iz naslova Loto dobitka in kasnejših oplemenitenj. Napačno pa je ugotovljena višina zahtevka, kolikor mu sodišče ni ugodilo. Sodišče je prezrlo mnenje izvedenca oziroma je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedenec ni razpolagal z vsemi podatki, sploh v delu, v katerem je sodni izvedenec izračunal znesek na računu v protivrednosti 200.195,52 EUR na dan 11. 4. 2000. Izvedenec je tudi izračunal obresti od navedenega zneska do 30. 6. 2012 in ugotovil, da znašajo 88.665,81 EUR. Sodišče je napačno zaključilo tudi, da so neutemeljena pričakovanja tožnika o konstantni rasti sredstev na skupnem računu, saj je bilo prav sodišče tisto, ki je od izvedenca zahtevalo izračun obresti od 11. 4. 2000 do 30. 6. 2012. Sodišče ni pregledalo in se ni opredelilo do pregleda transakcij preko računa (navedenega v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 19. 10. 2012), iz katerih jasno izhajajo vse transakcije na računu od 9. 1. 1995 do 23. 2. 2007. Opozarja, da sredstva na računu v A. (s končnico 431/01 - loto dobitek in ostali pologi) niso bila namenjena trošenju, temveč plemenitenju v dobro obeh strank; stranki sta bila tudi solastnika tega računa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka brez vednosti in soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem na navedenem računu, napačno pa je ugotovljena višina zneska, s katerim je toženka neupravičeno razpolagala ter višina zneska, s katerim je toženka neupravičeno obogatena. Napačna pa je tudi ugotovitev, da bi stranki trošili skupen denar iz navedenega računa, do katerega naj bi imeli dostop obe. Opozarja tudi, da je zahteval ugotovitev stanja na toženkinem računu pri B., toženka pa ne bi smela odreči preložitve listine (toženka ni dala soglasja za izpis iz njenega računa) v skladu z drugim odstavkom 227. člena ZPP. Zato bi sodišče moralo slediti trditvam tožnika in v celoti ugoditi dajatvenemu zahtevku tožnika. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je glede predmetne terjatve v sodbi (in sklepu) I Cp 2573/2013 z dne 15. 5. 2014 navedlo, da „pritožbeno sodišče soglaša v ugotovitvami sodišča prve stopnje tudi glede dajatvenega zahtevka, ki utemeljujejo zaključek, da tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, obstoja kakšnih skupnih denarnih sredstev(3) (kot skupnega premoženja)(4) ni dokazal oziroma da so (oziroma bi), če toženka s sredstvi na skupnem računu (105.772,15 EUR) ne bi razpolagala brez soglasja in vednosti tožnika, ta sredstva ostala na skupnem računu. Tožnikove trditve (tožbena podlaga), da bi se ta znesek bistveno povečal, so, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, zgolj hipoteze ob dejstvu, da je imela toženka pri izbiranju načinov plemenitenja denarja na skupnem računu pravzaprav proste roke. Tožnik zato ne more prepričati sodišča, da bi toženka ravno na določen dan denar dejansko vezala za točno določeno obdobje, hipotetično uporabila za nakup vrednostnih papirjev in da bi obstajala skupna denarna sredstva ob razpadu zakonske skupnosti (poleg dosojenih denarnih sredstev). In tega pritožba v ničemer ne omaja, pri čemer so sodbene ugotovitve in pritožbene trditve glede (ne)zastaranja terjatev pravno nepomembne (niso odločilnega pomena). Po oceni pritožbenega sodišča drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel s potrebno stopnjo zanesljivosti izkazati obstoja kakšnih denarnih sredstev kot skupnega premoženja, ki bi obstajala ob razpadu zakonske skupnosti pravdnih strank. In tega nenazadnje ne dokazujeta niti izvid in mnenje izvedenca finančne stroke, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. In navedenega prav tako prav v ničemer ne spremeni niti dejstvo, da je (naj bi) med pravdnima strankama obstajal dogovor, da se sredstev na skupnem računu, na katerega je bil položen loto dobitek in ostali pologi, ne troši in da bodo ta sredstva namenjena za njuno starost, kot navaja tožnik v pritožbi.“ In pri tem vstraja.

8. Poleg tega je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine(5) (tj. nedokazanost obstoja terjatve s potrebno stopnjo zanesljivosti)(6) pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče s ključnimi razlogi izpodbijane odločitve(7) soglaša, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

9. Tožnik je dajatveni zahtevek za plačilo 122.500,00 EUR s pripadki(8) utemeljeval(9) s trditvami, da je toženka sredstva (vsaj v določeni višini), ki so se na presečni dan(10) nahajala na skupnem računu,(11) dvignila s skupnega računa oziroma jih porabila za nakup vrednostnih papirjev in jih je nato (brez njegovega soglasja) položila na svoj račun, ki tožniku ni dostopen. Ne le, da take trditve negira že sam modificiran tožbeni zahtevek tožnika (ki izhaja iz premoženjske bilance strank po stanju na dan 11. 4. 2000,(12) pri čemer tožnik enkrat navaja stanje na skupnem računu, drugič pa izhaja iz premoženjske bilance strank). Te trditve negira tudi izvedensko mnenje izvedenca (z dne 15. 3. 2011),(13) iz katerega izhaja stanje na navedenem računu (skupnem – št. 431/01) 1.654.289,85 ATS (protivrednost 120.221,93 EUR)(14) na dan 11. 4. 2000, na dan 31. 12. 2000 pa le 1.463.366,73 ATS (protivrednost 106.347,01 EUR).(15)

10. Tožba mora poleg določenega zahtevka obsegati dejstva, ki zahtevek utemeljujejo (podana mora biti logična utemeljitev zahtevka, to je sklepčnost – prvi odstavek 180. člena ZPP). To velja tudi za spremembo tožbe (zvišanje – povečanje zahtevka – drugi odstavek 184. člena ZPP). Razlogov povečanja dajatvenega zahtevka, najprej za 21.930,66 EUR (na 144.430,66 EUR), nato pa končno (nekoliko skrčeno) za 21.930,49 EUR (na 144.430,49 EUR), tožnik ne navaja; sklicuje se na dopolnjen izvid in mnenje izvedenca. A dopolnjena izvid in mnenje izvedenca ne predstavljata tožnikovih trditev, ki bi (logično) utemeljevale navedeno povečanje zahtevka (za 21.930,49 EUR s pripadki). Takšnih trditev ne predstavljajo niti ugotovitveni zahtevki (ne glede na to, da je tožba glede njih zavržena). In na nesklepčnost spremenjene tožbe (povišanega zahtevka) je toženka takoj opozorila. Posledično je glede obveznosti plačila 21.930,49 EUR s pripadki sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek (res je sodišče prve stopnje to storilo zaradi stališča, da je tožnikov zahtevek v tem delu zastaran, a to ni bistveno; enako velja, da je zahtevek v tem delu neutemeljen, čeprav zaradi nesklepčnosti (pomanjkanja logične utemeljitve); tudi zato je pravno nepomembno vprašanje zastaranja navedenega zahtevka).

11. Povsem brez podlage je tudi tožnikov zahtevek za plačilo zneska 29.759,55 EUR s pripadki (gre za ½ zneska 59.519,10 EUR, ki jih tožnik vtožuje kot obresti zneska 185.480,95 EUR v primeru, da bi se naveden znesek sredstev vezal od leta 2000 letno na banki po letni obrestni meri med 4 % do 5 %). Gre za zgolj z ničemer potrjeno hipotezo; ne gre niti za kakšno terjatev iz naslova skupnega premoženja, niti morebitno terjatev iz nezakonitega toženkinega upravljanja s skupnimi sredstvi, v posledici česar je tak zahtevek jasno neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

12. Upoštevajoč sporno terjatev, od katere je odšteti neutemeljeno povečanje zahtevka za 21.930,49 EUR in neutemeljeno uveljavljanje obresti v znesku 29.759,55 EUR ostane le še vprašanje, na kakšni podlagi tožnik vtožuje še 31.767,10 EUR (natančneje zakaj je tožnik tak znesek še vtoževal, pa ga je sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo in kaj navaja v pritožbi glede tega). Tožnik je tožbo (kot že navedeno) utemeljeval s stanjem 185.480,91 EUR na navedenem skupnem računu; enako stanje naj bi bilo tudi 31. 12. 2000. A to ne drži. Iz izvida mnenja izvedenca jasno izhaja, da je bilo stanje na navedenem računu 11. 4. 2000 120.221,93 EUR (1.654.289,85 ATS), na dan 31. 12. 2000 pa 106.347,01 EUR (1.463.366,73 ATS). Po stanju na dan 11. 4. 2000 sta pravdni stranki imeli vrednostne papirje v (nabavni) vrednosti 79.973,60 EUR (1.100.460,72 ATS),(16) s tem, da so bili do konca leta 2010, in sicer 10. in 16. 5. 2000, kupljeni še vrednostni papirji v vrednosti 65.994,40 ATS, 84.488,24 ATS, 67.991,57 ATS in 64.205,70 ATS (skupaj 282.679,91 ATS ali 20.543,15 EUR), evidentirana pa je tudi prodaja vrednostnega papirja 17. 8. 2000 v znesku 1.712,60 ATS, zato je neto znesek 280.967,31 ATS ali 20.418,69 EUR.(17) Glede vrednostnih papirjev je izvedenec jasno navedel in izpovedal, da ni upošteval njihove tržne vrednosti, pač pa nabavno vrednost ter da sta stranki s vrednostnimi papirji na navedenem računu trgovali še v letu 2005. 13. Upoštevajoč navedeno ter dejstvo, da je tožniku pravnomočno prisojeno 52.886,08 EUR, pravnomočno pa je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo 8.087,10 EUR, se tako pokaže, upoštevajoč zatrjevan presečni datum 11. 4. 2000, ko sta stranki na skupnem računu imeli 120.221,93 EUR (potrditvah vsaka ½, tj. 60.110,96 EUR), da je o vseh teh sredstvih (vsakega do ½) že odločeno, v posledici česar ne drži trditev tožnika, da naj bi toženka sredstva, ki so se 11. 4. 2000 nahajala na skupnem računu, dvignila s skupnega računa oziroma jih porabila za nakup vrednostnih papirjev in jih nato (brez tožnikovega soglasja) položila na svoj račun, ki tožniku ni dostopen. Zato je povsem nepomembna pritožbena trditev, da toženka kot imetnica računa ni želela razkriti poslovanja na svojem računu. Pravdni stranki sta imeli 11. 4. 2000 naloženih 79.973,60 EUR v vrednostnih papirjih, ob koncu leta 2000 pa še 20.418,89 EUR več, a tožnik niti zatrjeval ni, kaj se je s temi vrednostnimi papirji dogajalo, še manj pa je zatrjeval njihovo vrednost (izvedenec je, kot že navedeno, upošteval nabavno vrednost vrednostnih papirjev), niti ni jasno, kakšni vrednostni papirji so to bili in kaj se je z njimi dogajalo, ob tem da sta pravdni stranki z njimi poslovali, kot je razvidno iz skupnega računa, še v letu 2005 ter nenazadnje živeli v zakonski skupnosti vse do leta 2007 oziroma 2008 (razveza 28. 5. 2008), vključno s toženkinim pooblastilom za upravljanje s tem premoženjem. Na navedeno prav v ničemer ne vpliva procesna neaktivnost toženke (zavrnitev soglasja za dostop do podatkov na njenem računu). Ne le, da ne drži resničnost trditve, ki jo je tožnik želel dokazati z vpogledom v izpiske toženkinega računa,(18) saj sredstev, ki bi se na presečni dan nahajala na skupnem računu(19), ni bilo. Trditve glede vrednostnih papirjev pa niso bile konkretizirane, zato bi glede njih tožnik šele s pregledom toženkinega računa (prometa na njem) ugotovil, ali toženka ni morebiti ravnala protipravno, to pa pomeni izvedbo dokaza za ugotovitev morebitnih pravno relevantnih dejstev (tj. izvedbo dokaza v informativne namene), kar pa je nedopustno.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega in revizijskega postopka:

15. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Op. št. (1): Pravnomočno je zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo 8.087,10 EUR; a ker je tožnik z zahtevkom uveljavljal le polovico (½) navedenega zneska (!?), je nejasno glede česa je odločitev pravnomočna; a dejstvo je, da je! Op. št. (2): Po prepričanju Vrhovnega sodišča bi se višje sodišče moralo opredeliti do tožnikovih trditev v pritožbi, da toženka kot imetnica računa ni želela razkriti poslovanja na svojem računu in tako ni dostavila listin, s katerimi razpolaga le ona. Presoditi bi moralo, kakšen vpliv ima lahko opisana procesna neaktivnost toženke (zavrnitev soglasja za dostop do podatkov na računu) na presojo resničnosti trditve, ki jo je tožnik želel dokazati z vpogledom v izpiske toženkinega računa (tožnik je med drugim zatrjeval, da je toženka sredstva (vsaj v določeni višini), ki so se na presečni dan nahajala na skupnem računu, dvignila s skupnega računa oziroma jih porabila za nakup vrednostnih papirjev ter jih je nato (brez njegovega soglasja) položila na svoj račun, ki tožniku ni dostopen). Pri tem ni mogoče spregledati, da sta sodišči v delu, v katerem sta ugodili tožnikovemu zahtevku, nedovoljenost toženkinega razpolaganja s skupnim premoženjem utemeljili ravno z okoliščino, da je toženka dva denarna zneska v skupni višini 105.772,15 EUR prenakazala s skupnega računa na svoj račun, ki tožniku ni dostopen. Ker se višje sodišče do opisane procesne situacije, na katero je tožnik v pritožbi izrecno opozoril, ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker višje sodišče na omenjeni pritožbeni očitek ni odgovorilo, se lahko v novem sojenju za zmotno izkaže tudi stališče višjega sodišča, da ob ugotovljenem dejanskem stanju ni potrebno odgovarjati na pritožbeni očitek tožnika v zvezi z zastaranjem njegovega zahtevka; Op. št. (3): vključno morebitne terjatve iz tega naslova; Op. št. (4): izven sredstev, glede katerih je bilo zahtevku ugodeno, to je sredstev, s katerimi je toženka brez soglasja in vednosti tožnika razpolagala s tem, ko jih je iz skupnega računa prenakazala na novo odprti račun; Op. št. (5): Glede zavrnitve še spornega zahtevka (za plačilo 83.457,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010); Op. št. (6): Upoštevajoč pri tem tožnikov dajatveni zahtevek (zahtevek za delitev skupnega premoženja v pravdi oziroma zahtevek za plačilo (povrnitev) tistega (tožniku pripadajočega dela skupne terjatve), kar je toženka neupravičeno pridobila s tem, ko je brez soglasja in vednosti tožnika upravljala in razpolagala s sredstvi na skupnem računu (v A.) v nasprotju z določbami prvega in drugega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR); Op. št. (7): tj. nedokazanostjo obstoja terjatve s potrebno stopnjo zanesljivosti; Op. št. (8): zahtevek je ½ vsote zneska 185.480,91 EUR glavnice ter 59.519,10 EUR obresti (po obrestni meri 4% - 5% letno za vezane vloge) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, tj. 16. 4. 2010; Op. št. (9): !!! utemeljitve z ugotovitvenimi zahtevki so zaradi zavrženja tožbe v delu, kolikor se nanašajo na (vse tri) ugotovitvene zahtevke (primarnega in oba podrejena), neupoštevne; Op. št. (10): 11. 4. 2000 oziroma 31. 12. 2000; in sicer gre za znesek 185.480,91 EUR; Op. št. (11): znesek 185.480,91 EUR;

(12) tj. stanja premoženja strank na računu in v vrednostnih papirjih (200.195,52 EUR) – tako tudi izvedenec v dopolnitvi izvida in mnenja z dne 19. 10. 2012 (4. stran – list. št. 221 spisa); v vrednostnih papirjih je bilo (na naveden dan) 1.100,.460,72 ATS (79.973,60 EUR po tečaju 13,7603 ATS za EUR); Op. št. (13): Na list. št. 80 do 88 spisa; Op. št. (14): Upoštevajoč uradni menjalni tečaj 13,7603 ATS za EUR; Op. št. (15): Pri tem nikakor ne gre za znesek 185.480,91 EUR; Op. št. (16): Glej sprotno opombo 13; Op. št. (17): Dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 12. 7. 2012 na 3. do 5. strani – list. št. 182 do 185 spisa; Op. št. (18): da je toženka sredstva (vsaj v določeni višini), ki so se na presečni dan nahajala na skupnem računu, dvignila s skupnega računa oziroma jih porabila za nakup vrednostnih papirjev ter jih je nato (brez njegovega soglasja) položila na svoj račun, ki tožniku ni dostopen; Op. št. (19): pa o njih še ni pravnomočno odločeno.