Jedro

Tožena stranka je dne 24. 4. 2013 izvedela za tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bila seznanjena z vloženo zahtevo za preiskavo. Odpoved, ki je bila tožnici podana dne 12. 9. 2013, je prepozna, ker je bil prekoračen subjektivni 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. delno spremeni v točki I/2 izreka tako, da v tem delu glasi: „Ugotovi se, da je sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 12. 9. 2012 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS opr. št. ... z dne 16. 10. 2013, nezakonit in da posledično tožnici delovno razmerje pri toženi strani ni prenehalo.“

2. v preostalem pa razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je nezakonit sklep o prepovedi opravljanja dela tožnice z dne 3. 9. 2012 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 16. 10. 2013 (I/1. točka izreka); da se ugotovi, da je nezakonit sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2012 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 10. 2013 in da posledično tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 16. 10. 2013 dalje (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas brezposelnosti, od 16. 10. 2013 dalje, izplačati bruto plačo v višini 1.430,00 EUR, od te plača obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek v višini 961,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/4. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas izrečene prepovedi opravljanja dela od 3. 9. 2013 do zaključka postopka izredne odpovedi z dne 16. 10. 2013 izplačati preostalo polovico plače v mesečnem bruto znesku 715,00 EUR, od bruto plače obračunati davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek plače v višini 511,90 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/5. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (I/6. točka izreka). Odločilo je, da tožnica krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne naslovnemu sodišču v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navaja, da se je sodišče pri svoji odločitvi v celoti oprlo na navedbe tožene stranke in na dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, zavrnilo pa je dokaze tožnice in sicer zaslišanje prič A.A. in B.B.. Sodišče je na podlagi zbranih dokazov zaključilo, da se prometna nezgoda dne 16. 7. 2009, glede katere je tožnica kot policistka napisala obvestilo o ogledu kraja prometne nezgode, dejansko ni zgodila in da je tožnica z dokumentiranjem fingirane prometne nezgode omogočila lastniku vozila B.B. pridobitev odškodnine od zavarovalnice, na podlagi zavarovalniške goljufije. Tožnica je storitev očitane kršitve ves čas zanikala, obstoj prometne nezgode pa je, v predmetnem sodnem postopku, potrdila priča A.A. kot voznik osebnega avtomobila, ki je povzročil materialno škodo na osebnem avtomobilu s trčenjem v divjad, posredno pa tudi lastnik vozila B.B.. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka (Policijska postaja C.), na podlagi neskladij in nesorazmerij pri obravnavi več prometnih nezgod opravila analizo, ki je pokazala skupne točke v smislu fingiranih prometnih nezgod in da ima sporna prometna nezgoda, katere ogled je opravila tožnica, vse značilnosti fingiranih prometnih nezgod. Ključno dejstvo, na katerem temelji sodba sodišča prve stopnje, je trditev policije o neobstoju sporne prometne nezgode, ta trditev pa temelji na uradnem zaznamku policista SDT RS D.D. z dne 8. 11. 2010. Tožnica ugotavlja, da se nobena od strank tega delovnega spora na to listino v svojih navedbah in dokazih ni sklicevala, je pa ta listina sestavni del spisa SDT RS, katerega vpogled je predlagala tožnica, vendar izključno zaradi ugotavljanja korespodence tožene stranke kot delodajalca s specializiranim oddelkom državnega tožilstva, vse pa v povezavi z ugotavljanjem zamude prekluzivnega roka za uvedbo postopka izredne odpovedi. Zato je utemeljevanje sodne odločbe z navedenim dokazom, ki ima upoštevaje razloge napadane sodbe ključno težo, v nasprotju z določbo 287/1. člena ZPP. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339/2. členu točka 14 ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako ugotovitve policista SDT RS D.D., ki v uradnem zaznamku ugotavlja, da je tožnica na sporno predmetno nezgodo naletela, ni pravilna in je v nasprotju s poročilom dežurnega policista PP C. z dne 16. 7. 2009, iz katerega izhaja, da je tožnico napotil na kraj te prometne nezgode OKC (operativno komunikacijski center Policije). Zaključek policista D.D. nasprotuje uradni dokazni listini. Prav tako policist v uradnem zaznamku ugotavlja, da poškodbe na osebnem vozilu, kot so razvidne iz zavarovalniških fotografij, niso mogle nastati ob trčenju v divjad, temveč, da je do teh poškodb prišlo zaradi trčenja ali povoženja trdega predmeta. V zvezi z navedeno ugotovitvijo policista D.D. tožnica, ki je dolga leta kot policistka delala v prometu pojasnjuje, da niti ona niti policist D.D. nista strokovnjaka avtomehanske stroke, da bi lahko kvalificirano dajala takšne zaključke. Policist nadalje v uradnem zaznamku ugotavlja, da je voznik A.A. ob prijavi škode zavarovalnici navedel, da je do nesreče prišlo v kraju E., policistka pa je v poročilu navajala drugo lokacijo, oddaljeno 2,5 km. Tudi v tem delu je poročilo policista D.D. zavajajoče in v nasprotju z listinami v spisu, saj sporne prometne nezgode zavarovalnici ni prijavil voznik A.A., ampak lastnik vozila B.B.. Ta pa v prometni nezgodi ni bil udeležen in je prijavo zavarovalnici sestavil na podlagi informacij voznika A.A.. Poročilo policista D.D. je v nasprotju z listinskim dokazom Policijske postaje C. ter drugimi listinskimi dokazi. Na ta način je sodišče v tem delu bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se ni določno opredelilo do navedenih listin, ki se nahajajo v sodnem spisu. Takšni razlogi pa predstavljajo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Policist F.F., ki je v okviru policijske uprave G. raziskoval zavarovalniške goljufije, pri katerih so sodelovali policisti PP C., je na glavni obravnavi v konkretnem delovnem sporu dne 26. 3. 2014 izpovedal, da je tožilstvo štirim policistom Policijske postaje C. očitalo 45 kaznivih dejanj. Iz navedenega izhaja, da bi naj pri goljufanju sodelovali štirje policisti, med njimi tudi tožnica, vendar se tožnici očita sodelovanje v tej kriminalni družbi zgolj pri enem zatrjevanem kaznivem dejanju, pri vseh drugih kaznivih dejanjih pa so sodelovali preostali policisti. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožene stranke in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je tožnico vključilo v kriminalno družbo, ki je delovala v času od 13. 6. 2007 do 26. 12. 2009, torej tudi po sporni prometni nezgodi, ko je bilo izvršenih še devet goljufij, pa se tožnica pri nobenem nadaljnjem goljufanju ni več pojavila. Sodišče je zavrnilo ugovor tožnice, da je odpoved prepozna. Pri tem se je sklicevalo na listine, ki jih je kot dokaz predložila tožena stranka, tj. zlasti obvestilo PU G. policijski upravi z dne 26. 8. 2013, na podlagi katerega bi naj bil seznanjen s kršitvijo delovnih obveznosti tožnice generalni direktor policije kot predstojnik delodajalca tožnice. V skladu z določbo člena 109/2 ZDR-1 je potrebno uvesti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka tega razloga, v primeru storitve kršitve z znaki kaznivega dejanja pa ves čas kazenskega zastaralnega roka. Kaznivo dejanje, katerega storitev se očita tožnici, naj bi bilo storjeno 16. 7. 2009, torej dobre štiri leta pred uvedbo postopka izredne odpovedi delovnega razmerja. Iz zbranih dokazov v spisu ter iz zaslišanj prič, med drugim tudi priče F.F., je razvidno, da je policija zbirala obvestila o kaznivem dejanju tožnice že v letu 2010, z zbiranjem obvestil pa je nadaljeval specializiran oddelek VDT RS. Večina dokazov v smeri ugotavljanja suma storitve kaznivega dejanja je zbrala PU G., specializiran oddelek VDT RS je opravil le še zaslišanje voznika osebnega avtomobila A.A.. Na podlagi tako zbranih dokazov je bila kasneje s strani tožilstva zahtevana sodna preiskava zoper tožnico. Tožena stranka se je v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na uradni zaznamek o izpovedbi priče A.A., ki ga je sestavil policist specializiranega oddelka SDT RS. Iz naknadno predloženih listin tožene stranke za potrebe uvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče videti, da v teh listinah ni nikjer navedeno, da bi uradni zaznamek o izpovedi priče A.A. sestavil policist specializiranega oddelka SDT RS. To pa pomeni, da je bila tožena stranka z dejstvom sestave tega uradnega zaznamka in vsebino tega uradnega zaznamka seznanjena že pred naknadno formalno pridobitvijo dokaznih listin s strani sodišča. Splošno znano dejstvo je, da je delodajalec tožnice, tj. Policija, hirarhična organizacija, v kateri vsak podrejen organ poroča nadrejenemu, v konkretnem primeru je PU G. nedvomno o svojih ugotovitvah tekoče poročala Generalni policijski upravi v H.. Na GPU H. se namreč zbirajo vsa obvestila o postopkih področnih policijskih enot. Pri delodajalcu pa veljajo tudi pravila o obveščanju in poročanju v Policiji, izdana na podlagi 5. člena Zakona o policiji. V teh pravilih je določno navedeno, kdo koga in na kakšen način obvešča o dejanjih, dogodkih in pojavih, ki jih obravnava policija. Sestavni del teh pravil je tudi tabela obveščanja, iz katere je med drugim razvidno, da osnovne policijske enote o kaznivih dejanjih, katerih storitev je osumljen policist obveščajo operativno komunikacijski center policijskih uprav, ki pa v nadaljevanju obvešča OKC GPU (generalno policijsko upravo). Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru obvestilo PU G. o vodenem postopku zoper policiste PP C., med drugim tudi tožnico, posredovano Uradu generalnega direktorja Policije, kar pa pomeni, da je bil ta s sumom storitve kaznivih dejanj s strani tožnice, kot zaposlene policistke, seznanjen že v letu 2010. Glede na navedeno je po mnenju tožnice neutemeljeno zatrjevanje tožene stranke, da je bil predstojnik delodajalca, tj. generalni direktor Policije seznanjen z njenim domnevnim delovnim prekrškom šele na podlagi predloga za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi PP C.. Nepravilno je sodišče prve stopnje v razlogih napadane sodbe zaključilo, da spornega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica ugotavlja, da ji pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana z upoštevanjem kakršnegakoli odpovednega roka, zato tudi sodba sodišča v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem sodišče kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v zvezi s svojo odločitvijo o nezmožnosti nadaljevanje delovnega razmerja ni upoštevalo relevantnih dejstev in sicer, da je bila očitana kršitev delovnih obveznosti storjena v letu 2009, torej štiri leta pred uvedbo postopka izredne odpovedi in da tožnici v tem času ni bila niti enkrat očitana kršitev delovnih obveznosti, ter da je po prepričanju tožnice, na podlagi zbranih dokazov, zlasti pa izpovedb prič A.A. in B.B. utemeljeno pričakovati, da bo v končni fazi kazenski postopek zoper tožnico ustavljen. Tožnica je v predmetnem sodnem postopku izpodbijala tudi sklep tožene stranke o prepovedi opravljanja dela (suspenz tožnice) in v zvezi s tem postavila določen tožbeni zahtevek, vendar sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ni odločilo ter sodišče tudi ni obrazložilo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu in s tem storilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v dokaz svojih navedb o prekludiranosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi v svoji pripravljalni vlogi, pod točko 11, med drugim predlagala tudi izvedbo dokaza s pribavo pisne korespondence tožene stranke z VDT RS v delu, ki se nanaša na obravnavo kršitev delovnih obveznosti tožnice, za kar je tožeča stranka predlagala, da to korespondenco predloži tožena stranka. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, v razlogih sodbe pa tudi ni navedlo razlogov, zakaj temu dokazu ni ugodilo. S tem pa je bistveno kršilo določbe 14. točke 2 odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je tudi sama vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je navedla, da je sodišče, glede na podano tožbeno trditveno podlago v tožbi, napačno zaključilo, da je bila izredna odpoved pravočasna in utemeljena. Sodišče prve stopnje je kot datum, kdaj je tožena stranka kot delodajalec ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi štelo datum, ko bi naj bil v zadevi seznanjen generalni direktor Policije (26. 8. 2013) ob tem pa tožnica prilaga sodbo istega sodišča v primerljivi zadevi (policistke, ki je bila udeležena v okviru delovanja znotraj te hudodelske družbe), ko je sodišče kot datum seznanitve delodajalca z razlogi za izredno odpoved štelo 24. 5. 2010, ko je bil primer odstopljen v nadaljnjo preiskavo specializiranemu oddelku pri Vrhovnem državnem tožilstvu. Torej je na identično obremenilno dokazno gradivo zoper dve policistki isto sodišče dvakrat ugotovilo datum seznanitve delodajalca z razlogi za izredno odpoved povsem različno in gre torej za klasičen primer kršitve ustavnega načela enakega varstva pravic. V kolikor bi tudi sodišče v tem postopku štelo, da se je delodajalec seznanil z razlogi ob odstopu zadeve SDT RS, bi moralo ugotoviti, da je izredna odpoved prepozna in nezakonita. Odločitev sodišča prve stopnje pa je brez tehtnega razloga povsem drugačna od odločitve v praktično identičnem primeru. Po mnenju tožnice je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se je dejansko tožena stranka seznanila z vsemi razlogi že ob pribavljenih izpovedbah vseh prič v mesecu januarju in februarju 2010, pa je izredno odpoved kljub temu podala šele po več letih, torej prepozno. Nedopustno je, da je v tem postopku sodišče toženo stranko kot Policijo postavilo v ugodnejši položaj, kot so v podobnih primerih gospodarske družbe. Odločitev sodišča glede dejstva, ali je podan utemeljen oziroma zakoniti razlog za izredno odpoved, je prav tako zmotna. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka pa ni z ničemer dokazala znakov kaznivega dejanja, prav tako pa v spis ni predložila nobenega relevantnega dokaza, da je tožnica storila očitane kršitve delovnih obveznosti. Tožnica še navaja, da ob branju obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno dvomi v objektivnost in nepristranskost naslovnega sodišča, saj se je sodišče vse preveč ukvarjalo z ugotavljanjem kredibilnosti tožnice, kar pa za predmetno zadevo sploh ni bilo relevantno. Očitno je sodišče prve stopnje postavilo tožnico v podrejeni položaj in ji z zavračanjem njenih dokaznih predlogov onemogočilo, da dokaže utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. Ob branju sodbe sodišča prve stopnje ima tožnica pomisleke, da je sodišče kršilo načelo poštenega sojenja, ki izhaja iz 23. člena Ustave RS. Sodišče dejanskega stanja, glede podanosti zakonskih znakov tožnici očitanega kaznivega dejanja, brez ustreznega strokovnega znanja oziroma pomoči izvedenca cestnoprometne stroke, ni moglo pravilno in popolno ugotoviti. Tožnica še poudarja, da policist kriminalist ni izvedenec na področju prometa in nima potrebnih znanj za ugotavljanje ustreznosti poškodb na vozilu in to lahko ugotovi le zato usposobljen cenilec, zato je sodišče neupravičeno zaključilo, da bi tožnica morala podvomiti, da gre za fingirano nesrečo. Tožnica še navaja, da policija ni izgubila nobenega zaupanja do tistih policistov, ki so bili v patrulji z I.I., A.A. in J.J. in so obravnavali druge sporne nesreče skupaj z njimi, zaradi katerih so bili le-ti odpuščeni in ne razume, zakaj tudi pri njej ni nihče pomislil, da bi lahko bila žrtev. Tožnica pa še vedno poudarja, da verjame in ve, da je bilo vozilo dejansko poškodovano v nesreči. Tožnica je priložila sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 133/2010 z dne 10. 3. 2011, v zadevi tožeče stranke I.I. zoper toženo stranko L..

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6. 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je tožnici dne 3. 9. 2013 podala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilo na zagovor, katerega se je tožnica udeležila dne 10. 9. 2013 in podala svoj zagovor. Dne 13. 9. 2013 pa je tožena stranka tožnici vročila sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zoper katerega se je tožnica pritožila in Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS je s sklepom z dne 16. 10. 2013 pritožbo tožnice zavrnila kot neutemeljeno. V sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka zapisala, da je tožnica dne 16. 7. 2009 kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z ravnanjem, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Tožena stranka je tožnici očitala storitev hujše kršitve delovnih obveznosti s tem, ko je kot policistka, v okviru svojih delovnih obveznostih, po delovnem nalogu delodajalca, napisala lažno obvestilo o ogledu kraja prometne nesreče, v katerem je navedla, da je bil v prometni nesreči udeležen A.A. z osebnim avtomobilom registrska številka ..., na regionalni cesti št. ..., ter je nezgodo opredelila kot nezgodo z udeležbo divjadi. O tej lažni prometni nesreči je obvestila dežurnega policista PP C., vse to pa je storila z namenom, da bi lastniku navedenega motornega vozila B.B. omogočila pridobitev odškodnine iz naslova kasko zavarovanja vozila pri zavarovalnici, do katere dejansko naj ne bi bil upravičen, ker sporno vozilo ni bilo udeleženo v prometni nezgodi.

7. Tožnica je ves čas postopka trdila, da je bil sklep tožene stranke z dne 12. 9. 2013 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan po izteku subjektivnega 30-dnevnega roka od ugotovitve razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka pravočasno uvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice in ugotovilo, da je PP G. zbirala obvestila v zvezi z tožnici očitano kršitvijo v letu 2010, medtem ko generalni direktor Policije o tem ni bil obveščen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je iz dopisa Policijske uprave G. z dne 26. 8. 2013 generalni policijski upravi, ki ga je generalna policijska uprava prejela 29. 8. 2013, razvidno, da je bila Generalna policijska uprava šele tedaj seznanjena z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in da je šele s tem dnem začel teči rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 (torej 29. 8. 2013). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2013 izdan v okviru 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, torej v zakonitem roku in je zato ugovor prekluzije neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje se sicer pravilno sklicuje, da pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik, če zakon, drug predpis ali splošni akt ne določa drugače (33. člen ZJU). V primeru, če je delodajalec državni organ, podobno določa tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013), v drugem odstavku 18. člena. V skladu s 5. členom Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami) in sedaj veljavnim Zakonom o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/2013, ki velja od 1. 3. 2013 dalje) vodi policijo generalni direktor policije, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Torej je 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved lahko začel teči takrat, ko se je z razlogom za izredno odpoved seznanil generalni direktor policije, kar pa je, glede na ustaljeno in enotno sodno prakso, dejansko vprašanje.

9. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v primerljivi zadevi in sicer v individualnem delovnem sporu I.I., kateri je tožena stranka prav tako kot tožnici očitala storitev hujše kršitve pogodbene obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, zaključilo, da so bili dne 24. 5. 2010 potrjeni utemeljeni razlogi za sum, da je tožnica I.I. (kot tudi v primeru A.A.) storila očitane kršitve. Tega dne so bili obveščeni policisti specializiranega oddelka pri skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala na Vrhovnem državnem tožilstvu. Zato je bil datum 24. 5. 2010, po prepričanju sodišča prve stopnje tisti datum, ko je tožena stranka ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi I.I. in od katerega je tudi tekel 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, Policije, Policijske uprave G. z dne 24. 5. 2010, ki je bil naslovljen na Vrhovno državno tožilstvo, Skupino državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, namreč izhaja, da je tožena stranka tedaj oziroma tega dne navedenemu oddelku odstopila prijavo suma storitve kaznivega dejanja, ki se je nanašala na tožnico, na K.K. ter I.I.. Na podlagi navedenega dopisa je sodišče prve stopnje v individualnem delovnem sporu I.I. in tožene stranke L., opr. št. Pd 133/2010 zaključilo, da je dne 24. 5. 2010 tisti datum, ko je tožena stranka ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi I.I.. Sodba sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 133/2010 je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 520/2011 z dne 17. 11. 2011, zoper katero je vložila tožeča stranka I.I. revizijo, ki pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 49/2012 z dne 5. 11. 2012. Vrhovno sodišče RS je v sodbi zapisalo, da soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se šteje, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začel teči po 24. 5. 2010, ko je bila tožena stranka, ob podaji obvestila državnemu tožilstvu, tudi sicer nedvomno seznanjena z razlogi za podajo odpovedi.

10. Glede na navedeno tožnica v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se je generalni direktor policije, kot predstojnik delodajalca tožnice, prvič seznanil s kršitvijo delovne obveznosti tožnice šele z obvestilom PU G., Policijska uprava z dne 26. 8. 2013. Kaznivo dejanje, katerega storitev se očita tožnici, bi naj bilo storjeno dne 16. 7. 2009, torej dobra štiri leta pred uvedbo postopka izredne odpovedi delovnega razmerja tožnice. Tožnica navaja, da se je tožena stranka dejansko seznanila z vsemi razlogi za očitane kršitve že po pribavi izpovedbi vseh prič v mesecu januarju in februarju 2010. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2013 (priloga A7) izhaja, da je Specializirano državno tožilstvo RS (SDT) dne 24. 4. 2013 z dokumentom št. ... z dne 15. 4. 2013 obvestilo Generalno policijsko upravo, Službo generalnega direktorja policije o vloženi zahtevi za preiskavo zoper tožnico. Iz dokumenta izhaja, da je bila vložena zahteva za preiskavo zoper policiste PP C., od tega je eden že v pokoju, dvema je bila že izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi (K.K. in I.I.), pri čemer je bila zahteva za preiskavo vložena tudi zoper tožnico, zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva, po prvem odstavku 259. člena KZ-1. 11. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je iz dopisa Policijske uprave G. z dne 26. 8. 2013 generalni policijski upravi, ki ga je generalna policijska uprava prejela dne 29. 8. 2013 razvidno, da je bila generalna policijska uprava šele tedaj seznanjena z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je od takrat pričel teči subjektivni rok za podajo odpovedi. Kot je zapisala tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije že dne 24. 4. 2013 obvestilo generalno policijsko upravo, Službo generalnega direktorja policije o vložitvi zahteve za preiskavo zoper tožnico. Navedeno pa je zatrjevala tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo in sicer pod točko 2, in sicer da je Specializirano državno tožilstvo RS dne 24. 4. 2013 obvestilo generalno policijsko upravo, Službo generalnega direktorja policije o vložitvi zahteve za preiskavo zoper tožnico. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da je pričel teči subjektivni odpovedni rok šele po prejemu obvestila Okrožnega sodišča C. z dne 13. 8. 2013, da je preiskovalni sodnik zoper tožnico dne 19. 6. 2013 izdal sklep o uvedbi preiskave zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in da je šele ta dopis bil podlaga za seznanitev predstojnika z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilno opozarja pritožba, da rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi začne teči z dnem, ko se s kršitvijo seznanijo osebe, ki so pristojne za ukrepanje v primeru kršitve, ter da ni potreben nadaljnji pogoj, da je zoper delavca v kazenskem postopku vložena obtožnica oziroma zahteva za preiskavo. Tudi v individualnem delovnem sporu I.I. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodišče štelo, da je bila tožena stranka seznanjena z očitanimi kršitvami že takrat, ko je Policijska uprava G. dne 24. 5. 2010 poslala dopis Vrhovnemu državnemu tožilstvu, Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, o prijavi suma storitve kaznivega dejanja, ki se je nanašal na več policistov, za katere je Policijska uprava G. preiskovala sum delovanja hudodelske družbe za izvrševanje kaznivih dejanj.

12. V obravnavani zadevi pa je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije dne 24. 4. 2013 obvestilo generalno policijsko upravo o vloženi zahtevi za preiskavo, zato sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da generalni direktor policije ni bil obveščen v zvezi s tožnici očitano kršitvijo, ki je imela tudi znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je napačno vezalo seznanitev generalnega direktorja policije šele na datum 26. 8. 2013, ko bi naj generalnega direktorja policije o kršitvah tožnice seznanila Policijska uprava G. z dopisom z dne 26. 8. 2013. 13. V skladu s tedanjim 5. členom Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), ki določa, da Policijo vodi generalni direktor policije, ki vodi tudi delo Generalne policijske uprave, je torej generalni direktor policije oseba, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, zato subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo le-teh. Z dopisom Specializiranega državnega tožilstva RS z dne 24. 4. 2013, pa je bil generalni direktor v celoti seznanjen z očitanimi kršitvami tožnice, ki so imele tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

14. Glede na to, da delodajalec odloča o kršitvah obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in ne o kazenski odgovornosti delavca, je potrebno, kadar gre za odpovedni razlog iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, dokazati le, da ima kršitev obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja, za kar ni potrebno čakati na izvedbo kazenskega postopka. Delodajalec praviloma ne more podaljševati prekluzivnega roka za podajo odpovedi s sklicevanjem na dolgotrajen kazenski postopek. Smisel in namen zakonsko določenega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi je ravno v tem, da še posebej pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec hitro reagira na storjene kršitve. Sicer je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost odpovedi: da delovnega razmerja zaradi storjene kršitve ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2010 z dne 17. 10. 2011). V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnica storila očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnica očitano kršitev storila že julija 2009. 15. Tudi v kolikor bi sodišče upoštevalo, da je tožena stranka utemeljeno čakala do prejema manjkajoče dokumentacije, na podlagi katere bi opravila celovito analizo tožnici očitanih kršitev, pa se tožena stranka ne more več sklicevati na to, da pooblaščena oseba tožene stranke (generalni direktor policije) ni bila seznanjena z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po tem, ko je Specializirano državno tožilstvo RS z dopisom „zahteva za preiskavo“, obvestilo Generalno policijo upravo, Službo generalnega direktorja policije dne 15. 4. 2013, da so na Okrožno sodišče C. vložili zahtevo za preiskavo zoper K.K., I.I., J.J. in tožnico zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Da je Specializirano državno tožilstvo RS dne 24. 4. 2013 z dokumentom št. ... z dne 15. 4. 2013 obvestilo Generalno policijsko upravo, Službo generalnega direktorja policije o vloženi zahtevi za preiskavo, se je sklicevala tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo in prav tako v izredni odpovedi, ki jo je podala tožnici (priloga A9). Glede na navedeno je tožena stranka vsekakor že dne 24. 4. 2013 izvedela za tožničine kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bila seznanjena z vloženo zahtevo za preiskavo, zato je odpoved, ki je bila tožnici podana dne 12. 9. 2013, vsekakor prepozna, saj je bil prekoračen subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in na podlagi 1. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v I/2. točki izpodbijane sodbe tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ugotovilo je nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v ostalem (v točkah I/1, 3, 4, 5, 6, II izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

17. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti odpovedi, predvsem glede poteka prekluzivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do določenih navedb strank in predlaganih dokazov o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Glede na določilo 118. člena ZDR je presoja teh navedb in dokazov v zvezi s tem bistvena za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Zato bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi strank in ob že izvedenih, po potrebi tudi drugih predlaganih dokazov ugotoviti še, ali je mogoče tožnico vrniti na delo ali pa bo, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, na podlagi 118. člena ZDR, razvezalo pogodbo o zaposlitvi in odmerilo odškodnino. Prav tako pa bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o denarnih zahtevkih tožnice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

18. Če bi se pritožbeno sodišče o dokazanosti dejstev in okoliščin o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je zaključena pravna celota, prvič opredelilo sodišče druge stopnje in dejanske zaključke vzelo kot podlago za uporabo materialnega prava, bi bilo s tem strankam v postopku odvzeta možnost vložitve rednega pravnega sredstva. Po oceni pritožbenega sodišča zato, glede na naravo stvari in okoliščin primera, niso izpolnjeni pogoji za dopolnitev postopka na pritožbeni obravnavni, zato je sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu (I/1, I/3, I/4, I/5 in I/6) ter II. točke izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

19. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je odločanje o stroških postopka pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).