Jedro

Sodišče je ugotovilo, da se šteje, da je bil z obvestilom službe generalnega direktorja s strani Specializiranega državnega tožilstva RS o vloženi zahtevi za preiskavo zoper tožnico zaradi ravnanj, ki so bila predmet sporne odpovedi, dne 24. 4. 2013 o tožničinih kršitvah, kot razlogu za podajo izredne odpovedi, obveščen tudi generalni direktor Policije, kot pristojna oseba za odločanje o sporni odpovedi. Po ugotovitvah sodišča je bil generalni direktor s tem obvestilom „v celoti seznanjen z očitanimi kršitvami tožnice, ki so imele tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic“.

Taka ugotovitev omogoča presojo, da je od navedene seznanitve z dne 24. 4. 2013 pričel teči tridesetdnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je opredeljen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, tako, da je pred podajo odpovedi v mesecu septembru 2013 že potekel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka s sklepom predstojnika z dne 12. 9. 2012 (pravilno 12. 9. 2013), potrjenim na Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja dne 16. 10. 2013. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 16. 10. 2013 dalje, za priznanje pravic na tej podlagi in zahtevek za vrnitev tožnice na delo, pa tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke z dne 3. 9. 2012 in z dne 16. 10. 2013, s katerima je bilo tožnici začasno prepovedano opravljanje dela ter za plačilo razlike plače za to obdobje in plačilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja (tretji odstavek 257. člena in prvi odstavek 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ko je dne 16. 9. 2009 kot policistka, torej uradna oseba, izrabila svoj položaj in v uradnem obvestilu lažno prikazala prometno nesrečo z udeležbo živali, do katere ni prišlo in na ta način lastniku osebnega avtomobila, ki naj bi bil v tej prometni nesreči poškodovan, omogočila poskus zavarovalniške goljufije.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in glede zakonitosti izredne odpovedi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo njeno nezakonitost in odločilo, da na njeni podlagi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Odločitev o preostalih tožbenih zahtevkih je razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugotovitvah, da je Policijska uprava v A, v okviru katere je delala tožnica, dne 24. 5. 2010 Vrhovnemu državnemu tožilstvu, Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, odstopila prijavo suma storitve kaznivega dejanja s strani tožnice v zvezi z ogledom oziroma prikazom sporne prometne nesreče (skupaj s podobnimi primeri več drugih policistov navedene policijske uprave) in da je na podlagi tega specializirano državno tožilstvo dne 24. 4. 2013 pisno obvestilo Generalno policijsko upravo, Službo generalnega direktorja Policije (ki je bil sicer formalno pristojen za odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) o vloženi zahtevi za preiskavo zoper tožnico, je presodilo, da je bil generalni direktor Policije najmanj s tem v celoti seznanjen z očitanimi kršitvami, ki so imele znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, to je z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Glede na to je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklepom generalnega direktorja Policije z dne 12. 9. 2013 nezakonito podana po izteku trideset dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je utemeljeno pričela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici šele na podlagi predloga Policijske uprave v A. z dne 29. 8. 2013, iz katerega izhaja, da je bila navedena policijska uprava šele 13. 8. 2013 z dopisom Okrajnega sodišča B. obveščena o vloženi zahtevi Skupine državnih tožilcev za uvedbo preiskave. Šele ko je Policijska uprava v A. proučila navedeno dokumentacijo in so bile potrjene bistvene okoliščine tožničinega ravnanja, je lahko generalni direktor Policije ugotovil resne in utemeljene razloge za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je šele takrat pričel teči tridesetdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Dne 24. 4. 2013 je Specialno državno tožilstvo službo generalnega direktorja Policije zgolj obvestilo, da so na Okrožno sodišče na Ptuju vložili zahtevo za preiskavo zoper štiri policiste, oziroma tri nekdanje policiste policijske postaje B., zaradi sumov storitve več kaznivih dejanj, ne da bi iz tega dopisa izhajala vsa dejstva in okoliščine. Sklicuje se na več judikatov Vrhovnega sodišča, v katerih se je sodišče opredelilo do začetka teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in navaja, da tudi iz teh odločitev izhaja, da začne subjektivni rok za odpoved teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le te, ne pa že od prejema prvih informacij o domnevni delavčevi kršitvi.

4. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da je seznanitev z razlogi za izredno odpoved v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki ga na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati. Seveda se to vprašanje ugotavlja glede na okoliščine vsakega primera posebej, s tem da je v tem primeru sodišče druge stopnje ustrezno pojasnilo razloge za odločitev, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved najkasneje dne 24. 4. 2014 s seznanitvijo s predlogom za uvedbo preiskave.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

8. Na podlagi prvega in drugega odstavka 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) pravice in dolžnosti delodajalca v organih državne uprave in drugih državnih organih izvršuje predstojnik. Na podlagi te določbe je o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno odločal generalni direktor Policije. Pri tem ni bil vezan na predloge vodij posameznih organizacijskih enot in regionalnih uprav. Glede na obseg pooblastil in zadolžitev ter siceršnjo organizacijo policije je po ugotovitvah sodišča v sklopu generalne policijske uprave organizirana posebna služba generalnega direktorja Policije.

9. Glede na pristojnosti in značaj dela policije se utemeljeno pričakuje, da bodo posamezne področne policijske uprave generalnega direktorja tekoče obveščale o hujših kršitvah delovnih obveznosti s strani posameznih policistov, posebej če imajo kršitve vse znake kaznivega dejanja. Hkrati je sodišče ugotovilo, da se šteje, da je bil z obvestilom službe generalnega direktorja s strani Specializiranega državnega tožilstva RS o vloženi zahtevi za preiskavo zoper tožnico zaradi ravnanj, ki so bila predmet sporne odpovedi, dne 24. 4. 2013 o tožničinih kršitvah, kot razlogu za podajo izredne odpovedi, obveščen tudi generalni direktor Policije, kot pristojna oseba za odločanje o sporni odpovedi. Po ugotovitvah sodišča je bil generalni direktor s tem obvestilom „v celoti seznanjen z očitanimi kršitvami tožnice, ki so imele tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic“.

10. Kot navaja tožnica v odgovoru na revizijo je revizijsko sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano. Hkrati pa taka ugotovitev omogoča presojo, da je od navedene seznanitve z dne 24. 4. 2013 pričel teči tridesetdnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je opredeljen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, tako, da je pred podajo odpovedi v mesecu septembru 2013 že potekel. Taka presoja tudi ne odstopa od stališč, zavzetih glede začetka teka subjektivnega roka za izredno odpoved v sodnih odločbah, na katere se v reviziji sklicuje tožena stranka.

11. Glede na navedeno revizijski razlog zmote uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker o delu tožbenega zahtevka še ni bilo odločeno, je sodišče odločitev o tožničinih stroških v zvezi z odgovorom na revizijo pridržalo za končno odločbo.