Jedro

Cestišče pod (v) podvozom (podvozu) magistralne cesta, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, nima enakega statusa oziroma ni sestavni del magistralne ceste tudi v pomenu obsega izpolnjevanja vzdrževalnih obveznosti za zagotovitev nemotenega in varnega prometa na njem. Zato pasivne legitimacije cestnega podjetja v tej pravdi ni mogoče izpeljati iz njene obveznosti vzdrževanja magistralne ceste.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode v višini 1,481.946 tedanjih SIT s pripadki, ki je tožniku nastala, ko je s svojim avtomobilom zapeljal v večjo količino vode, ki se je zadrževala na cestišču. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek drugostopenjskega sodišča, da je v času škodnega dogodka določba 184. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989) predstavljala podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Z uveljavitvijo 2. točke prvega odstavka 81. člena ZGJS je prenehala veljavnost določbe 54. člena Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88), po kateri je imela tožena stranka status upravljalca in zakonitega vzdrževalca državnih cest. Tožena stranka v reviziji še navaja, da je od 2. 12. 1994 postala t.i. zakoniti vzdrževalec državnih cest Direkcija RS za ceste, tožena stranka pa ima zgolj status pogodbenega izvajalca na državnih cestah s področja rednega vzdrževanja in varstva cest, in sicer tistih, ki jih ji je Direkcija RS za ceste kot naročnik s pogodbo oddala v izvajanje, ta pogodbena dela pa je opravljala po njenih navodilih in ob njenem nadzoru. Zaradi tega je neutemeljen tožbeni zahtevek tožnika, saj je glede na predpise in sklenjeno pogodbo o rednem vzdrževanju in varstvu magistralnih in regionalnih cest odškodninska odgovornost tožene stranke poslovna in je toženka zgolj zakonitemu vzdrževalcu državnih cest odgovorna za izpolnjevanje s pogodbo prevzetih obveznosti.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena istega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje, saj sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče J. B., drugostopenjsko sodišče pa je protispisno zaključilo, da je tožena stranka predlagala zaslišanje te priče zgolj v zvezi z dejstvom, da je varno prevozil omenjeni prevoz in ga iz tega razloga (kot nepotrebnega) zavrnilo. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 45/08) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Zmotno je sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da je na podlagi 57. člena Zakona o cestah (ZCes, Uradni list SRS, št. 2/1988) in dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo neposredno pod cestiščem magistralne ceste M1 V. - L. (v nadaljevanju magistralna cesta M1), ki ima enako parcelno številko kot navedena magistralna cesta M1, obstajala dolžnost tožene stranke vzdrževanja in varstva tega spornega cestišča na podlagi sklenjene pogodbe o rednem vzdrževanju in varstvu magistralnih in regionalnih cest. 8. ZCes v drugi alineji prvega odstavka 57. člena določa, da cesto sestavljajo tudi gradbeni objekti v trasi ceste in med njimi res našteva tudi podvoze. Vendar pa revizijsko sodišče opozarja, da je navedene sestavne dele cestišča potrebno razlagati namensko in v kontekstu celotnega 57. člena ZCes. Ta v prvi alineji prvega odstavka določa, da cesto sestavlja cestno telo, ki ga tvorita spodnji in zgornji ustroj, nato pa v drugi alineji nadaljuje, da cesto sestavljajo še gradbeni objekti v trasi ceste. V nadaljevanju druge alineje so navedeni gradbeni objekti v trasi ceste našteti primeroma, lastnost sestavnega dela ceste pa jim daje prav njihov skupni namen, ki je v tem, da so v funkciji, oziroma da služijo (glavnemu) cestnemu telesu. Posledično je treba navedene gradbene objekte v trasi ceste tudi vzdrževati z namenom in v funkciji zagotovitve varnosti (in prevoznosti) glavnega, v konkretnem primeru zgornjega cestnega telesa - magistralne ceste M1. Enako izhaja tudi iz 81. člena ZCes, ki določa, da morajo biti ceste redno vzdrževane tako, da je "na njih" mogoč promet, za katerega so namenjene. Pod pojem podvoz, ki ga v nadaljevanju druge alineje prvega odstavka 57. člena ZCes našteva kot gradbeni objekt, tako spada zgolj gradbena kontrukcija podvoza in ne vse, kar se nahaja neposredno pod njim. Spornega cestišča tako ni mogoče opredeliti kot del gradbenega objekta podvoza, saj ima povsem samostojen in tudi drugačen namen. Iz tega razloga je zmotno sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da se razteza dolžnost vzdrževanja in varstva magistralne ceste M1 tožene stranke tudi na sporno cestišče, ki se nahaja neposredno pod njim in da spada posledično tudi to v sfero odgovornosti tožene stranke.

9. Ne vzdrži tudi zaključek, da dolžnost tožene stranke vzdrževanja in varstva spornega dela cestišča izhaja iz dejstva, da se sporno cestišče nahaja neposredno pod in na isti parcelni številki kot magistralna cesta M1, na kateri je bila tožena stranka po pogodbi dolžna opravljati vse zakonske in pogodbene vzdrževalne dolžnosti. Zgolj dejstvo, da se sporni del cestišča nahaja na isti parcelni številki kot magistralna cesta M1, ne vzpostavlja dolžnosti vzdrževalca le-te, da vzdržuje tudi morebitni cestni objekt pod ali nad njim, v konkretni zadevi sporno cestišče. (Zmotno je namreč enačenje in avtomatično prenašanje stvarnopravnega režima in njegovih posledic tudi na obligacijsko pravno področje). Cestišče, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, kot že obrazloženo, nima enakega statusa oziroma ni sestavni del magistralne ceste M1 tudi v pomenu obsega izpolnjevanja vzdrževalnih obveznosti za zagotovitev nemotenega in varnega prometa po njem. Tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da Ministrstvo za promet, Direkcija za ceste šteje podvoz z znakom pripadnosti k parcelni številki 1406 k.o. ... za del državne ceste, ne nudi opore za sklep o vzpostavitvi odgovornosti tožene stranke za opustitev vzdrževalnih del na cestišču pod navedenim podvozom. Zato je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj drugih ugotovitev in razlogov, da je bila tožena stranka dolžna vzdrževati sporno cestišče, ni, prav tako pa tudi ne ugotovitev o statusu cestišča v (pod) podvozu (podvozom) kot odločilnem dejstvu za materialnopravno pravilno razrešitev vprašanja pasivne legitimacije v tem odškodninskem sporu.

10. Ker je bilo zaradi obrazložene zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno, je bilo treba na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč obeh stopenj razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za katero so vsi potrebni napotki razvidni že iz gornje obrazložitve.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.