Jedro

Ker je bila tožena stranka zadolžena za vzdrževanje in varstvo magistralne ceste M1 ..po pogodbi (priloga B13), je bila zadolžena tudi za vzdrževanje spornega podvoza. Iz 5. člena pogodbe je med drugim določeno, da tožena stranka izvaja tudi vzdrževanje objektov na cestah, torej tudi spornega podvoza (60. člen ZC).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku glede zamudnih obresti spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice 1.481.946,00 SIT od 8.8.1997 dalje in se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice

1.481.946,00 SIT od 24.7.1996 do 7.8.1997 zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.481.946,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.1996 dalje do plačila in mu povrniti stroške sodnega postopka v višini 604.953,50 SIT, skupaj z enakimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov s pripadki. Navaja, da ugotovitev, da med pravdnima strankama ni spora, da je do škodnega dogodka prišlo točno v podvozu, ni točna in je tudi protispisna.

Zapisnik z glavne obravnave z dne 18.11.2005 nikjer ne vsebuje ugotovitve, da naj bi bilo to dejstvo kot nesporno ugotovljeno, razen tega pa so okoliščine te nezgode še vedno ostale nepopolno ugotovljene že zato, ker v spisu ni nobenega zapisnika policistov o ogledu kraja nezgode, ampak je samo obvestilo PP ... z dne 20.9.1996, da so policisti ogled kraja tega dogodka zavrnili, ker so smatrali, da v konkretnem primeru ne gre za prometno nesrečo. Tožena stranka je tudi v ponovljenem postopku vztrajala pri prejšnjih navedbah in dokaznih predlogih, tudi pri zaslišanju B. Jožeta, saj je le-ta že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je tožnik spregledal prometni znak, ki je bil tam postavljen in je prepovedoval promet za vsa vozila v obe smeri in so ga postavili delavci takratnega gostinskega lokala, zatrjeval pa je tudi, da je bil voznik Janez T. pod vplivom alkohola in da se je voznik s poškodovanim vozilom peljal naprej in potem prišel nazaj z izgovorom, da je vozilo poškodoval ravno v tem podvozu, vendar sodišče temu dokaznemu predlogu niti v ponovljenem postopku ni sledilo. Tožena stranka meni, da bi sodišče prve stopnje že glede na napotke, vsebovane v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.9.2005, na vsak način moralo ugotoviti, po kateri cesti se je Janez T. pripeljal v podvoz, namesto da razloguje, da se cesta, ki pelje proti podvozu, konča pred podvozom in nadaljuje takoj za podvozom. Da bi se cesta pred podvozom končala, nato pa nadaljevala takoj za podvozom niti Janez T. ni zatrjeval. Sodišče nadalje ni upoštevalo izpovedbe priče B. Gojkota, ki je izpovedal, da na tem priključku tožena stranka ni bila nikoli zadolžena za opravljanje nikakršnih vzdrževalnih del, kakor tudi, da v času pred škodnim dogodkom od upravljalca te ceste ni dobil nobenega naročila, da naj sporni priključek zapre. Tožena stranka je v ponovljenem postopku sodišču v dokazne namene predlagala, da naj se s poizvedbo pri upravljalcu državnih cest Direkciji RS za ceste ugotovi, ali je upravljalec magistralne ceste kdajkoli pred škodnim dogodkom toženi stranki naročil, da naj zapre priključek, po katerem je Janez T. pripeljal v podvoz, vendar tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo niti ga ni zavrnilo. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo, da pogodba o rednem vzdrževanju in varstvu magistralnih in regionalnih cest za leto 1996 skupaj s prilogami in izpovedbo priče B. Gojkota dokazujejo, da toženi stranki vzdrževanje in varstvo obravnavanega priključka upravljalec pred škodnim dogodkom ni nikoli oddal v izvajanje. Sodišče se sklicuje na določbo prvega odstavka

154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih- ZOR, in ne na 184. člen ZOR, ki bi prišel v poštev, če bi bila tožena stranka v času pred škodnim dogodkom zakoniti vzdrževalec in zakoniti upravljalec oz. če bi bile obveznosti tožene stranke na področju vzdrževanja in varstva cest določene z zakonom. Z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih javnih službah (2.7.1993) so bila razveljavljena tista določila Zakona o cestah, ki so določala, da ima tožena stranka status upravljalca in status zakonitega vzdrževalca in da javne ceste spadajo med njena osnovna sredstva. V času škodnega dogodka tožena stranka torej ni bila več z zakonom določeni vzdrževalec in upravljalec javnih cest. Materialnopravno je nepravilna tudi odločitev v delu, v katerem je prisodilo zamudne obresti za čas od dne 24.7.1996 dalje. Tožeča stranka do zamudnih obresti pred datumom vložitve tožbe ni upravičena, ker v spisu ni podatkov, da bi pred dnem 8.8.1997 pozivala toženo stranko k plačilu odškodnine.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

V zapisniku z glavne obravnave z dne 18.11.2005 res ni bilo kot nesporno ugotovljeno dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v podvozu. Vendar tekom celotnega postopka tožena stranka temu ni oporekala, sodišče pa je to dejstvo ugotovilo tudi na podlagi izvedenih dokazov, in sicer na podlagi zaslišanja tožnika, priče Janeza T. in dopisa PP .. z dne 20.9.1996, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe na strani 4, zadnji odstavek. Pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne dvomi, da je do nesreče prišlo ravno v podvozu, kjer je voda zalila motor. Okoliščine tega dogodka niso ostale nepopolno ugotovljene, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva na podlagi zgoraj navedenih dokazov. Zapisnik policistov o ogledu kraja nezgode ni bil napravljen, zaradi odsotnosti le-tega pa dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, kot zmotno meni pritožba. Tožena stranka se ne more sklicevati na dejstva, ki jih je Jože B. zatrjeval v svojem odgovoru na tožbo (r. št. 2). Tožene stranke so bile namreč navadni sosporniki, kar pomeni, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Tožena stranka sama ni zatrjevala, da je bil Janez T. pod vplivom alkohola in da se je voznik s poškodovanim vozilom peljal naprej in potem prišel nazaj z izgovorom, da je vozilo poškodoval ravno v tem podvozu. Kar se tiče dejstva, da je bil pred podvozom postavljen prometni znak prepoved vožnje za vsa vozila v obe smeri, pa je ugotoviti, da je tožena stranka to dejstvo sicer navajala v svoji vlogi z dne 2.12.2003 (r. št. 27), vendar je bil dokazni predlog nepopolno substanciran, saj je tožena stranka predlagala zaslišanje Jožeta B. v zvezi z dejstvom, da je le-ta 16.5.1996 večkrat varno prevozil omenjeni podvoz, poleg njega pa tudi voznik osebnega vozila znamke Mitsubitchi Lancer (kar bi celo kazalo na to, da je bila vožnja skozi podvoz dovoljena).

Poleg tega bi prometni znak zavezoval le, če bi bil postavljen s strani pooblaščenega organa, ne pa s strani delavcev takratnega gostinskega lokala.

Po kateri cesti je Janez T. pripeljal v podvoz, je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo v sodbi na strani 3. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja, saj so logični in prepričljivi. V konkretni zadevi je bistvenega pomena, da ozemlje tik pod magistralno cesto, kjer se je nabirala voda, vsebuje isto parcelo številko kot magistralna cesta, kar pomeni, da ne spada pod priključek, parc. št. 547/46, niti pod parc. št. 547/43, oboje k.o. H., kot je tožnik zatrjeval v vlogi z dne 5.12.2003. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je sporni podvoz sestavni del magistralne ceste M1 .. (enako tudi izhaja iz 60. člena Zakona o cestah-ZC, Uradni list SRS, 38/81, 7/86 in 37/87). Ker je bila tožena stranka zadolžena za vzdrževanje in varstvo magistralne ceste M1 .. po pogodbi (priloga B13), je bila zadolžena tudi za vzdrževanje spornega podvoza. Iz 5. člena pogodbe je med drugim določeno, da tožena stranka izvaja tudi vzdrževanje objektov na cestah, torej tudi spornega podvoza (60. člen ZC). Ker obveznost vzdrževanja spornega podvoza glede na navedeno določa zakon in pogodba, je nerelevantna izpoved priče B. Gojkota, da na tem priključku tožena stranka ni bila nikoli zadolžena za opravljanje kakršnihkoli vzdrževalnih del. Pri tem je treba toženi stranki pojasniti, da ne gre za vzdrževanje priključka, temveč za vzdrževanje podvoza, ki je sestavni del magistralne ceste. Nerelevantno je tudi dejstvo, da tožena stranka ni nikoli dobila od upravljalca državnih cest naročilo, da sporni podvoz zapre, saj tožena stranka ni zatrjevala tudi dejstva, da je upravljalca opozorila na to, da je treba sporni podvoz zapreti, kot ji to nalaga 87. člen ZC, poleg tega pa je tožena stranka predlagala dokaz poizvedbo pri upravljalcu državnih cest šele v ponovljenem postopku, torej v nasprotju z določbo 286. člena in drugega odstavka

362. člena ZPP.

Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je vzdrževalec ceste odgovoren za škodo oškodovancu neposredno, in to tudi za primere, ki so se zgodili po uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah-ZGJS dne 2.7.1993 (primerjaj npr. II Ips 174/2004 z dne

23.6.2005, II Ips 682/2004). Odgovornost tožene stranke izhaja tako iz 83. člena ZC, ki določa, da ceste vzdržujejo za to opremljene in usposobljene organizacije za vzdrževanje cest in da morajo biti ceste vzdrževane tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene ter na način in ob pogojih, ki jih določa zakon, predpisi, izdani na njegovi podlagi, in predpisi o varnosti cestnega prometa. Obveznosti tožene stranke so tako določene z zakonom, podzakonskimi predpisi in pogodbo, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča pa predstavlja podlago toženkine odgovornosti tudi 184. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Toženka namreč opravlja dejavnost splošnega pomena (drugi odstavek 1. člena ZGJS, 4. člen ZC). Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru toženka ni ravnala v skladu z določbami 83., 87. in 90. člena ZC, zato je njena odškodninska odgovornost podana.

V konkretnem primeru pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi pritožbe, da pripadajo tožeči stranki zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje. Sodna praksa se je res že večkrat izrekla, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je bila škoda odpravljena. Vendar pa se ne sme zamenjevati zapadlosti terjatve z nastopom zamude. Dokler tožena stranka ni niti seznanjena s samim škodnim dogodkom, njena zamuda ne more nastopiti. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi bila tožena stranka kakorkoli sploh seznanjena s samim škodnim dogodkom pred vložitvijo tožbe, zato je bilo treba pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožeči stranki prisodijo zamudne obresti od glavnice od vložitve tožbe dalje, tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od glavnice od 24.7.1996 pa do 7.8.1997 pa je bilo treba zavrniti (4. točka 358. člena ZPP). V ostalem je bila pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe glede obresti ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka, saj gre za stransko terjatev, ki ne vpliva na odločanje o uspehu in višino stroškov postopka. Iz enakega razloga je dolžna tožena stranka tudi v celoti kriti svoje stroške pritožbenega postopka, čeprav je v majhnem delu glede obresti uspela.

Pritožbeno sodišče pa je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj jih glede na vsebino le-tega ni mogoče šteti kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka

155. člena ZPP. Navedena odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.