Jedro

Res je, da »vsaka bomba« ali vsak primer neupravičene posesti orožja še ne opravičuje vstopa v stanovanje brez odredbe sodišča. Vendar pritožba pri tem spregleda, da v obravnavani zadevi ni šlo le za to, da je A. A. neupravičeno posedoval orožje. Bistveni razločevalni element, ki je upravičeval izjemnost v smislu 218. člena ZKP, je bil ta, da je orožje posedovala potencialno nevarna, nasilna oseba, ki je nedavno grozila policistom, zato je bilo treba računati z možnostjo, da se bo z orožjem uprla. Izpodbijana sodba je pravilno ugotovila, da je zaradi resne možnosti, da A. A. uporabi orožje, policija morala zagotoviti element presenečenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnici sta dolžni toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 300 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožnici vtožujeta odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi domnevno protipravnega dela policije pri hišni preiskavi dne 8. 5. 2017 v stanovanju na C. 2 v ... Sodišče prve stopnje je vse zahtevke zavrnilo in naložilo tožnicama, da toženki povrneta stroške postopka.

2. Tožnici vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navajata, da sodišče ni pojasnilo, zakaj so policisti vstopili v napačno stanovanje. Razlogi sodišča, da ker so policisti v stanovanju našli A. A., je njihovo ravnanje pravilno, so napačni. Orožje ni bilo najdeno v stanovanju, ampak na podstrešju, do kamor je dostop mogoč mimo stanovanja, zato je škoda v stanovanju tožnic nastala brez potrebe. Ali se je A. A. upiral ali ne, je povsem nerelevantno. Ni jasno, zakaj so policisti pridobili odredbo, če pa bi lahko vstopili brez odredbe. Policist B. B. je izpovedal, da situacija ni bila primerna za vstop brez odredbe sodišča. Ni pojasnjeno, v čem je izpolnjenost pogojev iz 218. člena Zakona o kazenskem postopku.1 Toženka ni predložila nobene dokumentacije niti obrazložila razlogov za nasilni vstop. Škoda je bila povzročena objestno, vrata so bila odklenjena in tožena stranka ni pojasnila, zakaj je bilo treba vdirati. Policisti bi morali dokazati, da so bila vrata zaklenjena.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje, ki ni sporno, je na kratko naslednje: tožnici sta sestra oz. mati A. A., katerega je policija iskala zaradi nedovoljene posesti orožja (puške in ročne bombe). Vsi trije so prijavljeni na naslovu J. 3 v ..., tožnici pa dejansko bivata v spornem stanovanju na C. 2. Stavbi J. 3 in C. 2 sta fizično povezani, saj je vhod v obe skozi vežo stavbe J. 1; vhod v stavbo na C. je na levo (gledano z J.), v J. 3 pa na desno; s C., kjer je tudi pritrjena hišna številka C. 2, ni možno priti do stanovanja tožnic. Policija je pridobila nalog sodišča za hišno preiskavo pri A. A. na J. 3 (kjer je navedeni stalno prijavljen), ne pa tudi za C. 2. A. A. se je kritičnega dne nahajal v stanovanju na C. Policisti so vstopili v to stanovanje, kjer so A. A. aretirali. Pri vstopu so uporabili t.i. oven, s katerim so razbili vrata. Sporno je, ali je bilo ravnanje policije protipravno.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je policija imela podlago za hišno preiskavo v 218. členu ZKP, ki v prvem odstavku med drugim določa: _Policisti smejo tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če [...] je to potrebno za varnost ljudi in premoženja [...]._

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da je A. A. pred preiskavo izrekal resne grožnje policistom in bil nasilen do lastne matere (druge tožnice), ki se je pred njim zatekla v varno hišo. Mati je sama sporočila policistom, da ima sin orožje in jim posredovala slike orožja. Ni dvoma, da so imeli policisti opravka z nepredvidljivo, nasilno osebo, ki je razpolagala z nevarnim orožjem (puško in ročno bombo). Glede na to, da je že prej grozil policistom, ni bilo mogoče izključiti možnosti, da se aretaciji oziroma hišni preiskavi ne bo uprl z orožjem, s katerim je razpolagal. _Potrebno za varnost ljudi_ v smislu 218. člena ZKP vključuje tudi varnost policistov. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so te okoliščine izpolnjevale pogoje iz 218. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je vse to natančno obrazložilo (6. in 7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov o tem, v čem je bila nevarnost za ljudi in/ali premoženje, ki je upravičevala vstop brez odredbe sodišča. Ta nevarnost ni bila abstraktna, kot neutemeljeno meni pritožba, temveč konkretna: nasilna oseba, ki se ni ustavila pred grožnjami uradnim osebam in ki razpolaga z nevarnim orožjem; tudi, ko so specialci vstopili v stanovanje, se je A. A. po ugotovitvah sodišča prve stopnje skušal upreti z nožem (ki ga je imel zapičenega v tla ob postelji, na kateri je sedel), vendar so policisti nož brcnili stran in osumljenca uklenili. Kot rečeno, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da so vse te okoliščine utemeljevale preiskavo brez odredbe po 218. členu ZKP. V zvezi s tem je nepomembno, da je priča policist B. B. izpovedal, da situacija ni bila primerna za vstop brez odredbe sodišča; tu gre za pravno vprašanje, ki ga presoja sodišče, policistovo mnenje pa za to presojo ni odločilno.

8. Že ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča – da so bili izpolnjeni pogoji za hišno preiskavo brez odredbe sodišča po 218. členu ZKP – zadošča za zavrnitev zahtevka po temelju. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, zakaj so policisti »vstopili v napačno stanovanje,« kar omenja pritožba. Sodišče druge stopnje na to odgovarja, da niso vstopili v napačno stanovanje (stanovanje, kjer ne bi bilo osumljenca; stanovanje osebe, ki nima nobene zveze z zadevo), temveč v stanovanje, kjer se je iskani osumljenec dejansko nahajal. Pri sodni odredbi je očitno prišlo do pomote oziroma zamenjave, saj je sodišče izdalo odredbo za preiskavo v stanovanju, kjer je bil A. A. po uradnih podatkih prijavljen (J. 3, kar so ugotovili z vpogledom v e-Risk), čeprav se je v času preiskave dejansko nahajal v drugem stanovanju, ki pa je fizično zelo blizu in je tudi v lasti družine A. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da je druga tožnica policistom povedala, da je orožje v stanovanju na C. 2. Četudi je sodišče prve stopnje nekoliko nerodno zapisalo, da »ne želi špekulirati,« zakaj so opravili preiskavo v napačnem stanovanju, je logično najbolj verjeten odgovor na to vprašanje glede na zgoraj povzeto naslednji: prišlo je do pomote pri zapisu naslova v sodni odredbi. Policisti so očitno vedeli, kje fizično, lokacijsko iskati osumljenca, saj v stanovanje na J. 3 sploh niso vstopili, temveč so šli takoj v stanovanje na C. 2, kjer so osumljenca tudi našli. Glede na nenavadno konfiguracijo obeh hiš (vhod skozi skupno vežo z J. 1) se v času preiskave verjetno sploh niso zavedali, da so na »napačnem« naslovu, zato je tudi v zapisniku o hišni preiskavi vpisan (napačen) naslov J. 3. S tem je tudi odgovorjeno na pritožbeni vprašanji, zakaj so policisti pridobili odredbo, če pa bi lahko vstopili brez odredbe, in zakaj je v zapisniku navedeno, da se je preiskava opravila na podlagi odredbe sodišča, čeprav dejansko niso imeli odredbe za stanovanje, v katerem so opravili preiskavo. Četudi je najverjetneje šlo le za lapsus oziroma pomanjkljiv pretok informacij med policijo (ki je prejela obvestilo druge tožnice o A. A. in njegovem orožju) in preiskovalnim sodnikom (ki je izdal odredbo za preiskavo), je sodišče prve stopnje zaključilo, da policisti za preiskavo stanovanja na C. 2 odredbe niso imeli. Zato je nadalje utemeljeno ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za preiskavo po 218. členu ZKP.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje »izmakne vprašanju«, kje je bilo orožje najdeno, in nadaljnje obširno navajanje, da je bilo najdeno na podstrešju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (kar je logično in samo po sebi razumljivo), da policisti niso mogli vedeti, _kje_ točno se orožje nahaja, temveč so vedeli le, _kdo_ ga ima (7. točka obrazložitve na 7. strani izpodbijane sodbe). Četudi bi policisti razpolagali s podatkom, da je orožje na podstrešju, ni bilo nobenega zagotovila, da ga ni osumljenec prestavil kam drugam (ker je orožje premična stvar). Za policiste je bil edini pomemben podatek, da ima določena oseba v svoji oblasti nevarno orožje in da je ta oseba nasilna, zato so utemeljeno pričakovali možnost oboroženega odpora. Dejstvo je, da je aretacija nepredvidljive, k nasilju nagnjene oborožene osebe lahko smrtno nevarna za policiste, osumljenca in naključne v bližini nahajajoče se osebe. Zato je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da so morali policisti uporabiti element presenečenja, saj niso mogli vedeti, kje točno se osumljenec nahaja, ali ima orožje na dosegu roke in ali ga namerava uporabiti.

10. Pritožba ima sicer prav, da je nerelevantno, ali se je A. A. upiral ali ne. Vendar je relevantno, ali so policisti glede na vse znane podatke upravičeno pričakovali možnost odpora. In glede na vse povedano so s tako možnostjo morali računati in temu ustrezno prilagoditi taktiko. Res je tudi, da »vsaka bomba« ali vsak primer neupravičene posesti orožja še ne opravičuje vstopa v stanovanje brez odredbe sodišča. Vendar pritožba pri tem spregleda, da v obravnavani zadevi ni šlo le za to, da je A. A. neupravičeno posedoval orožje. Bistveni razločevalni element, ki je upravičeval izjemnost v smislu 218. člena ZKP, je bil ta, da je orožje posedovala potencialno nevarna, nasilna oseba (resne grožnje policistom; nasilje nad materjo – tožnico, ki se je zatekla v varno hišo in v zavarovanje katere so mu policisti izrekli prepoved približevanja), ki je nedavno grozila policistom, zato je bilo treba računati z možnostjo, da se bo z orožjem uprla. V tem se obravnavani primer razlikuje od primerov, ko se npr. zaseže orožje preprodajalcu ali drugi osebi, ki ga »le« nezakonito poseduje, ne daje pa nobenih indicev, da ga bo uporabila.

11. Netočne so pritožbene navedbe, da toženka ni predložila nobene dokumentacije niti obrazložila razlogov za nasilni vstop. Toženka je podala v vlogah obširna pojasnila o razlogih za nasilni vstop (sodišče prve stopnje vseh niti ni vključilo v sodbo), izpodbijana sodba pa je pravilno ugotovila, da je zaradi resne možnosti, da A. A. uporabi orožje, policija morala zagotoviti element presenečenja. Logično je, da lahko preverjanje, ali so vrata odklenjena ali ne, opozori osumljenca, kar bi lahko ogrozilo življenja policistov in tudi osumljenca samega. Zato je policija po taktičnem preudarku sklenila razbiti vrata in zato tudi toženki (pritožba govori o tem, kaj bi morali dokazati policisti, čeprav »policisti« niso stranka te pravde) ni bilo treba dokazovati, ali so bila vrata zaklenjena ali ne. Ti zaključki sodišča prve stopnje so jasni in niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni pojasnjeno, kakšna je bila taktična ocena (toženka je o tem obširno navajala in sodišče je to ugotovilo: nasilen osumljenec, ki razpolaga z bombo in puško, lahko se pričakuje oborožen odpor), zakaj je bilo treba vstopati s silo (da se zagotovi presenečenje), kakšna taktika je bila uporabljena (element presenečenja, čimprej vstopiti in aretirati osumljenca) in zakaj (da ne bo mogel uporabiti orožja – slednji odgovor je na dlani). Ponovno velja poudariti, da je šlo za potencialno izredno nevarno akcijo, ki bi se teoretično lahko končala z več mrtvimi. V takih razmerah je treba varnosti ljudi dati prednost pred varovanjem premoženja.

12. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku2), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato morata sami nositi svoje stroške pritožbe (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). V skladu z načelom uspeha morata toženki povrniti stroške (vsebinskega in konkretiziranega) odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (500 odv. točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 300 EUR).

14. Priznane stroške morata plačati v 15 dneh (313. člen ZPP) in če zamudita, gredo od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

1 Uradni list RS, št. 176/2021 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZKP. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.