Jedro

Za utemeljenost razloga za izredno odpoved v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR se zahteva kumulativna izpolnjenost obstoja hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter subjektivni odnos delavca do te kršitve v obliki naklepa ali hude malomarnosti.

Ker tožnika nista poskušala niti naklepno niti iz hude malomarnosti revidentu povzročiti materialno ali moralno škodo v sferi njegovih poslovnih interesov, je bil odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR neutemeljen.

Odločitev o kasnejšem datumu sodne razveze pa je v škodo toženi stranki, ki se v prvem postopku zoper odločitev o datumu sodne razveze ni pritožila.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na točke II., III., IV., VI., VII., VIII. in IX. izreka prvostopenjske sodbe, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenima zahtevkoma za ugotovitev nezakonitosti izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 17. 4. 2012, ki ju je tožnikoma podala tožena stranka. Tožnikoma je priznalo delovno razmerje do 13. 3. 2014, s tem datumom je sodno razvezalo pogodbi o zaposlitvi in prvemu tožniku prisodilo 10.218,42 EUR odškodnine zaradi razveze, drugemu tožniku pa 14.687,82 EUR. Toženi stranki je še naložilo povrnitev stroškov postopka tožnikov. Tožena stranka je tožnikoma izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve, ki naj bi jo storila s tem, da sta poslala dopis poslovnim partnerjem tožene stranke, kar naj bi škodovalo njenim poslovnim interesom. Tožnika sta zaradi zaščite pravic iz svojega patenta pooblastili Odvetniško družbo A.., da sestavi dopis za toženo stranko, v katerem bi se zahtevalo prenehanje kršitev pravic iz njunega patenta. Hkrati sta podpisala tudi splošno pooblastilo za zastopanje. Odvetniška družba pa je poslala dopis tudi poslovnim partnerjem tožene stranke. Ker sta dala tožnika odvetniški družbi navodilo le za sestavo dopisa toženi stranki, ne moreta odgovarjati za ravnanje te odvetniške družbe, ki je prestopila meje pooblastila. Za ravnanje odvetniške družbe sta zvedela šele naknadno, ko sta zahtevala, da jima pooblaščenka pošlje pisanje. Toženi stranki tako ni uspelo dokazati, da sta tožnika ravnala naklepno oziroma iz hude malomarnosti. Njuno dejanje ne predstavlja hujše kršitve, saj toženi stranki ni nastala škoda zaradi poslanega dopisa.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče presojalo le dejanski nastanek škodljivih posledic, ni pa se spuščalo v presojo potencialne nevarnosti, ki jo je predstavljal dopis tožnikov. Dopis je bil namreč poslan trem največjim poslovnim partnerjem tožene stranke. Tožnika sta z vsebino dopisa soglašala, saj nista zahtevala od pooblaščenke njegovega preklica. Ravnanje odvetnika je treba sanirati znotraj mandatnega odnosa, drugače bi se lahko pravni laik z angažiranjem pooblaščenca s splošnim pooblastilom izognil svoji odgovornosti. Sodišče je kršilo prepoved reformatio in peius, saj je v prvi razveljavljeni sodbi pogodbe o zaposlitvi razvezalo s 15. 10. 2012, sedaj pa jo je s 13. 3. 2014. Sodišče pri prisoji odškodnine ni upoštevalo soprispevka tožnikov, čeprav je to tožena stranka v pritožbi izpostavila.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnikoma, ki predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident je tožnikoma podal izredno odpoved pogodb o zaposlitvi dne 17. 4. 2012. Očital jima je hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, saj sta preko pooblaščene Odvetniške družbe A. z dopisom z dne 16. 3. 2012 zahtevala prenehanje kršenja pravic iz patenta, odpoklic predmetov kršitve iz gospodarskih tokov ter povračilo nastale škode, dopis pa je odvetniška družba poslala v vednost tudi poslovnim partnerjem tožene stranke v Sloveniji in tujini. Dejansko se je očitek nanašal le na to, da sta tožnika (oziroma v njunem imenu njuna odvetniška družba) dopis poslala tudi revidentovim poslovnim partnerjem v Sloveniji in tujini. Po ugotovitvah sodišča je odvetnica poslala dopis poslovnim partnerjem revidenta, brez da bi to tožnika odvetniški družbi izrecno naročila.

8. Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) delodajalec odpove delovno razmerje delavcu, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Revident je tožnikoma očital kršitev obveznosti iz 35. člena ZDR in 11. člena pogodbe o zaposlitvi, in sicer kršitev prepovedi škodljivega ravnanja - vsakršnega ravnanja, ki materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Za utemeljenost razloga za izredno odpoved v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR se zahteva kumulativna izpolnjenost obstoja hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter subjektivni odnos delavca do te kršitve v obliki naklepa ali hude malomarnosti. Navedena določba torej predvideva tako objektivno gledano večjo težo kršitve kot subjektivno družbeno manj sprejemljivo obliko krivde, saj lahka malomarnost za utemeljenost tega odpovednega razloga ne zadostuje.

9. Glede objektivnega vidika obstoja razloga za izredno odpoved se zastavlja vprašanje, ali lahko obveščanje tretjih o internem sporu revidenta z zaposlenima o uporabi izuma škoduje njegovim poslovnim interesom. Patentni spor je po subjektih opredeljen kot spor med tožnikoma in revidentom (inter partes), tako da se lahko tudi v tem obsegu rešuje v drugem sodnem postopku glede zakonitosti koriščenja izuma. Zato ima na tej točki sicer revident prav, da je zaradi narave patentnega spora lahko vprašljiva primernost obveščanja tretjih o vsebini spora. Vendar to vprašanje ni več odločilno za rešitev predmetnega spora o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovitve o pomanjkanju subjektivnega pogoja za utemeljitev razloga za izredno odpoved ob odsotnosti krivdnega odnosa tožnikov do domnevne kršitve.

10. Ugotovljeno je namreč bilo, da sta tožnika Odvetniški družbi A. naročila, da v dopisu, naslovljenem le na revidenta, zaščiti njune interese iz naslova njunega izuma, ki naj bi ga ta neupravičeno koristil. Odvetnica je na lastno iniciativo in brez vednosti tožnikov poslala dopis ne samo revidentu, ampak v vednost tudi njegovim poslovnim partnerjem. V tem delu je pooblaščena odvetnica presegla obseg naročila tožnikov, zato je izostal naklep za sestavo in pošiljanje dopisa poslovnim partnerjem in morebitne škodljive posledice, ki bi lahko za revidenta iz tega sledile. Tožnika sta se s pošiljanjem dopisa poslovnim partnerjem seznanila šele, ko sta zahtevala, da jima pooblaščenka pošlje pisanje. Od povprečno skrbnega posameznika se ne more pričakovati, da še pozorneje nadzoruje delo odvetniškega pooblaščenca ob izrecnem navodilu, da se dopis pošlje le določeni osebi. Tega ne spremeni dejstvo, da sta tožnika podpisala t.i. splošno pooblastilo za zastopanje, saj je v obravnavani zadevi odločilno notranje pooblastilno razmerje, iz katerega izhaja, da tožnika kot delavca revidenta nista nameravala škoditi revidentu, niti pri uporabi odvetniškega zastopanja nista bila hudo malomarna.

11. Ker tožnika nista poskušala niti naklepno niti iz hude malomarnosti revidentu povzročiti materialno ali moralno škodo v sferi njegovih poslovnih interesov, je bil odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR neutemeljen. Ker sta bili izredni odpovedi nezakoniti že zaradi pomanjkanja zahtevanega subjektivnega odnosa do domnevne kršitve, se revizijsko sodišče do ostalih revizijskih navedb glede zakonitosti odpovedi ne opredeljuje.

12. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR sodišče prizna delavcu delovno razmerje z vsemi pravicami, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. ZDR določa le najdaljši možni čas za priznanje delovnega razmerja, sodišče pa pri tem ni vezano zgolj na predlog delavca, da ne želi več nadaljevati delovnega razmerja, temveč upošteva vse okoliščine in interese tako delavca kot delodajalca.

13. Res je, da je bila sodba v prvem postopku I Pd 636/2012-18 z dne 15. 10. 2012, ki je s tem dnem tudi razvezala pogodbo o zaposlitvi, razveljavljena. Vendar to ne pomeni, da sodišče v ponovnem postopku ne more več upoštevati tega datuma in da lahko upošteva samo datum odločitve v novem postopku (ki je sicer prav tako le skrajni možni datum). Tožena stranka je v prvem postopku uspela z revizijo, tožnika pa v prvem postopku nista vložila ne pritožbe ne revizije. V novem postopku je ostala odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi enaka, enaka je tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

14. Odločitev o kasnejšem datumu sodne razveze pa je v škodo toženi stranki, ki se v prvem postopku zoper odločitev o datumu sodne razveze ni pritožila. V novem postopku je tožena stranka že v pritožbi zatrjevala kršitev načela spremembe odločitve v škodo stranke, ki je edina vložila pravno sredstvo, in to kršitev utemeljeno uveljavlja tudi v reviziji (383. člen v zvezi s 359. členom ZPP). Zanjo odločitev o kasnejši sodni razvezi z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo, pomeni, da bi bila zaradi uveljavljanja pravnih sredstev v slabšem položaju, kot pa če tega ne bi storila.

15. Glede odločitve o sodni razvezi pogodb o zaposlitvi je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo po določbi prvega odstavka 379. člena ZPP in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu glede odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi pa je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).