Jedro

Tožena stranka je tožnikoma podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnikoma je očitala, da sta v z nasprotju z načelom lojalnosti do delodajalca preko svojega pooblaščenca z dopisom obvestila poslovne partnerje družbe, da se odpokliče prodaja artiklov, povezanih z njunimi pravicami iz intelektualne lastnine, zaradi česar sta huje kršila pogodbene obveznosti in prepoved škodljivega ravnanja iz določbe 35. člena ZDR. Tožnika v zvezi s spornim dopisom nista prekoračila meje dopustnega ravnanja, ki bi utegnilo kakorkoli škodovati poslovnim interesom tožene stranke, saj tožena stranka tega v sporu ni uspela dokazati. Zato tožena stranka ni imela podlage, da je tožnikoma zaradi očitanega ravnanja izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 17. 4. 2012 podalo prvo tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da delovno razmerje prvo tožniku pri toženi stranki preneha dne 13. 3. 2014 (II točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvo tožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 13. 3. 2014 prijaviti v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ, mu za navedeno obdobje priznati delovno dobo ter mu obračunati bruto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 13. 3. 2014 in mu po plačilu davkov in prispevkov za socialno zavarovanje izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto mesečnega zneska plače dalje do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvo tožniku obračunati odškodnino v višini 10.218,42 EUR bruto, obračunati in plačati davke in prispevke za socialna zavarovanja ter prvo tožniku izplačati neto znesek, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 17. 4. 2012 podala drugo tožniku, nezakonita zaradi česar se razveljavi (V. točka izreka); ugotovilo je, da je drugo tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 13. 3. 2014 (VI. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 13. 3. 2014 prijaviti v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ, mu za navedeno obdobje priznati delovno dobo ter mu obračunati bruto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 13. 3. 2014, mu po plačilu davkov in prispevkov za socialno zavarovanje izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto mesečnega zneska plače dalje do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (VII. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožniku obračunati odškodnino v višini 14.687,82 EUR bruto, obračunati in plačati davke in prispevke za socialna zavarovanja ter drugo tožniku izplačati neto znesek v 8 dneh, da ne bo izvršbe (VIII. točka izreka); in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 2.807,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (IX. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče s tem, ko je tožnikoma razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem zadnje glavne obravnave 13. 3. 2014, ne pa s 15. 10. 2012, to je z dnem glavne obravnave iz razveljavljenega prvostopenjskega postopka, kršilo načelo prepovedi reformatio in peius. Sodišče je tako tožnikoma neutemeljeno podaljšalo delovno razmerje. V tej zvezi se pritožba sklicuje na sodno prakso v zadevah pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1262/2010 in Pdp 1365/2010. Tožnika sta z dopisom z dne 16. 3. 2012, poslanim poslovnim partnerjem tožene stranke, kršila obveznosti iz določbe 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ter določbo 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Iz izjave njune odvetnice A.A. je razvidno, da je navedeni dopis poslala toženi stranki in njenim poslovnim partnerjem samoiniciativno, pri čemer je imela s tožnikoma podpisano splošno pooblastilo za zastopanje. Iz pisnega zagovora tožnikov ne izhaja, da je odvetnica poslala dopis poslovnim partnerjem v nasprotju z navodili tožnikov. To na drugi strani pomeni, da sta tožnika z ravnanjem svoje odvetnice v celoti soglašala. Zmotno je stališče sodišča, da sta tožnika s takšnim dopisom želela preprečiti distribucijo izuma in s tem varovati lastne interese. Takrat je med strankama še tekel spor o vrsti izuma oz. dogovarjanje glede njegovega plačila. Nenazadnje tožnika v spornem času nista razpolagala tudi s patentno pravico, zaradi česar do izključne uporabe in distribucije izdelka nista bila upravičena. Očitno sta tožnika z dopisom, poslanim v vednost tudi poslovnim strankam tožene stranke, želela prisiliti toženo stranko k plačilu zahtevane odškodnine v višini 120.000,00 EUR. V njunem ravnanju je zaznati najmanj hujšo obliko malomarnosti, saj sta se zavedela, da bo nastala toženi stranki škoda zaradi poslanega dopisa. Tega v nadaljevanju tudi nista preklicala. Za toženo stranko so njeni poslovni partnerji izjemnega pomena. Tako član uprave B.B. kot pravnik C.C. sta izpovedala, da je za vzpostavitev dobrih in uspešnih poslovnih odnosov na domačem in tujem trgu potrebno več trdnega dela, zaradi česar vsaka komunikacijska nepravilnost negativno vpliva na prodajo oz. distribucijo izdelkov. Vsebina poslanega dopisa je pri poslovnih strankah vzbudila nezaupanje do tožene stranke ter povzročila intenco za vzstavitev prodaje izdelka. V kolikor bi se poslovni partnerji odločili prekiniti sodelovanje s toženo stranko, bi to posledično povzročilo zmanjšanje poslovanja ter odpuščanje delavcev. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino odškodnine, ki jo je sodišče v posledici sodne razveze prisodilo tožnikoma. Tudi sicer noben od tožnikov na obravnavi ni navedel, da bi se po izredni odpovedi ponovno zaposlil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Kot pravna laika sta v okviru pooblastilnega razmerja med njima in odvetnico v celoti zaupala svoji pooblaščenki, da jih ustrezno zastopa in deluje v njuno korist. Želela sta preko svoje pooblaščenke zaščititi svoje interese in preprečiti distribucijo izdelka, ki se je tržil na slovenskem trgu. V kolikor je pooblaščenka posredovala dopis v vednost tudi drugim poslovnim partnerjem tožene stranke, ne gre za obstoj predpostavke glede uveljavljanja pravic v sodnem postopku. Ne drži navedba, da v času pošiljanja spornega dopisa nista razpolagala s patentno pravico, saj sta že dne 1. 4. 2011 vložila zahtevo za podelitev patenta. Poleg tega je sodišče pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z datumom zadnje glavne obravnave in izdajo sodbe. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom opr. št. VIII Ips 207/2013 z dne 28. 1. 2014 razveljavilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče v navedenem sklepu ni dvomilo, da sta imela tožnika pravico varovati svoje pravice v zvezi s spornim izumom, za katere sta menila, da so jim kršene tudi ob upoštevanju dejstva, da ga je tožena stranka izkoriščala, ne da bi bila prej urejena razmerja med strankami. Vendar pa navedeno ne pomeni, da bi to lahko storila na način, da bi škodovala poslovnim interesom tožene stranke, tj. z ravnanjem v nasprotju z obveznostjo iz določbe 35. člena ZDR. Ni namreč sprejemljivo stališče, da bi delavec pri varovanju svojih legitimnih interesom ravnal tako, da bi materialno ali moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca. Ne gre za to, da sta tožnika z dopisom z dne 16. 3. 2012 zasledovala varstvo svojih pravic, ki se je nanašalo na izum, temveč gre tudi za namen ali hudo malomarnost, ki se nanaša na materialno ali moralno škodovanje poslovnim interesom tožene stranke. V tej zvezi je pomembno predvsem to, če sta tožnika pri uveljavljanju in varstvu svojih pravic prekoračila mejo dopustnega in pri tem storila kršitev, ki je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo stališču in napotkom revizijskega sodišča, ponovno obravnavalo sporna vprašanja v zvezi z očitano kršitvijo delovnih obveznosti tožnikov ter ponovno ugodilo tožbenim zahtevkom.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je preizkusilo očitek obstoja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ni ugotovilo nikakršne nejasnosti v obrazložitvi sodbe ter neskladja med listinskimi dokazi in podanimi izpovedbami tožnikov in prič. Zato na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Iz pisne zahteve za prenehanje kršenja pravic iz patenta z dne 16. 3. 2012, ki sta ga tožnika (preko svoje pooblaščenke) poslala toženi stranki, v vednost pa še družbam D. iz E., F. iz G. (Hrvaška) in H. iz I. (Bosna in Hercegovina), je razvidno, da je tožena stranka kot proizvajalec čajev J., kršila pravice tožnikov, zaradi česar sta tožnika zahtevala, da se s tem preneha in iz prodaje umakne vse produkte. Poleg tega sta proti toženi stranki uveljavljala pravico do odškodnine. Tožnika sta se sklicevala na to, da tožena stranka v zvezi z izumom ni uredila medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi takšnega dopisa je tožnikoma dne 17. 4. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, prvo tožniku na delovnem mestu vodje vzdrževanja, drugo tožniku pa na delovnem mestu vzdrževalca, iz odpovednega razloga po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je v izredni odpovedi očitala tožnikoma, da sta v nasprotju z načelom lojalnosti najmanj iz hude malomarnosti kršila zakonsko in pogodbeno določeno prepoved škodljivega ravnanja iz določb 35. člena ZDR in 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Po presoji vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank je ugotovila, da s tožnikoma ne more več nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ravnanje tožnikov predstavlja slab zgled v podjetju, ki bi mu lahko sledili tudi drugi zaposleni, ki sicer vestno izpolnjujejo svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega se je s storitvijo očitane kršitve med strankama dokončno porušilo tudi medsebojno zaupanje in sodelovanje.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih listinskih dokazih in podanim izpovedbam ugotovilo, da sta tožnika dala odvetniški družbi splošno pooblastilo za zastopanje, pooblaščenki iz te družbe pa nalogo, da izdela dopis toženi stranki (izpoved drugo tožnika na l. št. 114) z namenom, da se prepreči distribucija izdelka, ki se je nanašala na njun izum. Tožnika sta izpovedala, da sta dopis, ki ga je pripravila pooblaščenka, prejela šele naknadno po tem, ko je bil že odposlan, pa še to na njuno izrecno zahtevo, pri čemer kot pravna laika z vsebino dopisa nista imela nobenega problema. V tej zvezi je njuna pooblaščenka izjavila (priloga A11), da je bila na podlagi pooblastilnega razmerja med njo in tožnikoma zavezana, da v zadevi naredi vse, kar je v njeni moči, da vpleteni subjekti prenehajo s kršenjem pravic iz njunega patenta. Ker se zadeva za odpoklic distribucije izdelka iz gospodarskih tokov ter zadeva glede kršenja pravic iz patenta ne raztezata samo na proizvajalca, tj. toženo stranko, temveč tudi na poslovne partnerje na Hrvaškem in v Bosni, je ocenila, da bo naslovitev dopisa pred tožbo imela naravo procesne predpostavke za uveljavljanje pravic tožnikov. Pooblaščenka je morala z vidika skrbnosti dobrega strokovnjaka narediti vse, da se iz tega naslova ne zmanjšajo samo škoda in nastali stroški, temveč da se hkrati zagotovijo vse procesne predpostavke za vložitev pravnih sredstev. Ker tožnika o pooblaščenkinem ravnanju nista bila obveščena, je po njenem mnenju izključen morebiten naklep ali malomarna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Dokazno breme, da je delavec storil kršitev delovnih obveznosti, ki je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je skladno z določbo 82. člena ZDR na delodajalcu. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati tožnikoma, da sta v zvezi s spornim dopisom z dne 16. 3. 2012 ravnala naklepno oz. najmanj iz hude malomarnosti, da je njuno ravnanje predstavljalo takšno kršitev delovne obveznosti, ki bi materialno ali moralno škodovalo njenim poslovnim interesom.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da očitano ravnanje tožnikov ne predstavlja hujše kršitve, ki bi lahko bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tekel med strankama spor o tem, ali je izum služben, ter kdo ima pravico do njegovega trženja in koristi. Tožnika sta pri pristojnem uradu že meseca aprila 2011 vložila prošnjo za podelitev patenta, kar je bilo ugodeno dne 31. 5. 2012 (priloga A16). Sodišče prve stopnje je preizkusilo kakšne posledice je imel sporen dopis naslovljen na toženo stranko in njene poslovne partnerje. Po izpovedbi člana uprave B.B. je težko ugotoviti, kako je ravnanje tožnikov lahko negativno vplivalo na odnose s poslovnimi partnerji oz. distributerji, prav tako pa navedeni ni znal pojasniti, kako negativni in kakšni so bili odzivi distributerjev. V tej zvezi tudi pravnik C.C. ni znal opredeliti, do kakšne škode je zaradi spornega dopisa prišlo v odnosih med toženo stranko in distributerji. Izpovedal je, da je bilo z njihove strani nekaj vprašanj oz. telefonskih razgovorov, pri čemer so se vprašanja distributerjev izven Slovenije nanašala predvsem na to, kaj gre pri celotni zadevi. Na družbo D., ki je dala idejo za projekt, pa so posredovali neke dopise.

Glede na tako ugotovljena dejstva se tudi pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo, da tožnika v zvezi s spornim dopisom le nista prekoračila mejo dopustnega ravnanja, bodisi v naklepnem ali malomarnem smislu, ki bi utegnilo kakorkoli škodovati poslovnim interesom tožene stranke, saj tožena stranka tega v sporu ni uspela dokazati. Zato tožena stranka ni imela podlage, da je tožnikoma zaradi ravnanja, ki jima je očitala, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter iz tega naslova višino prisojene odškodnine obema tožnikoma. Tožena stranka je predlagala, da sodišče prve stopnje v primeru uporabe določbe 118. člena ZDR izhaja iz dejstva, da morebitna reintegracija tožnikov nima podlage, saj je na njuna delovna mesta zaposlila druge izvajalce, novih prostih delovnih mest pa nima na razpolago. Sodišče prve stopnje je odločilo o sodni razvezi in določilo trajanje delovnega razmerja tožnikov do dne 13. 3. 2014, ko je v sporu (v drugem sojenju) razsodilo. V tej zvezi je pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 118. člena ZDR, da sodišče ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, gre pa za odločitev o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je učinek iz razveljavljene prvostopenjske sodbe z dne 15. 10. 2012 odpadel, je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trajanje delovnega razmerja tožnikov do datuma glavne obravnave, ko je bilo odločeno v ponovljenem postopku. Glede tega je potrebno poudariti, da je prišlo do ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikov zaradi okoliščin na strani tožene stranke, zaradi česar ta nosi do tožnikov obveznost, da jim poravna vse dajatvene pravice, nastale z izredno odpovedjo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi višino odmerjene odškodnine iz naslova sodne razveze kot primerne. Nenazadnje tožena stranka v pritožbi glede njene višine ni podala nobenega ugovora, da bi bila kakorkoli previsoka oz. da tožnika do nje sploh ne bi bila upravičena.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (1. odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za sklicevanje pritožbe na sodno prakso v zadevah opr. št. Pdp 1262/2010 in Pdp 1365/2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v navedenih zadevah za obravnavanje drugačnih spornih vprašanj, in ne problematike odpovedane pogodbe oziroma sodne razveze.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnika sta v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njun odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krijeta svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).