Jedro

Na odločilno vprašanje, kdaj je tožniku nastala škoda in kdaj je zanjo izvedel, je v izpodbijani sodbi pravilno odgovorjeno. Po pravilih stvarnega (42. in 101. člen SPZ) in izvršilnega prava prejšnji lastnik izgubi lastninsko pravico na stvari s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, saj hkrati na stvari ne moreta obstajati izključujoči se lastninski pravici različnih subjektov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi med drugim zahteva, da mu toženki solidarno povrneta premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prodaje dveh nepremičnin (stanovanja in poslovnega prostora) v izvršilnem postopku, ki se je vodil zoper tožnikovo bivšo zunajzakonsko partnerico. V izvršilnem postopku tožniku ni uspelo uveljaviti pravic, ki so mu pripadale iz naslova solastništva stanovanja do 7/10 in poslovnega prostora do ½. Zato izvršilnemu sodišču očita protipravno in protiustavno ravnanje, drugi toženki pa protipravnost ravnanja očita, ker je kljub predloženemu dokazu o obstoju tožnikove solastninske pravice vztrajala, da se izvršba opravi na celotni nepremičnini.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je zastaral, pa tudi, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženk. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, pri čemer je pritrdilo razlogu zastaranja terjatve. Ugotovilo je, da je škoda tožniku nastala s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine (prodane na javni dražbi in domaknjene) kupcu, s čimer se je tožnik seznanil 7. 9. 2005. Subjektivni zastaralni rok treh let je tako potekel, preden je tožnik vložil tožbo za uveljavitev odškodninske terjatve.

3. Tožnik v pravočasni reviziji uveljavlja vse dovoljene razloge po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZPP. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje. Revident opozarja, da je pritožbeno sodišče pričetek tega zastaralnega roka spremenilo na dan pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, ki pa ni bil vročen tožnikovemu sedanjemu pooblaščencu, kakor zmotno ugotavlja pritožbeno sodišče. Poleg tega je pritožbeno sodišče spremenilo institut zastaranja, saj je sodišče prve stopnje uporabilo petletni zastaralni rok, pritožbeno sodišče pa triletnega. Ob tem ni pojasnilo, zakaj se je odločilo za drugo zakonsko določbo, zato revident meni, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo postopka, saj je pritožbeno sodišče odločbo spremenilo njemu v škodo. Revident se ne strinja s presojo pričetka teka zastaralnega roka tudi z vidika materialnega prava: tožniku naj bi škoda nastala ali z deložacijo iz stanovanja ali s koncem izvršilnega postopka ali pa z vknjižbo novega kupca v zemljiški knjigi. V ravnanju sodišča revident vidi zavlačevanje postopka z namenom, da bi tožnik padel v zastaranje. Če je temu pritrditi, potem gre po revidentovem mnenju za elemente kaznivega dejanja in je zastaralni rok odškodninske terjatve 15 let. Čeprav so tožnikove okoliščine identične situaciji iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 128/2003, sodišče njegove lastninske pravice ni upoštevalo in njegovih vlog ni želelo vsebinsko obravnavati. Morebitno zastaranje je bilo po njegovi oceni tudi pretrgano, ker se je posluževal pravnih sredstev znotraj izvršilnega postopka, pri čemer je zadnjo zavrnitev pritožbe prejel šele 19. 10. 2006. Revident poudarja protizakonitost in protiustavnost izvršilnega postopka, saj ni bil sam nikomur nič dolžan, pa je vseeno izgubil lastninsko pravico.

4. Revizija je bila vročena prvi in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča temelji na razlogu, da je vtoževana odškodninska terjatev zastarala. V primeru, da je ugovor zastaranja utemeljen, se sodišče ne ukvarja z obstojem ostalih elementov odškodninske obveznosti, zato so revizijska utemeljevanja, ki gredo v smer protipravnosti ravnanja toženk, nepomembna.

7. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 352. členu za odškodninske terjatve določa poseben tek zastaranja. Subjektivni rok treh let prične teči, ko oškodovanec izve za škodo in povzročitelja (in je namenjen varovanju oškodovanca); objektivni rok petih let pa prične teči v trenutku nastanka škode (in preprečuje, da bi odškodninska zaveza trajala v nedogled). Oškodovanec mora zahtevek - tožbo vložiti znotraj obeh rokov, tako subjektivnega kot objektivnega, da prepreči uspešnost ugovora zastaranja. Ob tem, ko je sodišče druge stopnje uporabilo subjektivni rok, ni prekršilo prepovedi reformatio in peius iz 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je tožbeni zahtevek ostal zavrnjen. Toženi stranki tudi nista imeli interesa za vložitev pritožbe zoper zavrnilno sodbo, v kateri bi nasprotovali uporabi objektivnega zastaralnega roka, kakor očita revizija.

8. Na odločilno vprašanje, kdaj je tožniku nastala škoda in kdaj je zanjo izvedel, je v izpodbijani sodbi pravilno odgovorjeno. Po pravilih stvarnega (42. in 101. člen Stvarnopravnega zakonika) in izvršilnega prava prejšnji lastnik izgubi lastninsko pravico na stvari s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, saj hkrati na stvari ne moreta obstajati izključujoči se lastninski pravici različnih subjektov(1). Nepremičnini, ki sta bili izročeni kupcema, sta tedaj prešli iz premoženjske sfere tožnika in s tem trenutkom je bila slednja zmanjšana, oškodovana. Neutemeljena so zato revizijska zavzemanja, da je tožniku škoda nastala kasneje (s koncem izvršilnega postopka, njegovo deložacijo ali deklaratornim vpisom kupca v zemljiško knjigo).

9. Pri navedbi datuma, kdaj je tožnik za pravnomočnost sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu izvedel, je pritožbeno sodišče, ko je povzemalo vsebino priloženega izvršilnega spisa, dejansko storilo napako, saj je sklep 7. 9. 2005 prejel tedanji (in ne aktualni) tožnikov pooblaščenec odvetnik mag. J. R., vročilnica pa je pripeta k redni (in ne listovni) številki 130 v spisu In 11/2002 Okrajnega sodišča v Kopru. Pri tej napaki gre za nebistveno ugotovitev, saj je za tek zastaralnega roka pomembno le, da je bil in kdaj je bil sklep vročen tožniku oz. tedanjemu tožnikovemu pooblaščencu. Relevantna dejanska ugotovitev torej ni obremenjena s procesno kršitvijo protispisnosti.

10. Varstvu v tej pravdi uveljavljane odškodninske terjatve tudi ne morejo služiti pravna sredstva, ki se jih je tožnik posluževal v okviru izvršilnega postopka zaradi varstva lastninske pravice kot tretji v izvršilnem postopku. Zastaranje odškodninske terjatve po 365. členu OZ s temi procesnimi dejanji ni bilo pretrgano, ker terjatvi nista identični.

11. Da bi se v zadevi uporabil daljši zastaralni rok po 353. členu OZ, kakor pogojno zahteva revizija, pa bi moralo biti ugotovljeno (ali pa bi moral glede tega biti v teku kazenski postopek), da je škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Za uporabo 353. člena OZ ne zadoščajo domneve, ki jih tožnik prvič izraža v reviziji.

12. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

13. Tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka, saj z izrednim pravnim sredstvom ni uspel (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Juhart, Miha et al:.Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 256 in 508 - relativno prenehanje lastninske pravice.