Jedro

Tožnik zahteva, da mu toženca povrneta premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prodaje nepremičnin v izvršilnem postopku. V konkretnem primeru je kupec pridobil lastninsko pravico s pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine, kar pomeni, da je s tem trenutkom tožniku nastala škoda, ki bi jo eventuelno odgovorna oseba lahko povrnila le z reparacijo škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo objektivno spremembo tožbe, zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ter tožeči stranki naložilo, da povrne prvotoženi stranki znesek 2.880,00 EUR in drugotoženi stranki znesek 3.456,00 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da je izpodbijana sodba protispisna ter brez odločilnih razlogov oziroma so ti med seboj v nasprotju. Sodišče vprašanje zastaranja razlaga na dolgo in široko, vendar tako nejasno, da ustvari vtis, da odločitev sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaral, temelji na zaključku, da je zastaralni rok pričel teči dne 10.2.2004. Če bi sodišče bilo prepričano, da je tožbeni zahtevek res zastaral, potem ni bilo nobene potrebe, da se sodišče sploh ukvarja z drugimi elementi odškodninske tožbe. Sodišče prve stopnje ima prav le glede zaključka, da začne zastaralni rok teči z dnem dejanske izgube, to pa je datum fizične deložacije. Do tedaj je tožnik imel nepremičnino v posesti, pa tudi pravni lasti, ker je bil tedaj še vedno zemljiškoknjižni lastnik. Pred tem datumom tožnik zaradi pomanjkanja pravnega interesa sploh ne bi mogel vložiti odškodninske tožbe in bi mu jo sodišče zavrglo, saj mu je do sedaj zavrglo ali zavrnilo vsa njegova pravdna dejanja. Sklicuje se na ustavno odločbo Up 1283/03, kjer je sodišče odločilo, da je v neskladju z ustavno pravico do zasebne lastnine, da ima pravica do poplačila terjatve, ki sta jo upnika pridobila z zaznambo v zemljiški knjigi, prednost pred tožnikovo na originaren način pridobljeno lastninsko pravico. Prvostopenjsko sodišče je zato v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, saj je sodna praksa ustavnega sodišča sestavni del materialnega prava. Nerazumljivo in nesmiselno je stališče prvega sodišča, „da ne izhaja, da bi se sodišče sploh sklicevalo na dejstvo, da ima upnik prednost pred tožnikovo na originaren način pridobljeno lastninsko pravico“. Ravno v tem obstaja protipravnost, ki celo prehaja v protiustavnost, ker je sodišče vedelo za zgoraj omenjeno ustavno odločbo, pa jo je namerno zanemarilo in ravnalo v škodo tožniku. To se je kasneje zgodilo ob priliki reševanja pritožbe tožnika v postopku ugovora tretjega, kjer se je tožnik izrecno skliceval na protiustavnost izvršilnega postopka, pritožbeno sodišče pa je s sklepom z dne 19.10.2006 njegovo pritožbo zavrnilo. Celo več, tudi če se tedaj tožnik ne bi skliceval na protiustavnost, bi le-to moralo Višje sodišče v Kopru ugotoviti po uradni dolžnosti in razveljaviti celoten izvršilni postopek. To bi bila edina možna pravna sanacija protipravno vodenega izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje tolerira protiustavno prakso koprskega izvršilnega sodišča, tožniku pa očita, da ni vložil tožbe na nedopustnost izvršbe, ko je prejel sklep z dne 19.10.2006, kar je pravni absurd, saj sta bili nepremičnini na dražbi prodani in kupnina razdeljena že v letu 2003. Taka tožba procesno sploh ne bi bila več objektivno mogoča, ker ni bilo več predmeta spora, to je niti nepremičnine niti denarja. Protiustavnost je v tem, da nikomur ni mogoče zakonito odvzeti njegove lastnine na nepremičnini, ki je vknjižena v zemljiški knjigi, ne da bi se odvzem ali prenehanje lastninske pravice zahtevalo z izbrisno tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in sicer, da je sodba brez odločilnih razlogov oziroma so ti v nasprotju med seboj ter da je protispisna. Kršitev po 14. točki je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izrek sodbe je razumljiv, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi podalo tako dejanske ugotovitve kot tudi materialno podlago za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno utemeljilo ter obrazložilo dokazno oceno in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu navajanja t.i. protispisnosti (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ki je pritožba ne konkretizira, višje sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

V tej pravdni zadevi tožnik zahteva, da mu toženca povrneta premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prodaje nepremičnin v izvršilnem postopku, ki se je vodil zoper njegovo izvenzakonsko partnerico, čeprav je bil tožnik solastnik enosobnega stanovanja v A. do 7/10 ter poslovnega prostora v Kopru do ½. Tožnik izpostavlja nepravilnosti v ravnanju izvršilnega sodišča in posledično odškodninsko odgovornost prvotožene stranke za nedopustno ravnanje sodišča. Po mnenju tožnika pa je drugotožena stranka odgovorna, ker je zahtevala, da se izvršba, kljub predloženemu sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja, opravi.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz uporabe splošnih pravil civilnega odškodninskega prava in sicer, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Odškodninski zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja iz naslova povračila škode zaradi prodane nepremičnine v izvršilnem postopku, je prvostopenjsko sodišče primarno zavrnilo zaradi poteka zastaralnega roka za uveljavljanje tožnikove odškodninske terjatve iz tega naslova. Okoliščine, ki so pomembne za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, izhajajo iz določbe 352. člena OZ. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. OZ torej zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka veže na nastanek škode.

Po sedaj sprejeti sodni praksi in pravni teoriji odločba državnega organa v smislu 42. člena Stvarnopravnega zakonika, s katero kupec originarno pridobi lastninsko pravico na prodani nepremičnini, predstavlja sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, zato pritožbeno sodišče sprejema pravno naziranje prvostopenjskega sodišča, da je kupec pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ki je bila prodana v okviru izvršilnega postopka, s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev začel teči dne 10.2.2004, ko je postal sklep o izročitvi nepremičnine tretjemu pravnomočen in se je zastaralni rok petih let do vložitve tožbe dne 29.9.2009 že iztekel. Iz listin v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku dne 22.10.2003 izdalo sklep, s katerim je nepremičnino izročilo kupcu. Sklep o izročitvi nepremičnine je postal pravnomočen dne 7.7.2005, ko je višje sodišče pritožbo tožnika zoper sklep o izročitvi kot neutemeljeno zavrnilo. Kupec je torej z dnem pravnomočnosti sklepa na originaren način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo je kupil na javni dražbi, pritožnik kot prejšnji solastnik pa je tega dne na nepremičnini izgubil vsa upravičenja. Nastanek nove lastninske pravice namreč obenem pomeni prenehanje dotedanje lastninske pravice. Zakon o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, v 193. členu določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu ZIZ. Zato tudi morebitna razveljavitev kateregakoli kasnejšega sklepa, izdanega na podlagi sklepa o izvršbi z namenom oprave izvršbe, po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine na pravice kupca ne more vplivati. V konkretnem primeru je torej kupec pridobil lastninsko pravico s pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine (glej ustavno odločbo Up 35/98), kar pomeni, da je s tem trenutkom tožniku nastala škoda, ki bi jo eventuelno odgovorna oseba lahko povrnila le z reparacijo škode.

Tožnik meni, da mu je škoda nastala z dnem, ko je prejel sklep o zavrnitvi ugovora tretjega, to je dne 4.12.2006. Glede na citirane določbe pa tudi v primeru, da bi višje sodišče sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tretjega, razveljavilo (torej da bi tožnik s pritožbo uspel), v pravni položaj kupca ne bi bilo mogoče več poseči oziroma povedano drugače, od morebitne ugodne odločitve pritožbenega sodišča pritožnik v izvršilnem postopku ne bi imel več pravne koristi. Škoda tožniku tudi ni nastala šele dne 14.11.2008, ko je bil izdan sklep o vpisu novega lastnika, saj je kupec s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi originarno pridobil lastninsko pravico, medtem, ko ima vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo v tem primeru le deklaratorni učinek in ne konstitutivnega.

Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da je sklep o izročitvi nepremičnine postal pravnomočen dne 10.2.2004. Sklep je postal pravnomočen šele z odločitvijo višjega sodišča z dne 7.7.2005. Da je postal sklep o izročitvi nepremičnine pravnomočen oziroma da je izgubil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, pa je tožnik izvedel šele z dnem prejema sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep o izročitvi in sicer s prejemom navedenega sklepa pooblaščencu tožnika, odvetniku D.K., dne 7.9.2005, kot to izhaja iz povratnice izvršilnega spisa z opr. št. In 11/2002 in je pripeta k list. št. 130. Torej najkasneje navedenega dne je tožnik zvedel za obseg škode in njenega povzročitelja. Odškodninska terjatev torej ob izpolnitvi navedenih pogojev zastara v treh letih, kar pomeni, da je po preteku treh let tožniku prenehala pravica, da od tožene stranke zahteva izpolnitev tega dela obveznosti. Ker je tožnik proti toženima strankama tožbo vložil šele dne 29.9.2009, je terjatev iz tega naslova že zastarala.

Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb v zvezi s protipravnostjo kot elementom odškodninske odgovornosti, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že zaradi zastaranja.

Pritožnik zavrnilni del tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi nezakonite deložacije, prijetja na meji, rušenja lokala in najemnine obrazloženo ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev sodišča tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker je tožnik s pritožbo propadel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.