Jedro

Po določbi 81. člena ZZZDR v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR sta za določitev preživnine izvenzakonskemu partnerju po razpadu izvenzakonske skupnosti temeljni predpostavki, da izvenzakonski partner nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlen. Navedeni predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o preživninski obveznosti s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan tožnici namesto zneska 44.947,00 SIT plačevati preživnino v znesku 25.000,00 (petindvajset tisoč 00/100) SIT mesečno.

V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženca iz naslova preživninske obveznosti po razpadu izvenzakonske življenjske skupnosti na podlagi 81. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR obsodilo na plačilo preživnine tožnici v znesku 44.947,00 SIT mesečno, kot je podrobneje razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. V odločbi o pravdnih stroških je toženca zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 99.294,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Z isto odločbo pa je nadalje sklenilo, da se zavrne predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti navedeni sodbi, in sicer proti odločbi o preživninski obveznosti se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, "da dosodi višjo preživnino", podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.

Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na spremembo prvostopne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali "spremeni višino dosojene preživnine", podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.

V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu ter na ugoditev pritožbi tožeče stranke.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pregled zadeve pokaže naslednje: Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta živeli v izvenzakonski skupnosti od leta 1988 do meseca septembra 2003, ko se je tožnica odselila iz skupnega bivališča. Na podlagi navedenih nespornih dejstev je tožnica upravičena od toženca na podlagi drugega odstavka 81.a člena v zvezi z 81. členom in prvim odstavkom 12. člena ZZZDR zahtevati plačilo mesečne preživnine izvenzakonskemu partnerju po razpadu izvenzakonske skupnosti. Sicer pa takemu zaključku prvostopnega sodišča pritožbi ne oporekata.

Po določbi 81. člena ZZZDR v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR sta za določitev preživnine izvenzakonskemu partnerju po razpadu izvenzakonske skupnosti temeljni predpostavki, da izvenzakonski partner nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlen. Navedeni predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno.

Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica nima zadostnih sredstev za življenje (preživljanje) in da brez svoje krivde ni zaposlena.

Dejstvo je, kot pravilno že ugotavlja prvostopno sodišče, da je tožnica rojena leta 1948 (v času sojenja stara 57 let), brez izobrazbe, slabega zdravja (ima težave s pljuči, obolenje hrbtenice z motnjo gibanja in bolečinami ter oslabljeno moč leve roke po poškodbi zapestja), kar prvostopno sodišče pravilno ugotavlja na podlagi izvedenca medicinske stroke. Tako je tožnica sposobna le za lahka in nezahtevna psihofizična dela, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen. Le taka dela pa je tožnica očitno lahko opravljala tudi v zadnjem obdobju izvenzakonske skupnosti, ker je toženca prevažala na delo in iz dela ter mu občasno pomagala pri lažjih keramičarskih (fugiranje, čiščenje) delih, kot je povedala sama tožnica in potrdil toženec. Po razpadu izvenzakonske skupnosti pa je tožnica iskala zaposlitev, vendar je ni dobila, kar je povedala sama tožnica in potrdili priči. Po obrazloženem pa se pokaže kot pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica brez svoje krivde ni zaposlena. Takega zaključka prvostopnega sodišča pa ne morejo spremeniti obširna pritožbena izvajanja tožene stranke, da je tožnica po svoji krivdi nezaposlena, ker je bila pri iskanju zaposlitve pasivna in da je njeno zdravstveno stanje takšno, da bi si lahko poiskala primerno zaposlitev.

Prvostopno sodišče pa ima tudi prav, da tožnica nima zadostnih sredstev za svoje preživljanje. Prvostopno sodišče glede te okoliščine pravilno ugotavlja, da se je tožnica po razpadu izvenzakonske življenjske skupnosti odselila od toženca in sedaj živi v podnajemniškem stanovanju. Nima nobenega premoženja, na podlagi katerega bi lahko ustvarjala dohodek in ker je brez zaposlitve, tudi nima nobenega rednega zaslužka.

Prihrankov tudi nima. Prejema le socialno pomoč v višini

46.000,00 SIT. Mesečne preživninske potrebe tožnice, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, pa znašajo nekaj nad 90.000,00 SIT. Pri tem je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica za stanovanje plačuje mesečno najemnino v znesku okrog 36.000,00 SIT, za stanovanje plačuje obratovalne stroške v znesku okrog

16.000,00 SIT, za hrano, obleko, obutev in zdravila pa tožnica mesečno porabi okrog 40.000,00 SIT. Po taki pravilni ugotovitvi mesečnih potreb tožnice pa se kot neutemeljena pokažejo pritožbena izvajanja tožeče stranke, da njene mesečne potrebe znašajo okrog

150.000,00 SIT in pritožbena izvajanja tožene stranke, da mesečne potrebe tožnice znašajo le 80.000,00 SIT in

10.000,00 SIT letno za zdravila. V zvezi s pritožbenimi izvajanji tožene stranke glede potreb tožnice pritožbeno sodišče le dodaja, da je tožnica dejansko na glavni obravnavi zaslišana kot stranka povedala, da njene mesečne potrebe znašajo okrog 80.000,00 SIT in da letno da še približno 10.000,00 SIT za zdravila. Pri tem pa je še povedala, kar pritožba zamolči, da ji pri hrani pomagajo še otroci ali sestra. Tako pa se zaključek prvostopnega sodišča, da mesečne potrebe tožnice znašajo okrog 90.000,00 SIT, pokaže kot pravilen. Pritožbena izvajanja tožeče in tožene stranke v graji navedenega zaključka prvostopnega sodišča pa so neutemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnica nepreskrbljena, ker nima nobenih lastnih sredstev za življenje in je nezaposlena ter se ne more zaposliti.

Glede na starost tožnice in na njeno zdravstveno stanje in s tem povezana možnost zaposlitve pa je tudi prognoza njene socialne varnosti slaba in se tako tudi iz tega vidika zapolnjuje pravni standard nepreskrbljenosti v smislu 81. člena ZZZDR.

Navedena nepreskrbljenost tožnice je obstajala tudi že ob samem razpadu izvenzakonske skupnosti, saj je tožnica v trenutku odhoda od toženca ostala praktično brez sredstev za preživljanje in se je morala prvotno zateči v Varno hišo. Tako pa so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja tožene stranke, da nepreskrbljenost tožnice ni obstajala v času razpada izvenzakonske skupnosti in s tem povezana predpostavka za vložitev preživninske tožbe po drugem odstavku 81.a člena ZZZDR.

Po določbi 82.a člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca.

Obrazloženo je že, da mesečne preživninske potrebe tožnice znašajo okrog 90.000,00 SIT mesečno. Prvostopno sodišče pa nadalje tudi pravilno ugotavlja (temu pritožbi ne oporekata), da prejemki toženca znašajo okrog 130.000,00 do 140.000,00 SIT mesečno. Glede na potrebe tožnice in zmožnosti toženca, zlasti pa upoštevaje dejstvo, da je tožnica kljub starosti in slabšemu zdravju sposobna lažjih del (čiščenje in podobno), pa ima pritožba toženca prav, da je prvostopno sodišče tožnici z zneskom 44.947,00 SIT odmerilo previsoko mesečno preživnino. Tožnica namreč že prejema socialno pomoč v znesku 46.000,00 SIT in bi tako toženec s plačilom po sodišču določene preživnine poravnal celotne mesečne potrebe tožnice. Ker pa tožnica lahko opravlja lažja dela, lahko po presoji pritožbenega sodišča s takimi deli tudi sama, kljub temu, da nima redne zaposlitve, nekaj zasluži in prispeva k svojemu preživljanju. Iz tega razloga pa je potrebno preživninsko obveznost toženca znižati na znesek

25.000,00 SIT mesečno, ker lahko toženka po presoji pritožbenega sodišča z navedenimi občasnimi deli zasluži vsaj 20.000,00 SIT mesečno in s tem izpolni svoje mesečne preživninske potrebe.

V zvezi s pritožbeno grajo tožeče stranke, da pa se bo s plačilom preživnine znižala socialna pomoč, kar bi moralo prvostopno sodišče upoštevati pri mesečnih dohodkih tožnice, pa pritožbeno sodišče le dodaja, da je pri določitvi mesečne preživnine potrebno upoštevati stanje na dan razsoje (prvi odstavek 291. člena ZPP) in tako tudi upoštevati prejemke, katere ima tožeča stranka na dan presoje o preživninski obveznosti.

Odločbe o pravdnih stroških pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ta odločba ni predmet pritožbene graje.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni ugotovilo uradno upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (pravdni stranki pod pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb postopka dejansko uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s

165. členom ZPP v zvezi s 413. členom ZPP.