Jedro

Razlogi pritožbenega sodišča, da je tožnica sposobna z lažjim delom, kot je čiščenje in podobno, zaslužiti 20.000 SIT mesečno, pomenijo napačno razumevanje strokovnih ugotovitev izvedenca, torej njihovo napačno materialnopravno presojo. Čiščenje je lahko tudi lahko opravilo, vendar ga tožnica več ur neprekinjeno ne more opravljati, velikokrat pa gre za fizično težje delo, ki ga tožnica tudi krajši čas ne more opravljati. Zato po presoji revizijskega sodišča tožnica ne zmore s čiščenjem zaslužiti za delno kritje svojih denarnih potreb.

Tožnica ne more uspeti s stališčem, da bi sodišči morali upoštevati bodoči vpliv določene preživnine na socialno denarno pomoč, ki da bo zaradi preživnine znižana. Če bi to storili, bi kršili časovne meje pravnomočnosti.

Izrek

Tožničini reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se toženčeva pritožba v celoti zavrne in v prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Po razpadu izvenzakonske skupnosti pravdnih strank je tožnica zahtevala, da ji toženec od 1.10.2003 dalje plačuje 100.000 SIT mesečne preživnine. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ji mora toženec od 11.6.2004 dalje plačevati 44.974 SIT mesečne preživnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih preživninskih obrokov in povrniti pravdne stroške, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti prvostopenjski sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in preživnino znižalo na 25.000 SIT mesečno, v ostalem pa je njegovo in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je še, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči sta sicer pravilno ugotovili, da je tožnica brez svoje krivde nezaposlena in da nima sredstev za svoje preživljanje, kar je neposredno posledica razpada izvenzakonske skupnosti, vendar pa sta pri izračunu višine preživnine zmotno upoštevali socialno denarno pomoč, ki jo prejema tožnica. Nista namreč upoštevali posebne zakonske ureditve in narave tega prejemka. Sodbi imata v zvezi s tem in določbami Zakona o socialnem varstvu (ZSV) pomanjkljive in nejasne razloge. Tožnica ponavlja svoje pritožbene trditve, da so po 21. členu ZSV do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si ne morejo zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka iz razlogov, na katere ne morejo vplivati. Opozarja tudi na 37. člen navedenega zakona, po katerem mora upravičenec centru za socialno delo sporočiti vse okoliščine, ki vplivajo na pravico do denarne socialne pomoči in na njeno višino. Med takimi okoliščinami je tudi določitev preživnine, ki se šteje kot redni dohodek upravičenca. Zaradi določene preživnine bo ta pomoč bistveno zmanjšana. Tožnica bo tako ostala brez večjega dela prihodka, ki ga je sodišče upoštevalo pri razsoji. Sodbi nimata razlogov, zakaj tega nista upoštevali, saj temeljita prav na predpostavki, da bo tožnica tudi v bodoče prejemala socialno pomoč v isti višini kot do sedaj. Pritožbeno sodišče se do teh pritožbenih ugovorov ni opredelilo, ampak se je le pavšalno sklicevalo na prvi odstavek 291. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar je glede tega odločilnega dejstva tudi njegova sodba nejasna in pomanjkljiva.

Razlogi drugostopenjske sodbe so tudi v nasprotju s podatki oziroma listinami v spisu glede znižanja preživnine. Zaključek pritožbenega sodišča, da je tožnica "kljub starosti in slabšemu zdravstvenemu stanju sposobna lažjih del (čiščenje in podobno)", nima opore v izvedenem dokaznem postopku in je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ki ga revizija v bistvenem delu povzema. Iz njega izhaja, da tožnica zaradi zdravstvenih težav v zvezi z roko, ki jo je poškodoval toženec, težav s hrbtenico in kronično astmo, tudi takšnih del ni sposobna opravljati. Ali je sodišče vse ugotovljene omejitve upoštevalo, po mnenju revizije iz sodbe ni razvidno, ker o tem ne vsebuje vseh odločilnih dejstev oziroma so razlogi sodbe v nasprotju z listinami. Ocena, da bi tožnica lahko na podlagi plačil za opravljena dela mesečno zaslužila 20.000 SIT, je pavšalna, nepreverljiva in nima podlage v podatkih spisa.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno utemeljena.

Dejanska in pravna podlaga za odločanje v tej zadevi glede same pravice do preživnine na revizijski stopnji ni sporna. Sodišči sta ugotovili, da ima tožnica zaradi razpada izvenzakonske skupnosti s tožencem pravico do preživnine, ker nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena (81. člen v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR: Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1).

Po 82.a členu ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. V zvezi z višino preživnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče druge stopnje pa potrdilo, da znašajo tožničine denarne potrebe 91.928 SIT in da tožnica prejema 46.981 SIT socialne denarne pomoči. Zato je tožencu naložilo plačevanje preživnine v mesečnem znesku 44.947 SIT. Glede njegovih zmožnosti je ugotovilo, da lahko plačuje tolikšno preživnino, ker ima kot obrtnik keramičar prijavljen mesečni dohodek med 130.000 SIT do 140.000 SIT, ima nižje življenjske stroške od tožnice in je tudi zdrav. Glede tožničine zmožnosti za redno ali občasno zaposlitev je upoštevalo izvedensko mnenje o omejitvah tožničinih delovnih sposobnosti. Zaradi njih in tožničine starosti 57 let je ocenilo, da je tožnica praktično nezaposljiva oseba.

Na izvedenskem mnenju pa temeljijo tudi razlogi pritožbenega sodišča za znižanje preživnine na 25.000 SIT mesečno. Sodišče druge stopnje je poudarilo dejstvo, da je tožnica kljub starosti in slabšemu zdravju sposobna lažjih del (čiščenje in podobno), s čemer lahko nekaj zasluži in prispeva k svojemu preživljanju. Po mnenju revizijskega sodišča gre v tem delu za presojo strokovnih ugotovitev izvedenca o tožničinih delovnih sposobnostih, ki je materialnopravne narave, kar pomeni, da ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja revizija. Revizijsko sodišče povzema izvedenčeve ugotovitve zaradi njihove pomembnosti. Izvedenec je na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda tožnice potrdil, da ima tožnica številne zdravstvene težave z raznih organskih področij, ki so deloma posledica bolezni, deloma pa poškodbe levega zapestja (stalne bolečine in težave z vratno in ledveno hrbtenico, obrabne spremembe ledvene in prsne hrbtenice, mešani tip bronhialne astme, poškodba levega zapestja se je komplicirala s Sudeckovo boleznijo). Zato je sposobna le za lahka in nezahtevna psihofizična dela, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, ne more delati v prisilni drži ali opravljati zahtevnejših del z levico, dela lahko le v čistem okolju in ugodnih klimatskih razmerah. Izvedenec ocenjuje, da je tožnica praktično nezaposljiva. Sposobna je le za lažja gospodinjska dela, vendar s prekinitvami, saj se težave z dihanjem pojavijo tudi pri lažjih obremenitvah, hkrati pa tudi bolečine v hrbtenici, ki so objektivno dokazane in je tudi sicer gibljivost predvsem ledvene hrbtenice motena. Tožnica je sposobna za vsakodnevna opravila in poskrbeti zase, težje ali dolgotrajnejše obremenitve pa povzročijo opisane težave.

Te strokovne ugotovitve je v razloge svoje sodbe povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Razlogi pritožbenega sodišča, da je tožnica sposobna z lažjim delom, kot je čiščenje in podobno, zaslužiti 20.000 SIT mesečno, pomenijo po oceni revizijskega sodišča napačno razumevanje strokovnih ugotovitev izvedenca, torej njihovo napačno materialnopravno presojo. Čiščenje je lahko tudi lahko opravilo, vendar ga tožnica več ur neprekinjeno ne more opravljati, velikokrat pa gre za fizično težje delo, ki ga tožnica tudi krajši čas ne more opravljati. Zato po presoji revizijskega sodišča tožnica ne zmore s čiščenjem zaslužiti za delno kritje svojih denarnih potreb in se niti ni treba ukvarjati z nadaljnjim vprašanjem, kje bi na območju z veliko nezaposlenostjo oseba s takimi številnimi in specifičnimi omejitvami sploh lahko dobila tako (občasno) delo.

V tem delu je revizija utemeljena. Zato ji je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženčevo pritožbo v celoti zavrnilo in v prisodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

V ostalem delu revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča o neutemeljenosti tožničine pritožbe proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe. Čeprav gre za kratke razloge, pa so ti zadostni in pravilni. Sklicevanje pritožbenega sodišča na prvi odstavek 291. člena ZPP ni pavšalno in obremenjeno s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot meni revizija. Navedba te zakonske določbe dopolnjuje razloge pred njo, da ni mogoče upoštevati pritožbene graje o znižanju socialne pomoči zaradi določitve preživnine, ker je treba pri odločanju o preživnini upoštevati stanje na dan razsoje. Ti razlogi vsebujejo tudi odgovor na tožničino sklicevanje na ZSV. Tožnica ne more uspeti s stališčem, da bi sodišči morali upoštevati bodoči vpliv določene preživnine na socialno denarno pomoč, ki da bo zaradi preživnine znižana. Če bi to storili, bi kršili časovne meje pravnomočnosti. Po prvem odstavku 291. člena ZPP razsodi sodišče tedaj, ko je dejansko stanje v zadevi dovolj razjasnjeno, da se lahko izda sodba. Zato se ta nanaša na tisto dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu zadnje obravnave. Morebitne kasnejše spremembe premoženjskega stanja na eni ali drugi strani pa so lahko predmet novega zahtevka.

Zato je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožničino revizijo.

Delna sprememba pritožbene sodbe ni vplivala na drugačno odločitev o pritožbenih stroških. Z rezultatom, da sta sedaj zavrnjeni pritožbi obeh pravdnih strank, je skladna odločitev pritožbenega sodišča, da vsaka od njiju krije svoje pritožbene stroške. Tožnica svojih revizijskih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.