Jedro

Služnost souporabe kleti je lahko stvarna služnost, saj jo je vsebinsko (vedno) mogoče oblikovati v tej smeri. Tudi v konkretni zadevi sta nižji sodišči sporno služnost pravilno opredelili kot stvarno. Podlago za takšen zaključek je najti predvsem v pravni teoriji, ki pri stvarnih služnostih dopušča šibkejše vezi s potrebami gospodujoče nepremičnine (zadostuje njena ugodnejša raba in uživanje) in ob tem primeroma našteva stvarne služnosti, ki so v ohranitvi arhitekturnega stila, mirnega bivalnega okolja in prostega razgleda. Vez med nepremičninama je izpostavilo že pritožbeno sodišče z oceno, da je ugotovljena souporaba kleti koristna gospodujoči nepremičnini, saj pomeni statično in trajno uporabo tuje nepremičnine z odlaganjem stvari, ki bi sicer zasedale prostor na gospodujoči nepremičnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti 392,00 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval ugotovitev obstoja stvarne služnosti souporabe kleti in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obstoj služnosti, ki ga je tožnik uveljavljal na več pravnih podlagah (tudi na podlagi oporoke in poravnave), je presojalo na podlagi priposestvovanja. Ocenilo je, da so podane spremenjene okoliščine; da obstoječa souporaba kleti ne izpolnjuje kriterijev potrebnosti in koristnosti za gospodujočo nepremičnino; da je interes lastnikov močnejši od tožnikovega in da se morajo stvarne služnosti izvrševati obzirno ter utesnjevati, kar je upoštevno pri presoji priposestvovanja. Zaključilo je, da sta toženca utemeljeno ugovarjala, da je služnost postala nekoristna za uporabo gospodujoče nepremičnine.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj stvarne služnosti souporabe kleti, opisane v 1. točki izreka pritožbene sodbe. V ostalem (odločitev o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Presodilo je, da po Občem državljanskem zakoniku (ODZ), Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) za priposestvovanje stvarne služnosti zadostuje izpolnitev dveh pogojev, ki sta v dvajsetletnem dejanskem izvrševanju služnosti lastnika gospodujoče stvari, ki mu lastnik služeče stvari ni nasprotoval. Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoja za priposestvovanje.

3. Revizijsko sodišče je s s sklepom II DoR 223/2009 z dne 15. 4. 2010 odločilo o predlogu tožencev za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede materialnopravne presoje vprašanja, ali je souporaba kleti lahko stvarna služnost. Navedbe revidentov

4. Toženca sta zoper pritožbeno sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da se tožnikova pritožba v celoti zavrne. V njej omenja stališča Matjaža Tratnika in drugih(1) ter navaja, da je treba v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali je podana korist (gospodarski interes) gospodujoče nepremičnine ali le individualna korist (interes) trenutnega (vsakokratnega) služnostnega upravičenca. V slednjem primeru je služnost osebna. Slovenski pravni red v preteklosti ni omogočal obstoja stvarne služnosti souporabe kleti. Njenega obstoja ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na tehnični napredek in spremenjene gospodarske razmere. Les, ki ga je skladiščil tožnik, so uporabljali tretji. Rezervne dele je v kleti kopičil njegov sin. Iz ugotovljenih okoliščin izhaja, da gre za osebno služnost, ki je povezana le s koristjo tožnika. Služnosti se lahko oblikujejo, če so spoštovane zakonske omejitve. Sodna praksa in pravna teorija pri oblikovanju služnosti spoštujeta načelo koristnosti.

Odgovor nasprotne stranke

5. Tožnik v odgovoru na revizijo meni, da revizija tožencev ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da toženca nedopustno izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, da je podana korist gospodujoče nepremičnine, da pri ustanavljanju stvarnih služnosti ni tipskih zahtev in da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 296/2001 z dne 15. 11. 2001 že (posredno) zaključilo, da je stvarna služnost souporabe kleti mogoča. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Za dopuščeno revizijo relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji sojenja ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP) in so zato vse drugačne revizijske navedbe neupoštevne, je mogoče v bistvenem povzeti v naslednjem: tožnikova družina je za potrebe kmetije z gostilno vse od leta 1923 s shranjevanjem pridelkov in drv souporabljala sporno klet, ki se nahaja na nepremičnini tožencev; z nacionalizacijo v letu 1961 jim je bila zemlja odvzeta; tožnik je na svoji nepremičnini porušil gospodarsko poslopje, v kleti pa je skladiščil macesnove plohe, ki jih je pred letom 1978, ko sta toženca nepremičnino kupila, porabil za izdelavo pohištva; po letu 1980 je v kleti shranjeval gradbeni les za opaže, ki ga je posojal tretjim, in odlagal različne stvari, ki jih ni potreboval (dele motorjev in starega voza ter kose različnih cevi); klet uporablja vse do danes, in sicer za shranjevanje stvari, ki jih redno ne potrebuje.

8. Stvarna služnost je pravica lastnika gospodujoče nepremičnine, izvrševati za njene potrebe določena dejanja na služeči nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče nepremičnine opuščanje določenih dejanj, ki bi jih sicer slednji imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini; medtem ko je osebna služnost pravica imetnika, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico (prvi odstavek 213. člena in prvi odstavek 227. člena SPZ).(2)

9. Pravna teorija se je o (vsebinskih) značilnostih obeh oblik služnosti opredelila dokaj enotno in je zato bistvena stališča posameznih pravnih teoretikov(3) mogoče povzeti v strnjeni obliki. Stvarne služnosti izhajajo iz odnosa in funkcionalne povezanosti dveh nepremičnin. Njihov namen in smisel sta v (gospodarski) koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Ne obstoji zahteva, da mora biti stvarna služnost nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je služnost koristna, da omogoča ugodnejšo rabo in uživanje gospodujoče nepremičnine. Osebne služnosti izhajajo iz interesa, individualnih potreb in koristi služnostnih upravičencev, kar se odraža v njihovi vsebini. Za vsebinsko razlikovanje stvarnih in osebnih služnosti je torej bistveno tehtanje različnih interesov, povezav, koristi in potreb lastnikov (služnostnih upravičencev) in nepremičnin.

10. Na izhodiščih pravne teorije gradi sodna praksa, ki pri presoji služnosti izraža jasno pravilo, da iz samega poimenovanja služnosti ni vselej mogoče sklepati ali je služnost stvarna ali osebna.(4) Ob tem je sodna praksa, kot pravilno opozarja nasprotna stranka, že (posredno) izrazila tudi stališče, da je služnost souporabe kleti lahko stvarna služnost.(5)

11. Upoštevaje pravno teorijo in sodno prakso je splošen odgovor na dopuščeno vprašanje lahko le pritrdilen. Služnost souporabe kleti je lahko stvarna služnost, saj jo je vsebinsko (vedno) mogoče oblikovati v tej smeri. Revizijsko sodišče pa tudi v konkretni zadevi ugotavlja, da sta nižji sodišči sporno služnost pravilno opredelili kot stvarno. Podlago za takšen zaključek je najti predvsem v pravni teoriji, ki pri stvarnih služnostih dopušča šibkejše vezi s potrebami gospodujoče nepremičnine (zadostuje njena ugodnejša raba in uživanje) in ob tem primeroma našteva stvarne služnosti, ki so v ohranitvi arhitekturnega stila, mirnega bivalnega okolja in prostega razgleda.(6) Vez med nepremičninama je izpostavilo že pritožbeno sodišče z oceno, da je ugotovljena souporaba kleti koristna gospodujoči nepremičnini, saj pomeni statično in trajno uporabo tuje nepremičnine z odlaganjem stvari, ki bi sicer zasedale prostor na gospodujoči nepremičnini. Tega zaključka toženca konkretizirano ne izpodbijata, zato s selektivnim navajanjem značilnosti obeh oblik služnosti in pretiranim poudarjanjem individualnih interesov tožnika in njegovih prednikov ne moreta uspeti. Kontinuirano izvrševanje služnosti vse od leta 1923, ki ga toženca povezujeta z zadovoljevanjem individualnih potreb vsakokratnih lastnikov, po presoji revizijskega sodišča izraža prav nasprotno, in sicer, da je služnost (objektivno) koristna gospodujoči nepremičnini (vsakokratnemu lastniku). V konkretni zadevi je (gospodarska) povezanost med nepremičninama sicer šibkejše narave, vendar zadostuje za opredelitev služnosti kot stvarne.

12. Ker torej revizija tožencev ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožniku so po odvetniški tarifi priznani stroški za posvet s stranko (50 točk), odgovor na revizijo (600 točk) in končno poročilo stranki (50 točk), z upoštevanjem 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV-ja.

Op. št. (1): Matjaž Tratnik in drugi: Stavbna pravica in služnosti – stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2007. Op. št. (2): Vsebinsko podobno opredelitev sta vsebovala ODZ in (le za stvarne služnosti) ZTLR (prim. par. 473 ODZ in prvi odstavek 49. člena ZTLR).

Op. št. (3): Glej Alojzij Finžgar: Stvarno pravo – služnost, zastavna pravica, Ljubljana 1972 (1973), str. 7 - 22; Anton Frantar: Stvarno pravo, GV Založba, Kočevje 1993, str. 197 - 264; Miha Juhart in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 213. in 227. členu SPZ, str. 880 – 886 in 929 - 932; Matjaž Tratnik in drugi: Stavbna pravica in služnosti - stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2007, str. 105 - 177; Miha Juhart in drugi: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 596 - 647. Op. št. (4): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 401/2003 z dne 27. 11. 2003 (osebna služnost hoje in vožnje), II Ips 741/1995 z dne 28. 5. 1997 (osebna služnost rabe pisarne in skladišča) in številne druge.

Op. št. (5): Glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 296/2001 z dne 15. 11. 2001. Op. št. (6): Tako Matjaž Tratnik in drugi: Stavbna pravica in služnosti - stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2007, str. 110.