Jedro

Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev zgolj dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za njeno priposestvovanje, pač pa sta pomembni pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti. Ker toženca takšnega zahtevka nista postavila, je sodišče ob že ugotovljenih pogojih priposestvovanja služnosti zmotno presojalo njeno opravičljivost in spremenjene okoliščine.

Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na parc. št. 18 – stavbišče v izmeri 447 m², vpisane pri vl. št. 269, k. o. V, last tožencev, ugotovi obstoj služnostne pravice souporabe kleti pod podom na naslovu ....., in sicer uporabe polovice skupnih prostorov v kleti pod podom dolžine 8,2 m in širine 4,5 m, skupaj 36,90 m², kar v naravi predstavlja 18,45 m² prostorov na vzhodni strani kleti pod podom, v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 19 – dvorišče v izmeri 11 m² in stavbišče v izmeri 283 m², vpisanem pri vl. št. 82, k. o. V, last tožnika, toženca pa sta dolžna tožniku nerazdelno plačati 1.291,57 EUR njegovih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (zavrnitev izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila) potrdi.

Toženca sta dolžna tožniku nerazdelno plačati 342,04 EUR njegovih pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (1. tč. izreka), s katerim je tožnik na nepremičnini parc. št. 18 – stavbišče v izmeri 447 m², vl. št. 269, k. o. V. (last tožene stranke), zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice souporabe kleti (uporabe polovice skupnih prostorov v kleti pod podom dolžine 8,2 m in širine 4,5 m, skupaj 36,90 m², kar v naravi predstavlja 18,45 m² prostorov na vzhodni strani kleti) v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 19 – dvorišče v izmeri 11 m² in stavbišče v izmeri 283 m², vl. št. 82, k. o. V (last tožnika); poleg tega je zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 1.119,49 EUR pravdnih stroškov z zamudno posledico. Kot je obrazložilo, je tožnik (oziroma njegovi predniki) klet uporabljal vse od leta 1966, vendar toženca, ki sta (služečo) nepremičnino kupila dne 24. 11. 1978, za uporabo takrat nista vedela in sta nepremičnino zato pridobila v dobri veri brez bremen. Za uporabo kleti sta toženca izvedela šele mesec dni po nakupu. Tudi kasneje je tožnik klet uporabljal in toženca temu nista nasprotovala; ker pa tožnik kleti ne uporablja več v takšni meri kot prej (tja odlaga stvari, ki jih ne potrebuje), služnost ni (več) potrebna in koristna za gospodujoče zemljišče ter tako ni sorazmerna s posegom v lastninsko pravico tožencev.

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Nasprotuje zaključku o dobrovernosti tožencev v času nakupa služečega zemljišča, saj sta že takrat vedela za tožnikovo uporabo kleti. Podrobno pojasnjuje, zakaj je drugačna dokazna ocena napačna in neobrazložena. Meni, da je tožnik izpolnil pogoje za priposestvovanje služnosti tudi potem, ko sta toženca postala lastnika nepremičnine. Obdobje uporabe kleti, ki ji toženca nista nasprotovala, je namreč trajalo od leta 1978 do leta 2005 in še dlje, kar je sodišče tudi ugotovilo. Že navedeno utemeljuje tožnikov zahtevek in ne morda še koristnost oziroma potrebnost služnosti ter nespremenjene okoliščine (sodba VS RS II Ips 2/99 z dne 9. 9. 1999 in sodba VSL I Cp 4917/2008 z dne 18. 2. 2009). Sodišče prve stopnje je tako materialno pravno zmotno ocenjevalo opravičljivost oziroma sorazmernost posega, ki ga služnost predstavlja za lastninsko pravico tožencev. Načelo restrikcije (1. odst. 50. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR, oziroma 1. odst. 219. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ) predpisuje kar najmanj obremenjujočo uporabo služnosti, ki obstaja, ne pa tudi njene odprave. Ker prostorov za shranjevanje gospodujoča nepremičnina nima, je služnost povezana prav z nepremičnino in ima tožnik tudi ekonomski interes za izvrševanje služnosti. Sodišče je nepopolno ugotovilo, kateri predmeti so se hranili v kleti v času vložitve tožbe (ostanki gradbenega lesa, voza in rezervni deli). Mednje je treba šteti tudi gradbeni les in prekle, saj so v uporabi in se v klet spravijo takrat, ko njihova uporaba ni več potrebna. Navedbi, da se v kleti prekle ne nahajajo več, pripisuje protispisnost (15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP); česa takšnega ni izpovedala nobena priča, B. P. pa je izpovedal ravno nasprotno.

(3) Toženca v odgovoru na pritožbo njenim razlogom nasprotujeta ter pritožbenemu sodišču predlagata, naj jo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Pri tem priglašata stroške. Pritrjujeta dokazni oceni sodišča, da ob nakupu nepremičnine za uporabo kleti nista vedela. Menita pa, da je sodišče neutemeljeno sledilo priči G., saj je bilo v njeni izpovedbi več nelogičnosti (videla je le, kako se je iz kleti nosilo plohe, ne pa drugih predmetov, ki naj bi bili notri; dolžino plohov je ocenila na 4 m, čeprav je sodišče ugotovilo, da je bil v kleti le bistveno krajši gradbeni opaž; nekaterih dogodkov se spomni časovno izredno natančno, drugih sploh ne; ne da bi bila vprašana, je večkrat poudarila, da stikov s tožnikovo družino ni imela, kasneje pa se je izkazalo, da je pazila njihove otroke). Nasprotujeta tudi izpovedbi priče V., da je klet kontinuirano uporabljala, saj niti ni poznala njenih dimenzij (velikost kleti je ocenila kar na pet razpravnih dvoran – 480 m², čeprav znaša le 36,9 m²). Poudarjata, da tožnik ni uspel izkazati kontinuirane uporabe kleti v celotni priposestvovalni dobi, saj so se priče izredno dobro spominjale le dogodkov do leta 1983, kasneje pa zgolj zamegljeno. Poleg tega je bila služnost izvrševana na skrivaj; toženca sta izpovedala, da tožnika nista videla uporabljati kleti in se tako zatrjevani uporabi nista mogla upreti. Prepričana sta tudi, da gre v obravnavani zadevi za osebno služnost, ki je ni mogoče priposestvovati. Dokazni postopek je namreč pokazal, da se služnost ni izvrševala v korist gospodujoče nepremičnine, pač pa v korist posameznih oseb iz (širšega) območja V.; tožnik, njegovi sinovi, sosedje in prijatelji so klet uzurpirali za svoje potrebe.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da 2. odst. tožbenega zahtevka (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) nima podlage v materialnem pravu, hkrati pa v tem delu nasprotuje svojemu 1. odst. (ugotovitev obstoja stvarne služnosti) oziroma se z njim logično izključuje. Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen. Izvirni pridobitvi je inherentno, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane stvarne pravice bo tožnik dosegel na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003). Do vpisa bi sicer lahko prišlo tudi, če bi mu toženca prostovoljno izdala t. im. posadno listino, s katero bi v ustrezni obliki priznala pravna dejstva, ki so podlaga za izvirno pridobitev pravice. Vendar tožnik brez ustrezne pravnoposlovne podlage od tožencev takšnega ravnanja ni upravičen zahtevati. Upoštevajoč povedano je bilo treba po opravljenem preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbo v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zavrniti, zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pa v istem delu potrditi (353. čl. ZPP). Ker gre v obravnavanem 1. oziroma 2. odst. zahtevka zgolj za njegovo formulacijo (ugotovitveni oziroma dajatveni), ki izhaja iz iste dejanske podlage, zavrnjeni del zahtevka ni povzročil dodatnih stroškov, zato tudi ni vplival na stroškovno odločitev (glej spodaj, tč. 9).

(6) Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je bila opravljena skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo. Nelogičnosti, ki jih v izpovedbi priče G. vidita toženca, dokazne ocene ne morejo omajati. Nedoslednosti v zvezi z velikostjo (dolžino) predmetov ne vpliva na verodostojnost njene izpovedbe, saj od starejše gospe ni življenjsko pričakovati niti, da bo znala omenjeno dolžino pravilno oceniti, kaj šele, da bi si jo zapomnila. Takšnemu sklepanju ne nasprotuje njeno natančno pomnjenje dogodkov iz leta 1978, ko je tožencema povedala za tožnikovo služnost. Šlo je namreč za obdobje ob oziroma neposredno po menjavi lastništva na zemljišču, ki meji na njeno nepremičnino, zato je logično, da je takratne dogodke štela kot pomembne in si jih je tudi (bolje) zapomnila. Tudi to, da je pazila na otroke tožnika, sodišča ne moti; da priča ni izpovedovala naučeno, kaže že njena izpovedba, s katero ni potrdila tožnikove navedbe, da je tožencema za služnost povedala že ob nakupu služeče nepremičnine. Poleg navedenega ne gre spregledati dejstva, da je bila njena izpovedba v bistvenih elementih podprta in skladna z izpovedbami mnogih drugih prič, kar je pravilno upoštevalo in pojasnilo že sodišče prve stopnje (str. 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Med njimi ni priče V., zato njena napačna ocena velikosti kleti (ki tudi sicer ni odločilno dejstvo) na pravilnost dokazne ocene ni vplivala. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo upoštevalo predvsem v zvezi z ugotavljanjem spremenjenih okoliščin, kar pa za zadevo ni bistveno (glej spodaj, tč. 8).

(7) Ne drži, da priče niso potrdile uporabe služnosti tudi po letu 1983. Tako je priča S. R. govoril o uporabi kleti pred 13 leti (torej leta 1996 glede na čas glavne obravnave; list. št. 58), tožnikov sin pa je material iz kleti jemal v času gradnje svoje hiše (od leta 1992 do leta 2000). Nenazadnje toženca ne oporekata, da so bile v kleti še v času vložitve tožbe stvari, ki jih tožnik redno ne potrebuje. Čeprav je teh stvari manj kot prej in so slabše kvalitete od stvari, ki so se tja spravljale pred leti, njihovo odlaganje predstavlja uporabo kleti oziroma dela kleti, ki ga te stvari prostorsko zavzemajo. V svojem bistvu pomeni uporaba tuje kleti statično in trajno uporabo tuje nepremičnine z odlaganjem stvari, ki bi sicer morale ležati na gospodujoči nepremičnini. Tako opisana uporaba neposredno koristi gospodujoči nepremičnini in se sklada s pojmovanjem stvarne (in ne osebne) služnosti (49. čl. ZTLR, 213. čl. SPZ). Povsem nepomembno je, ali se je material, ki se namesto na gospodujoči nepremičnini shranjuje na služeči nepremičnini, tudi komu posojal. Pritožbeno sodišče nadalje ne more sprejeti izvajanj iz odgovora na pritožbo, češ da se je služnost izvrševala na skrivaj. Toženca se na to ne moreta sklicevati zgolj iz razloga, da tožnika nista videla uporabljati kleti, še posebej, ker je dokazni postopek pokazal, da se je služnost izvrševala na zaznaven način (njeno izvrševanje je bilo opaženo s strani številnih prič). Če se tožena stranka zaradi okoliščin na njeni strani ne seznani s sicer zaznavnim izvrševanjem služnosti in mu zato ne nasprotuje, pač ne prepreči priposestvovanja (VSL sodba III Cp 1215/2009 z dne 27. 5. 2009). Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta toženca za uporabo kleti vedela vse od leta 1978. (8) Pritožnik pravilno opozarja, da se za priposestvovanje stvarne služnosti zahteva izpolnitev zgolj dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragraf 1460 – 1464 in 1479 Občega državljanskega zakonika – ODZ; 1. odst. 54. čl. ZTLR; 2. odst. 217. čl. SPZ). Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za njeno priposestvovanje, pač pa sta pomembni pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti. Ker toženca takšnega zahtevka nista postavila, je sodišče ob že ugotovljenih pogojih priposestvovanja služnosti zmotno presojalo njeno opravičljivost in spremenjene okoliščine. Pravilna uporaba materialnega prava je narekovala, da pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne služnosti (1. odst. tožbenega zahtevka) ugodi (5. alineja 358. čl. ZPP). Glede na povedano se do ostalih pritožbenih očitkov ni bilo treba opredeljevati.

(9) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških, temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato sta mu toženca solidarno (kot služnostna zavezanca; 3. odst. 161. čl. ZPP) dolžna povrniti njegove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada tožniku 2.045,00 točk, ne pa priglašenih 2.095,00 točk (tožnik neutemeljeno zahteva 50 točk za konferenco s stranko, ki je vključena v storitev sestave tožbe; Tar. št. 39), kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko znaša 938,65 EUR; povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV ti stroški znašajo 1.148,91 EUR. Tožniku gre tudi povrnitev kilometrine (2 x 29,60 EUR = 59,20 EUR) ter sodne takse za tožbo (83,46 EUR), ne pa tudi za sodbo, saj plačila te takse ni izkazal. Skupaj je tako pritožbeno sodišče tožniku priznalo 1.291,57 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Od teh stroškov je toženec zahteval tudi zakonske zamudne obresti, ki mu gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni). Tožencu gredo tudi stroški s pritožbo, ki znašajo (375 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov, 20 % DDV in taksa za pritožbo) 342,04 EUR. Zamudne obresti od pritožbenih stroškov tečejo po poteku 15 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča druge stopnje.