Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva 93/13, temveč ZVPot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti prvo tožeči stranki 839,97 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z zgoraj navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (točka I. izreka), ustavilo pravdni postopek v delu ugotovitve neveljavnosti vknjižene hipoteke, plačila zneska 15.814,83 EUR, zahteve po razvezi notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na vknjiženih nepremičninah ter izstavitve zemljiškoknjižne listine (točka II. izreka)1 ter ugotovilo, da so notarski zapis hipotekarne kreditne pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 53000468/06 in sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na vknjiženih nepremičninah po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), SV 1311/06 z dne 6. 10. 2006 in kreditna pogodba št. 53000468/06 z dne 4. 10. 2006, nični (točka III. izreka).

2. Zoper III. točko izreka se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Toženka v obsežni pritožbi kot bistveno navaja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj so pogodbene stranke pogodbe, katere ničnost se uveljavlja, nujni in enotni sosporniki. Tožnik bi s tožbo moral zajeti vse pogodbene stranke in ne zgolj toženko. Prav tako je A. A. nastopala v vlogi stranskega intervenienta in ne kot tožnica, zato tožnik ni edini in samostojno aktivno legitimiran po materialnem pravu. Izpodbijana sodba predstavlja za toženko sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi v celoti oprlo na stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) v zadevi opr. št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, katera pa izrazito odstopa od usklajene sodne prakse VSRS. Izpostavljena sodba je bila izdana dne 19. 4. 2023, na portalu sodne prakse pa javno objavljena dne 25. 5. 2023, tj. šele tri dni po izdaji sodbe v predmetni zadevi. Izpodbijana odločitev temelji na popolnoma novih stališčih, katera toženki v času zaključka glavne obravnave in v času izdaje sodbe niso mogla biti znana in na katero se je tekom postopka sklicevala. Sodišče prve stopnje je kršilo dolžnost oprave materialno procesnega vodstva, toženki pa je tudi bila kršena pravica do izjave zaradi česar je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se za presojo ničnosti neposredno uporablja 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter da je ničnost izpolnjena že, če se dokaže zgolj ena izmed predpostavk določenih v štirih alinejah prvega odstavka navedenega člena. Navedeno stališče temelji na nerazlikovanju med glavnim predmetom pogodbe in pogodbenimi pogoji, kot so definirani v ZVPot oziroma med posamično dogovorjenim pogojem in pogodbenim pogojem, kot ju definira Direktiva Sveta 93/12/EGS (v nadaljevanju Direktiva). Brez glavnega predmeta pogodbe, slednja ne more biti sklenjena, pogodbeni pogoji pa so samo tiste sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje in so določeni v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje. Gre pravzaprav za dele pogodbe, ki bi jih Direktiva poimenovala pogodbeni pogoj o katerem se stranki nista dogovorili posamično. V sodni praksi je jasno in nesporno, da valutna klavzula velja za glavni predmet pogodbe, da ZVPot ne ureja vprašanja ali je možna presoja nedovoljenosti glavnega predmeta pogodbe ter da je VSRS skladno z načelom lojalne razlage Direktive uporabilo njen drugi odstavek 4. člena in presodilo, da je sicer dovoljena presoja glavnega predmeta pogodbe oziroma posamično dogovorjenega pogoja, če je ta nejasen, vendar to ne pomeni, da se za presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe lahko uporabijo ostrejši standardi iz ZVPot, saj je kot standard presoje nepoštenosti treba smiselno uporabiti prvi odstavek 3. člena Direktive in ne prvi odstavek 24. člena ZVPot. Slednji ureja zgolj pogodbene pogoje, ne ureja pa posamično dogovorjenih pogojev oziroma glavnega predmeta pogodbe. Posledično ni možna presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, saj je ustaljena sodna praksa VSRS, da je bila Direktiva v celoti, tj. vključno s svojim drugim odstavkom 4. člena prenesena v slovenski pravni red. Nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da glavni predmet pogodbe ni bil posamično dogovorjen. V kolikor je tako, je torej prišlo do napak volje glede glavnega predmeta pogodbe, v takem primeru pa ima stranka, ki je bila v zmoti zahtevek na razveljavitev pogodbe. Do teh naziranj se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. S stališčem, da je valutna klavzula bila pogoj, ki ni bil dogovorjen posamično, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju, saj po eni strani zapiše, da je bil tožnik tisti, ki se je odločil za sklenitev kredita z valutno klavzulo, potem pa zapiše, da ni šlo za posamično dogovorjeni pogoj. Enaka postopkovna kršitev je podana tudi v delu, ko sodišče prve stopnje navaja, da bi morala banka tožniku predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, po drugi strani pa je sodišče prepričano, da sta se tožnika ob odločanju za sporni kredit, lahko zavedala tveganosti posla. Tudi sicer pa sta tožnika na tveganje z valutno klavzulo bila opozorjena preko fiktivne anuitete, saj je banka možnost dostopa do teh kreditov omejevala s 17,6% pribitkom pri izračunu fiktivne glavnice in z visoko fiktivno obrestno mero (6-8%). Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da se banka svoje dejansko objektivne odgovornosti ne more razbremeniti. V predmetni zadevi ne gre za tožbo iz naslova odškodninske odgovornosti, zato je sodišče, ko je pri presoji pojasnilne dolžnosti banke, uporabilo institut objektivne odgovornosti, napačno uporabilo materialno pravo, slednje pa je vplivalo na nezakonitost izpodbijane sodbe. Toženka dodatno navaja, da so dopisi Banke Slovenije iz leta 2005, 2006 in 2007 bili naslovljeni na banke in hranilnice s sedežem v Sloveniji, toženka pa je zgolj podružnica in teh dopisov ni dobila, tudi sicer pa so nezavezujoči in predstavljajo zgolj splošna opozorila glede dolžnosti poslovanja bank. Sodišče prve stopnje je njihovo vsebino presojalo popolnoma napačno, zaradi česar je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pogodbeno zapisana klavzula zamenljivosti ne pride v poštev, ker je pogodba nična, predpis, ki je možnost konverzije uzakonil, pa je začel veljati šele v letu 2017. Namreč, po kriterijih, ki jih je izoblikovalo VSRS, klavzula zamenljivosti prepreči morebitno ničnost pogodbe z valutno klavzulo, hkrati kaže na to, da je banka z njeno vključitvijo v pogodbene določbe ravnala v dobri veri ter, da ni obstajalo neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Banka je tožniku na voljo dala enostransko oblikovalno upravičenje konverzije kredita in s tem možnost odprave vseh valutnih tveganj. Tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako je napačno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov zakaj banka ni ravnala v dobri veri, pa tudi sicer pomanjkanje dobre vere ne more biti samostojen razlog za ničnost pogodbe, prav tako, če se ničnost presoja po 24. členu ZVPot, dobra vera ni navedena v nobeni izmed alinej tega člena. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev pa je storilo tudi v delu, kjer se ni opredelilo do vprašanja standarda povprečnega slovenskega potrošnika, ki je v primerjavi z drugimi, nadpovprečno razgledan v zvezi z menjavo valut in gibanjem tečajev.

4. Prvo tožnik se v obrazloženem odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša svoje pritožbene stroške. Drugo tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Uvodoma je ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti s pritožbo grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki z ničemer ni bila kršena pravica do izjave, izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Obrazložen odgovor na očitane kršitve bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljevanju po sklopih očitanih kršitev.

**Glede postopkovnih kršitev**

8. Sodišče druge stopnje zavrača očitek nesklepčnosti tožbenega zahtevka iz razloga pomanjkanja aktivne in pasivne legitimacije, ker naj bi bile pogodbene stranke, katere ničnost se uveljavlja, nujni in enotni sosporniki. Glede na to, da med pravdnimi strankami ni sporno, da sta tožnikova starša, katera sta bila podpisnika pogodbe o zastavi nepremičnine za najem kredita s strani tožnikov, pokojna, prvo tožnik pa njun dedič, vprašanje aktivne in pasivne legitimacije ne more več biti aktualno. Kljub temu pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je o materialnem sosporništvu mogoče govoriti, kadar se zahtevki opirajo na isto dejansko in pravno podlago, pri čemer gre v primeru, da je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, za enotno materialno sosporništvo. Nujno sosporništvo pa je (pod)vrsta enotnega sosporništva in je podano, kadar so upravičenci po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, glavna obveznost tožnikov je temeljila na kreditni pogodbi, katera je bila sklenjena med tožnikoma in toženko (priloga A2), obveznost zastaviteljev (tožnikovi pokojni starši) pa je temeljila na pogodbi o zastavi nepremičnine (priloga A3). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi različnih pravnih podlag, koncept nujnega in enotnega materialnega sosporništva med glavnima dolžnikoma in zastaviteljema v obravnavani zadevi ni uporabljiv.

9. Glede pritožbenega očitka, da je bila A. A. pozvana, da se k pravdi pridruži zgolj kot stranska intervenientka in ne kot tožeča stranka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ji je sodišče prve stopnje res dalo poziv po prvem odstavku 191. člena ZPP ter da je A. A. priglasila svojo stransko intervencijo, vendar iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da je slednja nastopala in bila obravnavana na strani tožeče stranke, kot drugo tožnica, ves čas postopka, tudi na narokih, podlaga za takšno postopanje pa izhaja iz drugega odstavka 191. člena ZPP. Toženka temu ni ugovarjala niti pravočasno uveljavljala procesnih kršitev. S pritožbenimi navedbami v tej smeri je zatorej prepozna.

10. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek o sodbi presenečenja. Za slednje bi lahko šlo, če bi sodišče za svojo odločitev uporabilo pravno podlago, na uporabo katere stranki ob potrebni skrbnosti, nista mogli in morali računati, zaradi česar je lahko poseženo v njuno pravico do izjave.2 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo zaključilo par dni pred javno objavo sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, in na katero se sodišče v izpodbijani sodbi sklicuje,3 vendar odločitev VSRS v zadevi II Ips 8/2022 v celoti temelji na stališčih, ki jih je zavzelo VSRS že v zadevi II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, ta pa temeljijo predvsem na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, sodbi Sodišča evropske Unije v zadevi C-405/21 z dne 13. 10. 2022 ter drugih pomembnih odločbah kot so navedene v izpodbijani sodbi in so bile izdane pred odločbo VSRS II Ips 8/2022. Glede na to, da se je toženka imela možnost seznaniti s stališči nove in spremenjene sodne prakse, prav tako sta nanjo opozorila tožnika tekom postopka na prvi stopnji, je neutemeljen očitek o opustitvi materialnega procesnega vodstva, posledično neutemeljeni pa so tudi očitki o kršitvi pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS.

**Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča I. stopnje**

11. Med strankami je bila sklenjena Pogodba o dolgoročnem kreditu z devizno klavzulo št. 53000468/06 z dne 4. 10. 2006 za znesek 82.908,00 CHF z dobo vračanja 240 mesecev, v korist toženke pa je bila ustanovljena tudi hipoteka na podlagi Sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na vknjiženih nepremičninah zastaviteljev B. B. in C. C., kar vse je del notarske listine št. SV 1311/06 z dne 6. 10. 2006, - šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR, - šlo je za, s strani toženke, enostransko v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnika nista imela možnosti vpliva, - v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnika sta bila tista, ki sta morala prevzeti valutno tveganje, - banka tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumela morebitne resne posledice za njun finančni položaj, - banka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zadevati, saj je tveganost komercialne banke opozarja že Banka Slovenije od leta 2005, - banka ni ravnala v dobri veri, - zaradi ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnine, institut konverzije po OZ nima učinka.

12. Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera banke, zaradi česar sta kreditna pogodba ter sporazum o zavarovanju terjatve nična.

**Materialnopravna podlaga**

13. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva 93/13, temveč ZVPot. Jasne, argumentirane ter z najnovejšo sodno prakso podprte razloge za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje podalo v svoji obrazložitvi, predvsem tč. 42 - 49. Sodišče druge stopnje se nanje v celoti sklicuje, zaradi pomembnosti in odmevnosti zadev s CHF pa k dodatnemu razumevanju dodaja kot sledi.

14. Nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti so opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, za nejasna določila pa je določeno, da jih je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

15. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu, izpolnjena zahteva jasnosti in razumljivosti, preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člen 4(2) Direktive 93/13).

16. V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo.4 Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da v svojo ureditev ne bo prenesla omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti.5 Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov, ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.6

17. Pravo EU izhaja iz visokega varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pri čemer se navedeno varstvo povezuje z zavezanostjo socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).

18. Sodišče prve stopnje se je tako pri presoji pravilno oprlo na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna,7 ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa sodišče druge stopnje, v skladu z načelom lojalne razlage, sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo SEU. Navedeno pomeni, da če je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

19. Zmotno je stališče toženke, da je bil pogodbeni pogoj (valutna klavzula) dogovorjen posamično, prav tako zmoten je očitek, da se sodišče prve stopnje do teh naziranj toženke ni opredelilo. Jasno argumentirane in pravno pravilne razloge za takšno presojo je sodišče prve stopnje podalo v tč. 31. - 33. obrazložitve in nanje se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Dodaja le, da drži, da sta se tožnika sama odločila za najem kredita v tuji valuti, vendar to ne pomeni, da sta imela kakršnokoli pogajalsko možnost glede vsebine posameznih pogodbenih določil, toženka pa kaj takega niti ni zatrjevala. Očitani kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nista podani, prav tako je bilo dejansko stanje zadeve pravilno ugotovljeno, posledično pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

20. Enako zmotno je prepričanje toženke, ko enači zavedanje tožnikov o tveganosti posla ter dolžnost banke o predstavitvi vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev. Da je pogodbeni pogoj pregleden in pošten, bi se morala banka kot finančna organizacija zavedati, da lahko pride do prihodnjega visokega nihanja tečaja CHF in na to bi morala opozoriti tožnika. Kot je obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka tega ni storila, zato so njena vsa drugačna pritožbena polemiziranja odveč.

21. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih pravočasnih navedb, da naj bi bila tožnika na tveganje z valutno klavzulo opozorjena preko fiktivne anuitete, ko naj bi banka pri izračunu kreditne sposobnosti uporabila pribitek v višini 17,6% in visoko obrestno mero 6-8%. Čeprav sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi izrecno ne povzema dobesednih navedb toženke,8 je iz vsebine obrazložitve v tč. 52. in 53. razvidno, da je bila predmet dokazne presoje tudi izpovedba priče D. D. Ta je med drugim izpovedal, da je tožnikoma predstavil na kak način izvajajo kredite, pogoje kreditiranja, izdelal pa jima je tudi obe ponudbi, tj. tako za kredit v evrski valuti in kredit s CHF valutno klavzulo. Kreditno ponudbo oziroma kreditni predlog (B10), iz katerega naj bi po navedbah toženke izhajal fiktivni pribitek, je sodišče prve stopnje povzelo v svoj dokazni sklep in jo tako skupaj z ostalimi dokazi tudi dokazno ocenilo in nato pravilno presodilo, da toženka ni zadostila vsebini "standarda" predstavitve vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi lahko razumela resne posledice za njun finančni položaj.

22. V tej zvezi prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje presojo pojasnilne dolžnosti opravilo na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke. Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel. Merilo dobre vere je objektivno in pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo, je pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Dobra vera, v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev), ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.9

23. Ne gre torej za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma, da bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.10

24. Sodišče druge stopnje pri tem dodaja, da je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, treba upoštevati tudi razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.11 Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.12 Sodišče tako presodi, ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na, s strani banke, vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.13

25. Sodišče druge stopnje meni, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke, pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja, temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti, ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnika nista bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

26. V tej zvezi podane pritožbene navedbe o nadpovprečni razgledanosti slovenskega povprečnega potrošnika, glede na zgodovinske izkušnje v zvezi z menjavo valut in gibanjem tečajev, glede na zgoraj povedano, niso relevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

27. Toženka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s ponavljajočo pavšalno navedbo, da je zgolj podružnica tuje banke, zaradi česar dopisov Banke Slovenije iz leta 2005, 2006 in 2007 ni prejela. Po Zakonu o bančništvu in Zakonu o Banki Slovenije, je podružnica države članice EU, podvržena nadzoru Banke Slovenije, prav tako mora podružnica Banki Slovenije poročati o svojem poslovanju, za njo pa veljajo predpisi veljavni na območju RS. Ali je toženka kot podružnica dejansko prejela dopise Banke Slovenije, je vprašanje njunega notranjega razmerja in ni predmet tega postopka, obstoj teh dopisov in njihovo vsebino pa je sodišče prve stopnje presojalo zgolj skozi védenje toženke o tveganosti kreditov.

28. Toženka nadalje neutemeljeno meni, da ni bilo navedenega neravnotežja položajev zaradi klavzule o zamenljivosti (konverziji), ki je bila vsebovana v obravnavani kreditni pogodbi in je omogočala novacijo iz kreditne obveznosti, vezane na tujo valuto, v kreditno obveznost v domači valuti.

29. Od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnosti tudi zelo hudih negativnih posledicah sklenjene pogodbe, kot je bil primer v obravnavani zadevi, ni mogoče pričakovati, da bo ustrezno uporabil možnost konverzije, niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita, po tečaju na dan konverzije (v konkretni pogodbi je določeno, da se konverzija oziroma predčasno plačilo kredita opravi po tečaju na dan obračuna...) ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, ki je bilo pojasnjeno zgoraj.

30. Pri tem je tudi bistveno, da možnost ali realizacija navedene novacije, ne odreka potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi.14 Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da slovenska ureditev jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (326. člen Obligacijskega zakonika - OZ). V tej zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.15 Po pojasnjenem, zgolj zaradi možnosti konverzije, še ni odpravljena nepoštenost pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto.

31. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

32. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Mora pa prvo tožniku povrniti njegove stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo. V njem je namreč obrazloženo odgovoril na vse pritožbene navedbe toženke. Sodišče druge stopnje je prvo tožniku kot potrebne stroške priznalo (155. člen ZPP): 675,00 EUR za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT), 2% za materialne stroške (11. člen Odvetniške tarife - OT) in 22% DDV. Skupno mu je priznalo 839,97 EUR.

1 Zaradi preglednosti sodišče druge stopnje v povzetek svoje odločbe ne povzema dobesednih zahtevkov tožnikov, se pa nanje sklicuje v celoti kot so navedeni v točki II. izreka izpodbijane odločbe. 2 Gl. VSRS Sodba II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, tč. 15 in nasl. in tam navedeno sodno prakso in literaturo. 3 Izpodbijana sodba je bila izdana dne 22. 5. 2023. 4 Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Weingerl, P.: Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve. 5 SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros. 6 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor. 7 O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., navedeno delo. 8 V kolikor ne gre za navedbe odločilnega pomena, zadošča da je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati že konkludentno in ni potreben dobesedni zapis (prim. VSRS II Ips 47/2006 z dne 14. 4. 2008). 9 VSRS sodba II Ips 8/2022. 10 Ibid. 11 SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc. 12 Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve. 13 Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020. 14 SEU C-452/18, Ibercaja Banco SA. V tej povezavi o nepomembnosti možnosti konverzije za neravnotežje položajev tudi VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve. 15 VSRS sklep II Ips 7/2022.