Jedro

Ker se je toženec v postopku branil le z navedbo, da predstavlja nepremičnina njegovo izključno premoženje (kar se ni potrdilo), ugovora z dejstveno podlago v smeri trditev, da je njegov delež večji od polovice pa ni podal, sodišče v skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ni bilo dolžno izvajati dokazov v tej smeri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1 ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata parceli št. 8 in 9 k.o. H., vpisani pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici (v naravi hiša na naslovu H.) ter znaša delež strank vsake ½. Pod točko 2 je tožbo v delu, kolikor tožeča stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrglo. Pod točko 3 je odločilo o stroških, glede na pretežni uspeh tožnice v pravdi je tožencu naložilo,da ji povrne pravdne stroške.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožnice „zavrže“, podrejeno naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je tožnica ob vložitvi tožbe postavila drug zahtevek, in sicer ugotovitev, da je lastnica predmetnih nepremični do polovice, z navedbo, da gre za solastnino in je šele z vlogo tekom postopka spremenila tožbeni zahtevek, o katerem je odločeno. Toženec pa je spremembi nasprotoval, sodišče je glede na navedeno določbo 185. člena v povezavi s 184. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) napačno uporabilo, saj je kljub izrecnemu nasprotovanju toženca odločilo po spremenjeni tožbi. Tožba pa pred spremembo po mnenju pritožnika ni bila sklepčna. Iz prostorskega portala GURS izhaja, da na parceli št. 8 ne stoji nobena stavba. Posledično je napačna tudi stroškovna odločba. Ne drži tudi navedba sodišča v razlogih sodbe, da toženec domneve, da sta deleža zakonca na skupnem premoženju enaka, ni izpodbijal, saj je predlagal zaradi zavarovanja svoje koristi izvedbo določenih dokazov.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in priglasila stroške. Opozarja, da je sodišče sprejelo sklep, da se sprememba tožbe dopusti. Navedb o višjem deležu tožena stranka v postopku ni podala. Glede trditev, kaj je razvidno iz prostorskega portala GURS, pa opozarja na določbo 337. člena ZPP, ki omejuje navajanje novih dejstev in predlaganih dokazov v pritožbenem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na uradoma upoštevne postopkovne kršitve in pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo. Očitek procesne kršitve 185. člena ZPP, ki jo poda pritožnik, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje po tem, ko je toženec spremembi nasprotoval, spremembo skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP dovolilo, podalo za to razloge in tem razlogom pritožnik ne oporeka.

Glede na dejanske ugotovitve je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku in s sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje spadata dve parceli in sta deleža pravdnih strank enaka. Da gre v naravi za hišo, zgrajeno na teh nepremičninah, pa je v postopku navajal (enako tožnica) sam toženec (prva pripravljalna vloga tožene stranke pod točko 5), nasprotne trditve so tudi nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Pravno zmotne so pritožbene navedbe, da je toženec uspel oz. bi uspel izpodbiti domnevo o enakosti deležev, saj naj bi predlagal ustrezne dokaze. Toženec se je namreč v postopku branil le z navedbo, da gre za njegovo izključno premoženje, kar se ni potrdilo, ugovora z dejstveno podlago v smeri trditev, da je njegov delež večji od polovice (zakonska domneva) pa ni podal, zato sodišče tudi dokazov (povezanost trditvenega in dokaznega bremena – 7. člen ZPP) ni bilo dolžno izvajati.

Sodišče prve stopnje je tožbo, ko se zahteva izstavitev listine, zavrglo, in v razlogih pojasnilo, da šteje, da pravni interes tožeče stranke ni podan (ob takih procesnih razlogih bi moralo sodišče tožbo zavreči s sklepom – 274. člen ZPP). Zoper ta del odločbe konkretnih razlogov toženec v pritožbi ne poda, je pa toženec v postopku predlagal, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, zato mu pritožbeno sodišče pritožbenega (materialnega) interesa ni odreklo. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo. Iz navedenih razlogov je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo, saj glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške, tudi tožeča stranka trpi sama stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami ni prispevala k razrešitvi in razjasnitvi zadeve (353., 154., 155. in 165. člen ZPP).