Jedro

Pravilna je navedba nižjih sodišč, da toženec ni zatrjeval, da bi v večjem delu prispeval k nastanku skupnega premoženja, zato sta se nižji sodišči pravilno oprli na zakonsko domnevo prvega odstavka 59. člena ZZZDR, ki določa, da sta deleža enaka, če eden od zakoncev ne dokaže drugače. Tudi sicer pa bi moral toženec za višji delež vložiti nasprotno tožbo, saj gre za oblikovani zahtevek, ki ga ni mogoče uveljavljati zgolj z ugovorom.

Izrek

Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sp adata nepremičnini parc. št. 8. in 9., oboje k.o. ..., ter da znaša delež tožnice ½ in delež toženca ½, zavrglo pa je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze skupaj prihranili denarna sredstva v višini od 30.000 do 40.000 DEM, v katere sta pravdni stranki vložili tudi svoje posebno premoženje (toženec v višini 15.000 DEM), vendar so prihranjena sredstva v pretežnem delu predstavljala skupno premoženje. S skupnimi prihranki in skupnim delom sta pravdni stranki kupili sporni nepremičnini in na njiju zgradili hišo, posebno premoženje, ki ga je toženec vložil v skupne prihranke, pa je predstavljalo le manjši del skupnih sredstev, poleg tega pa je tudi tožnica prispevala svoje posebno premoženje, zato sporni nepremičnini spadata v skupno premoženje. Vložitev posebnega premoženja v skupno premoženje pa lahko vpliva na višino deležev. Na podlagi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se domneva, da sta deleža enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Tožnica je zatrjevala, da sta deleža enaka, toženec pa temu ni nasprotoval, zato se je sodišče oprlo na navedeno zakonsko domnevo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazlo žilo je, da v celoti sledi sodišču prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi toženca ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica z vlogo z 24. 6. 2010 spremenila svojo tožbo, toženec pa je spremembi tožbe nasprotoval, zato sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti in je nepravilno uporabilo prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje pa tudi ni navedlo razlogov za dopustitev spremembe tožbe. Napačna je tudi ugotovitev, da toženec ni izpodbijal zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Toženec je v svoji pripravljalni vlogi z 15. 6. 2010 predlagal tudi zaslišanje gradbenih delavcev (H. Š., S. K., M. R.), vendar jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Toženec je sporno zemljišče kupil s svojim posebnim premoženjem, in sicer z denarjem, ki ga je prejel po svojem pokojnem očetu, kar sta ob zaslišanju potrdila tudi toženčeva sestra M. R. in brat J. I. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep s odišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP) .

Sklep o stroških ni takšen sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Revizija zoper stroškovno odločitev torej ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Toženec v reviziji kljub navedbi, da jo vlaga tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne izpostavi nobene kršitve materialnega prava. Revizija je ponovitev pritožbenih razlogov, na katere pa je v celoti pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridržuje stališčem sodišča druge stopnje.

8. Toženec nasprotuje dovolitvi spremembe tožbe. Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da lahko sodišče kljub nasprotovanju toženca dovoli spremembo tožbe, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da dovoljuje spremembo tožbe, ker meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama. Revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe, toženec pa tudi ne navede, zakaj niso bili podani pogoji za dovolitev spremembe tožbe. Zgolj nasprotovanje dovolitvi spremembe tožbe ob podanem pogoju iz prvega odstavka 185. člena ZPP pa ne zadošča za zavrnitev spremembe tožbe.

9. Pravilna je tudi navedba nižjih sodišč, da toženec ni zatrjeval, da bi v večjem delu prispeval k nastanku skupnega premoženja (toženec je zgolj trdil, da je sporni nepremičnini kupil izključno s svojim posebnim premoženjem, kar se v postopku ni izkazalo za resnično; poleg tega sta pravdni stranki skupaj zgradili hišo), zato sta se nižji sodišči pravilno oprli na zakonsko domnevo prvega odstavka 59. člena ZZZDR, ki določa, da sta deleža enaka, če eden od zakoncev ne dokaže drugače. Tudi sicer pa bi moral toženec za višji delež vložiti nasprotno tožbo, saj gre za oblikovani zahtevek, ki ga ni mogoče uveljavljati zgolj z ugovorom.

Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa sme sodišče z dokazi ugotavljati zgolj dejstva, ki so bila predhodno zatrjevana, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje s strani toženca predlaganih prič, ki naj bi izpovedale o toženčevem večjem prispevku k skupnemu premoženju.

10. Z navedbami, da na sporni nepremičnini ne stoji hiša in da sta toženčeva sestra in brat izpovedala, da je toženec kupil nepremičnini izključno s svojim posebnim premoženjem, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh pa deli tudi zahteva toženca za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).