Jedro

Predlagatelj, ki utemeljuje pomembnost presoje izpostavljenega vprašanja s potrebo po poenotenju sodne prakse,mora natančno in konkretno izkazati njeno neenotnost.

Izrek

Predlog se glede 1. vprašanja zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo in sklepom ugotovilo, da je sklep posebne natečajne komisije Uradniškega sveta, št. 01300-47/2018/63 z dne 3. 4. 2019, nezakonit (I. točka izreka), tožnika napotilo na uveljavljanje odškodninskega zahtevka v pravdi (II. točka izreka) in toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka v odmerjeni višini (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi je med drugim pojasnilo, da ima izpodbijani sklep naravo upravne odločbe, ki mora biti že zaradi zagotavljanja pravice do poštenega postopka (zlasti pravice do izjave) iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic obrazložena v skladu s smiselno uporabljenim 214. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tako da ga je mogoče preizkusiti. Izpodbijani sklep take obrazložitve nima v delu, kjer je bil tožnik ocenjen kot neustrezen. Tako toženka ni navedla, na podlagi česa je ugotovila kandidatov neprimeren način komuniciranja (ali na podlagi listin ali razgovora), še zlasti, ker upoštevaje uporabljene „Standarde strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi“ komuniciranje zajema različne veščine (znanje tujih jezikov, govorne sposobnosti, veščine javnega nastopanja itd.). Prav tako ni razvidno, zakaj tožnik ni izkazal ustreznega razvijanja organizacijske klime in upravljanja kadrovskih virov. Ker je poleg tega toženka že pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa uničila posnetek tožnikovega razgovora (s tem je sledila 12. členu svojega poslovnika), se ta po presoji sodišča ni mogel ustrezno izjaviti v zvezi z razlogi svoje neustreznosti. Svojo odločitev o napotitvi tožnika na pravdo za uveljavljanje odškodnine, določene v petem odstavku 65. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), je sodišče oprlo na določbo drugega odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Toženka je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja tri vprašanja:

1. Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da ima izpodbijani sklep naravo upravnega akta, ki mora biti obrazložen v skladu z 214. členom ZUP?

2. Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da uničenje posnetka razgovora pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa ne predstavlja transparentno izvedenega postopka in je tudi v nasprotju z načelom poštenega postopka, ki izhaja iz EKČP?

3. Ali je pravilno stališče upravnega sodišča, da lahko tožnik zahtevek na povrnitev škode uveljavlja v pravdi?

4. Predlog glede prvega vprašanja ni popoln, glede ostalih vprašanj pa ni utemeljen.

5. Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1).

6. Iz navedenega izhaja merilo za dopustitev revizije, to je pomembnost odgovora na postavljeno pravno vprašanje, ki presega le pomen, ki ga ima za vlagatelja predloga, saj zasleduje cilje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Za navedeno presojo obstoja širšega (objektivnega) pomena postavljenega vprašanja pa mora stranka vložiti popoln predlog. Tako mora v njem natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367. b člena ZPP). Če teh zahtev ne izpolni, vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

7. Po navedenem mora predlagatelj, ki utemeljuje pomembnost presoje izpostavljenega vprašanja s potrebo po poenotenju sodne prakse, natančno in konkretno izkazati njeno neenotnost. Tej zahtevi v zvezi s 1. vprašanjem v predlogu ni zadoščeno. Toženka predlog za dopustitev revizije sicer utemeljuje s trditvijo, da obravnavana zadeva odstopa od siceršnje sodne prakse Vrhovnega in Upravnega sodišča, vendar tega razen navajanja številk zadev natančno in konkretno ne obrazloži. Tako ni razvidno, ali se izpostavljeni primeri sploh nanašajo na postopke posebnega javnega natečaja1 in v teh postopkih izdane upravne akte, še manj, ali so sodišča v njih obravnavala v bistvenem podobna pravna in dejanska vprašanja ter ali in kakšna stališča so zavzela v njih glede obsega potrebne obrazložitve rezultatov ocenjevanja na podlagi uporabljenih meril. 8. Poleg tega je prvo vprašanje na način, kot je zastavljeno, nejasno glede na pravni problem, ki ga predlagatelj naslavlja v obrazložitvi vprašanja. Slednji se namreč ne nanaša na to, ali mora biti izpodbijani upravni akt obrazložen v skladu z 214. členom ZUP, temveč glede na obstoječo sodno prakso problematizira obseg takšne obrazložitve.

9. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče predlog glede prvega vprašanja zavrglo. V preostalem delu (glede drugega in tretjega vprašanja) pa je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glede teh je v šestem odstavku 65. člena ZJU kot poseben tožbeni razlog celo izrecno predvideno uveljavljanje nestrinjanja neizbranega kandidata z ugotovitvijo posebne natečajne komisije, da po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj.