Jedro

V skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ je treba povračilo stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. Pri tem pa je treba pri presoji pravočasnosti upnikove priglasitve izvršilnih stroškov glede razlage subjektivnega roka (beseda „takoj“ je pravni standard) upoštevati okoliščine konkretnega primera.

V predmetni zadevi sta nižji sodišči pravilno zaključili, da upnik izvršilnih stroškov ni priglasil v zakonsko določenem subjektivnem roku in je njegova priglasitev prepozna, saj je za stroške v prvem primeru izvedel eno leto in dva meseca pred priglasitvijo, v drugem primeru pa več kot pet mesecev pred priglasitvijo. Takšna priglasitev stroškov tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni pravočasna v smislu sedmega odstavka 38. člena ZIZ. Če je višina stroškov znana že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, kot je to v konkretnem primeru (eno leto in dva meseca oziroma pet mesecev), zahteva ne more uspeti s sklicevanjem na objektivni tridesetdnevni rok po končanju postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Upnik sam krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov. Navedlo je, da je upnik nadaljnje izvršilne stroške glede na sedmi odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) prepozno priglasil. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom o izvršbi I 836/2006 z dne 21. 11. 2006, ki je postal pravnomočen dne 14. 3. 2008, dovolilo predlagano izvršbo zoper dolžnika. Upnik je nato z vlogo z dne 18. 8. 2008 zahteval odmero ob opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in je priglasil stroške poslovanja izvršitelja na podlagi Poročila in obračuna izvršitelja z dne 11. 6. 2007 po dne 4. 6. 2007 neizvedenem rubežu v znesku 161,84 EUR in na podlagi Poročila in obračuna izvršitelja z dne 10. 3. 2008 po dne 5. 3. 2008 uspešno opravljenem rubežu v znesku 477,67 EUR. Ker je upnik za nastanek in tudi višino stroškov prvega neuspešnega rubeža izvedel najkasneje dne 12. 6. 2007 in drugega uspešnega rubeža dne 12. 3. 2008, stroške izvršitelja pa je priglasil šele z vlogo z dne 18. 8. 2008, torej po poteku roka iz sedmega odstavka 38. člena ZIZ, sodišče upniku ni priznalo priglašenih stroškov izvršitelja v skupnem znesku 639,51 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka. Potrdilo je zaključek sodišča prve stopnje in navedlo, da priglasitev v enem letu in dveh mesecih (pri prvem rubežu) ter v petih mesecih (pri drugem rubežu) v obravnavani zadevi ni pravočasna in ni v skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma spremeni tako, da ugodi predlogu upnika za povrnitev nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka. Uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje pravilne uporabe sedmega odstavka 38. člena ZIZ glede pravočasnosti zahteve za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov po obračunu sodnega izvršitelja, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe višjih sodišč (in sicer, Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1593/2005, Višjega sodišča v Kopru II Ip 66/2011 in I Ip 660/2010 ter Višjega sodišča v Celju Cp 1235/2005 in I Ip 1103/2007) in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-93/03. Nižji sodišči sta nepravilno uporabili določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ. Upnik je z vlogo z dne 18. 8. 2008 priglasil nadaljnje stroške izvršiteljevega poslovanja na podlagi dveh poročil in obračunov izvršitelja (z dne 11. 6. 2007 in dne 10. 3. 2008). Sodišče prve stopnje je upnika v dopisu z dne 31. 3. 2010 obvestilo, da bo stroške odmerilo po ustavitvi izvršbe na premičnine, saj se stroški, ki so nastali z delom izvršitelja, po Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja - v nadaljevanju Pravilnik (60. in 61. člen) odmerijo šele po opravi vseh izvršilnih dejanj v posamezni zadevi. Upnik je dne 29. 12. 2011 podal umik izvršbe na premičnine. Sodišče prve stopnje je dne 6. 4. 2012 ustavilo izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin, z izpodbijanim sklepom z dne 14. 6. 2012 pa je zavrnilo upnikov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, ker naj bi upnik zamudil subjektivno rok za priglasitev stroškov po sedmem odstavku 38. člena ZIZ, saj priglasitev stroškov v petih mesecih oziroma v štirinajstih mesecih ne ustreza zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi. S tem pa nižji sodišči nista uporabili vsebinskega kriterija pri presoji pravočasnosti upnikove priglasitve, ampak sta opravili zgolj presojo poteka časa, od upnikove seznanitve s stroški do njihove priglasitve. Glede na namen zakonske določbe bi nižji sodišči morali presojati predvsem, ali je zaradi upnikovega ravnanja prišlo do nepotrebnega podaljševanja izvršilnega postopka, pri čemer je bistvena okoliščina, da so bili izvršilni stroški priglašeni do konca oprave izvršbe s posameznim izvršilnim sredstvom. V obravnavani zadevi je upnik nadaljnje izvršilne stroške priglasil med tekom premičninske izvršbe, ki je bila ustavljena šele tri leta po priglasitvi teh stroškov in je sodišče prve stopnje o teh stroških odločilo šele po izdaji sklepa o ustavitve te izvršbe. Zato upnikove priglasitve ni moč oceniti kot prepozno zgolj z navajanjem časovnega roka, ki na sam tek izvršilnega postopka ni imel nobenega vpliva.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama izvršilnega postopka. Upnik se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z njo v celoti strinja in priglaša stroške odgovora. Dolžnik pa na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. 5. Zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena revizija (10. člen ZIZ), zato je tudi dopustiti ni mogoče (četrti odstavek 367. člena ZPP), posledično pa je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena (drugi odstavek 385. člena ZPP). Prav tako so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje pravilne uporabe sedmega odstavka 38. člena ZIZ pri presoji pravočasnosti zahteve za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika po obračunu sodnega izvršitelja, glede katerega ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. 6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavani zadevi je upnikova priglasitev nadaljnjih izvršilnih stroškov. Iz spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi I 836/2006 z dne 21. 11. 2006, ki je postal pravnomočen dne 14. 3. 2008, dovolilo predlagano izvršbo zoper dolžnika. Upnik je z vlogo z dne 18. 8. 2008 (list. št. 30) priglasil stroške poslovanja izvršitelja na podlagi Poročila in obračuna izvršitelja z dne 11. 6. 2007 po dne 4. 6. 2007 neizvedenem rubežu v znesku 161,84 EUR, ki ga je upnik prejel že dne 12. 6. 2007, in na podlagi Poročila in obračuna izvršitelja z dne 10. 3. 2008 po dne 5. 3. 2008 uspešno opravljenem rubežu v znesku 477,67 EUR, ki ga je upnik prejel že dne 12. 3. 2008. Upnik je dne 29. 12. 2011 podal umik izvršbe na premičnine, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 6. 4. 2012 izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin ustavilo ter z izpodbijanim sklepom z dne 14. 6. 2012 upnikov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo.

8. V obravnavani zadevi je bistveno pravno vprašanje: ali je dne 18. 8. 2008 podana vloga o priglasitvi stroškov izvršitelja, s katerimi je bil upnik seznanjen že dne 12. 6. 2007 (štirinajst mesecev pred priglasitvijo) in dne 12. 3. 2008 (pet mesecev pred priglasitvijo), glede na sedmi odstavek 38. člena ZIZ pravočasna, ob dejstvu, da je stroške priglasil pred zaključkom izvršbe z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin, ki je bila ustavljena s sklepom z dne 6. 4. 2012. 9. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej krije upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. V skladu z določbo 293. člena ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški potrebni za izvršbo, ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali in ali so stroški postopka priglašeni pravočasno. Po sedmem odstavku 38. člena ZIZ se mora, če zakon ne določa drugače, povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

10. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče nižjih sodišč, da je treba v skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je upniku znana njihova višina (subjektivni rok), ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. ZIZ namreč rok tridesetih dni določa kot skrajni rok po kateremkoli načinu končanja izvršilnega postopka, v katerem se povračilo stroškov lahko zahteva. Objektivni rok pride torej v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pri tem pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da se upnik seznani z nastankom stroškov ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Takšno jezikovno razlago sedmega odstavka 38. člena ZIZ potrjuje zgodovinska razlaga, saj je sedanjo obvezo takojšnjega zahtevanja povrnitve stroškov z 20. 9. 2002 uvedla novela ZIZ-A, kajti prejšnja ureditev je dovoljevala vložitev zahteve za povrnitev stroškov do poplačila, torej do konca postopka.(1) Kot je pravilno navedeno v izpodbijanem sklepu, je namen pravila, da je treba stroške priglasiti takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, v zagotovitvi hitrega in zanesljivega poteka izvršilnega postopka, tako da se že med postopkom izvršbe čim prej rešijo vprašanja glede izvršilnih stroškov(2). Z istim namenom je določena tudi dolžnost sodišča, da o stroških odloči v osmih dneh od prejema zahtevka. V izvršilnem postopku se namreč o stroških postopka ne odloča samo z enim sklepom sodišča (kot v pravdnem postopku), ampak z več sklepi glede na zahteve upnika v zvezi s posameznimi stroški. Z upoštevanjem navedenega je Vrhovno sodišče prepričano, da je treba standard „ takoj „ v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče. 11. V predmetni zadevi sta nižji sodišči pravilno zaključili, da upnik povrnitve izvršilnih stroškov ni zahteval takoj, ko so nastali in je zvedel za njihovo višino, in je njegova priglasitev prepozna, saj je za oboje v prvem primeru izvedel eno leto in dva meseca pred priglasitvijo, v drugem primeru pa več kot pet mesecev pred priglasitvijo. Takšna priglasitev stroškov tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni pravočasna v smislu sedmega odstavka 38. člena ZIZ. Če je višina stroškov znana že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, kot je to v konkretnem primeru, zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti s sklicevanjem na objektivni tridesetdnevni rok po končanem postopku, ki se nanaša le na tiste primere, ko stroškov ni bilo mogoče priglasiti prej. Za samo odločitev o pravočasnosti vložitve zahteve za povrnitev stroškov pa je nerelevantno, da je izvršilno sodišče odločilo o povrnitvi stroškov šele 14. 6. 2012, saj taka kršitev osmega odstavka 38. člena ZIZ s strani sodišča ne more opravičiti predhodnega prepoznega procesnega dejanja upnika. Pravilno ravnanje upnika in sodišča, torej pravočasna takojšnja priglasitev stroškov in takojšnja odločitev sodišča o stroških, pa bi zagotavljala koncentracijo postopka in njegovo pospešitev, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo. V skladu z vsem navedenim je utemeljen zaključek, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo in da trditve zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s tem niso utemeljene.

12. Dodati je še, da je takšna razlaga določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ sprejeta tudi v večinski (sedaj ustaljeni) sodni praksi višjih sodišč (glej: sklepe sodišč druge stopnje, in sicer Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 5775/2013 z dne 20. 3. 2014 in II Ip 66/2011 z dne 28. 11. 2007, Višjega sodišča v Kopru z dne 17. 3. 2011, Višjega sodišča v Celju I Ip 254/2008 z dne 15. 10. 2008 in I Cp 177/2007 z dne 20. 12. 2007 itd.). Zadevi, na kateri se sklicuje zahteva (in sicer gre za sklepa Višjega sodišča v Celju I Ip 1103/2007 z dne 20. 3. 2008(3) in Cp 1235/2005 z dne 12. 10. 2005(4)) pri presoji subjektivnega roka res odstopata od večinske sodne prakse sodišč druge stopnje, vendar kot taki predstavljata zgolj posamično stališče (pre)široke interpretacije subjektivnega roka, ki pa je bilo s poznejšo sodno prakso ustrezno korigirano.

13. V obravnavani zadevi se zahteva za varstvo zakonitosti na razlog bistvene kršitve določbe prvega odstavka 339. člena ZPP zgolj sklicuje in ga vsebinsko ne opredeli in ne konkretizira. Takšno sklicevanje ne pomeni argumentirane in konkretizirane trditve o kršitvi določb pravdnega postopka v izpodbijanem sklepu, zato je Vrhovno sodišče ni smelo preizkusiti.

14. Uveljavljeni razlogi po povedanem niso podani, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ter 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 15. členom ZIZ.

Op. št. (1): Iz obrazložitve k 19. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ (ZIZ-A); Poročevalec DZ, št. 96 z dne 8. 12. 2001, str. 68-69: „Po veljavnem zakonu je povrnitev stroškov mogoče zahtevati do poplačila, kar se v praksi ni izkazalo za ustrezno, predvsem v primerih, ko je bila izvršba neuspešna ali ko je do poplačila prišlo prostovoljno, tako da upnik že pojmovno stroškov izvršilnih dejanj, ki so (še) tekla ni mogel zahtevati do poplačila. Zato je načeloma določeno, da je stroške potrebno priglašati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zadnjem izvršilnem dejanju, po katerem se izvršba ni nadaljevala.“ Op. št. (2): Primerjaj A. Galič, M. Jan, H. Jenull: Zakon o izvršbi in zavarovanju, Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 124 in 125. Op. št. (3): V tem sklepu je Višje sodišče v Celju zavzelo stališče, da je upnikova priglasitev izvršilnih stroškov glede na okoliščine konkretnega primera pravočasna, čeprav je bil upnik z višino stroškov seznanjen skoraj leto in pol po tem, ko je te stroške priglasil. Izvršilni postopek je namreč ves čas tekel, opravljala so se izvršilna dejanja, upnik pa je glede na dva neuspela rubeža sodišču predlagal, da z nadaljnjim rubežem premičnin počaka, nato pa, ko je dolžnik dolg odplačeval obročno, predlagal ustavitev rubeža premičnin in nadaljevanje z drugimi sredstvi izvršbe.

Op. št. (4): V tem sklepu je Višje sodišče v Celju zavzelo stališče, rok šestih mesecev ni nerazumen rok glede na konkretne okoliščine primera (izvršitelj je kontinuirano opravljal izvršilna dejanja v okviru premičninske izvršbe - dva neizvedena rubeža in en neuspešen rubež, upnica pa je za tri obračune hkrati vložila zahtevo za povrnitev stroškov).