Jedro

Upnik je zahteval povrnitev stroškov izvršitelja v enem primeru 1 leto in 2 meseca od takrat, ko so mu bili znani, v drugem primeru pa po preteku 5 mesecev. Takšen čas pa ne ustreza pravnemu standardu, določenem v sedmem odstavku 38. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov. Odločitev je oprlo na sedmi odstavek 38. člena ZIZ, ker je ugotovilo, da le-ti niso bili priglašeni pravočasno.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, smiselno pa razlaga pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, s tem pa napačne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi ponavlja dejansko stanje in sicer, da je izvršilec za opravljena dejanja izvršbe izdal dva obračuna stroškov, prvega 11. 6. 2007 in drugega 10. 3. 2008. Te nadaljnje izvršilne stroške je priglasil z vlogo z dne 18. 8. 2008, pri tem pa navaja ravnanje sodišča v konkretni izvršbi. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ in da je stroške priglasil pravočasno. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso in sicer odločbo Višjega sodišča v Celju I Ip 1103/2007. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sklep spremeni in da se mu priznajo stroški, vključno s stroški tega pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Namen določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ je v tem, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja izvršilnega postopka iz razloga, ker je upnik odlašal z vložitvijo zahteve za povrnitev stroškov. Torej je namen te določbe v načelu ekonomičnosti postopka in v smislu same izvršbe, ki se mora opraviti hitro in brez nepotrebnega odlašanja (11. člen ZIZ). Zato sedmi odstavek 38. člena ZIZ tudi določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko ti nastanejo in ko so upniku znani. Ta določba ne daje upniku v vsakem primeru pravice, da priglasi stroške še v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Ob takšni razlagi zakonodajalec ne bi določil, da je potrebno povrnitev stroškov zahtevati takoj. Besedica takoj je res pravni standard, zato je sodišče dolžno v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali je upnik takoj priglasil stroške, seveda pa ta pravni standard ne pomeni, da ima upnik pravico priglasiti stroške še 30 dni po končanem izvršilnem postopku.

Upnik je stroške priglasil z vlogo z dne 18. 8. 2008, čeprav je poročilo izvršitelja prejel 12. 6. 2007 in pa 12. 3. 2008. Ob teh dveh datumih so mu bili stroški izvršitelja znani in od takrat dalje bi jih lahko tudi zahteval. Torej je za stroške izvedel, v prvem primeru eno leto in dva meseca pred priglasitvijo, v drugem primeru pa nekaj več kot pet mesecev pred priglasitvijo. Glede na takšno dejansko stanje, ki ga upnik ne izpodbija, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je sodišče pravilno uporabilo določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ.

Upnik s pritožbo izpostavlja tek tega izvršilnega postopka in dejanja, ki so bila opravljena, vendar pa tek postopka nima vpliva na dolžnost upnika, da priglasi stroške takoj, ko so mu nastali in ko so mu bili znani. Upnik bi lahko ob primerni skrbnosti te stroške priglasil pravočasno in dovolj zgodaj, prav gotovo pa beseda takoj ne pomeni, da je priglasitev stroškov v petih mesecih in v enem letu in dveh mesecih, pravočasna.

Ne držijo upnikove pritožbene navedbe o tem, da ozko razlaganje zakonskega določila, da je potrebno izvršilne stroške priglasiti takoj ko so znani, ni v skladu z namenom izvršilnega postopka. Če bi zakonodajalec imel takšen namen kot si to razlaga upnik, potem prav gotovo ne bi navedel, da je treba stroške priglasiti takoj. Tudi ena odločitev Višjega sodišča, na katero se upnik sklicuje, ne more pomeniti takšne pravne prakse, na katero bi bilo pritožbeno sodišče vezano. Sodišče je dolžno vsak primer posebej obravnavati in v konkretnem primeru ugotavljati tako dejansko stanje kot tudi pravne posledice.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, pravilno je uporabilo določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.