Jedro

Tožnik zaradi invalidnosti ni bil več zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve in druge stopnje pa sta preverjali tudi, ali obstaja možnost, da bi tožnik kljub ugotovljenim omejitvam pri delu, še naprej lahko opravljal delo kot pomočnik vodje strežbe. Iz dejanskih ugotovitev tako sodišča prve kot druge stopnje izhaja, da tudi take možnosti ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke tožnika. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu. Ugotovilo je, da tožnik zaradi invalidnosti ni mogel več zasedati delovnega mesta pomočnika vodje strežbe, tožena stranka pa zanj ni imela drugega ustreznega delovnega mesta.

2. Sodišče druge stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik v obsežni reviziji uveljavlja vse revizijske razloge. Sklicuje se na obrazložitev razveljavitvenega sklepa v tej zadevi Pdp 931/2012. Tožena stranka ni preverila možnosti nadaljnje zaposlitve tožnika na istem delovnem mestu (pomočnika vodje strežbe) z upoštevanjem njegovih omejitev pri delu zaradi ugotovljene invalidnosti. Taka obveznost naj bi izhajala tudi iz ZZRZI in ZPIZ-1. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da bi to storila, zato je odločitev tudi v nasprotju s trditveno podlago oziroma temelji na prepozno podanih trditvah o tem. Sodišče je pri tem storilo kršitev določb pravdnega postopka 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je odločilo v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu. Ni bila ugotovljeno in obrazloženo, da delovnega procesa ne bi bilo mogoče organizirati v skladu z omejitvami tožnika. Iz izpovedi priče M. G. izhaja ravno nasprotno. Tožena stranka je tudi sama najprej zatrjevala, da tožniku ni bilo treba dvigovati težjih bremen, šele prejemu sklepa Pdp 931/2012 pa je začela zatrjevati ravno obratno. O ugovoru tožnika, da gre za nedovoljene novote v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP, se sodišče tudi ni opredelilo.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik sicer izpodbija pravnomočno sodbo v celoti, vendar niti z besedo ne omeni odločitve o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. Zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni mogoče upoštevati revizije v tistem delu (od strani 11 naprej), ko se „smiselno sklicuje na razloge v pritožbi“. O pritožbenih razlogih je odločalo in odločilo sodišče druge stopnje in se je o pritožbenih navedbah o vseh bistvenih okoliščinah, pomembnih za odločitev, tudi opredelilo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da tožnik uveljavlja predvsem nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S tem pa ne more utemeljevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za presojo odločilna dejstva, razlogi za odločitev so jasni in jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki je odločilo po opravljeni pritožbeni obravnavi. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Materialno pravna presoja sodišča temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, tožnikove trditve o zmotni uporabi materialnega prava pa temeljijo na njegovi lastni drugačni dejanski podlagi in dokazni oceni, s čimer pa v reviziji ne more uspeti. V izpodbijani sodbi ni nasprotij med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, na kakršno se opira odločitev sodišča druge stopnje (dejanska podlaga izpodbijane sodbe). To izhaja iz prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga so neupoštevne vse tiste obsežne revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje, tudi v obliki procesnih kršitev pravil dokaznega bremena iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali pa dejanskim zaključkom celo izrecno nasprotujejo

9. Iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku na glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugoditev njenih navedb, in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj so dodatne navedbe omogočene strankam tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Podobno velja tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča (drugi odstavek 362. člena ZPP). Ti dve določbi sta v prvi vrsti namenjeni pospešitvi postopka, sicer pa pomenita občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku in negativno vplivata tudi na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. V luči teh načel je potrebno razlagati tudi pojem krivde stranke, ki na poznejših narokih oziroma na prvem naroku po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze.

10. Stranki ne bo mogoče očitati krivde, če za določena dejstva ali dokaze na prvem naroku še ni vedela, čeprav so tedaj že obstajali. O nekrivdnem ravnanju stranke pa lahko govorimo tudi v nekaterih primerih, ko določenih dejstev na prvem naroku ne navede, čeprav je zanje že vedela. Gre za primere, ko določena dejstva oziroma dokazi glede na trditveno podlago tožbe oziroma materialno procesno vodstvo sodišča niso pomembni, kasneje pa se izkaže drugače. Lahko gre tudi za primer, ko šele pritožbeno sodišče opozori na druge pravne vidike spora. Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da bi z zagotavljanjem dela tožniku na istem delovnem mestu ob upoštevanju omejitev, ravnala v nasprotju z odločbo ZPIZ-a. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku tako stališče tožene stranke sprejelo, sodišče druge stopnje pa je v tem delu odločitev razveljavilo in naložilo sodišču prve stopnje da v novem postopku na podlagi ponovljenega oziroma dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odloči: ob upoštevanju trditev in dokaznih predlogov obeh strank. Sodišče prve stopnje je v tej smeri dopolnilo dokazni postopek in tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je po opravljeni javni obravnavi tokrat pritožbo tožnika zavrnilo. Zato ni mogoče govoriti o kršitvi določbe prvega odstavka 286. člena ZPP in kršitvi pravil o dokaznem bremenu.

11. Za odločitev bistvene dejanske okoliščine povsem jasno navaja izpodbijana sodba v točki 17 obrazložitve. Iz celote po nepotrebnem ponavljajočih se navedb v reviziji je mogoče povzeti, da tožnik pravzaprav uveljavlja le eno: tožena stranka bi mu lahko zagotovila opravljanje dela na istem delovnem mestu z upoštevanjem omejitev zaradi invalidnosti.

12. Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu pomočnika vodje strežbe. Z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13. 7. 2009 je bi razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Gre za pravico, ki se zavarovancu s III. kategorijo invalidnosti prizna tudi v primerih, ko sicer še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (tretja alineja prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1). To že v izhodišču pomeni, da tožnik zaradi invalidnosti ni bil več zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

13. Tožena stranka je za tožnika iskala možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Take možnosti ni našla, kar je nenazadnje potrdila tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (102. in 103. člen ZPIZ-1, priloga A48). V tem delu tožnik pravnomočne sodbe ne izpodbija, saj o tem nima v reviziji nobenih navedb oziroma utemeljitve.

14. Na eni strani imamo tako ugotovitev ne samo delodajalca, temveč tudi pristojnih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da tožnik ni več zmožen opravljati dela na delovnem mestu pomočnika vodje strežbe: pod pogoji oziroma na način, kot naj bi se to delo opravljalo. Na drugi strani imamo ugotovitev, da tožena stranka tožniku drugega ustreznega sistemiziranega in prostega delovnega mesta ni mogla zagotoviti. Kar pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 88. člena ZDR: nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

15. Sodišče prve in druge stopnje pa sta preverjali tudi, ali obstaja možnost, da bi tožnik kljub ugotovljenim omejitvam pri delu, še naprej lahko opravljal delo kot pomočnik vodje strežbe. To bi na nek način sicer pomenilo opredelitev novega delovnega mesta vsaj glede opisa dela. Dejansko bi se morala črtati vsa tista dela - praktično dela natakarja oziroma strežbe - ki jih tožnik zaradi zdravstvenih omejitev ni sposoben opravljati. Iz dejanskih ugotovitev tako sodišča prve kot druge stopnje izhaja, da tudi take možnosti ni bilo. Delo natakarja oziroma opravljanje natakarskih del predstavlja pomemben del zadolžitev pomočnika vodje strežbe in njegovega dela ni mogoče prilagoditi tako, da natakarskih del ne bi opravljal. 16. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.