Jedro

Pritožbeni organ je pravilno štel, da je bila vloga za izdajo soglasja vložena, ko je bila poslana priporočeno po pošti. Morebitno plačilo upravne takse namreč ne pomeni vložitve vloge.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo soglasja za projektne rešitve po predloženem izvlečku projektne dokumentacije PGD za počitniške hiše na v izreku navedenih parcelnih številkah. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 29. 10. 2010 zaprosila za izdajo soglasja za projektne rešitve, izdelane na izdane projektne pogoje št. 35102-63/2010-2 z dne 21. 10. 2010 in da je v 1. točki teh pogojev navedeno, da je Občinski svet Občine Postojna 19. 10. 2010 sprejel nov Občinski prostorski načrt Občine Postojna, ki lahko izključuje dane projektne pogoje in da je zato treba pred izdelavo projektov pri občinski službi za urbanizem in prostor preveriti urbanistične pogoje. Ker je v 15. točki navedenih pogojev določeno, da imajo projektni pogoji veljavnost do uveljavitve Občinskega prostorskega načrta Občine Postojna ali drugega prostorskega izvedbenega akta, ki velja na območju izdaje projektnih pogojev, po poteku roka pa si mora investitor pridobiti nove projektne pogoje, in ker je navedeni občinski prostorski načrt (Uradni list RS, št. 84/10) stopil v veljavo 28. 10. 2010, je upravni organ vlogo tožeče stranke zavrnil. O pritožbi tožene stranke je najprej odločal prvostopenjski upravni organ z odločbo z dne 27. 12. 2010, ki jo je župan z odločbo z dne 21. 2. 2011 odpravil (1. točka izreka), tožnikovo pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi vloge za izdajo soglasja na projektne rešitve pa zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi je pojasnil, da občinski upravni organ presoja zgolj skladnost projektne rešitve z veljavnimi projektnimi pogoji, ki pa v času odločanja o vlogi za izdajo soglasja niso več obstajali. Zavrnil je pritožbene navedbe o preuranjenosti odločitve in sklicevanje tožeče stranke na nepopolnost svoje vloge. Ker je bil nov občinski prostorski načrt uveljavljen 28. 10. 2010, je bil po mnenju pritožbenega organa od tega dne dalje občinski upravni organ dolžan vlogo tožeče stranke (vložene priporočeno po pošti 28. 10. 2010) presojati skladno z novim veljavnim prostorskim aktom. Stališče tožeče stranke, da je bila vloga vložena še v času, ko so veljali drugi projektni pogoji, pa po mnenju pritožbenega organa ni razumljivo.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je vlogo za izdajo soglasja za projektne rešitve vložila še v času, ko so veljali drugi projektni pogoji (dne 27. 10. 2010, kar naj bi bilo razvidno iz priloženega dokazila o plačilu upravne takse za vlogo), medtem, ko je nov občinski prostorski načrt stopil v veljavo 28. 10. 2010. Navaja, da retroaktivna uporaba predpisov ni dopustna in da bi jo moral upravni organ pozvati na dopolnitev oziroma popravo vloge, oziroma če je štel, da je vloga popolna, odločiti na podlagi predpisov, ki so veljali v času njene vložitve. Navaja, da mora po 1. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) pristojni organ preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Določbe 50.a člena ZGO-1 po mnenju tožeče stranke soglasodajalcu ne dajejo podlage, da bi na kakršen koli način presojal skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. Pristojni organ pa je upravna enota in ne organi tožene stranke. Sodišču predlaga, naj odpravi tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zoper odločbo župana o zavrnitvi pritožbe zavrže, ker ta odločba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožeča stranka naj tudi ne bi imela pravnega interesa za odpravo odločbe župana, zlasti ne za odpravo 1. točke izreka, s katero je župan odpravil odločbo občinskega organa prve stopnje. Kolikor pa tožeča stranka izpodbija prvostopenjsko odločbo, je po mnenju tožene stranke tožba neutemeljena. Nasprotuje trditvi tožeče stranke, da je vlogo za izdajo soglasja vložila 27. 10. 2011, saj je iz prejete pošiljke razvidno, da je to vlogo oddala 28. 10. 2010 priporočeno na pošto. Meni, da se dan plačila upravne takse ne šteje kot dan vložitve vloge. Z drugimi navedbami pojasnjuje, da projektni pogoji z dne 21. 10. 2010 v času vložitve vloge in v času odločanja o vlogi niso več veljali in da zato tožena stranka kot soglasodajalec ni mogla izdati soglasja, da so projektne rešitve ustrezne glede na projektne pogoje. Navaja še, da je bila vloga razumljiva in formalno popolna, zato je moral organ zahtevek, ki je neutemeljen, zavrniti.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta in lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP) tudi za odločitev, ki je kot pritožbeni organ ni odpravil ali spremenil. Sodišče tako v obravnavani zadevi ugotavlja, da tožeča stranka z navedbami, s katerimi utemeljuje tožbo, po vsebini ne izpodbija odločitve pritožbenega organa o odpravi odločbe občinskega upravnega organa prve stopnje z dne 29. 12. 2010. Predlaga sicer, naj sodišče odpravi tako odločbo prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa, vendar sodišče v obravnavani zadevi šteje, da tožeča stranka izpodbija le odločitev o zavrnitvi vloge za izdajo soglasja k projektnim rešitvam, o tem pa je odločil občinski upravni organ prve stopnje. Zato sodišče ni upoštevalo predloga tožene stranke, naj tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo organa druge stopnje, zavrže. Tožbeni ugovori pa so neutemeljeni že zato, ker ne drži trditev tožeče stranke, da je vlogo za izdajo soglasja vložila pred uveljavitvijo novega občinskega prostorskega akta. Prvostopenjski upravni organ je sicer napačno kot dan strankine vloge navedel dan, ko je organ vlogo prejel, tj. 29. 10. 2010. Že pritožbeni organ pa je pravilno štel, da je bila vloga vložena 28. 10. 2010, saj je bila ta dan vloga za izdajo soglasja vložena priporočeno po pošti. Glede na podatke, odtisnjene na pisemski ovojnici, ki je priložena dokumentaciji tožeče stranke, tudi sodišče nima razloga za dvom v ugotovitev pritožbenega organa, da je bila vloga oddana priporočeno na pošto 28. 10. 2010. Tej ugotovitvi niti tožeča stranka ne nasprotuje, vložitev vloge en dan prej namreč utemeljuje s plačilom upravne takse. Morebitno plačilo upravne takse pa ne pomeni vložitve vloge. Plačila upravne takse ZUP ne predvideva niti kot okoliščine, ki bi bila odločilna pri ugotavljanju, kdaj je bila vloga vložena. V skladu z drugim odstavkom 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in naslednji – v nadaljevanju ZUP) se za dan, ko je organ prejel vlogo, ki je bila poslana priporočeno po pošti, šteje dan oddaje na pošto.

Glede na navedeno, je stališče tožeče stranke, da je vlogo vložila pred uveljavitvijo novega občinskega prostorskega akta, zmotno, in so torej neutemeljeni tudi vsi nadaljnji tožbeni ugovori, ki temeljijo na tem zmotnem prepričanju.

Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih je tožeča stranka uveljavljala (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno določbo tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.