Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident mora najprej konkretno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, šele nato je mogoča presoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja. V tem primeru mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže oziroma zavrne.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Slovenskega filmskega sklada, javne agencije Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija), št. IS 599/14 z dne 18. 3. 2014, s katerim je bila (zaradi neizpolnjevanja pogojev) zavržena vloga prijavitelja (revidenta v tem upravnem sporu), prispela na redni letni javni razpis za sofinanciranje realizacije slovenskih kratkometražnih, srednjemetražnih ali celovečernih filmskih projektov (v nadaljevanju Redni letni javni razpis) za projekt z naslovom „...“ (1. točka izreka sklepa), odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (2. točka izreka sklepa), in ugotovljeno, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka sklepa). Tožena stranka je pritožbo z odločbo, št. 6153-17/2014/6 z dne 14. 7. 2014, zavrnila kot neutemeljeno.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je skladno z Ustavo RS (glej npr.: odločbe Ustavnega sodišča RS Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009).

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

9. Revident najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odstopilo od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 273/2013, in se nanaša na kršitev načela kontradiktornosti. Če pa bi Vrhovno sodišče kljub temu menilo, da revizija ni dovoljena zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v prej citirani zadevi, pa „podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče dovoli revizijo glede pomembnega pravnega vprašanja, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje še ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, in sicer, ali pomeni ravnanje senata sodišča, ko ne razpiše glavne obravnave, istočasno pa eni od strank ne določi roka za odgovor na navedbe nasprotne stranke, zaradi česar ta nanje poda odgovor, potem ko je sodba že izdana, a tej stranki še nevročena, kršitev načela kontradiktornosti postopka in poštenega sojenja“.

10. Revident mora najprej korektno (na način iz 7. in 8. točke obrazložitve tega sklepa) izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, šele nato je mogoča presoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja. V tem primeru mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (tako Vrhovno sodišče v zadevah X Ips 107/2012 z dne 11. 7. 2012, X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012).

11. Ker je vsebina tega upravnega spora presoja, ali je bila revidentova vloga na Redni letni javni razpis pravilno zavržena, ker ni izpolnjeval vseh pogojev, določenih v Zakonu o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije, Pravilniku o izvedbi postopka izbire projektov, pogojih in merilih za izbor projektov ter postopku sklepanja pogodb, vsebine pogodb in načinu nadzora nad izvajanjem pogodb Slovenskega filmskega centra, javne agencije Republike Slovenije in Rednem letnem javnem razpisu, saj naj ne bi izkazal, da je imel ob prijavi na javni razpis poravnane vse zapadle pogodbene obveznosti do Agencije, revident s postavljenim vprašanjem, ki bi bilo splošno gledano sicer lahko pomembno, a le v primeru, če ne bi bile spoštovane jasne določbe ZUS-1, ki se nanašajo na glavno obravnavo (51. člen in 59. člen ZUS-1), kar pa ni primer v obravnavani zadevi, ni pravilno izpostavil pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v zadevi. Zato tudi ne more uspeti z zatrjevanim odstopom od stališča v zadevi X Ips 273/2013, pri čemer niti ni opravil primerjave dejanskega in pravnega stanja obeh zadev. Glede na vse navedeno revident ni izkazal obstoja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).