Jedro

Zaradi lokacije postavitve, ki za postavitev objektov zahteva pridobitev soglasja direkcije, bi tožnica morala to soglasje pridobiti, kar ni storila. Izdani soglasji občine pa tega soglasja (soglasja navedene direkcije) ne moreta nadomestiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavezancu, družbi A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, naložil odstranitev šestih objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so postavljeni v območju državne ceste ..., odsek ... desno od km 6,030 do km 6,070 desno v smeri stacionaže v naselju ... na zemljišču, parc. št. 1721/8, k. o. ..., v odmiku od 2,85 m do 5,55 m skrajnega roba zunanje prometne površine (pločnika), brez soglasja upravljalca ceste, t. j. Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je določil rok za izvedbo tega ukrepa, ki je najkasneje 30 dni od vročitve te odločbe, v točki 3 izreka pa zavezanki naložil, da mora prvostopenjski upravni organ obvestiti o izvršitvi navedenega ukrepa v roku treh dni po preteku roka iz prejšnje točke odločbe. V nadaljnjih točkah izreka izpodbijane odločbe je določeno, da stroški postopka niso nastali (točka 4 izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 5 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektorica za ceste prvostopenjskega upravnega organa opravila inšpekcijski nadzor nad izvajanjem predpisanih pogojev za postavljanje objektov in naprav za obveščanje in oglaševanje v območju državnih cest, pri čemer je ugotovila postavitev predmetnih objektov na navedeni lokaciji. Ti objekti stojijo na zemljišču s parc. št. 1721/8, k. o. ..., lokacija postavitve pa predstavlja območje vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije in opreme, kot to določa drugi odstavek 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Po ugotovitvah inšpekcijskega pregleda je Mestna občina Celje sicer izdala soglasje za postavitev dveh panojev z dne 30. 6. 2011, Direkcija Republike Slovenije za ceste pa soglasje z dne 29. 8. 2001 za postavitev „jumbo panoja“ v odmiku 5,00 m od roba pločnika, katerega veljavnost je potekla. Tožeča stranka je bila seznanjena z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa in je na le-te podala pripombe, do katerih se je prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi opredelil. Pojasnil je, da soglasje Mestne občine Celje z dne 30. 6. 2011 ureja postavitev objektov ob občinskih cestah, ne nanaša pa se na postavitev objektov ob državni cesti, kot jih je določal takrat veljavni Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Ker tega soglasja ni mogoče enačiti s soglasjem, izdanim po 68. členu ZJC, je prvostopenjski upravni organ zaključil, da tožeča stranka ni pridobila soglasja za postavitev objektov za oglaševanje v času veljavnosti starega zakona, t. j. ZJC, soglasja pa ni pridobila niti po novem zakonu, t. j. Zakonu o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Ker so torej navedeni objekti postavljeni brez soglasja Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, je prvostopenjski upravni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožeča stranka je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (prvi odstavek izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (drugi odstavek izreka). Pritožbeni organ se sklicuje na razloge, ki jih je navedel že prvostopenjski upravni organ, pri tem pa dodatno navaja, da je tožeča stranka sporne objekte postavila tudi v nasprotju s 56. členom Pravilnika o projektiranju cest, ker jih je postavila v območju manj kot 100 m pred križiščem oziroma 50 m za križiščem. Ker so objekti postavljeni v nasprotju z navedenim členom tega pravilnika, ki je veljal tudi v času izdaje soglasij Mestne občine Celje in se uporablja tudi po uveljavitvi ZCes-1, so postavljeni nezakonito že iz tega razloga. Morebitno nepoznavanje predpisov organa, ki izdaja soglasje, ne more vplivati na zakonitost postavljenega objekta oziroma njegovo skladnost z veljavnimi predpisi. Nenazadnje izdana soglasja tudi ne morejo veljati v nedogled, še posebej, če so objekti postavljeni v nasprotju s predpisi, ki zagotavljajo varnost prometa. Glede soglasij Mestne občine Celje drugostopenjski upravni organ navaja, da je bilo soglasje z dne 21. 6. 2010 izdano za postavitev sedmih panojev, vendar to soglasje ne velja za postavljanje objektov ob državnih cestah. Drugo soglasje, t. j. z dne 30. 6. 2011, pa se ne nanaša na postavitev objektov, ki so predmet inšpekcijskega postopka. Za veljavnost navedenih soglasij je pomembna tudi navedba občine, da sta bili soglasji izdani pod pogojem, da stranka pridobi tudi dovoljenje za oglaševanje v Mestni občini Celje, kar pa ni pridobila. Prav tako soglasje iz leta 2010 zahteva, da se pridobi dovoljenje lastnika parcele, ki je Republika Slovenija, česar tožeča stranka ni storila. To soglasje je zato neveljavno tudi iz tega razloga.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tožeča stranka zatrjuje, da Mestna občina Celje po pozivu prvostopenjskega upravnega organa temu ni izkazala vseh soglasij, ki jih je izdala tožeči stranki (samo soglasje z dne 30. 6. 2011, ne pa tudi soglasja z dne 21. 6. 2010), iz česar izhaja velika verjetnost, da v odgovorih družbe DARS d.d. in Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, na katera je prvostopenjski upravni organ naslovil poizvedbe o izdanih soglasjih, obstajajo druge pomanjkljivosti oziroma informacije, ki so imele ključen pomen za izdajo izpodbijane odločbe. Poleg tega tožeča stranka navedenih odgovorov družbe DARS d.d. in Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo ter Mestne občine Celje ni prejela in se do njih ni mogla opredeliti, na te dopise pa sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ oprla svoje odločitve. S tem je bila povzročena bistvena kršitev določb upravnega postopka in načela kontradiktornosti.

6. Tožeča stranka oporeka ugotovitvam prvostopenjskega upravnega organa, ki se nanašajo na soglasji Mestne občine Celje z dne 21. 6. 2010 in 30. 6. 2011. Po tožbenem stališču je napačno naziranje tožene stranke, da je soglasje z dne 30. 6. 2011 izdano le za občinske ceste. Navedeni soglasji je treba po tožbenem stališču gledati celovito in predvsem vsebinsko. Tožeča stranka vseskozi opozarja, da so sporni objekti dejansko postavljeni ob občinski cesti, na to trditev pa je drugostopenjski upravni organ neutemeljeno in neobrazloženo odgovoril, da takšna trditev ne zdrži presoje. Pritožbeni organ se torej do navedb tožeče stranke ni opredelil oziroma je njegova utemeljitev izrazito pomanjkljiva, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Na podlagi drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora namreč organ v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe.

7. Nadaljnji tožbeni ugovor je v napačno uporabljeni pravni podlagi, t. j. Pravilnika o projektiranju cest, na katerega se v svoji odločbi sklicuje drugostopenjski upravni organ. Sklicevanje na navedeni pravilnik je po tožbenem zatrjevanju neutemeljeno, ker je ta pravilnik prenehal veljati z dnem uveljavitve ZCes-1, t. j. 1. 4. 2011. ZCes-1 v 125. členu določa, da z dnem uveljavitve ZCes-1 preneha veljati tudi ta pravilnik, ki pa se do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona uporablja še naprej, v kolikor ni v nasprotju z ZCes-1. Tožeča stranka zatrjuje, da je navedeni pravilnik v nasprotju s tretjim in petim odstavkom ZCes-1, ker omejuje možnost postavljanja objektov obveščanja in oglaševanja, kot jo določa ZCes-1. Po tožbenem stališču je navedeni pravilnik v nasprotju z ZCes-1, ker v 56. členu določa odmik konstrukcije in objekta za obveščanje ali oglaševanje od vozišča in križišča, iz 78. člena ZCes-1 pa izhaja, da postavljanje teh objektov znotraj naselij ni omejeno. Tako pravilnik neutemeljeno oži določbe ZCes-1, kar podzakonski akt, ki je hierarhično nižji zakonu in mora biti v skladu z zakonom, ne more in ne sme.

8. Zakonske podlage za izdajo podzakonskega predpisa za urejanje področja obveščanja in oglaševanja ob državnih – javnih cestah ni bilo, tako da se tega področja s pravilnikom sploh ne da urejati. Poleg tega objekte za oglaševanje opredeljujeta Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) ter Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost in Uredba o spremembah in dopolnitvah te uredbe, zato jih s podzakonskimi predpisi ni moč opredeliti kot elemente prometne signalizacije in opreme cest, ki so sicer definirani v 56. členu pravilnika.

9. Tožeča stranka še navaja, da je drugostopenjski upravni organ v zvezi s pojasnjevanjem določb navedenega pravilnika navedel tudi, da slednji „dokazano odvračajo pozornost voznikov in s tem zmanjšujejo varnost prometa na cesti oziroma zvišujejo možnost nesreče“. Pri tem drugostopenjski upravni organ ni navedel nobene dodatne obrazložitve, niti ni predložil dokazov, na katere naj bi se opiralo navedeno dokazano dejstvo. Zaradi tega ima akt tako hude pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti.

10. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo pritožbenega organa, odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala, je pa navedla, da posebej na tožbo ne bo odgovarjala, ker je vse argumente za izpodbijano odločitev navedla v obeh odločbah.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

14. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da odstrani šest objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so postavljeni ob predmetni državni cesti v Celju. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, v skladu s katero inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. Drugostopenjski upravni organ je dopolnil prvostopenjsko odločbo z navedbo, da je tožeča stranka sporne objekte postavila tudi v nasprotju s 56. členom Pravilnika o projektiranju cest, ker jih je postavila v območju manj kot 100 m pred križiščem oziroma 50 m za križiščem.

15. Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

16. Po zatrjevanju tožeče stranke so bili predmetni objekti postavljeni v skladu z izdanimi soglasji Mestne občine Celje. Pogoje za postavitev teh objektov ureja ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011, pred tem pa je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC, in sicer v 68. členu. Po presoji sodišča je inšpekcijski organ pravilno postopal (tudi) po določbah sedaj veljavnega ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporne objekte morala pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1. 17. Sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno dejstvo, da ne obstoji veljavno soglasje navedene direkcije za postavitev predmetnih objektov, prav tako ni sporno, da so predmetni objekti postavljeni ob državni cesti. Tožeča stranka bi torej po presoji sodišča zaradi lokacije postavitve, ki za postavitev teh objektov zahteva pridobitev soglasja direkcije (kot to določa zgoraj navedeni peti odstavek 78. člena ZCes-1), morala to soglasje pridobiti, kar ni storila. Izdani soglasji občine pa tega soglasja (soglasja navedene direkcije) ne moreta nadomestiti. Poleg tega sodišče pripominja, da tudi iz vsebine soglasij občine (od katerih se soglasje z dne 30. 6. 2011 sploh ne nanaša na predmetno zadevo, glede na povedano pa soglasji v obravnavani zadevi nista relevantni) izhaja, da se nanašata na občinske ceste, v predmetni zadevi pa gre za postavitev objektov za oglaševanje ob državni cesti.

18. Iz navedenega razloga sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevanje tožeče stranke, da so sporni objekti postavljeni s soglasjem Mestne občine Celje, in tudi tožbene ugovore, ki so povezani z izdajo tega soglasja (potreba po celoviti in vsebinski presoji obeh izdanih soglasij). Prav tako sodišče kot nerelevantno ocenjuje tožbeno navedbo, da so sporni objekti postavljeni ob občinski Mariborski cesti, ker je sama tožeča stranka v upravnem postopku navedla, da so postavljeni ob navedeni državni cesti, za občinsko cesto pa zatrjevala, da je vzporedna tej cesti. Vse te bistvene okoliščine sta prvostopenjski in pritožbeni upravni organ v izdanih odločbah ustrezno pojasnila, zato ne držijo tožbene navedbe, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu pomanjkljiva.

19. Sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, vključno s tožbeno zatrjevano kršitvijo načela zaslišanja stranke, določenega v 9. členu ZUP. V skladu s prvim odstavkom tega člena je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Prvostopenjski upravni organ je tožečo stranko z dopisom z dne 27. 2. 2017 obvestil o bistvenih ugotovljenih dejstvih, ki jih je po vsebini tudi opisal. Tako ne pomeni kršitve načela zaslišanja stranke tožbeno zatrjevana okoliščina, da prvostopenjski upravni organ tožeči stranki ni posredoval listin, iz katerih so izvirala ta dejstva, vsebinsko opisana v pozivu za izjasnitev, na katerega se je tožeča stranka tudi odzvala. Nenazadnje pa imajo stranke v upravnih postopkih pravico do vpogleda v spis, kot to določa prvi odstavek 82. člena ZUP. Navedbo tožeče stranke o veliki verjetnosti pomanjkljivosti v odgovorih družbe DARS d.d. in Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo glede na tožbeno zatrjevano neizkazanost vseh soglasij Mestne občine Celje, pa sodišče ocenjuje kot povsem pavšalno, brez vsakršnih konkretnih dokazov, zaradi česar ji ni mogoče slediti.

20. Sodišče se ne opredeljuje do tožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano nepravilno uporabo Pravilnika o projektiranju cest, ki ga je kot dodatni argument za pravilnost odločitve prvostopenjskega upravnega organa uporabil pritožbeni organ, ker predstavlja zadostno podlago za izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa že zgoraj navedeni razlog, ki je ustrezno obrazložen v izpodbijani odločbi.

21. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilno opravljenem postopku, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožečo in toženo stranko ni sporno, dokazi pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Poleg tega glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.