Jedro

Tožena stranka dejstva, da je tožnik mladoletnik, ni povezala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Upravno sodišče lahko prevzame razlago Vrhovnega sodišča, da gre za „en postopek“ oziroma za enoten postopek, in da je „z ZMZ predpisan tudi vrstni red presojanja izpolnjevanja pogoja za eno oziroma drugo obliko zaščite.“ Vendar pa „enoten postopek“ z vidika prava EU ne pomeni, da mora Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo, četudi tožnik ne izpodbija pozitivne odločitve o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito, in da ne sme zadeve vrniti toženi stranki v ponovno odločanje samo glede zavrnitve statusa begunca.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-464/2015/13 (1312-12) z dne 9. 2. 2016 odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za status begunca in se zadeva v tem delu vrne toženi strani v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite in odločila, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31. 12. 2019, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa. V odločbi je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ne izpolnjuje pa pogojev za priznanje statusa begunca.

2. Tožnik trdi, da je A.A., rojen ... 12. 2001, državljan Islamske republike Afganistan in je Islamsko republiko Iran zapustil pred približno enim mesecem. Tožnik ni priložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, sprva je spreminjal podatke glede datuma rojstva, nato pa je tožena stranka po tem, ko je tožnik poklical starše, ki sta povedala, da je star 14 let, upoštevala tudi izgled tožnika ter v dvomu in do dokaza o nasprotnem sprejela, da je tožnik rojen ... 2001. Tožnik je povedal, da sta njegova starša zbežala iz Afganistana tako zaradi vojne kot tudi zaradi preganjanja zaradi svoje narodnosti (Hazara) s strani Talibanov, ki posiljujejo in ubijajo nedolžne ljudi. V Iranu kot državljan Afganistana ne more dobiti nobenih uradnih dokumentov, saj državljani Afganistana v Iranu niso zaželeni, in zaradi tega tudi ne more obiskovati šole. V primeru, da bi jih ujela iranska policija brez dokumentov, se jim lahko zgodi dvoje, in sicer jih lahko iz Irana deportirajo nazaj v Afganistan, kjer bi bili v nevarnosti zaradi Talibanov, poleg tega pa so v Afganistanu nezaželeni tako zaradi svoje hazarske pripadnosti, kot tudi zaradi ilegalnega odhoda iz države, ker jih sedaj tretirajo kot izdajalce, po drugi strani, pa je v Iranu lahko vpoklican v vojsko, ker njihov režim zbira vojake tako, da prisili državljane Afganistana, ki v Iranu bivajo ilegalno in dopolnijo 18 let, da se borijo v Siriji. Prav zaradi strahu pred „vpoklicem“ je tožnikov oče tožnika poslal v Evropo.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da s tem, ko tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da mu je v Iranu težko, ker je Afganistanec, saj mu iranske oblasti ne dovolijo izobraževanja, ob tem pa živijo v nenehnem strahu, da jih bodo vrnili v Afganistan, uveljavlja preganjanje v državi, ki ni država njegovega državljanstva. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je izvorna država tožnika Afganistan, kljub temu, da je celotno svoje življenje živel v Iranu, kamor se je preselila njegova družina takoj po njegovem rojstvu. V zvezi s preganjanjem zaradi hazarske narodnosti v Afganistanu je tožena stranka zaključila, da to ne predstavlja ovire za tožnikovo preselitev v Kabul, kamor bi prišel z letalom. V Kabulu je namreč zastopanih več etničnih skupin, pri čemer nobena ne prevladuje, ob tem pa obstajajo predeli, kjer skoraj izključno živi hazarsko prebivalstvo, vendar je v teh delih problematičen dostop do vode in elektrike, v Dasht-i Barchi pa imajo Hazari razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva. Poleg tega iz pridobljenih informacij izhaja, da Hazari trenutno niso podvrženi nobenemu večjemu tveganju za nasilje kot ostale etnične skupine v Afganistanu. Tožena stranka je preverila tudi tožnikove trditve, da naj bi Talibani pripadnikom Hazarov na kruti način sekali glave in počeli druga grozodejstva, pri čemer je ugotovila, da so varnostne razmere v Kabulu relativno dobre in stabilne, čeprav tudi tam občasno prihaja do večjih ali manjših incidentov, pri katerih pa ne gre za nediskriminatorno nasilje nad civilisti, ampak so tarče politiki, vladni uradniki in vojaški konvoji, vendar občasno pa vseeno prihaja do žrtev med običajnimi civilisti, ki niso bili tarče napadov. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

4. Tožena stranka je ugotovila, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez podpore staršev (saj v Kabulu nima ne sorodnikov in ne prijateljev, zato ne more računati na nobeno podporo), ob morebitni vrnitvi v izvorno državo v mesto Kabul ali v kakšen drug kraj, do katerega bi lahko varno prišel, izpostavljen tako težavam pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb (prenočišče in hrana) kot tudi, da bi bil lahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih in nevarnih razmerah ipd. Iz pridobljenih informacij tožene stranke izhaja, da država, navkljub pozitivnim poskusom in določenemu napredku v smeri boljšega varovanja pravic otrok, tožnika v tem trenutku pred takimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščiti. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da bi bil tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), zato mu je podelila status subsidiarne zaščite.

5. Tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi le v delu, kjer tožniku ni bil priznan status begunca ter v celoti sprejema izpodbijano odločbo v delu, kjer je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita. V tožbi in pripravljalni vlogi tožnik uveljavlja tožbene ugovore kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da se odločbe na določenih mestih ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se presojajo v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje statusa begunca. Meni, da tožena stranka ni prepoznala njegovih trditev kot dejanje preganjanja zaradi rase ali etnične pripadnosti oziroma veroizpovedi, zato njegove prošnje sploh ni obravnavala v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZMZ v zvezi z 27. členom ZMZ. Tožena stranka ni v celoti raziskala, da je bil tožnik prav zaradi svoje etnične pripadnost prisiljen zapustiti svojo državo že kot otrok, skupaj s svojimi starši. Poleg tega pa tudi ni razčiščeno dejansko stanje glede tega, ali je Afganistan sposoben zaščiti hazarsko etnično manjšino. Nadalje tožnik meni, da je tožena stranka v celoti zanemarila njegove osebne okoliščine, najpomembneje to, da v Afganistanu ni nikoli zares živel in tako ne pozna dejanske situacije in izzivov, ki jih lahko zanj predstavlja vrnitev v izvorno državo – okolje je zanj tako v celoti nepoznano in nevarno. Dodatno pa bi tožena stranka morala tudi upoštevati navedbe v zvezi s preganjanjem, ki jih je podal njegov bratranec Ehsan Nabidaze, saj je to pomembno tako za popolno ugotovitev dejanskega stanja kot za pravilno uporabo temeljnega načela največje otrokove koristi, ki ga predvideva 16. člen ZMZ. Tožnik je vse svoje tožbene novote opravičil s tem, da teh trditev ni podal prej, ker ni imel možnosti, da bi govoril s starši, hkrati pa se ni zavedal, da je to tako pomembno.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca z dne 11. 12. 2015 ter mu priznala status subsidiarne zaščite. Slednjemu tožnik ne nasprotuje, zato se sodišče ne spušča v razloge, ki so toženo stranko vodili k podelitvi statusa subsidiarne zaščite. Med strankama ni sporno, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, sporni pa za tožnika ostajajo razlogi, zaradi katerih mu ni bil priznan status begunca.

9. Utemeljeno je grajanje tožbe, da je tožena stranka v obravnavanem primeru prezrla načelo največje otrokove koristi, kot ga predvideva 1. alineja prvega odstavka 16. člena ZMZ, s čimer pri izdaji izpodbijane odločbe materialni predpis ni bil uporabljen, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. V zvezi s samo vsebino tega pravnega načela se sodišče opira na razlago tega načela v zadevi Upravnega sodišča I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 (odstavek 47 - 54), in sicer je za obravnavani spor pomembno, da upoštevanje načela varovanja največje otrokove korist ne pomeni samo „da je tožena stranka „postopek prilagodila prosilčevi starosti“ in da so mu bila „zastavljena kratka in enostavna vprašanja“, da je organ „upošteval prosilčevo mladost ter možnost, da o ključnih dogodkih res ni bil seznanjen“ ter da je naloga zakonitega zastopnika in PIC, da „skrbita za najboljše interese otroka in da varujeta njegove pravice v postopku priznanja mednarodne zaščite“, temveč je to zgolj „nujni element“ v postopku razčiščevanja dejanskega stanja v smislu šestega odstavka 47. člena ZMZ in tretjega odstavka 16. člena ZMZ. Načelo varovanja največje koristi otroka ima lahko pomen tudi v procesu ocenjevanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja. Glede ugotavljanja dejanskega stanja v postopkih mednarodne zaščite je Ustavno sodišče v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 sprejelo stališče, da „mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca“ (odstavek 18). Ker velja ta obveznost tožene stranke v splošnih postopkih mednarodne zaščite, mora njena obveznost še toliko bolj veljati v zadevah, ko je prosilec mladoletnik in je treba spoštovati načelo največje otrokove koristi.

10. Ob vsem tem pa je potrebno upoštevati tudi Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(1), kjer v odstavkih 65. in 73 navajajo, da bi morale pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot to velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika in da bi morala biti v veljavi bolj široka uporaba načela, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist prosilca.

11. Tožena stranka pa dejstva, da je tožnik mladoletnik, sploh ni povezala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Iz določila 2. alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ tudi izhaja, da mora tožena stranka v postopku o mednarodni zaščiti čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika, kar pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, pa bi moralo biti. S tem v zvezi je Upravno sodišče v zadevi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 navedlo, da bi bilo za tožnika zelo koristno, da bi organ prve stopnje storil „vse, kar je v njegovi moči, da bi tožniku pomagal navezati stik s starši, vendar pa obveznost poskusiti vzpostaviti stik s starši mladoletnega prosilca na strani tožene stranke obstaja ne glede na pomoč prosilca“. Enako velja v obravnavanem primeru.

12. V luči načela največje otrokove koristi je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo državo izvora oziroma državo, kjer bi bil lahko zaščiten. Tožena stranka je tožniku podala rok, v katerem naj bi predložil osebni dokument, iz katerega bi izhajalo njegovo državljanstvo, vendar kot že izpostavljeno zgoraj, iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka začela postopek iskanja tožnikovih staršev ali njegovih sorodnikov, niti ni poskušala stopiti v stik s tožnikovimi starši. Posledično tožena stranka ni dovolj raziskala dejanskega stanja o preganjanju in morebitni zaščiti, kar pa je v obravnavanem primeru tudi bistvenega pomena za določitev izvorne države in s tem tudi presoje vseh tožnikovih navedb glede preganjanja tako v Afganistanu kot v Iranu in možne zaščite. Pri presoji, katera je izvorna država tožnika, ne gre zanemariti dejstva, da tožnik ni uspel predložiti osebnega dokumenta, hkrati pa je zatrjeval, da je v Iranu živel celotno svoje življenje in se tam še vedno nahajajo ostali člani njegove družine. Tožena stranka bo ponovno morala ugotavljati, ali bi Iran ali Afganistan lahko predstavljal tožnikovo izvorno državo.

13. Izpodbijana odločba je obremenjena tudi z bistveno kršitev pravil upravnega postopka skladno s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in sicer, da se odločbe ne da preizkusiti. Utemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni prepoznala tožnikovega opisa okoliščin glede strahu kot možnega preganjanja v smislu 27. člena ZMZ. Že iz prošnje tožnika je razvidno, da je zatrjeval nevarnost v Afganistanu zaradi Talibanov, zaradi svoje hazarske narodnostne pripadnosti in zaradi ilegalnega odhoda iz države, ker jih tretirajo kot izdajalce (stran 6 prošnje). Iz izpodbijane odločbe, ki se nanaša na ocenjevanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje status begunca izhaja, da se je tožena stranka ukvarjala le z etnično pripadnostjo tožnika in njegovim strahom pred Talibani, ni pa se opredelila do tožnikove trditve, da bi bil ob vrnitvi v Afganistan v nevarnosti, ker tam ni zaželen zaradi ilegalnega odhoda iz države, saj jih sedaj tretirajo kot izdajalce ter ker je otrok in morebiti spada med ranljive osebe. To pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

14. Odločbe se ne da preizkusiti tudi v delu, ki se nanaša na navedbe tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistan preganjan zaradi svoje hazarske narodnosti in s strani Talibanov. Tožena stranka je navedeno preverila s pridobljenimi informacijami, in sicer gre za naslednja poročila: Afganistan: Poročilo o varnosti November 2010 – junij 2011 (II.DEL) iz leta 2011(2), DFAT Poročilo – Podatki o izvorni državi iz leta 2013(3), Afganistan – Enota za Raziskave in Ocenjevanje, Enake pravice, neenake možnosti, Udeležba žensk na afganistanskih volitvah v parlamentarne in deželne odbore iz leta 2012(4) in dokument EASO(5) (4. stran izpodbijane odločbe), pri čemer so vse pridobljene informacije tudi sestavni del upravnih spisov. Sodišče ugotavlja, da izseki informacij iz leta 2011, 2012 in 2013 v ničemer ne poročajo o varnostni situaciji v Afganistanu in v mestu Kabul, zato na njih ne more temeljiti odločitev tožene stranke o relativno dobrih in stabilnih varnostnih razmerah v mestu Kabul. Glede dela Poročila EASO 2016, natančneje EASO Country of Origin Information Report, Afganistan Security Situation, January 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, pa sodišče ugotavlja, da gre za zelo pomembno informacijo o stanju v državi Afganistan, ki pa ga tožena stranka ne bi smela upoštevati na način, kot ga je. Poročilo EASO 2016 je sestavljeno zgolj v angleškem jeziku, prevod v slovenski jezik pa ni priložen. Skladno s prvim odstavkom 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku, skladno s prvim odstavkom 177. člena ZUP pa je listini, sestavljeni v tujem jeziku, treba predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno. Iz primerjave informacij, ki se nahajajo v upravnem spisu in spletnih povezav, ki jih je tožena stranka navedla kot vire teh pridobljenih informacij, izhaja, da je tožena stranka v upravnem postopku uporabila le določene izseke teh informacij, ker je npr. pri odpiranju spletne povezave za Poročilo EASO 2016 očitno, da ima to poročilo 248 strani, v upravnem spisu pa se nahajajo samo 4 strani iz tega poročila oziroma pri odpiranju ostalih spletnih povezav prav tako izhaja, da imajo dokumenti bistveno več strani, kot jih imajo dokumenti, ki se nahajajo v upravnem spisu. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi na 4. strani v 6. odstavku zapisala, da „so varnostne razmere v Kabulu, kamor bi bil prosilec po vsej verjetnosti vrnjen, relativno dobre in stabilne, čeprav tudi tam občasno prihaja do večjih ali manjših incidentov. Pri teh incidentih pa ne gre za nediskriminatorno nasilje nad civilist, ampak so tarče politiki, vladni uradniki in vojaški konvoji, čeprav ne gre zanikati, da tudi v teh primerih občasno prihaja do žrtev med običajnimi civilisti, ki niso bili tarče“ in na 5. strani v 1. odstavku, da „teh nekaj napadov, ki se na mesec zgodi, terja majhno število žrtev med civilisti, napadi so večinoma ciljno usmerjeni“, kar smiselno ustreza delu Poročila EASO 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, v začetku 6. odstavka na 2. strani. Iz izpodbijane odločbe na straneh 3-5, kjer presoja pogoje za (ne)podelitev statusa begunca, ne izhaja, da bi tožena stranka upoštevala tudi nadaljnjo besedilo dela Poročila EASO 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, na 2. strani v 6. in 7. odstavku (slednji se nadaljuje na 3. strani) navaja, da so napadi med junijem in avgustom 2015 povzročili občutno škodo tudi pri civilnem prebivalstvu. Del Poročila EASO 2016, ki se nahaja v upravnem spisu, navaja dan, in sicer 7. 8. 2015, kot enega izmed najhujših dni za civilno prebivalstvo, ko so se zgodili trije napadi, kjer je bilo 368 žrtev, od tega je 42 civilistov umrlo, 313 pa jih je bilo ranjenih. Poleg tega iz Poročila EASO 2016, ki je objavljen na spletni povezavi https://easo.europa.eu/wp-content/uploads/EASO-COI-Afghanistan_Security_Situation-BZ0416001ENN_FV1.pdf na strani 26 izhaja, da je UNAMA (United Nations Assistance Mission in Afghanistan) v prvih osmih mesecih leta 2015 zabeležila najvišje število civilnih žrtev doslej oziroma na strani 27, da je UNAMA v prvi šestih mesecih leta 2015 zabeležila 1270 žrtev otrok, od katerih je bilo 320 smrtnih, kar pa predstavlja 13% porast števila žrtev v primerjavi s prvo polovico leta 2014 ter da uporniki rekrutirajo mladoletne osebe in jih uporabljajo tudi kot samomorilske napadalce. Vse zgoraj navedeno je v nasprotju z zaključkom tožene stranke, da je v Kabulu minimalna ogroženost. Izpodbijana odločba pa tako temelji na selektivno izbranih podatkih, čeprav bi tožena stranka morala relevantne vire glede stanja v izvorni državi presoditi celovito in relevantne dele poročila prevesti.

15. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj so bila zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka in napačne uporabe materialnega prava glede varovanja otrokove koristi dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do vseh tožnikovih navedb, ki zanj predstavljajo dejanja preganjanja, celovito presoditi vse relevantne vire ter pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi načelo največje otrokove koristi in čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika, pomagati navezati stik s starši ter preveriti situacijo v Iranu in Afganistanu. Potrebno je upoštevati tudi 39 odstavek uvodnih določil Direktive 2013/32/EU z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki glede ugotavljanja razmer v državi izrecno omenja tudi pridobitev točnih in ažurnih informacij EASO in UNHCR(6). V zvezi z varnostno situacijo v Kabulu pa sodišče dodaja, enako kot v zadevi I U 1962/2014 z dne 7. 1. 2015 in I U 2071/2014 z dne 15. 7. 2015, da „nasilje, če je poimenovano kot ciljno iz razloga, ker je osrednja tarča znana, ni več zgolj ciljno usmerjeno, kolikor njegovi učinki vplivajo tudi na osebe, ki niso bile izvorno mišljene kot del tega cilja. V takem primeru nasilje, čeprav ciljno zasnovano, zaradi svojih metod pomeni tudi neselektiven napad na okoliške civiliste, ki so ob tem lahko prizadeti oziroma ogroženi (npr. ob napadu na stavbo, ki leži na poseljenem območju)“.

17. Na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 je sodišče tožbi ugodilo tako, da je odpravilo samo tisti del izpodbijane odločbe, ki smiselno pomeni zavrnitev prošnje za status begunca in je samo v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Do te odločitve je sodišče prišlo na naslednji podlagi:

18. Tožnik je izrecno izpodbijal samo del odločbe, kjer mu ni bil priznan status begunca in je navedel, da v preostalem delu odločbo v celoti sprejema (točka I na strani 2 tožbe) in je v tožbenem predlogu, glede na to, da sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije o statusu begunca, predlagal, da sodišče tožbi ugodi ter delno odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 za takšen tožbeni predlog ni zakonske ovire. Zakonodajalec pa je izrecno določil, da sodišče v upravnem sporu presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). To pomeni, da ima tožnik upravičeno in legitimno pričakovanje, da je odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite pravnomočna. Pravnomočnost je ustavna kategorija, saj določilo 158. člena Ustave določa, da »je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom.« Zato mora v konkretnem primeru sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je primer in postopek, po katerem Upravno sodišče mora odpraviti celotno odločbo v zadevi mednarodne zaščite, tudi če tožnik ne izpodbija pozitivne odločitve o subsidiarni zaščiti, določen z zakonom.

19. V zvezi s tem vprašanjem sodna praksa ni povsem ustaljena. Vrhovno sodišče je sklepu v zadevi I Up 107/2014 z dne 20. 3. 2014 (odstavek 10) odločilo, da »če prosilec izpodbija odločbo, s katero mu je bila priznana subsidiarna zaščita (ne pa status begunca), mora sodišče, če tožbi ugodi, odločbo azilnega organa odpraviti v celoti, torej tudi v delu že priznane subsidiarne zaščite.« Drugače od tega stališča pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v sklepu v zadevi I Up 52/2014 z dne 14. 2. 2014, v kateri je tožena stranka priznala status subsidiarne zaščite tožniku, Upravno sodišče pa je tožbo tožnika zavrnilo. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi tega sklepa povzelo, da je tožena stranka »z izrekom odločbe smiselno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje statusa begunca« in da tožnik dela odločbe, s katerim mu je bila priznana subsidiarna zaščita ne izpodbija, ampak da jo izpodbija samo v obsegu, v katerem mu ni bil priznan status begunca. Vrhovno sodišče je sodbo Upravnega sodišča razveljavilo, odločbo tožene stranke pa odpravilo s konkretnimi napotki, kako mora tožena stranka v ponovnem postopku obravnavati prošnjo za status begunca in je ob tem »poudarilo, da je treba v primeru, če bi tožena stranka ugotovila, da tožniku ne gre mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, smiselno upoštevati načelo 81. člena ZUS-1, da mu njegova (pri)tožba ne more biti v škodo, in mu priznati mednarodno zaščito v obliki in trajanju, kot mu je bila priznana z v tem upravnem sporu odpravljeno odločbo« (odstavek 20). Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 56/2014 z dne 14. 2. 2014. 20. Glede na upoštevanje sistema večstopenjskega sojenja Upravno sodišče ni v položaju, da bi razreševalo morebitne razlike v interpretacijah instančnega sodišča in tudi ne, da bi na podlagi zakona skrbelo za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih); mora pa v konkretnem primeru podati takšno razlago zakona, da bo ta skladna s pravom EU, pri čemer je Upravno sodišče pri tovrstni razlagi zakona avtonomno tudi glede na zgornja stališča Vrhovnega sodišča, ker nobeno od omenjenih interpretacij Vrhovnega sodišča ne izhaja iz prava EU, čeprav tožena stranka in sodišča v tovrstnih primerih izvajajo pravo EU. To pa ne pomeni, da Upravno sodišče pri izpeljavi pravu EU skladne interpretacije zakona ne bo upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča iz omenjenih dveh interpretacij, ki temeljita zgolj na uporabi prava na ravni ZMZ in ZUS-1. Upravno sodišče meni, da je pravu EU skladno interpretacijo obravnavanega pravnega vprašanja mogoče dati brez, da bi sodišče prekinilo postopek in postavilo vprašanje za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU. Upravno sodišče ima glede tega diskrecijo in polno avtonomijo(7) tudi v razmerju do morebitnih stališč Vrhovnega sodišča o tem istem pravnem vprašanju(8) in za Upravno sodišče tako ne veljajo standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Ferreira da Silva.(9)

21. Upravno sodišče ne vidi konflikta s pravom EU v stališču Vrhovnega sodišča, da se mednarodna zaščita uresničuje prek dveh oblik in sicer statusa begunca in subsidiarne zaščite in da ima prosilec en zahtevek in ne dva zahtevka. Ravno tako Upravno sodišče ne vidi nepremostljivega konflikta med pravom EU in stališčem, da pristojni organ v izreku ne odloči posebej o vsaki posamezni obliki pravice do mednarodne zaščite;(10) čeprav ne more pa biti nobenega dvoma, da bi bilo najbolj enostavno in ne bi prihajalo do tovrstnih pravnih zapletov, če bi tožena stranka v izreku odločbe posebej odločila o prošnji za status begunca in o prošnji za subsidiarno zaščito, na kar je Upravno sodišče opozorilo že v sodbi v zadevi I U 1474/2013-26 z dne 24. aprila 2014. 22. Nadalje Upravno sodišče tudi lahko sprejema stališče Vrhovnega sodišča, ki ugotavlja, da ZMZ ureja „dve oblike ene pravice – pravice do mednarodne zaščite.“(11) Zgolj z vidika terminologije, ki jo uporablja Kvalifikacijska direktiva II, sicer ne gre za pravico do mednarodne zaščite ali za pravico do statusa begunca ali subsidiarne zaščite, ampak „mednarodna zaščita pomeni status begunca in subsidiarne zaščite“ (člen 2(a) Kvalifikacijske direktive II), pri čemer „status begunca pomeni priznanje /.../ osebe kot begunca“ (člen 2(e) Kvalifikacijske direktive II), med tem ko „status subsidiarne zaščite pomeni priznanje osebe /.../ kot osebe upravičene do subsidiarne zaščite“ (člen 2(g) Kvalifikacijske direktive II). Z vidika Kvalifikacijske direktive II je torej o pravici do mednarodne zaščite mogoče govoriti v smislu, da če prosilec izpolnjuje določene pogoje za določeno obliko mednarodne zaščite, potem je takšna zaščita sodno iztožljiva „pravica“.

23. Z vidika primarnega prava EU pa ni dvoma, da je azil ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije o status beguncev „pravica“, ker to določa 18. člen Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Vendar pa subsidiarna oblika mednarodne zaščite nima statusa pravice v Listini, s čimer se začenjajo relevantne razlike med obema oblikama zaščite, ki so pomembne za razrešitev obravnavanega vprašanja.

24. Nedvomno imajo status „pravic“ upravičenja, ki izvirajo iz podeljenega statusa begunca in subsidiarne zaščite,(12) pri čemer se ta upravičenja razlikujejo glede na to, ali gre za status begunca, ali za status subsidiarne zaščite. Status begunca je s tega vidika bolj ugoden od statusa subsidiarne zaščite v več upravičenjih. To je torej naslednja pomembna razlika med statusom begunca in subsidiarno zaščito, zaradi česar gre za dva različna pravna instituta.

25. Tudi pogoji za priznanje statusa begunca se razlikujejo od pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, kajti oseba je lahko upravičena do subsidiarne zaščite, če ne izpolnjuje pogojev (iz 10. člena Kvalifikacijske direktive II oziroma 27. člena ZMZ) za status begunca. Tudi Sodišče EU v sodbi v zadevi M.M. izpostavlja, da „priznanje statusa begunca in priznanje statusa subsidiarne zaščite ne zahteva izpolnjevanja istih pogojev, saj je narava pravic, povezanih s tema statusoma, različna.“(13)

26. Upravno sodišče lahko prevzame razlago Vrhovnega sodišča, da gre za „en postopek“ oziroma za enoten postopek, in da je „z ZMZ predpisan tudi vrstni red presojanja izpolnjevanja pogoja za eno oziroma drugo obliko zaščite.“(14) Vendar pa „enoten postopek“ z vidika prava EU ne pomeni, da mora Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo, četudi tožnik ne izpodbija pozitivne odločitve o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito, in da ne sme zadeve vrniti toženi stranki v ponovno odločanje samo glede zavrnitve statusa begunca. Namen enotnega postopka, če ga je država članica EU imela uzakonjenega že po ureditvi azilnega prava pred uveljavitvijo Procesne direktive II, ni imel in še vedno nima nobene povezave s tem, da bi moralo Upravno sodišče odpraviti celotno odločbo v obravnavani situaciji. Četudi Procesna direktiva I(15) enotnega postopka še ni predpisala,(16) pa je bil že takrat namen enotnega postopka, če ga je država članica predpisala, v tem, da se celovito obravnavajo dejstva in čim bolj učinkovito obravnava obe prošnji, kar vključuje tudi učinkovito varstvo procesnih garancij prosilca tako glede statusa begunca kot tudi subsidiarne zaščite.(17) V tem kontekstu ne gre za enoten status (uniform status), temveč za enoten postopek (single procedure).(18)

27. Z razliko od Procesne direktive I, ki je veljala v času nastanka omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča, je namen „enotnega postopka“, ki je v Procesni direktivi II predpisan in ta, ko ne gre več samo za harmonizacijo prava EU na ravni minimalnih standardov, ampak gre za harmonizacijo na ravni skupnih standardov, izrecno določen v uvodni izjavi št. 11. Ta pravi, /.../ „da bi zagotovili izčrpno in učinkovito oceno potreb po mednarodni zaščiti v smislu Direktive 2011/95 /.../ glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, bi moral okvir Unije za postopke priznavanja ali odvzema mednarodne zaščite temeljiti na konceptu enotnega postopka.“ Namen enotnega postopka je torej izčrpno v smislu celovite obravnave čim bolj učinkovito obravnavati prošnje za mednarodno zaščito in sicer na način, da „organ za presojo najprej presodi, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za status begunca, in če jih ne, presodi, ali so upravičeni do subsidiarne zaščite“ (člen 10(2) Procesne direktive II). ZMZ s temi določbami ni v nasprotju, saj predvideva enoten postopek (1. alineja prvega odstavka 7. člena ZMZ), tako da organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite (34. člen ZMZ).

28. V sklepu v zadevi I Up 107/2014 Vrhovno sodišče navaja, da če sodišče prve stopnje odpravi odločbo tožene stranke samo v zavrnilnem delu, potem bi lahko nastala „nezakonita situacija“, da je tožniku pravnomočno priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, hkrati pa bi bil tožnik prosilec za priznanje mednarodne zaščite v obliki begunca.(19) V zvezi s tem je pomembno, da nezakonite situacije ni povzročil tožnik, ampak tožena stranka, ki v konkretnem primeru ni pravilno obravnavala pogojev za status begunca, zato nezakonito ravnanje tožene stranke ne more biti v škodo tožniku. Poleg tega takšne situacije „prenehanja“ statusa subsidiarne zaščite pravo EU pa tudi ZMZ ne predvidevata, ampak status subsidiarne zaščite upravičencu preneha oziroma je upravičenec od tega izključen samo v skladu z določbami poglavja V. Kvalifikacijske direktive II, kajti pravni koncepti varnih držav iz III oddelka Poglavja III Procesne direktive II se ne nanašajo na tisto državo, ki odloča o prošnji, ampak na države, iz katere ali preko katerih je prosilec potoval. 29. Nadalje bi pri razreševanju obravnavanega pravnega vprašanja sklicevanje na omenjeno „nezakonito situacijo“ vodilo do dvojne neučinkovitosti prava EU. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom lojalne razlage prava EU (člen 4(3) PEU) in tudi v nasprotju z učinkovitim varstvom pravic strank v azilnih postopkih.

30. Kar zadeva lojalno razlago prava EU in načelo „effet utile“, bi sklicevanje na omenjeno „nezakonito situacijo“ lahko vodilo do tega, da bi pristojni organ večkrat poenostavljeno obravnaval prošnjo za mednarodno zaščito z vidika statusa begunca, računajoč, da bo praksa odprave celotne odločbe in s tem poslabšanje položaja tožnika, ki bi s tem izgubil status subsidiarne zaščite v zameno za pridobitev bistveno slabšega statusa prosilca za mednarodno zaščito, odvračala tožnike, da bi uveljavljali pravno sredstvo zoper odločbe tožene stranke. Na ta način organ ne bi učinkovito izvrševal določb prava EU o statusu beguncev.

31. Ob tem pa bi takšna razlaga vodila tudi do pomembno okrnjene pravice beguncev do učinkovitega pravnega sredstva, ki je splošno pravno načelo v pravu EU, opredeljeno v 47. členu Listine, in ki ima svoj odraz v 46. členu Procesne direktive II, ki ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sekundarno pravo EU sicer ne ureja izrecno, ali mora pristojni organ posebno odločitev sprejeti za status begunca, če je ta zavrnjen in posebno odločitev za status subsidiarne zaščite, če je temu ugodeno. Določilo člena 10(2) Procesne direktive II določa, da države članice zagotovijo, da „odločba o zavrnitvi prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite vsebuje obrazložitev /.../. Določilo 46 (1)(a) člena Procesne direktive II pa določa, da države zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite.“ Ker bi bilo z interpretacijo oziroma ureditvijo, po kateri bi moralo Upravno sodišče v takih primerih odpraviti celotno odločbo, bistveno poseženo v pravico iz 47. člena Listine ter 46. člena Procesne direktive II, poseg pa ni predpisan s pravom EU in tudi ni potreben oziroma nujen, poleg tega pa tudi ne ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (člen 52(1) Listine), je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Če bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca, bo morala uporabiti ustrezna pravna sredstva, da bo tožniku s priznanjem statusa begunca prenehala subsidiarna zaščita.

32. Zgornja razlaga z vidika prava EU tako pripelje do zaključka, da mora sodišče zaradi prava EU v takem primeru delno ugoditi tožbi in samo v zavrnilnem delu vrniti zadevo v ponovno odločanje; poleg tega zaradi prava EU tudi ni mogoče reči, da je postopek in primer, ko pravnomočno razmerje preneha, predpisan z zakonom (158. člen Ustave). To pomeni, da se Upravno sodišče s to razlago pridružuje stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 56/2014 in I Up 52/2014 v delu, kjer je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi smiselno uporabo 81. člena ZUS-1.(20) Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : UN High Commissioner for Refugees, Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009. opomba (2) : Dostopno na http://www.http://landinfo.no/asset/1842/1/1842_1.pdf opomba (3) : Dostopno na http://www.immi.gov.au/media/publications/doc/cgn-afghanistan.docx.

opomba (4) : Dostopno na http://www.areu.org.af/Uploads/EditionPdfs/1205E-Equal%20Rights%20Unequal%20Opportunities%20SP%202012.pdf.

opomba (5) : EASO Country of Origin Information Report, Afghanistan Secuirty Situation, January 2016, v nadaljevaju Poročilo EASO 2016; dostopno na http://easo.europa.eu/wp-content/uploads/EASO-COI-Afghanistan_Security_Situation-BZ0416001ENN_FV1.pdf.

opomba (6) : Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) je dne 19. 4. 2016 objavil UNHCR Eligibility Guidelines for Assessing the International Protection Needs of Asylum-Seekers from Afghanistan, dostopno na http://www.refworld.org/country,,,,AFG,,570f96564,0.html. opomba (7) : Sodba Sodišča EU v zadevah Kempter (C-2/06 z dne 12. 2. 2009) odst. 42. opomba (8) : Sodba Sodišča EU v zadevi Cartesio (C-210/06 z dne 16 12. 2008), odst. 94. opomba (9) : C-160/14 z dne 9. 9. 2015, odst. 36-45. opomba (10) : Iz sklepov Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 56/2014 in I Up 52/2014 namreč izhaja, da je mogoče šteti, da pritožnik izpodbija del odločbe, s katerim je bila smiselno zavrnjena prošnja za status begunca.

opomba (11) : I Up 107/2014, 20. 3. 2014, odst. 8 ter sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 402/2012 z dne 13.12.2012, I Up 224/2011, I Up 732/2011 ter I Up 104/2014. opomba (12) : Sodba Sodišča EU v zadevi M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 92. opomba (13) : Ibid. odst. 92. opomba (14) : I Up 107/2014, odst. 8. opomba (15) : Uradni list EU L 326, 13. 12. 2005. opomba (16) : To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.M. (C-277/11), odst. 74-76, 79-80, 91. opomba (17) : Ibid. 87. opomba (18) : Že Študija o enotnem azilnem postopku („one stop shop“), pripravljena za Evropsko komisijo leta 2002 s strani prof. dr. Kay Hailbronnerja (Study on the asylum single procedure („one stop shop“) against the background of the common european asylum system and the goal of a common asylum procedure, str. 15 - 17) tako navaja, da uvedba enotnega statusa ni nepogrešljiv element enotnega postopka ter razmerje med enotnim postopkom in enotnim statusom obravnava ločeno. Študija opozarja, da bi morale države članice EU sprejeti ukrepe, ki zagotavljajo jasno razlikovanje med zaščito na podlagi Ženevske konvencije in drugimi razlogi zaščite, med temi pa omenja obveznost navedbe jasnih razlogov za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito po Ženevski konvenciji ter s tem povezane možnosti pritožbe zoper odločitev, s katero je prošnja za zaščito na podlagi Ženevske konvencije zavrnjena.

opomba (19) : I Up 107/2014, odst. 6. opomba (20) : Iz študije Emigration European Network, ki je bila izdelana v letu 2009, izhaja, da imajo takšno ureditev oziroma prakso, da stranka ohrani že pridobljene pravice glede subsidiarne zaščite vsaj do ponovne odločitve o statusu begunca v sporih, ko izpodbija zgolj odločitev o zavrnitvi statusa begunca, vsaj v Franciji, Litvi, Portugalski, Švedski in na Madžarskem. Za druge države, ki so bile vključene v študijo, iz nje ni mogoče zanesljivo ugotoviti kakšen sistem glede obravnavanega vprašanja imamo v praksi (Ad-Hoc Query on entitlement to the benefits of subsidiary protection holder during the asylum appellate procedure, Requested by SK EMN NCP on 16th June 2009, Compilation produced on 25th August 2009, Responses from Austria, Belgium, Bulgaria, Cyprus, Czech Republic, Estonia, France, Germany, Hungary, Ireland, Italy, Latvia, Lithuania, Netherlands, Portugal, Slovak Republic, Slovenia, Spain, Sweden, United Kingdom (20 in Total).