Jedro

O zahtevku za rento na podlagi stanja, kakršno je bilo ob zaključku glavne obravnave v pravdi za določitev rente, je bilo že pravnomočno odločeno. Samo v primeru, da se je to stanje kasneje spremenilo, pride v poštev odločanje o spremembi rente. Zato ni odločilno vprašanje, kaj je imela „pred očmi“ stranke, ampak kakšne so bile dejanske okoliščine v času odločanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na zvišanje rente, ker se okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob prvi določitvi rente, niso spremenile v tolikšni meri, da jih že takrat ne bi bilo mogoče predvideti. Podatki o višini prihodkov primerljivih delavcev so bili namreč na voljo že v času odločanja o renti, tudi razmerje med tožnikovimi prihodki in prihodki primerljivih delavcev je danes enako. Tožnik dejstev in okoliščin, ki so bile znane že ob določitvi rente, ne more uveljavljati ponovno. Sodišče je ob določitvi rente sicer ugotovilo, da bi tožniku glede na razlike v plačah pripadala višja renta, vendar je odločalo le v okviru tožbenega zahtevka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da med pravdnima strankama nikoli ni bil sporen temelj zadeve in da tožena stranka nikoli ni nasprotovala zvišanju rente. Tožena stranka ni nikoli ugovarjala, da naj bi bilo o renti že pravnomočno odločeno. Zato je protispisna trditev na drugi strani na koncu drugega odstavka sodbe, da naj bi tožena stranka ugovarjala, da je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi. Med strankama je bilo sporno samo vprašanje, za koliko je treba rento zvišati. Tožnik je za primerjavo predlagal plače primerljivih delavcev F.O., V.L. in B.C., tožena stranka pa M.F., Z.P. in V.O.. Sodišče je uporabilo povprečje vseh šestih in na ta način preseglo svoja pooblastila, ko se je spustilo v obravnavanje utemeljenosti zahtevka za zvišanje rente. S tem je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, da stranke prosto razpolagajo s postavljenimi zahtevki in da ne prizna le tistih razpolaganj, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili. Ni se moč strinjati s trditvijo napadene sodbe, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo. Če bi to držalo, bi moralo sodišče tožbo zavreči, ne pa se spuščati v njeno obravnavanje. Trditvena podlaga tožnika v prejšnji pravdi je bila, da znašajo prihodki tožnika 101.093,58 SIT, plača pa bi znašala 140.000,00 SIT, kar pomeni, da je upravičen do 38.906 SIT rente. Zdaj pa je njegova trditvena podlaga drugačna: prejema 152.756,18 SIT, povprečje treh delavcev pa je 277.789,50 SIT, razlika je 125.033,32 SIT, zato zahteva zvišanje rente na ta znesek. Ne gre torej za že razsojeno stvar. Ob prvem sojenju je sodišče sicer pridobilo podatke o primerjalnih plačah, vendar je izdalo sodbo brez obravnavanja teh podatkov, zato primerjalne plače dejansko niso bile podlaga odločitvi. Vprašanje, ki ni bilo kontradiktorno obravnavano, po mnenju tožnika ne more postati razsojena zadeva, nasprotna trditev je protizakonita. Tožniku podatki o plači primerjalnih delavcev niso bili znani ne na dan vložitve tožbe, ne na dan zaključka glavne obravnave in ne na dan izdaje sodbe v prejšnji zadevi. Renta je bila določena na podlagi razlike med tožnikovo plačo in pokojnino, zdaj pa tožnik zahteva rento na podlagi razlike med primerljivimi plačami in pokojnino. Napadena sodba zmotno razlaga določilo 175. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj podatkov o primerljivih plačah ob določitvi rente sodišče ni imelo pred očmi in ti podatki na določitev rente niso vplivali. Stališče sodišča, da je treba pri zvišanju rente upoštevati okoliščine, ki jih je imelo pred očmi sodišče, je poleg tega v nasprotju z zakonom, saj gre predvsem za oškodovanca in ne za sodišče. Oškodovanec pa teh okoliščin pred očmi ni imel. Izraz imeti pred očmi pomeni, da mora biti določena okoliščina kontradiktorno obravnavana in ne zadošča samo, da je podatek o njej v spisu. Nesprejemljivo je tudi stališče, da bi moral tožnik vnaprej predvideti do kakšnih sprememb bo prišlo v bodoče. Tu pridejo razlogi sodbe tudi s seboj v nasprotje, saj na istem mestu sodba zapiše, da je razumljivo, da tožnik ne more vnaprej točno vedeti, kakšne osebne prihodke bo kdorkoli pridobil. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Temelj zahtevka je bil med strankama sporen od začetka, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo zahtevku po temelju ugovarjala v celoti, zato prvostopno sodišče v ničemer ni preseglo svojih pooblastil, ko je ugotavljalo utemeljenost zahtevka za zvišanje rente. Pri tem je uporabilo pravilno materialno pravo, to je 175. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Že prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da gre pri citirani določbi za izjemo od splošnega načela, da razmerij, ki so že urejena s pravnomočnimi sodbami, ni več mogoče ponovno urejati. Povedano pomeni, da je bilo o zahtevku za rento na podlagi stanja, kakšno je bilo ob zaključku glavne obravnave v pravdi za določitev rente, že pravnomočno odločeno. Samo v primeru, da se je to stanje kasneje spremenilo, pride v poštev odločanje o spremembi rente. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotavljalo, kakšno je bilo dejansko stanje v času, ko je bila renta določena. V skladu s citirano določbo 175. člena OZ se šteje, da je imelo sodišče ob odločanju „pred očmi“ tudi dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in dokazovala, ali pa jih je, pa jih ji ni uspelo dokazati. Pomembno je le, da se dejstva nanašajo na časovno obdobje pred zaključkom glavne obravnave. Zato ni odločilno vprašanje, kaj je imela „pred očmi“ stranka, ampak kakšne so bile dejanske okoliščine v času odločanja. V zvezi s tem je le omeniti, da pritožba tudi sicer neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bila sodba v zadevi P1 izdana na podlagi primerjave med tožnikovo zadnjo plačo in pokojnino. Iz obrazložitve sodbe in iz navedb tožnika izhaja, da je sodišče ugotavljalo plače treh primerljivih delavcev in jih primerjalo s prejemki tožnika, torej na enak način kot ga uveljavlja z novo tožbo. Pojasnilo je, da bi sicer tožniku na tej podlagi pripadala višja renta, vendar sodi v okviru zahtevka in mu je zato prisodilo rento v zahtevani višini.

Iz razlogov sodbe izhaja, da so primerjalni delavci v času, ko je sodišče določalo rento, prejemali plače v zelo različni višini, v zadnjem obdobju povprečno 277.789,50 SIT. Tožnik pa je v istem obdobju prejel 125.033,32 SIT manj. V obdobju po vložitvi tožbe za spremembo rente so bile plače istih primerljivih delavcev prav tako različne, med 216.000,00 SIT in 319.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je res računalo povprečje šestih delavcev in ne le istih treh kot ob določitvi rente, vendar to na bistveno ugotovitev ni vplivalo. Plača istih treh primerljivih delavcev (O., C., L.) se giblje v času od julija 2004 dalje v enakih razponih kot pred tem, zato se razmere, ki jih je imelo pred očmi sodišče ob določitvi rente (ob izdaji sodbe v zadevi P1) niso spremenile, posebej pa ne bistveno, in zato niso izpolnjeni pogoji za zvišanje rente po 175. členu OZ. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost že pravnomočne sodbe v zadevi P1 v pravdi zaradi zvišanja rente ni mogoče upoštevati, ampak bi jih tožnik lahko uveljavljal kvečjemu v okviru razlogov za obnovo postopka v zadevi P1. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami je ugotoviti, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe ob podajanju navedb tožene stranke zapisalo, da je tožena stranka ugovarjala, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Ta trditev ni protispisna, saj je tak ugovor (ki se sicer res nanaša le na 38.906 SIT) tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 6.6.2006. Pritožbeno povzemanje razlogov prvostopne sodbe v delu, v katerem je sodišče zapisalo, da je razumljivo, da tožnik ne more vnaprej točno vedeti, kakšne osebne dohodke bo kdorkoli pridobil, kar naj bi bilo v nasprotju z ostalimi zaključki v sodbi, je izvzeto iz konteksta, saj je sodišče le pojasnilo, da bodočih prihodkov ni mogoče natančno ugotoviti, da pa nobena od okoliščin, na podlagi katerih tožnik predlaga zvišanje rente, ni take narave, da je ob določitvi rente ni bilo mogoče predvideti. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo niti nobene od kršitev pravdnega postopka, na katere se sklicuje pritožba niti nobene od kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.