Jedro

Revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli.

Ker je vprašanje (ne)sklepčnosti stvar pravilne uporabe materialnega prava, sta nižji sodišči imeli podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj sodišča na pravilno uporabo materialnega prava pazijo po uradni dolžnosti. Navedeno je tudi edini razlog nižjih sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka, medtem ko izpostavljeno vprašanje že razsojene stvari (ne bis in idem) v tej pravdi ni pravno relevantno in ne more vplivati na pravilnost odločitve.

Pri presoji po 175. členu OZ niso upoštevne okoliščine, ki bi jih pravdna stranka, upoštevaje običajno procesno skrbnost, lahko zatrjevala in dokazovala že v prejšnji pravdi, pa tega ni storila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi na podlagi 175. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vtoževal zvišanje rente, ki mu je bila prisojena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 609/01 z dne 10. 10. 2003. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni izkazal pomembnejše spremembe okoliščin, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje sodbe, saj nobena izmed zatrjevanih okoliščin ni takšne narave, da je v prejšnji pravdi ne bi bilo mogoče predvideti.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in dodalo, da je bil temelj tožbenega zahtevka sporen, saj mu je toženka nasprotovala že v odgovoru na tožbo. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilno izvedbo prejšnje pravde, ni upoštevalo, saj bi jih tožnik moral uveljavljati v okviru obnove prejšnjega postopka.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen. Toženka temelju ni nasprotovala in je celo pred začetkom pravde predlagala sporazumno zvišanje rente. Navedbe nižjih sodišč so v tem delu protispisne. Sodišči sta napačno navedli, da je toženka uveljavljala ugovor že razsojene stvari, in zmotno zaključili, da gre za takšno stvar. Trditvena podlaga v obeh pravdah je različna. Tožniku v prejšnji pravdi niso bili znani podatki o plačah delavcev, saj jih je sodišče pribavilo po zaključku glavne obravnave in z njimi ni seznanilo strank. Tako je brez soglasja pravdnih strank pridržalo izdajo sodbe. V nadaljevanju revizije tožnik opisuje nepravilno ravnanje sodišča v prejšnji pravdi. Iz 175. člena OZ izhaja, da v tej pravdi ni mogoče uporabiti le dejstev, ki so bila v prejšnjem postopku obravnavana v kontradiktornem postopku in upoštevana pri prisoji rente. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki [375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)], ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katere revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ena od posledic navedenega pravila je tudi v tem, da revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Skladno z navedenim revizijsko sodišče ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, s katerimi se tožnik pavšalno sklicuje na razloge, ki jih je navedel v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo (npr. da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke).

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožnik utemeljuje s trditvami o nespornem temelju tožbenega zahtevka in vprašanju že razsojene stvari, ni utemeljen. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določbi 175. člena OZ, po kateri lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje sodbe. Pri tem je tožnik (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) tisti, ki mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), in trditve o teh dejstvih tudi dokazati (zahteva dokazanosti). V konkretni pravdi tožnik bremena sklepčnosti ni zmogel, saj ni navedel dejstev, ki utemeljujejo uporabo 175. člena OZ. Ker je vprašanje (ne)sklepčnosti stvar pravilne uporabe materialnega prava, sta nižji sodišči (tudi brez izrecnih toženkinih ugovornih navedb v smeri neobstoja okoliščin iz 175. člena OZ) imeli podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj sodišča na pravilno uporabo materialnega prava pazijo po uradni dolžnosti. Navedeno je tudi edini razlog nižjih sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka, medtem ko izpostavljeno vprašanje že razsojene stvari (ne bis in idem) v tej pravdi ni pravno relevantno in ne more vplivati na pravilnost odločitve. Velja še dodati, da je toženka v odgovoru na tožbo menila, da je zahtevek neutemeljen, in je predlagala njegovo zavrnitev. Zahtevka ni pripoznala (drugi odstavek 3. člena ZPP) niti ni priznala (pomanjkljivih) dejstev (prvi odstavek 214. člena ZPP), ki jih je navajal tožnik. Tega ni storila niti s tem, da je tožniku pred pravdo ponudila sporazumno zvišanje rente. Povedano drugače, toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala (nesklepčnim) tožbenim trditvam, kar pa ne pomeni, da je bil temelj tožbenega zahtevka med strankama nesporen.

8. Tožniku sta že nižji sodišči sodišči v zadostni meri pojasnili, da bi moral po 175. členu OZ izkazati pomembnejšo spremembo okoliščin, ki jih je imelo pred očmi sodišče ob izdaji prejšnje sodbe in da se šteje, da je imelo sodišče pred očmi tudi dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala in dokazovala ali pa jih je, pa ji jih ni uspelo dokazati.(1) Pri presoji po 175. členu OZ tako niso upoštevne okoliščine, ki bi jih pravdna stranka, upoštevaje običajno procesno skrbnost, lahko zatrjevala in dokazovala že v prejšnji pravdi, pa tega ni storila. Tožnikovi razlagi izraza „pred očmi“ (tožnik primerja trditveno podlago in ugotovljeno dejansko stanje v obeh pravdah, upošteva pa tudi svojo seznanjenost z dejstvi) ni mogoče slediti.

9. Tožniku je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da bi pomanjkljivosti prejšnjega postopka lahko uveljavljal le v prejšnji pravdi, in sicer v okviru razlogov za obnovo postopka (394. člen ZPP). Revizijsko sodišče k temu še dodaja, da bi moral celo v takšnem primeru izkazati določeno mero procesne skrbnosti (395. člen ZPP) in da ga nenazadnje tudi v tem postopku veže prepoved navajanja pritožbenih in revizijskih novot. 10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej tudi Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1008.