Jedro

Odpoklic poslovodje pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more več izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Sam odpoklic poslovodje, ki sicer ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (to je delovno mesto poslovodje) že pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti). Tožnik je bil odpoklican s funkcije direktorja tožene stranke, zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Tožnik je bil odpoklican s funkcije direktorja, zaradi česar ne more več opravljati dela za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne moreta več vplivati na odpovedni razlog, zaradi česar zagovor ne more imeti več nobenega smisla. Zato so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka tožniku podala 25. 4. 2012; zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja brez prekinitve z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi ter da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto direktorja ali drugo ustrezno delovno mesto in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane ali premalo plačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je odpoklic s funkcije direktorja institut korporacijskega prava in se vanj stranki niti nista spuščali. Med strankama je nesporno, da je tožnik ob funkciji direktorja tožene stranke opravljal tudi dela direktorja marketinga in prodaje. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pa tožena stranka tožniku ni dala možnosti zagovora v zvezi z odpovednim razlogom nesposobnosti za delo direktorja prodaje in marketinga. Izpodbijana odpoved je zaradi navedenega nezakonita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se o razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je kot priča zaslišani A.A. izpovedal, da pri toženi stranki ni obstajala potreba po zaposlitvi delavca na delovnem mestu direktorja prodaje in marketinga, čeprav priča tega ni izjavila. Sodišče prve stopnje je na podlagi segmenta izpovedbe te priče opravilo sklepanje, kar je nedopustno. Priča A.A. je namreč izpovedal, da se nikoli ni preverjalo možnosti, da bi se tožnika zaposlilo na delovnem mestu direktorja prodaje, temveč je bila sprejeta odločitev, da se ga odpokliče s funkcije direktorja družbe in da se ga odstrani iz tožene stranke. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje dokazne ocene ni izvedlo na podlagi skrbne presoje vsakega posamičnega dokaza in vseh dokazov skupaj. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je obstajala potreba po opravljanju dela direktorja prodaje in marketinga. To delovno mesto je bilo pri toženi stranki sistemizirano, opravljala sta ga tožnik in skupaj z njim odpuščena B.B., kasneje pa C.C. z D.D. in E.E., nakar je tožena stranka v letu 2013 na sistemizirano delovno mesto zaposlila direktorja prodaje. Tožena stranka ni preverjala, ali je tožnika možno zaposliti v skladu s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih iz izpodbijane sodbe navaja o izpovedbi priče A.A. in tem, kar je priča v resnici izpovedala. Vendar pa se ta ugovor dejansko nanaša na dokazni zaključek sodišča prve stopnje in ne na to, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini izpovedbe navedene priče. V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje namreč najprej navaja, da je kot priča zaslišan A.A. potrdil, da pri toženi stranki po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni obstajala dejanska potreba po zaposlitvi na delovnem mestu direktorja prodaje in marketinga. Navedeno je dejansko dokazna ocena izpovedbe priče, ki je povsem pravilna. V nadaljevanju pa je sodišče povzelo, kar je priča izpovedala (da so lastniki sicer zahtevali, da se to delovno mesto vključi v načrte in da se zaposli delavca na delovnem mestu direktorja prodaje in marketinga, vendar v enem letu, ko je opravljala funkcijo direktorja tožene stranke od lastnikov oziroma od regionalnega direktorja ni dobila konkretne zahteve za zaposlitev delavca na tem delovnem mestu ter da v času opravljanja funkcije priča ni opravljala dela v prodaji marketinga). Ta povzetek izpovedbe priče je povsem skladen z zapisnikom o njenem zaslišanju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pri dokazni oceni, da je kot priča zaslišan A.A. potrdil, da pri toženi stranki po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni obstajala dejanska potreba po zaposlitvi delavca na delovnem mestu direktorja prodaje in marketinga, ne gre za nedopustno sklepanje, kot navaja pritožba. Ravno iz celotne izpovedbe A.A. namreč izhaja, da v času po razrešitvi tožnika ni bilo dejanske potrebe po zasedbi tega delovnega mesta. Res je sicer, da je priča izpovedala (sodišče prve stopnje pa je to izpoved povsem korektno povzelo), da so lastniki zahtevali, da se v srednjeročne in letne načrte vključi delovno mesto direktorja prodaje in marketinga in da se takega delavca zaposli, vendar pa konkretne zahteve priča v času enoletnega opravljanja funkcije direktorja tožene stranke ni dobila, ne od lastnikov in ne od regionalnega direktorja. Priča je namreč izpovedala, da so se glede zaposlovanja vodilnih kadrov (sem pa prav gotovo sodi tudi direktor prodaje in marketinga) vse zadeve usklajevale z regionalnim direktorjem skupine F. oziroma včasih z regionalnim finančnim direktorjem. Okoliščina, da ima delodajalec nezasedeno sistemizirano delovno mesto, sama po sebi še ne pomeni, da je delodajalec to delovno mesto dolžan ponuditi delavcu, kateremu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Presoji delodajalca je prepuščeno, da se odloči ali bo sicer sistemizirano delovno mesto imel zasedeno ali ne. Seveda je vedno možno dokazovati, da delodajalec tega noče storiti iz nedopustnih diskriminatornih razlogov. Vendar pa je v konkretnem primeru dokazano, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni imela potrebe po zasedbi tega delovnega mesta. To je razvidno že iz dejstva, da se je potreba po njegovi zasedbi pojavila šele spomladi 2013, torej leto dni po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa še to zaradi spremenjenih tržnih razmer, saj kot izhaja iz izpovedbe direktorja tožene stranke, takrat ni bilo na vidiku več nobenega večjega regionalnega projekta (za te projekte je skrbel direktor prodaje in marketinga skupine F.), zaradi česar se je bilo potrebno osredotočiti na slovenski trg, kar pa je bilo v domeni tožene stranke. Tožena stranka je direktorja prodaje in marketinga zaposlila šele julija 2013, kar je eno leto in tri mesece po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje dokazne ocene ni izvedlo na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Pritožba tako uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Vendar pa je pritožbeni očitek neutemeljen. Argumentacija izpodbijane sodbe je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, kakor je določena v 8. členu ZPP. Pritožba dejansko graja prepričljivost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, kar pa je lahko kvečjemu pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Okoliščina, da je tožnik ob svojem delu direktorja opravljal tudi naloge iz področja prodaje in marketinga ne pomeni, da bi mu tožena stranka ob odpoklicu s funkcije direktorja morala ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja marketinga in prodaje. Enako ta okoliščina ne izhaja iz dejstva, da je po odpoklicu tožnika s funkcije direktorja (očitno pa tudi prej) takšne naloge opravljal tudi C.C., delno pa tudi D.D. in E.E.. Stvar delodajalca je, ali posamezna opravila sicer sistemiziranega delovnega mesta razporedi med ostale zaposlene ali pa takšno delovno mesto tudi zasede. Sicer pa je povsem normalno in običajno, da se direktorji gospodarskih družb ob poslovodenju ali pa celo v okviru poslovodenja ukvarjajo tudi z marketingom in prodajo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zaposlen na delovnem mestu direktorja tožene stranke; - tožnik je bil 24. 4. 2012 odpoklican s funkcije direktorja tožene stranke; - tožnik je med opravljanjem funkcije direktorja tožene stranke dejansko opravljal tudi naloge s področja delovnega mesta direktorja prodaje in marketinga; - tožniku je bila 25. 4. 2012 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s 45-dnevnim odpovednim rokom; - tožena stranka tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni omogočila zagovora; - tožena stranka je pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preverila, ali je tožnika možno zaposliti na drugem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji, vendar je ugotovila, da takšne možnosti ni bilo; - ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela potrebe po zaposlitvi na sicer sistemiziranem delovnem mestu direktorja prodaje in marketinga; - delovno mesto direktorja prodaje in marketinga je tožena stranka zasedla šele julija 2013, torej leto in dva meseca po dejanskem prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS temelji stališče sodišča prve stopnje, da odpoklic poslovodje pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more več izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je tako v sodbi VIII Ips 187/2009 dne 24. 5. 2013 izrecno zavzelo stališče, da sam odpoklic poslovodje, ki sicer ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (to je delovno mesto poslovodje) že pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti med drugim podan tudi v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tak predpis so tudi določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) iz katerih izhaja, da je pogoj za opravljanje funkcije poslovodje imenovanje na ta položaj in da ta funkcija preneha z odpoklicem (5. alinea 505. člen in 515. člen ZGD-1). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odpoklic tožnika s funkcije direktorja tožene stranke že sam po sebi onemogoča možnost nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila za nedoločen čas sklenjena za delovno mesto direktorja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Res je sicer da 2. odstavek 83. člena ZDR določa, da je delodajalec tudi pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delavcu dolžan omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Vendar pa je v isti določbi predvidena tudi izjema od tega pravila in sicer, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je takšna okoliščina dejstvo, da je bil tožnik odpoklican s funkcije direktorja, zaradi česar ne more več opravljati dela za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v konkretnem primeru stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne moreta več vplivati na odpovedni razlog, zaradi česar zagovor ne more imeti več nobenega smisla.

Povsem zgrešeno je tožnikovo prepričanje, da bi mu tožena stranka morala omogočiti zagovor v zvezi z razlogom nesposobnosti za opravljanje dela direktorja prodaje in marketinga. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, ker bi bil nesposoben za opravljanje dela direktorja prodaje in marketinga, temveč zato, ker zaradi odpoklica s funkcije direktorja tožene stranke ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela direktorja tožene stranke pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dejansko opravljanje nekaterih nalog s področja delovnega mesta direktorja prodaje in marketinga, ob siceršnjem opravljanju dela po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke, ne more biti razlog zato, da bi tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala postopati, kot da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prodaje in marketinga.

Dejansko opravljanje del s področja prodaje in marketinga je lahko pomembno le s stališča, ali je bila tožena stranka tožniku ob izdaji izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžna ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja prodaje in marketinga. V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila, ali obstaja možnost za tožnikovo zaposlitev na drugih delih, vendar je ugotovila, da takšne možnosti ni bilo. Opravljanje nekaterih nalog s področja delovnega mesta direktorja prodaje in marketinga tudi ni zadosten razlog za to, da bi bila tožena stranka tožniku ob odpovedi dolžna ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za navedeno delovno mesto. V sferi delodajalca je, da oceni ali na sicer sistemiziranem delovnem mestu potrebuje delavca, in ali bo zato zaposlil novega delavca oziroma ali bo za to delovno mesto pogodbo o zaposlitvi ponudil, kateremu od že zaposlenih delavcev ali pa bo delovno mesto pustil nezasedeno in posamezne naloge tega delovnega mesta razporedil med že zaposlene delavce. Že iz dejstva, da je tožena stranka to delovno mesto zasedla šele več kot leto dni po prenehanju delovnega razmerja tožnika, pa še takrat zaradi spremenjene politike pridobivanja dela (iztek regionalnih projektov in potreba po osredotočenju na domači trg) kaže, da pri tej presoji tožene stranke ni šlo za zlorabo podjetniške avtonomije pri odločanju o tem, katero delovno mesto bo delodajalec zasedel in kdaj bo to storil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.