Jedro

Sodišča morajo enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz (posledica) tega pa je tudi ustaljena sodna praksa. Zato dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posameznem primeru. Ustaljena sodna praksa in načelne odločitve (mnenja) zagotavljajo enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala po prometni nezgodi dne 02.06.1994, je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku 4,999.825,70 SIT odškodnine, od tega 2,100.000 SIT za nepremoženjsko škodo in 2,899.825,70 SIT za premoženjsko škodo. Višji zahtevek za nepremoženjsko škodo (1,700.000 SIT) je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Po revizijskih izvajanjih je sporna odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka za nepremoženjsko škodo ter tožnik uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se mu prizna celotna zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti šele od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ker se pri tem sklicuje le na sodno prakso in ne navaja predpisov, na podlagi katerih je tako odločilo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi sodne prakse bi sodišče lahko odločalo le na področjih, ki niso urejena z ustavo ali zakonom. Obresti pa so urejene z določbami 277. člena, prvega in tretjega odstavka 919. člena, prvega odstavka 17. člena in 12. člena ZOR. Po teh določbah bi toženka morala plačati tožniku obresti od dneva vložene tožbe oziroma po preteku štirinajst dni, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. V sodbah omenjena sodna praksa je bila sprejeta v času hude inflacije, medtem ko so sedaj ekonomske razmere urejene. Sporna sodna praksa ni več sprejemljiva ter je v nasprotju s citiranimi določili ZOR. Končno je s tako prakso stimuliran dolžnik, ki je v tem primeru v dolžniški zamudi že sedem let. O vsem tem sodišča ne razmišljajo. Poleg tega pa so tudi odškodnine za vse uveljavljane oblike škode prenizko odmerjene. Revizija povzema dejanske okolnosti, ki se nanašajo na uveljavljane oblike škode in zaključuje, da bi morala biti tožniku dosojena tolikšna odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot je zahteval v tožbi. V tem primeru je od vložene tožbe do vročitve sodbe sodišča prve stopnje preteklo dve leti in sedem mesecev, dolgotrajen je bil posebej pritožbeni postopek na Višjem sodišču v Celju in je tako postopanje v nasprotju s 23. členom Ustave RS in 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V zadevi je sporna samo odločitev za nepremoženjsko škodo v delu, kolikor je bil tožnikov zahtevek zavrnjen. S tožbo je uveljavljal po lastni opredelitvi kot primaren tožbeni zahtevek terjatev za plačilo nepremoženjske škode v znesku 3,300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.04.1997 dalje, kot sekundaren tožbeni zahtevek pa terjatev v znesku 3,800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izreka sodbe sodišča prve stopnje. Taka tožnikova opredelitev zahtevkov ni v skladu s procesnoteoretično opredelitvijo eventualnega združevanja v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP (po kateri se primarni tožbeni zahtevek zavrne, kadar se ugotovi, da ta ne obstaja ter se za tem odloča o pogojno postavljenem zahtevku). V tem primeru je pravnomočno odločeno, da je tožnikov zahtevek iz naslova nepremoženjske škode utemeljen v višini 2,100.000 SIT in da mu gredo zakonske zamudne obresti od izreka sodbe sodišča prve stopnje (04.10.1999), višji zahtevek (glede glavnice in obresti) pa je pravnomočno zavrnjen. Sodišči nižjih stopenj sta določili odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode po razmerah ob odločanju na prvi stopnji, zakonske zamudne obresti od dosojene terjatve pa sta priznali od istega trenutka dalje (izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločitev o višini škode sta oprli na določili 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), odločitev o zakonskih zamudnih obrestih pa na 277. člen ZOR, pri čemer je sodišče druge stopnje na zadevne očitke tožnikove pritožbe še opozorilo, da se po veljavni sodni praksi priznavajo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe (sodišča prve stopnje dalje), ker se odškodnina prisoja po razmerah na dan odločanja in da je inflacija pri nas relativno še visoka (skoraj 10-odstotna).

Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba ne vsebuje v reviziji očitanih pomanjkljivosti. Ni v skladu z dejstvi revizijska trditev, da sodišče druge stopje ni navedlo razlogov, zakaj tožnikov višji obrestni zahtevek ni utemeljen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na očitke v zvezi z obrestmi odgovorilo s tem, ko se je pri utemeljevanju napadene odločitve sklicevalo na vsebino v reviziji kritizirane sodne prakse (po kateri se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja ob upoštevanju razmer, ki obstajajo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar je oškodovanec upravičen do plačila obresti od prisojene odškodnine šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje). Očitana procesna kršitev (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v postopku na drugi stopnji zato ni bila zagrešena. Problem je dejansko v tem, da navedeno stališče sodne prakse po izvajanju revizije ni več sprejemljivo. To pomeni, da revizija dejansko uveljavlja materialnopravno spornost odločitve tako o višini odškodnine, kot o tem od kdaj dalje gredo tožniku zakonske zamudne obresti.

Materialnopravni problemi, ki jih omenja revizija v zvezi z dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravično priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo, niso ne novi in se ne pojavljajo le v pravnih sredstvih tožnikovih pooblaščencev (ki so za svoja zadevna izvajanja dobili pojasnila v številnih odločbah revizijskega sodišča, med drugim II Ips 479/2001 idr). Vprašanje je pravno razumevanje zadevne problematike in poznavanje nekaterih temeljnih izhodišč materialnopravne presoje, ki jih sodišča morajo spoštovati (in jih torej ne morejo spreminjati od primera do primera). Sodišča morajo namreč enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz (posledica) tega pa je tudi ustaljena sodna praksa. Zato dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posameznem primeru, saj bi posamično odstopanje od take prakse pripeljalo do neenakega obravnavanja oškodovancev in s tem do kršitve njihove z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Ustaljena sodna praksa in načelne odločitve (mnenja) zagotavljajo enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov. To pa ne pomeni, da niso spremenljiva. Prav zaradi naloge, ki jo imajo, jih je možno spremeniti le preudarno in predvsem na podlagi sprememb okoliščin, ki so vplivale na oblikovanje obstoječe prakse, v konkretnem primeru nedvomno tudi pod vplivom predpisov, s katerimi se urejajo zamudne obresti. Do spremembe obravnavanih stališč (kar je - se lahko reče - v teku) pa gredo lahko tožniku, tako kot drugim oškodovancem, od prisojenega denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zamudne obresti le od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Take obresti pa so bile tožniku prisojene ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena.

Po revizijskih izvajanjih dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ni pravilna in v skladu z določbami 200. in 203. člena ZOR. Sodišči nižjih stopenj sta priznali tožniku naslednjo odškodnino: za telesne bolečine 1,200.000 SIT, za strah 300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 500.000 SIT in za skaženost 100.000 SIT ali skupaj 2,100.000 SIT. Tako odškodnino sta odmerili na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: pri prometni nezgodi 02.06.1994 je tožnik utrpel odprt zlom desne pogačice z več odlomki, zvin desnega gležnja in popoškodbeno Sudeckovo reakcijo v predelu desnega kolena. Tožnikovo zdravljenje je trajalo okroglo osem mesecev, od česar je bil dvajset dni v bolnici, pozneje zaradi odstranitve osteosintetskega materiala pa še osem dni. Hude telesne bolečine je trpel en teden, srednje dva tedna, lahke pa sedem mesecev, občasne lahke pa bodo trajne. Med zdravljenjem je trpel tudi razne neugodnosti, med drugim dve operaciji, dvakratno odstranjevanje šivov, prevezovanje, trinajst rtg. posnetkov, štiri dni je moral nositi polovični mavec, dva meseca in šestindvajset dni bergle, štiriindvajsetkrat je bil na fizioterapiji in večkrat na različnih pregledih. Poškodba po končanem zdravljenju ne dosega stopnje invalidnosti, je pa po mnenju izvedenca nastopilo trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti v obsegu 5 procentov, kar se odraža v težjem opravljanju delovne dolžnosti in težjega vključevanja v športno aktivnost. Zaradi poškodbe tožnik ni utrpel primarnega strahu ampak le sekundarnega, ki se je odražal v zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Zaradi brazgotine na kolenu je po mnenju izvedenca ostala trajna lahka estetska motnja, ni pa prišlo do skaženosti.

Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je utemeljena naslednja odškodnina za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine 1,200.000 SIT, za strah 300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000 SIT in za skaženost 100.000 SIT to je skupaj 2.100.000 SIT.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj na podlagi ugotovljenih okoliščin in dejstva, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 32 let, priznali ustrezne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode ter priznana odškodnina (tako posamična kot skupna) ni prenizka kot meni tožnik v reviziji. Pri taki presoji opozarja revizijsko sodišče, da je lahko upoštevalo le tiste ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki izhajajo iz njunih sodb (in ne nadaljnjih zatrjevanj tožnika, ki jih v zvezi s škodo opisuje v reviziji). To pomeni, da na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena višja odškodnina za telesne bolečine kot v znesku 1,200.000 SIT, za strah ne v višjem znesku kot 300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ne več kot 500.000 SIT in za skaženost ne več kot 100.000 SIT. Dalje revizijsko sodišče ocennjuje, da sta sodišči nižjih stopenj z odmero navedenih odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode tudi pravilno individualizirali zadoščenja, odmerjene odškodnine pa so ustrezno umeščene tudi v okvire, ki jih začrtujejo razmerja med posameznimi škodami in odškodninami zanje oziroma z odškodninami za podobne škode v drugih primerih. Zato ni utemeljena tožnikova revizija v smeri zatrjevanj, da je upravičen do višjih odškodnin in da te v njegovem primeru niso priznane v pravilni višini.

Neutemeljena so revizijska izvajanja tudi v delu, s katerimi tožnik utemeljuje zahtevek za višjo odškodnino zaradi dolgega čakanja na priznanje odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo 25.04.1997 in da je bilo odločeno na prvi stopnji 14.10.1999, kar je v naših razmerah čas, ki kaže na relativno hitro sojenje. Od izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje so tožniku priznane zakonske zamudne obresti in zato neutemeljeno všteva v čas čakanja tudi dobo, ko je čakal na sodbo sodišča druge stopnje (ki je bila potrdilna). Ob takih dejstvih ocenjuje revizijsko sodišče, da višja odškodnina kot je bila priznana zaradi zadevnih trditev ni utemeljena. V skladu z navedenimi razlogi zaključuje revizijsko sodišče, da v reviziji uveljavljane kršitve niso podane ter je moralo zato tožnikovo revizijo zavrniti (378. člen ZPP).