Jedro

Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 9. 2016 in št. ... z dne 16. 2. 2016 in se ji prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 9. 2015 dalje, od odmeri katere je toženec v 30 dneh dolžan izdati odločbo ter v nadaljnjih 8 dneh izplačati zapadle zneske starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek moral biti izplačan, do plačila. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da iz določbe drugega odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) jasno izhaja, da pogoj prenehanja obveznega zavarovanja ne velja za vajence in osebe iz drugega odstavka 34. člena ZPIZ-1, torej osebe iz 3., 7. in 9. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, med katerimi so navedene tudi brezposelne osebe. Poudarja, da je tožnica v svojih vlogah pravilno zatrjevala, da izpolnjuje ta pogoj, saj je bila v času vložitve vloge dne 25. 11. 2015 in v času izdaje dokončne odločbe z dne 30. 9. 2016, vključena v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba, prejemnica denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (podlaga 28), kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Kljub temu je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 in presodilo, da tožnica ni izpolnjevala vseh pogojev za pridobitev starostne pokojnine, saj ji ni prenehalo obvezno zavarovanje. Z razlago obeh določb je mogoče nedvoumno zaključiti, da se določba drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 sklicuje na določbo drugega odstavka 34. člena ZPIZ-1 zgolj v delu, ki opredeljuje posamezne osebe iz prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ne v delu, ki se nanaša na prejemanje družinske pokojnine. Namen določbe drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 je določitev osebe, za katere ne velja pogoj prenehanja obveznega zavarovanja. Uživanje družinske pokojnine v drugem odstavku 34. člena ZPIZ-1 ni določeno kot pogoj, ki bi ga morala izpolnjevati oseba, da bi se lahko prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje, ampak zgolj kot lastnost, navkljub kateri se lahko določene osebe po prvem odstavku prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje. To je treba upoštevati tudi pri razlagi drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki se sklicuje na določbo drugega odstavka 34. člena ZPIZ-1 izključno zaradi opredelitve kroga oseb, za katere prenehanje obveznega zavarovanja ni pogoj za pridobitev pravice do pokojnine. Razlaga določbe drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki jo je v sodbi uporabilo sodišče prve stopnje in za katero se zavzema toženec, bi resno poseglo v posameznikovo pravico do socialne varnosti, zagotovljeno s 50. členom Ustave Republike Slovenije. Vztraja, da tožnica izpolnjuje tudi pogoj zadostne pokojninske dobe. Toženec pri izračunu pokojninske dobe neupravičeno ni upošteval zavarovalne dobe od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 ter od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 zaradi napačnega vodenja podatkov o tožničini podlagi zavarovanja v uradni evidenci. Tožnica v obdobju od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 ni bila samozaposlena oseba, temveč je bila v obvezno pokojninsko zavarovanje vključena kot delavka družbe A. d. o. o., na podlagi delovnega razmerja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je tožnica sporočila le spremembo podatkov o vrsti invalidnosti, pri čemer tožnica ni bila tista, ki je sporočala spremembo podatkov, ampak je to storil njen delodajalec družba A. d. o. o. Delodajalec tožnice je na obrazcu M3 z dne 1. 6. 2010 sporočil spremembo podlage zavarovanja, saj je v njem kot nova podlaga zavarovanja navedena št. 001. Sodišče prve stopnje je sledilo pojasnilom Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bi s spremembo nezaključenega zavarovanja lahko sporočila le z odjavo in istočasno prijavo v zavarovanje. Poudarja, da je s potrdilom o spremembi podatkov - obrazcem M3 z dne 1. 6. 2010 delodajalec tožnice sporočil ne le vrsto invalidnosti, temveč tudi spremembo podlage zavarovanja. Četudi je bila na obrazcu obkrožena le rubrika 37 (vrsta invalidnosti), to ne spreminja dejstva, da je delodajalec v obrazec vključil tudi spremembo podlage zavarovanja. Na obrazcu z dne 1. 6. 2010 je namreč kot podlaga zavarovanja navedena št. 001, pred tem pa je bila podlaga zavarovanja 040. Za obdobje od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 so s strani delodajalca tožnice družbe A. d. o. o., bili obračunani prispevki za obvezno pokojninsko zavarovanje. Tožnica v spornem obdobju ni bila samozaposlena oseba, temveč je bila v obvezno pokojninsko zavarovanje vključena kot delavka družbe A. d. o. o. na podlagi delovnega razmerja, sklenjenega s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010. Delovno razmerje je bilo od 29. 5. 2010 edina podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnice. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je stvar ugotavljanja lastnosti zavarovanca predmet samostojnega postopka. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo postopek v skladu z 21. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) prekiniti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve s skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 50. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 9. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 2. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sporno v tej zadevi je, ali tožnica izpolnjuje pogoje določene v ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnica se ne strinja z razlogovanjem določbe 156. člena ZPIZ-1, ne strinja pa se tudi, da se ji obdobje od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 ni vštelo v pokojninsko dobo.

6. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine, utemeljeno zavrnilo. Pri tem je pravilno razlogovalo določbo 156. člena ZPIZ-1 in pravilno štelo, da za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo ni podlage.

7. V določbi 156. člena ZPIZ-1 je eden izmed pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine določen pogoj prenehanje zavarovanja, izjema so le vajenci in osebe iz drugega odstavka 34. člena tega zakona. Po drugem odstavku 34. člena ZPIZ-1 se osebe iz 3., 7. in 9. alineje prejšnjega odstavka lahko prostovoljno vključijo v zavarovanje tudi, če so uživalcu družinske pokojnine. Po 7. alineji prvega odstavka 34. člena spadajo med te osebe tisti državljani Republike Slovenije, ki so dopolnili 15 let starosti, in niso obvezno zavarovani, ko so kot brezposelne osebe vpisani v katero od evidenc pri Zavodu za zaposlovanje.

8. Med takšne osebe pa tožnice, ne glede na to, da je bila brezposelna, ni mogoče šteti. Za razliko od oseb iz 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, je bila namreč tožnica ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine in tudi na dan dokončne odločbe 30. 9. 2016, uživalka nadomestila za čas brezposelnosti in obvezno zavarovana. Obvezno zavarovanje pa je izključitveni razlog za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

9. Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1. 10. Vendar pa tožnica ne izpolnjuje niti pogoja pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno nista upoštevala v pokojninsko dobo obdobja od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 oziroma do 15. 12. 2011. V tem obdobju, kar med strankama ni sporno, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po podatkih FURS niso bili plačani, pač pa so bili samo obračunani.

11. Po prvem odstavku 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravice do obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca ima naravo javne evidence, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je iz matične evidence razvidno, da je bila tožnica od 1. 2. 1982 do 31. 3. 1994 in od 15. 12. 2011 do 30. 4. 2012 prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Revizor matične evidence v uradnem zaznamku z dne 23. 12. 2015 ugotavlja, da je bila tožnica od 1. 4. 1994 do 14. 12. 2011, ko je bila po podatkih sodnega registra lastnik in direktor A. d. o. o., prijavljena v zavarovanje s podlago zavarovanja 040, od 15. 12. 2011 do 30. 4. 2012 pa je bila prijavljena s podlago zavarovanja 001 v istem podjetju.

13. Tožnica je bila torej v obdobju od 1. 2. 2011 do 30. 4. 2011 in od 1. 7. 2011 do 14. 12. 2011 tako po podatkih matične evidence in tudi po E-poizvedbe pri registru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ko je bila lastnica in direktorica družbe, vključena v obvezno zavarovanje po podlagi 040. Na tej podlagi je bila zavarovana kot lastnik podjetja po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in niso vključeni v zavarovanje po drugi podlagi. Glede na takšno zavarovanje, bi se tožnici ta obdobja zavarovanja lahko vštela v zavarovalno dobo le pod pogojem, če bi bili zanje predpisani prispevki plačani in ne zgolj obračunani (191. člen ZPIZ-1). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa toženec zmotno in neupravičeno tožnici ni štel v pokojninsko dobo obdobja od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011, ko je že bila prijavljena v zavarovanje na podlagi 001, torej na podlagi delovnega razmerja. Za to obdobje so bili prispevki obračunani, kar zadostuje, da se bi tožnici to obdobje vštelo v pokojninsko dobo. Vendar pa tožnica tudi, če bi se ji pravilno obdobje od 15. 12. 2011 do 31. 12. 2011 ob dejstvu, da so prispevki obračunani in da je bila v tem obdobju prijavljena v zavarovanje na podlagi 001, všteli v pokojninsko dobo, ne bi izpolnjevala pogoja pokojninske dobe 38 let, kolikor bi morala dopolniti skladno s 36. členom ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

14. Tožnica se neuspešno sklicuje na to, da je dne 1. 6. 2010 sporočila poleg vrste invalidnosti tudi podlago zavarovanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi pojasnila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 28. 3. 2017 pravilno zaključilo, da je tožnica 30. 8. 2010 s tem obrazcem sporočila zgolj spremembo podatkov glede vrste invalidnosti. Prijavno - odjavno službo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ne more upoštevati drugih podatkov, kot tistih, ki izhajajo iz javnih listin, dokler ni dokazano nasprotno. Končno v tem primeru od 1. 6. 2010 oziroma od 30. 8. 2010 dalje ni sporno vprašanje tožničinega statusa in tudi ne vštevanje tega obdobja v pokojninsko dobo. Sodišče prve stopnje je kot pooblaščenemu organu, sledilo pojasnilu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da je tožnica v obravnavanem obdobju lahko sporočila spremembo nezaključenega zavarovanja le z odjavo in istočasno novo prijavo v zavarovanje oziroma na način, kot je to storila od 15. 12. 2011 dalje. Tožnica se v zvezi s postopanjem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije oziroma prijavno - odjavne službe, neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku že glede na določbo 337. člena ZPP, pa tudi sicer ne gre za takšno situacijo, torej za postopanje v zvezi z nepopolno ali nerazumljivo vlogo.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) ter pravilno na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDSS-1 tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.