Jedro

Bistvenega pomena je, da sta oporočni priči prepoznali oporoko kot tisto listino, ki sta jo takrat podpisali. Niso pa pravilne pritožbene navedbe, da ni jasno, kako je do sestave oporoke sploh prišlo. Iz izpovedb oporočnih prič je razvidno, kako je potekalo podpisovanje oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi zahteva ugotovitev neveljavnosti in pravne neučinkovitosti pisne oporoke zapustnika J. Ž.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da omenjena listina ni ponarejena, ampak gre za pristno zapustnikovo voljo, zato je zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišče ni posvetilo pozornosti dejstvu, da je glede nastanka fotokopije oporoke toženka podala neresnične navedbe, s tem pa je ostalo nepojasnjeno, kakšna je listina sploh bila, preden je bila razrezana, ali je sploh bila razrezana ter kako je do sestave oporoke sploh prišlo in kako se je znašla pri toženki. Slednje je v pravdi, kjer se dokazuje ponareditev oporoke, odločilno vprašanje. Toženka je izpovedala, da sta ji oporoko izročili oporočni priči, kar pa je glede na dejstvo, da sta bili od zapustnika mlajši 10 oz. 12 let, nenavadno in sumljivo. Sodišče temu ni posvečalo nobene pozornosti, čeprav sta priči toženkino izpovedbo, da naj bi onidve hranili oporoko, zanikali. Priči sta različno opisali oporočiteljevo ustno vabilo k podpisu oporoke, prav tako se njuni izpovedbi razlikujeta glede sedežnega reda v času podpisovanja oporoke. Sodišče je bistveno kršilo Zakon o pravdnem postopku (1) v 15. točki 2. odstavka 339. člena, ko ni obrazložilo, zakaj izpovedbe oporočnih prič in toženke šteje za verodostojne, kljub temu, da je tožeča stranka opozarjala na nedoslednosti in kontradiktornosti že v teku postopka. Sodišče je bistveno kršilo ZPP tudi v 8. točki 2. odstavka 339. člena s tem, ko ni zaslišalo mladoletne tožnice glede trditev, da besednjak v oporoki ni zapustnikov, temveč toženkin. Prav tako sodišče ni omogočilo dokazovanja s pričami glede trditev, da je bil zapustnik kot trgovski poslovodja vešč podpisovanja listin, zato je neverjetno, da ključnega dela besedila sploh ne bi podpisal. Da je toženka zgornji del oporoke odrezala iz čustvenih nagibov, je sodišče verjelo kljub temu, da je izvedenec grafolog ugotovil, da je razmik med obema deloma tolikšen, da ne gre za integralen tekst. Manjkajočega dela sodišče ne bi smelo napolniti s svojimi sklepanji, to je bila naloga trditvene in dokazne podlage tožene stranke. Pritožba sodbi sodišča prve stopnje očita tudi protispisnost, kjer ta ugotavlja, da je bila kot oporoka razglašena celotna listina - razglašen je bil le en del, po prejemu dodatnih delov pa ni prišlo do ponovne razglasitve, zato oporoka sploh še ni bila razglašena. Pritožba še opozarja, da oporoka v delu, kjer je postavljen dedič, ni podpisana.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ena izmed veljavnih oblik oporoke je tudi oporoka pred pričama. Zanjo je bistvenega pomena, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, pred dvema pričama podpiše listino, za katero pred njima izjavi, da je to njegova oporoka. Listino mu lahko sestavi kdorkoli, pri čemer ni pomembno kako - lahko jo napiše na roke, na tipkalni stroj itd. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani vsi zahtevani pogoji: obe oporočni priči sta bili hkrati navzoči ob podpisovanju oporoke, iz njunih izpovedb izhaja, da sta oporočitelja gledali, kako je prvi podpisal listino. Slednji jima je ob prihodu povedal, da ju je povabil z namenom, da bi podpisala posvetilo toženki za rojstni dan in oporoko. Iz njunih izpovedb je tudi moč povzeti, da sta listino prebrala in se spominjata, da je bil list popisan z obeh strani; na prvi strani je bila oporoka, na drugi pa obrazložitev, prav tako se spominjata vsebine - s to oporoko je zapustnik svoji hčeri zapustil pol hiše, vse ostalo pa toženki. Izvedenec grafolog je zanesljivo ugotovil, da podpis oporočitelja ni ponarejen. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki so pomembna v konkretnem primeru, ko gre za oporoko pred pričami, in na njihovi podlagi pravilno odločilo, da oporoka ni ponarejena. Priči nimata nobenega subjektivnega interesa za izid postopka. Ta okoliščina utrjuje njuno verodostojnost. Pritožba ima delno prav, ko trdi, da ni jasno, kako je toženka prišla do oporoke. A tisto, kar manjka, so podrobnosti, ki niso bistvene. Iz sodbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče verjelo oporočnima pričama. Obe sta povedali, da sta oporoko pustili pri zapustniku na mizi. Iz tega je tudi jasno razvidno, kje je toženka oporoko našla. Podrobnosti glede tega pa, kot rečeno, niso bistvene.

V konkretnem primeru je bistvenega pomena, da sta oporočni priči prepoznali oporoko kot tisto listino, ki sta jo takrat podpisali. Niso pa pravilne pritožbene navedbe, da ni jasno, kako je do sestave oporoke sploh prišlo. Iz izpovedb oporočnih prič je razvidno, kako je potekalo podpisovanje oporoke. Izpovedbi oporočnih prič se razlikujeta glede nebistvenih okoliščin dogodka. Poleg tega gre za malenkosti, ki jih spomin tekom časa predrugači (ljudje se osredotočamo na bistvo). Vsak dogodek namreč v spominu živi svoje življenje; pri eni priči takšno in pri drugi drugačno.

Na pritožbene navedbe, da v pravdi ni prišlo do odgovora na vprašanje, kakšna je bila listina, preden je bila razrezana in ali je sploh bila razrezana, pritožbeno sodišče odgovarja, da glede na izvedene dokaze (predvsem iz izpovedb oporočnih prič) lahko sklepamo, da je bila oporoka zagotovo razrezana, pred razrezom pa je bila v takšni obliki, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v sodbi na strani 5, 3. odstavek. Vendar pa glede na to, kako je sestavljen glavni del oporoke, torej spodnji, večji del oporoke (označen z list. št. 7 v zapuščinskem spisu D 684/2006), odgovori na ta vprašanja niti niso pomembni. Ta del je namreč tisti, ki vsebuje vse sestavine oporoke (izjava, da gre za oporoko, podpis zapustnika in oporočnih prič, postavitev dediča), medtem ko je zgornji, manjši del (označen s C/9 v zapuščinskem spisu D 684/2006) le posvetilo toženki, ki na samo vsebino oporoke ne vpliva. Tisti del, ki vsebuje oporočno vsebino, predstavlja smiselno zaokroženo celoto. Pritožbeno sodišče enako odgovarja na pritožbene navedbe, da bi glede na ugotovitve izvedenca o razmaku med razrezanima deloma, morala le-tega pojasniti tožena stranka. Tožena stranka je na ta vprašanja tudi odgovorila, ko je bila zaslišana. Pojasnila je, zakaj je list razrezala.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni utemeljilo, zakaj šteje izpovedbe prič in toženke za verodostojne, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni to jasno poudarilo, prav tako se je opredelilo do morebitnih nasprotij v izpovedbah (razlogi na 4. in 5. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Prav tako z ravnanjem sodišča prve stopnje ni bila kršena 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, ko mladoletne tožnice ni zaslišalo glede besednjaka iz oporoke, ki naj ne bi bil zapustnikov, temveč toženkin. Oporoko pred pričami namreč lahko sestavi (zapiše) kdorkoli. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno (ekonomično), ko trditev v zvezi z besednjakom listine ni raziskovalo, je pa glede na osebno noto posvetila kljub temu zaključilo, da je oporoko sestavil zapustnik sam.

Postopanje sodišča prve stopnje je pravilno tudi v delu, ko ni izvajalo dokazov s pričami, ki naj bi dokazale trditve glede tega, da je bil zapustnik vešč podpisovanja listin in bi zato bistveni del listine (v tem primeru postavitev dediča) zagotovo podpisal. Tudi to glede na ugotovljeno dejansko stanje - oporočni priči sta potrdili, da je na drugi strani listine bila obrazložitev, ena izmed njiju je listino prepoznala, za podpis na prvi strani pa je izvedenec nedvomno ugotovil, da ni ponarejen - ni pomembno.

Protispisnosti v delu sodbe, kjer je ugotovljeno, da je oporoka v celoti razglašena, ni. Zapuščinsko sodišče je namreč dne 27.12.2006 razglasilo oporoko na podlagi kopije obeh delov kot celotne oporoke in izvirnika (bistvenega) spodnjega dela. Kasneje je na poziv z dne 19.1.2007 na zapuščinski obravnavi dne 20.2.2007 prejelo izvirnik zgornjega dela oporoke, ki se je ujemal z zg. delom listine iz fotokopije, ki je bila razglašena dne 27.12.2006, zato nova oz. dodatna razglasitev ni bila potrebna in je ni opravilo. V konkretni pravdi je bila tožba na ugotovitev neobstoječe oporoke vložena po preteku enega leta, odkar je tožnica izvedela za oporoko, zato obličnostnih napak tožnica ne more več uveljavljati. Sicer pa sam sodni akt razglasitve oporoke nima nikakršnega vpliva na dejstvo, ali je sporna listina pristna ali pa gre za ponaredek.

Iz navedenega izhaja, da pritožba ni utemeljena, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo prve stopnje potrdilo.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP -UPB3, Uradni list RS št. 73/2007 in naslednji)