Jedro

Nesreča se je pripetila, ko je tožnik na gradbenem odru (tretje nadstropje) prevzemal iz električnega dvigala betonsko malto v samokolnici in pri tem skupaj s samokolnico, ki je zdrsnila s kavlja, padel na tla. Takšno delo na višini, pri katerem lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil pride do nesreče in je možnost nastanka škode "vključena" v njegovo opravljanje, ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Druga tožena stranka bi se lahko razbremenila odgovornosti le pod pogojem, če bi dokazala, da organizacija delovnega procesa na terenu ni bila (vsaj delno) v njeni, ampak izključno v sferi glavnega izvajalca - prve tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki tožeči stranki nerazdelno plačati 23.000.000 SIT denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2003 do plačila in ji povrniti 1.388.085 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2003 do plačila. Ocenilo je, da sta obe toženi stranki solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala tožeči stranki, in sicer po načelu objektivne odgovornosti. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 5.000.000 SIT, za strah 1.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 15.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da toženi stranki od glavnice 23.000.000 SIT dolgujeta 13,5 % zamudne obresti od 1.1.2002 do 17.2.2003, od 18.2.2003 do plačila pa zakonske zamudne obresti. V ostalem je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbi toženih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je druga tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da njena odgovornost ni podana. Res je, da tožnik ni imel ustreznega izpita iz varstva pri delu, vendar pa je prva tožena stranka za to vedela oziroma ni nikoli vprašala druge tožene stranke, za katera dela je tožnik usposobljen. V pogodbi med toženima strankama tožnik ni bil določen za dela, katera je opravljal, ko se je zgodila nesreča. Prva tožena stranka je tožnika na dela napotila mimo podpisanega sporazuma. Vse se je dogajalo v sferi prve tožene stranke. Četudi bi tožnik imel izpit iz varstva pri delu, se ne bi mogel upirati delovnim nalogam, ki mu jih je naložila prva tožena stranka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v 73. členu določa, da mora podjetje delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti.

Odškodninsko odgovornost ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) kot krivdno ali objektivno odgovornost. V prvem odstavku 154. člena ZOR je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku 154. člena ZOR pa je določeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Sodišči prve in druge stopnje sta tožnikov tožbeni zahtevek obravnavali s stališča objektivne odgovornosti druge tožene stranke in se pri tem pravilno oprli na 173. in 174. člen ZOR.

Ugotovljeno je bilo, da se je v obravnavani zadevi nesreča pripetila, ko je tožnik na gradbenem odru (tretje nadstropje) prevzemal iz električnega dvigala betonsko malto v samokolnici in pri tem skupaj s samokolnico, ki je zdrsnila s kavlja, padel na tla. Takšno delo na višini, pri katerem lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil pride do nesreče in je možnost nastanka škode "vključena" v njegovo opravljanje, ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Iz citiranih določb ZOR izhaja, da dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti nosi tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. To je bila v konkretnem primeru druga tožena stranka, ki je na objektu opravljala posamezna zidarska dela. Okoliščin v smeri prispevka oškodovanca druga tožena stranka niti ne zatrjuje, temveč ekskulpacijski razlog utemeljuje s krivdo tretjega. Odgovornosti na tej podlagi bi se lahko razbremenila le pod pogojem, če bi dokazala, da organizacija delovnega procesa na terenu ni bila (vsaj delno) v njeni, ampak izključno v sferi glavnega izvajalca - prve tožene stranke. Za odločitev o podlagi zahtevka zoper drugo toženko je bistvena v revizijskem postopku neizpodbojna dejanska ugotovitev (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 35/04 - ur. p. b. - ZPP), da sta bili toženi stranki v skladu s Pismenim dogovorom o organiziranju in izvajanju varnega dela na gradbišču (priloga B6) dolžni skupaj zagotavljati določene varnostne ukrepe (vključno z ukrepi v zvezi z vertikalnim transportom materialov in pomožnimi konstrukcijami; 3. točka dogovora). Obstoj takšnega notranjega razmerja med toženima strankama na eni strani demantira revidentov poskus, da bi celotno odgovornost prevalil na prvo toženo stranko, po drugi strani pa utemeljuje solidarno odgovornost toženih strank (tretji odstavek 206. člena ZOR).

Druga tožena stranka v reviziji ne graja višine denarne odškodnine, ki sta jo nižji sodišči prisodili tožeči stranki, zato je revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP preverilo le, ali je bilo v tem delu pravilno uporabljeno materialno pravo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (5.000.000 SIT), strah (1.500.000 SIT), duševne bolečnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (15.000.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (1.500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo druge tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).