Jedro

Ker je ugotovljeno, da je bil drugi toženec imetnik nevarne stvari, azbesta oz. azbestnih izdelkov, s katerim je tožnik bil dlje časa v stiku, se izkaže kot prepričljiv zaključek, da je bolezen prav posledica dela tožnika na gradbišču v A. v okolici proizvodnega obrata drugega toženca, kjer se je vršila proizvodnja, pri kateri so bili delavci izpostavljeni vdihavanju azbestnega prahu, torej je šlo za nevarno dejavnost.

Ker je dne 28.06.2003 stopil v veljavo Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur.l. RS, št. 56/2003), ki več ne ureja temeljne obrestne mere, pač pa je predpisal obrestno mero v nominalni višini, ob uveljavitvi 17%, pripadajo tožeči stranki od tedaj celotne zakonske zamudne obresti in ne zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki je zakon več ne pozna.

Izrek

Pritožbama tožencev se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v ugodilnem delu glede odločitve o obrestnem delu zahtevka tako s p r e m e n i, da tečejo zamudne obresti od prisojene odškodnine v višini 3.400.000,00 SIT od 01.01.2002 do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; sicer se pritožbi tožencev, v celoti pa pritožba tožnika zavrnejo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in tožencema naložilo, da tožniku plačata

3.600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od 01.01.2002 do 12.09.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 13.09.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter mu povrneta

17.113,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.09.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo in v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Vse stranke so se zoper tako sodbo pritožile.

Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in je zato tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrne. Odškodnina, kot je določena, sicer ni previsoka, pritožnik le meni, da ni krivdno odgovoren za nastalo škodo, kot to zaključuje prvostopenjsko sodišče. Moralo bi pojasniti, katero ravnanje oziroma opustitev pritožnika je v nasprotju s takratnimi predpisi oz. v vzročni zvezi z nastalo posledico, azbestno boleznijo tožnika. To ni ugotovljeno. V času, ko naj bi prvi toženec za drugega toženca opravljal določena dela, je bilo organizirano delo tako, da so bili uvedeni in v celoti spoštovani vsi predpisani ukrepi v zvezi z varstvom pri delu in so delavci pri delu uporabljali razne respiratorje, vsa varovala, ki so bila tedaj na razpolago in so jih predpisovali takrat veljavni predpisi iz varstva pri delu.

Praktično tedaj zaščitnih sredstev, ki bi v celoti preprečevala vdor azbestnega prahu, ni bilo na razpolago.

Gre za obdobje pred več kot tridesetimi leti. Ne more sedaj sodišče enostavno zaključiti, da je danes splošno znano, da običajna zaščitna sredstva niso ustrezna, saj ne ščitijo pred nevarnim azbestnim prahom. Država je brez omejitev tedaj dovoljevala obdelavo in predelavo azbesta v najrazličnejše izdelke. Tudi pravna podlaga ne more biti 73. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, saj se je tožeča stranka upokojila v letu 1985, navedeni zakon pa je začel veljati 14.10.1989. Tedaj tožnik ni bil delavec prvega toženca. Podlago bi lahko sodišče našlo le v prej veljavnih predpisih, ki jih je Temeljni zakon o delovnih razmerjih razveljavil, torej v določbah Zakona o združenem delu in je zato napačno uporabljeno materialno pravo.

Drugi toženec v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje ter priglaša pritožbene stroške. Kot vplivno območje sodišče označuje območje, do koder je segel vpliv azbesta iz proizvodnje S.A.. Pri drugem tožencu tožnik ni delal. Sam je sicer izpovedal, da naj bi delal v S. v skladišču azbesta, glede na tako njegovo trditev je bilo predlagano zaslišanje dveh prič, A.Š. in F.R.. Teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo oz. jih je kot nepotrebne zavrnilo. Prvi toženec je navedel, da tožnik ni delal v proizvodnji S.A., kjer bi lahko prišel v stik z azbestom in zato po mnenju pritožnika ni izkazano, da je azbestna bolezen tožnika v povezavi z drugim tožencem. Lahko bi bila v povezavi z rušilnimi in sanacijskimi deli, pri katerih je tožnik sodeloval, s čimer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje preširoko tolmači območje, na katerega naj bi segel vpliv azbesta iz sfere drugega toženca. Lahko je odgovornost podana do zaposlenih, ki so delali znotraj tovarniškega območja, uvrščanje v upravičence do odškodnine tudi tistih obolelih iz bližnje in daljne okolice drugega toženca pa je nesprejemljivo. Sicer pa drugi toženec ni proizvajal azbesta, kot ugotavlja sodišče, pač pa azbest - cementne izdelke. Tudi ni edini proizvajalec takih izdelkov, zato je bilo potrebno ugotoviti, ali so tožnikovo azbestno bolezen povzročili prav azbestno-cementni izdelki iz S.A.. Zaenkrat vzročna zveza med boleznijo tožnika - azbestno boleznijo in dejavnostjo drugega toženca ni izkazana. Iz previdnosti ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Dejstvo je, da plevralni plaki funkcionalno ne prizadevajo tožnika, večja ovira dihanja se po mnenju drugega toženca lahko pripiše izključno odstranjenemu desnemu zgornjemu pljučnemu režnju. Tudi RTG in druga sevanja niso tako škodljiva ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov, kar ugotavljajo tudi izvedenci, razna CT in druga slikanja ne presegajo kumulativne doze sevanja, ki se šteje za varno in zdravju neškodljivo. Zato je dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin previsoka. Enako velja za strah, saj do sedaj ni izkazano, da je bolezen napredovala, odkar je bila v letu 2000 odkrita in se ne more upoštevati eventuelnega napredovanja bolezni od leta 1985, kot to navaja izvedenka. Da se bo bolezen v bodoče razvijala, pa ni gotovo. Ker ni pomembnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika zaradi azbestne bolezni, in tudi 30% na račun azbestne bolezni ni izkazanih, saj sama izvedenka v dopolnitvi mnenja pove, da težko oceni sam vpliv azbesta na sedanje stanje pljučne funkcije, tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada odškodnina. Izrek ni skladen z obrazložitvijo v delu, ko sodišče navaja stranke, saj v izreku navaja toženi stranki, v obrazložitvi pa prvo in drugo toženo stranko. Odločitev glede teka zamudnih obresti ni pravilna.

Zoper sodbo se je pritožil tudi tožnik, ki meni, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in je v zvezi s tem tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugoditi, zato naj višje sodišče pritožbi tako ugodi, da se sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi. Prisojena odškodnina v višini 3.600.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine ob upoštevanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je tožnik že pretrpel in jih bo še moral glede na predviden potek njegove, z azbestom povezane bolezni. Gre za specifične zahtevke, ko gre za primer poklicnega obolenja azbestoze, ki niso primerljivi z drugimi odškodninskimi zahtevki za nematerialno škodo. Bolezen ni ozdravljiva in je ni mogoče predvideti (njenega napredovanja) z nobeno znanstveno metodo. Dejstvo pa je, da se pričakuje le še poslabšanje zdravstvenega stanja. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, pretrpljene med dosedanjim zdravljenjem in za bodoče telesne bolečine v višini

1.000.000,00 SIT je prenizka. Tožnik je za to obliko negmotne škode zahteval odškodnino v višini 3.000.000,00 SIT. Zdravstvene težave so se pričele pojavljati leta 1999, ko je bila pri tožniku verificirana poklicna bolezen, bil je podvržen več pregledom, tudi specialističnim, kar je razvidno iz zdravstvene dokumentacije in kot ugotavlja tudi izvedenka, večkrat je bil rentgensko slikan in je splošno znano, da je tako slikanje zdravju škodljivo zaradi ionizirajočega žarčenja, CT preiskava pa ima še škodljivejši vpliv, po mnenju nekaterih rentgenologov je bolnik pri tem pregledu izpostavljen sevanju, ki na pljuča deluje podobno kot azbest. Trpi tudi zaradi močnih konstantnih bolečin v pljučih, ki se povečajo predvsem ob naporih, tudi manjših.

To je izpovedal tožnik in to potrjuje tudi izvedenka. Bodoči nevarni medicinski posegi zaradi azbestne bolezni plevre niso predvideni toda le v primeru, kot je pojasnila izvedenka, če bo stanje stabilno oziroma bo stanje brez progresa. Ker je splošno znano, da bo bolezen napredovala in je možnost, da ne bi napredovala, zelo majhna, kot je znano tudi iz znanih primerov iz sodne prakse, povezanih z azbestom, in to možnost tudi dopušča izvedenka, je nepravilno ocenilo sodišče prve stopnje dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo s prisojo odškodnine v znesku 1.000.000,00 SIT. Tudi ocena prvostopenjskega sodišča, ko je prisodilo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le v znesku 600.000,00 SIT, je zmotna, sodišče prve stopnje ta zaključek opira na 30% delež, ki ga je pripisati azbestni bolezni. Izvedenka se je ob tem opredelila le za verjetnejšo možnost glede na izgled pljuč (RTG slike) in empirično poznane pojave, ob tem pa sama povedala, da je zaradi dodatne pljučne in plevralne patologije težko ocenjevati sam vpliv azbesta na sedanje stanje rebrne mrene desne strani in na sedanje rezultate pljučne funkcije. Ta odstotek je le relativen in bi ga sodišče kot takega lahko upoštevalo le poleg ostalih izvedenih dokazov. Tudi glivična infekcija z aspergilusom, ki naj bi bila povezana z drugimi boleznimi, je verjetno povezana z azbestom. Priglaša pritožbene stroške.

Drugi toženec je na tožnikovo pritožbo odgovoril. Meni, da ni utemeljena. Pri tožniku gre sedaj za najlažjo obliko azbestne bolezni - plake in še to na eni strani, izvedenka je le dopustila možnost razvoja bolezni, česar ni mogla potrditi niti s stopnjo verjetnosti. Tožnik omenja bolečine ob naporih, vendar je vprašanje, kakšnih naporov je tožnik sploh še zmožen po kirurški odstanitvi zgornjega pljučnega režnja. Plaki sami po sebi ne bi smeli povzročati tožniku težav. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je izvedenka izrecno zapisala, da lahko govori samo o možnosti vpliva azbestnih plakov. Možnost oziroma domneva pa ne moreta biti podlaga za odmero odškodnine iz tega naslova.

Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožencev sta delno utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Glede temelja: Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo, tako iz verifikacije poklicne bolezni kot na podlagi izvida in mnenja izvedenke, da je tožnikova bolezen posledica izpostavljenosti azbestu. Gre za plevralno azbestozo levo.

Ugotovilo je tudi, da je bil tožnik izpostavljen azbestu v času, ko je delal pri pravnem predniku prvega toženca v okolju tovarne S.A. v letih 1964 do 1969 in je tedaj navedena tovarna oziroma njen pravni prednik v svoji proizvodnji uporabljala azbest. Azbestni prah pa je, kot je tudi sicer splošno znano, nevarna stvar, njegovo daljše neposredno vdihavanje zdravju škoduje. Zanesljiva je ugotovitev, da je azbestna bolezen tožnika posledica dela za prvega toženca v območju proizvodnih obratov druge toženke, torej bolezen izvira iz sfere delovanja obeh. Sodišče prve stopnje zaključke glede odgovornosti prvega toženca opira tudi na Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ta je res stopil v veljavo leta 1989, ko tožnik ni bil več delavec tožene stranke, toda gre za škodo, ki mu je nastala zaradi oz. v zvezi z delom pri prvem tožencu, sicer pa je pred tem veljavni Zakon o združenem delu (Ur.l. SFRJ št. 53/76 s spremembami), na katerega se pritožnik sklicuje, glede odškodninske odgovornosti delodajalca v 208. členu določal enako, da ima delavec, ki je utrpel škodo na delu ali v zvezi z delom, pravico zahtevati od delodajalca (temeljne organizacije) odškodnino po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Prvostopenjsko sodišče je, ko je ocenilo izvedene dokaze, ugotovilo, da je tožnik sicer razpolagal z zaščitnimi sredstvi, običajnimi za gradbene delavce, ni pa ugotovljeno, da bi uporabljal respiratorje, kot to dokazno nepodprto trdi pritožba, sicer pa ob tem sama ugotavlja, da ustreznih zaščitnih sredstev, ki bi preprečevala vdor oz. vdihavanje azbestnega prahu, ni nudila. Ta opustitev je vzrok škode, zato je zaključek o krivdni odgovornosti pravilen, saj je prvi toženec organiziral delo tako, da so delavci prišli v stik z nevarno snovjo, a ob tem ni nudil ustrezne zaščite po pravilih stroke in kot mu to nalaga tudi skrbnost dobrega strokovnjaka. Pritožba prvega toženca zato ni utemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožba drugega toženca, ko napada odločitev glede temelja. Ker je ugotovljeno, da je bil imetnik nevarne stvari, azbesta oz. azbestnih izdelkov, s katerim je tožnik bil dlje časa v stiku, dalal je namreč na gradbišču v A. od 12.03.1964 do 10.09.1969, v okolju tovarne S.A. ter je zbolel za azbestozo kot posledico vdihavanja azbestnega prahu, se izkaže kot prepričljiv zaključek, da je bolezen prav posledica dela tožnika na gradbišču v A. v okolici proizvodnega obrata drugega toženca, kjer se je vršila proizvodnja pri kateri so bili delavci izpostavljeni vdihavanju azbestnega prahu, torej je šlo za nevarno dejavnost. Pritožnik se odgovornosti ne more razbremeniti s trditvijo, da ni edini proizvajalec azbestno-cementnih izdelkov, iz česar izvaja zaključek, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali so tožnikovo azbestno bolezen povzročili prav azbestno-cementni izdelki S.A.. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, ko je ocenilo izvedene dokaze, da glede na dokazilo o zaposlitvi (pri pravnem predniku prvega toženca oz. prvem tožencu je bil tožnik zaposlen od leta 1964 do 1985, ko se je upokojil) in izpovedbo tožnika, ki je izpovedal tako, kot izhaja iz navedene listine, ni izkazano, da bi bil tožnik zaposlen še kje drugje, kjer bi lahko prišel v stik z azbestom. Kje konkretno naj bi tožnik z azbestom prišel v stik, pa tudi pritožnik ne pojasni.

Pritožba prvostopenjskemu sodišču še očita, da ni zaslišalo prič Š.in R.. Iz podatkov spisa (zapisnik o glavni obravnavi z dne 04.02.2003) izhaja, da to ni dokazni predlog drugega toženca, pač pa prvega toženca in tožnika, priča R. naj bi izpovedala, da je bil poslan v skladišče azbesta in kakšna zaščitna sredstva so bila na voljo, dokazni predlog glede priče Š. pa je bil postavljen brez navedbe razlogov oziroma o čem naj bi priča pričala. Glede na navedeno dokaz z zaslišanjem teh prič ne bi mogel ovreči dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za presojo odgovornosti pritožnika. Ker je torej nevarna dejavnost drugega toženca vzrok škode in se le ta odgovornosti ni uspel razbremeniti (173. in 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je pritožba drugega toženca glede temelja neutemeljena.

Glede višine odškodnine: Prvostopenjsko sodišče je na podlagi pisnega izvedenskega mnenja, ki ga je v tej zadevi izdelala izvedenka prof. E. M., dr.med. ter verifikacije poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ugotovilo, da je tožnik zbolel za azbestno boleznijo, gre za plake parientalne plevre levo. V konkretnem primeru gre torej za bolezen, ki je opredeljena kot bolezen plevre po 2. tč. 2. čl. Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur.l. RS št. 26/97) in gre ob tem za najlažjo obliko azbestnega obolenja. Tožnik je bil res izpostavljen periodičnim kontrolnim zdravniškim pregledom, vključno z RTG slikanjem, ki je, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, splošno znano, zdravju škodljivo, in so zdravniški pregledi neprijetni in neugodni. Te kontrole, pa tudi že prestani zdravniški pregledi in kontrole, predstavljajo take nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so podlaga za prisojo odškodnine. Ne drži pritožbena trditev drugega toženca, da plevralni plaki funkcionalno ne prizadevajo tožnika.

Izvedenka je pojasnila, da so tudi plevralni plaki vzrok, ki vpliva na zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti, ter ocenila z upoštevanjem te bolezni in poklicne bolezni, da je zmanjšanje pljučnih volumnov povzročeno 30% zaradi azbestne bolezni plevre levo, 70% pa zaradi neazbestne pljučne bolezni desne strani, v enakem procentu je tudi ocenila, da azbestna bolezen vpliva na zdravstveno stanje tožnika. Ker je torej ugotovljeno, da je tožnik bil in bo podvržen neprijetnim zdravniškim pregledom, tudi v bodoče, ni pa gotovo, da bodo ti še bolj neprijetni, ob razvoju bolezni, saj razvoj ni gotov, je le možen, kot je ugotovila tudi izvedenka in je ugotovljeno, da ima tožnik določene težave, bolečine, zlasti ob naporih, kar je zvezano tudi z azbestno boleznijo, je ob upoštevanju meril iz člena 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po oceni pritožbenega sodišča prisoja odškodnine za fizične bolečine v višini

1.000.000,00 SIT primerna.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 600.000,00 SIT, je glede na do sedaj ugotovljene okrnjene tožnikove življenjske aktivnosti, ustrezna. Tožnik ne more več opravljati fizičnih del na domači kmetiji, utrudi ga že hoja na stopnicah, kar, kot zaključuje prvostopenjsko sodišče, pomeni zmanjšanje kvalitete življenja in tožnik zato trpi duševne bolečine. Ta zaključek je glede na gornje ugotovitve prepričljiv, saj je tako iz objektivnega stališča izkazano, da so življenjske funkcije tožnika okrnjene, tudi zaradi azbestne bolezni, težave tožnika so torej objektivno pogojene. Vendar pa je ob tem prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da je potrebno določen del težav, in sicer pretežni, pripisati drugim, nepoklicnim boleznim in je le manjši del le-teh posledica poklicnega obolenja tožnika. Te ugotovitve pa utemeljujejo sklep, da je tudi odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti materialnopravno pravilna, skladna z določbami 200 in 203. čl. ZOR in pritožbi tožnika in drugega toženca v tem obsegu neutemeljeni. Enako velja tudi za prisojo odškodnine za strah v višini 2.000.000,00 SIT, ki je odraz upoštevanja temeljnjih načel za odmero odškodnine, individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prognoza zdravljenja ni ugodna, obstoji verjetnost, da se bo bolezen razvila v kako izmed težjih oblik, kar utemeljuje tožnikovo zaskrbljenost spričo neugodne prognoze razvoja bolezni. Vse to je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo. Tudi celokupna odškodnina v znesku 3.600.000,00 SIT je ustrezna, v celoti je spoštovano načelo individualizacije, kot tudi objektivne pogojenosti višine odškodnine in je taka odškodnina primerljiva z drugimi odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerljivih primerih.

Utemeljeno graja drugi toženec le odločitev glede teka zamudnih obresti. Pravilno je sicer odločeno glede začetka teka le-teh, od 01.01.2002 dalje, po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero.

Dne 26.06.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 01.01.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in je bil dopolnjen Zakon o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 83/2001 in 109/2001), in se je zatem spremenila tudi sodna praksa. Spremenjeni ZPOMZO-A je namreč izrecno ločil prave zamudne in revalorizacijske obresti, tako je bilo mogoče od tedaj dalje priznavati zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude in to kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri, kar je skladno tudi z določbami OZ, ki je na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z nespremenljivo 8% obrestno mero, ob tem pa režim zamudnih obresti z obračunano valorizacijsko obrestno mero začasno pustil veljavi in določil v ZPOMZO-a kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih obresti. Ker pa je dne 28.06.2003 stopil v veljavo Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur.l. RS št. 56/2003), ki več ne ureja temeljne obrestne mere, pač pa je predpisal obrestno mero v nominalni višini, ob uveljavitvi 17%, pripadajo tožeči stranki od tedaj celotne zakonske zamudne obresti in ne, kot je materialnopravno zmotno določilo sodišče prve stopnje, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki je zakon več ne pozna. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama, saj je odločitev materialnopravno zmotna (in na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in v obrestnem delu sodbo tako spremenilo, da od 28.06.2003 dalje tečejo zamudne obresti po zakonski obrestni meri.

Glede na zgoraj obrazloženo je v preostalem obsegu neutemeljeni pritožbi tožencev in v celoti neutemeljeno pritožbo tožnika pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2.odst. 350. čl. ZPP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 4. odst. 358. čl. ZPP).

Ker toženca v pretežni meri s pritožbo nista uspela, tožnik pa v celoti, pritožniki sami trpijo pritožbene stroške, enako velja za stroške odgovora na pritožbo drugega toženca, ki z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške (154. in

155. ter 165.čl. ZPP).