Jedro

Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še ne pomeni nujno protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag, to je, ko predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremenjena glasi:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Toženi stranki Z. M. in Z. M. sta dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik J. B. na parceli št. 533/7 k.o. X. ID znak X-533/7-0, še posebej pa sta dolžna opustiti hojo po robu parcele, kjer ta meji na parcelo št. 533/5 k.o. X. ID znak X.-533/5-0. 2. Toženi stranki sta tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudni obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 746,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 460,61 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na parceli št. 533/7 k.o. X. ID znak X.-533/7-0 še posebej pa sta dolžni opustiti hojo po robu parcele, kjer ta meji na parcelo 533/5 k.o. X. ID znak X.-533/5-0, in da sta dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 825,70 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudni obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje od plačila.

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je dokazna ocena sodišča zmotna, neprepričljiva, izkustveno nesprejemljiva, da so zaključki brez vsake realne in razumne podlage, sodba pa je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Dokazna ocena sodišča je nezadostno analitična, skrbna in vestna, kar je v nasprotju s členom 8 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato obstaja bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v posledici pa je sodba nepravilna in nezakonita. Ker je sodišče dokazne zaključke sprejelo, ne da bi upoštevalo pomembne navedbe in dokaze tožene stranke, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je kršena tudi pravica tožene stranke do izjave in načelo kontradiktornosti in obstaja bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je v delu zavrnitve glede dokaznih predlogov tožena stranka uveljavljala že na glavni obravnavi; podrobneje zavrnitve dokaznih predlogov ni mogla grajati, ker sodišče zavrnitve dokazov ni obrazložilo podrobneje kot z eno besedo, da so nepotrebni. Tožena stranka izpodbija oceno sodišča, da je posegla v lastninsko pravico tožeče stranke s hojo ter nošenjem orodja in materiala za montažo ograje po njeni nepremičnini, ker za tak zaključek ni nobenih dokazov, razlogi sodišča pa so protispisni. Sodišče ni verjelo tožencu, da med montažo ograje ni hodil ali se zadrževal na tožnikovi nepremičnini, in je navedlo, da so v tem delu nasprotja že med samimi trditvami tožene stranke, češ da je toženec v odgovoru na tožbo priznal, da je ob postavljanju ograje morda naredil kakšen korak čez mejo, predhodno pa navajal, da je ograjo enostavno postaviti in da ni bilo nobene potrebe, da pri tem uporablja tožnikovo nepremičnino. Povzetek sodišča je iztrgan iz konteksta celotnega teksta odgovora na tožbo, zato je protispisen, predvsem pa zmoten. Tožena stranka je z navedbo dokazov in obrazložitvijo dokazov (fotografij) zanikala očitke iz tožbe; pošteno pa je toženec dopustil možnost (in ne priznal, kot je protispisno povzelo sodišče), da je »morda naredil korak čez mejo«. Po SSKJ je korak »gib noge pri hoji« in edino to je toženec morda naredil - z nogo prišel čez mejo; in ker je delal po zemljišču svoje partnerice, je nato z nogo naredil tudi gib nazaj. Narediti gib noge čez mejo pa je povsem nekaj drugega kot zadrževati se na zemljišču ali tam prenašati orodje, kar je tožena stranka od začetka postopka in nato ves postopek skladno zanikala. Sodišče je nato prav tako izven konteksta povzelo vlogo toženke. Niti toženka ni prišla sama s sabo v nasprotje. Na podlagi izpovedbe toženke, da sta z možem imela namen postaviti ograjo, da bodo enkrat končno imeli mir, in da sta se z možem odločila, da jo postavita, je sodišče zaključilo o negiranju njenih trditev, da ni bila seznanjena z deli in organizacijo del. Iz izpovedbe toženke izhaja le, da je šlo za skupno odločitev. To dejstvo sta toženca priznala na prvem naroku, vendar sta hkrati tudi navedla, da je vsa dela in organizacijo del ter postavljanje ograje izvedel toženec in da toženka s tem ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je zmotno in v nasprotju z jasno in razumljivo trditveno podlago kot tudi z jasnima izpovedbama tožencev glede tega, da je dela organiziral in izvajal ključno toženec in da jih je izvajal na zemljišču, last toženke, izhajalo pri dokazni oceni s stališča, da si tožena stranka sama s sabo prihaja v nasprotje. Toženka izpodbija tudi zaključek sodišča, da je kot investitorka legitimirana v tej pravdi, saj zgolj z investiranjem ni posegla v lastninsko pravico tožnika. Sodišče je nekaj verjelo tožencu, pa spet nekaj ne. Takšna dokazna ocena je neprepričljiva. Ko je sodišče ocenjevalo (ne)verodostojnost strank, je najprej zmotno izhajalo iz domnevnih nasprotij, po drugi strani pa je spregledalo interes strank in pavšalno povzelo preteklo dogajanje med strankami in navedlo, da so »med njimi bili že predhodni spori in postopki pred sodiščem v zvezi s predmetnimi nepremičninami«. Niti ene same trditve ni bilo s strani tožnika, da sta kdajkoli (pred spornim postavljanjem ograje) toženca posegla na njegovo; da je kljub pravnomočni sodbi tožnik še naprej posegal na zemljišče toženke, pa je ostalo neprerekano. S tega vidika se pokaže nerazumljivo sklepanje sodišča, da (po sodišču neobrazloženi) »predhodni spori« škodijo toženi stranki. Tožena stranka sodišču očita tudi nepošteno sojenje, ker toženi stranki ni dovolilo vprašanj, nato pa na splošno in v škodo te stranke zaključilo, da so bili spori. Enako velja za ugotovitev, da toženec ni pridobil soglasja za postavitev ograje. Nobenega soglasja toženec ni potreboval in je ta ugotovitev povsem odvečna in ne razjasnjuje ničesar. Ob ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je prijava tožnika neutemeljena, je sodišče neupravičeno in nelogično tožencu v njegovo škodo pripisalo, da soglasja ni pridobil. Takšna ocena je arbitrarna in pristranska. Sodišče je s tema zaključkoma želelo »utrditi« zaključek o tem, da je toženec »lahko večino del res opravil s toženkine nepremičnine in da je ograjo vijačil na način, kot je izpovedal, nenazadnje je ograjo uspel postaviti kljub postavljenemu traktorju s prikolico«, vendar pa je verjeti tožniku in njegovim pričam o tem, da je toženec ob montaži ograje hodil po tožnikovi nepremičnini. Tak zaključek ne prepriča. Sodišče se ni jasno opredelilo, komu verjame in komu ne. Po eni strani dopušča možnost, da je toženec delal, kot je sam izpovedal, po drugi strani pa verjame tožniku, da je hodil po tožnikovi nepremičnini. In to celo ob tem, da je tožnik bil izrazito neverodostojen glede tega, ali je traktor bil na istem mestu ali ne, pa je to pomembna okoliščina, saj postavitev traktorja na istem mestu več mesecev objektivno dokazuje verodostojnost toženca v tem, da je ograjo lahko postavil z zemljišča toženke in da mu ni bilo potrebno niti stopiti na tožnikovo zemljišče. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik bil tisti, ki je posegal na zemljišče pred in po izdaji sodbe, da je tožnik bil tisti, ki je izgubil spor, da (neprerekano) tožena stranka nikoli ni posegala na zemljišče tožnika, da je tožnik imel interes »maščevati« se toženi stranki in da je tožena stranka bila tista, ki ni nikoli imela interesa uporabljati tožnikovega zemljišča. Sodišče je torej tožeči stranki, partnerki in sinu, ki so vsi zainteresirane priče, zmotno verjelo glede dogajanja ob postavljanju ograje in tudi glede opozarjanja. Nobenega opozarjanja ni bilo, ker ni bilo potrebno. Če bi sodišče dokazno ocenjevalo posamezne izpovedbe, bi moralo ugotoviti, da je neverjetna izpovedba tožnikove partnerke, da je cele popoldneve delala na balkonu (in tako opazovala dogajanje), ker cel dan na balkonu nimaš kaj početi. Sploh pa toženec ni delal cele dneve. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z jasno izpovedbo J. B., ki je potrdil, da je toženec, kar je lahko, delal s svoje strani, česar pa ni mogel, pa je v postopku nesporno, da ni mogel zaradi traktorja, to pa je namestitev 6 letvic. Glede na neskladne in nasprotujoče si izpovedbe tožnika, njegove partnerice in sina, je zmoten zaključek, da jim je verjeti. Sodišče je tudi zmotno navedlo, da je J. B. skladno izpovedal, da je videl toženca ograjo montirati tudi s tožnikove nepremičnine. Spregledalo je tudi, da je tožnik spreminjal in prilagajal navedbe. Niti z besedo ni omenilo nedokazanih navedb tožeče stranke, da sta toženca postavljala ograjo na njegovi nepremičnini, oziroma spreminjanja in prilagajanja teh navedb. Če se je sodišče ukvarjalo s trditveno podlago tožene stranke (sicer le parcialno, v ostalem delu pa gre za kršitev načela kontradiktornosti), ko je razsojalo o verodostojnosti tožene stranke, bi moralo izhajati tudi iz trditvene podlage tožeče stranke in podati oceno, kako ta kot nedokazana vpliva ne oceno verodostojnosti tožnika. Izkaže se, da navedba tožene stranke, »da je morda naredil kakšen korak čez mejo«, ne more pretehtati odločitve sodišča v korist verodostojnosti tožeče stranke in da je dokazna ocena sodišča pristranska, nezadostno skrbna in nezadostno vsestranska. Sodišče nadalje zmotno zaključuje, da že »sam korak čez mejo pomeni vznemirjanje lastninske pravice«. Tožena stranka je že v postopku opozorila na sodno prakso in se sklicevala na odločbo VS RS II Ips 343/2010. Tožnik zatrjuje vznemirjanje ob postavljanju ograje (del spornih okrasnih letev je bil nameščen po vložitvi tožbe), ograja je bila postavljena 25. 3. 2015, od takrat prehod z ene na drugo parcelo niti ni mogoč in se tudi ne zatrjuje, torej tožnik mirno uživa svojo pravico in jo bo tudi v bodoče, ter da bi ugoditev zahtevku pomenila zlorabo pravice iz člena 99/1 SPZ. Sodišče se s temi pomembnimi navedbami ni ukvarjalo in jih je spregledalo, torej je kršilo pravico tožene stranke do izjave. Sodišče ni obrazložilo, v čem je (bila) zaradi kakšnega (morebitnega) koraka čez mejo, ki ga tožena stranka dopušča do 25. 3. 2015 v obdobju 7 dni, ko se ni delalo niti cele dneve niti ne vsak dan (navedbe iz odgovora na tožbo), okrnjena ali vsaj ogrožena tožnikova lastninska pravica. Tega ni pojasnila niti tožeča stranka sama. V posledici neupoštevanja te trditvene podlage sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je uveljavljala tožena stranka, in sicer ali je pravno varstvo potrebno, ali je tožnikova pravno varovana dobrina bila okrnjena ali ogrožena in ali gre za zlorabo pravice. Tožena stranka je uveljavljala, da vznemirjanja ni bilo in da potreba po sodnem varstvu iz člena 99/1 SPZ predpostavlja ugotovitev, da bo (brez posredovanja) sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega v pravno varovano dobrino. Sodišče ni upoštevalo niti te trditvene podlage in sodba nima zaključkov o tem, ali se (in iz kakšnih razlogov) predpostavlja, da bo prišlo do ponovnega posega v pravno dobrino. Gre za pomembne okoliščine, ko je postavitev ograje po naravi stvari opravilo, ki preprečuje dostopanje z enega na drugo zemljišče. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da bi tožena stranka, ki neprerekano nikoli ni posegala na zemljišče tožnika, in ki je postavila ograjo, ki preprečuje poseganje tožniku (in tudi tožencu) čez mejo, brez uveljavljanega sodnega varstva posegla na zemljišče tožnika. V delih, ko sodba nima zaključkov o teh odločilnih dejstvih, obstoji tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob vložitvi tožbi je bilo z ograjo objektivno preprečeno poseganje toženca na tožnikovo zemljišče. Sodišče je zmotno zaključilo, da ne gre za enkraten dogodek, ker je zmotno »enkratnost« dogodka presojalo z vidika časovne dimenzije. Sodna praksa enkratnost dogodka ne veže na časovno dimenzijo, ampak na ogroženost pravne dobrine. Postavitev ograje terja različna opravila. Do vložitve tožbe so bila opravljena vsa opravila, ki bi lahko predstavljala ogroženost pravne dobrine - tožnikove lastninske pravice. Enkratnost dogodka v teh okoliščinah je torej v tem, da je šlo za postavitev ograje, torej enkratno dejstvo, da je ograja bila postavljena slaba dva meseca pred vložitvijo tožbe, da je že tedaj bilo fizično preprečeno vsako poseganje v tožnikovo lastninsko pravico, zato pravno varstvo tožnikove lastninske pravice od 25. 3. 2015 ni bilo več potrebno in je zahtevek tožnika zloraba pravice. Kar je tožeča stranka navedla v nadaljevanju postopka glede montaže okrasnih pokrovov oziroma letvic, je bilo to opravilo na ograji, ki niti tožbeno ni bilo in ni moglo biti zatrjevano. Zato tožeča stranka ob vložitvi tožbe tega pravnega varstva sploh ni mogla uveljavljati in se nanj ne more nanašati. Tožba očitno ni bila potrebna. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza, da toženec na kraju samem pokaže montažo letvic, s čimer bi se lahko prepričalo, da to ni naporno opravilo in da je to povsem običajen način v okoliščinah, ko ni dostopa. Namesto, da bi se samo prepričalo o montaži letvic, je sodišče, ki nima tovrstnih izkušenj, mimo tega dokaza sprejelo zaključke, ki ne prepričajo, so nerazumni in v nasprotju z življenjskimi izkušnjami. Sodišče je, namesto da bi izvedlo dokaz in kljub izpovedbi toženca, da se le skloniš čez ograjo in natakneš pokrove, ocenilo, da mu ni verjeti, ker to zagotovo ni običajen način montaže in zahteva veliko napora. Toženca v pritožbi navaja, da je toženec, potem ko sta se 31. 7. 2016 vrnila z letnega dopusta, pregledal okolico hišo in opazil, da je prva letvica na začetku ograje odmontirana in da je tožnik na drugi strani betoniral. Toženec je stanje fotografiral, nato pa se sklonil čez ograjo in letvico pričvrstil nazaj, kar je videla tudi toženka. V zvezi s tem predlagata tudi dokaz - fotografiji. Če bi toženec tedaj šel čez zemljišče tožnika, bi gotovo prejel opozorilo s strani tožnika. Tako pa tožnik tožencu ni očital in tudi ni poslal nobenega opozorila, da je v namen namestitve letvic hodil po njegovem. V nadaljevanju toženca pojasnjujeta, zakaj je pomemben nov dokaz in zakaj fotografije s prikazom sklanjanja in namestitve letvice ni predložila že prej. Navajata tudi, da je tožnik, katerega je toženka z dopisom z dne 11. 7. 2016, torej po zaključku glavne obravnave, pozvala, da preneha z vožnjami in parkiranjem traktorja s prikolico po njenem zemljišču in robnikih na tem zemljišču, ker ji lahko nastane škoda, z vožnjami prenehal, zato pritožbi predložila dopis dokazuje, da je tožnik tisti, ki posega na toženčevo zemljišče kljub pravnomočni sodbi, ki mu to prepoveduje. Po drugi strani tožeča stranka ni zatrjevala nobenega posega tožene stranke na njeno. Pravovarstveni interes tožeče stranke, ki je morda obstajal ob postavljanju ograje, se je izčrpal s postavitvijo le-te, torej že marca 2015, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je ugodilo zahtevku. Ob vložitvi tožbe tožnik ni več užival negatorne zaščite, tudi če vznemirjanje pred tem obstajalo. Sodišče je pavšalno zaključilo, da je toženec moral na skrivaj montirati 6 letvic, in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bil traktor najprej prestavljen, pa je tožnik šel nato na morje, saj je tožeča stranka navajala prav nasprotno. Toženec ni nikogar čakal, da bi šel na morje, čakal je le, da bo lahko dosegel spodnjo letev. To je bilo po odstranitvi traktorja in odhod tožnika na morje nima s tem nobene zveze. Razlogovanje sodišča, češ da je iz fotografij razvidno, da ni nameščenih več letev, je tako odveč. Sicer pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi in je v tem delu odločitev protispisna. Tožnik je izpovedal, da tam, kjer je bila ograja pred postavitvijo prikolice že postavljena, niso pa bile nameščene stranske letve, teh ni namestil, ker jih ni mogel do njegovega odhoda na dopust. Tudi njegova partnerica je izpovedala, da so letvice manjkale tam, kjer je prej bil traktor. Enako sta povedala toženca; toženec izrecno, da je šlo za 6 okrasnih letev v dolžini traktorja s prikolico. Nobena stranka ni ne trdila ne izpovedala, da bi naj toženec med odsotnostjo tožnika nameščal kakšne druge letvice kot te, ki jih ni mogel zaradi traktorja s prikolico. Niti sodnica ni o nasprotnem izvajala nobenega dokaza. Zaključek sodišča je protispisen in dokazuje pristransko prisojo. Tožena stranka se končno glede na izpovedbo tožnika in njegovih prič, kako so gledali, kako toženec dela in ga opozarjali, sprašuje, kako se to sklada z navedbami in ugotovitvijo sodišča, da je toženec delal na skrivaj. Ob nesporni ugotovitvi, da je ograja bila postavljena pred vložitvijo tožbe, je potrebno sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti. V kolikor pa bo potrebno ponoviti in dopolniti dokazni postopek, pa bo moralo sodišče obrazložiti, v čem je bil tožnik ogrožen v lastninski pravici, ko bo ugotovljeno, da se je toženec sklanjal čez ograjo, ko je montiral letvice. Tega mu sodišče ne more prepovedati. Vprašati se je torej potrebno, ali je verjetno, da bi tožena stranka, ki želi imeti mir pred tožnikom, ko je v ta namen morala sprožiti sodni postopek, v katerem je bila uspešna, pa tožnik kljub temu posega na njeno, ko je bila prisiljena v postavitev ograje, bila tako nekorektna, da bi postavljala ograjo, pri tem pa uporabljala tožnikovo zemljišče, ko ji objektivno dokazano to ni bilo potrebno, niti ni prerekano, da nikoli ni vznemirjala tožnika v njegovi lastninski pravici. Tožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter da se ji prizna stroške postopka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravno podlago za razsojo v predmetni zadevi, in sicer prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Pravilno je tudi izpostavilo, da mora biti vznemirjanje protipravno (kar pomeni, da je rezultat človekovega ravnanja, in da tisti, ki vznemirja, do tega nima pravice), trajno ali ponavljajoče se, in da enkratno vznemirjanje nima za posledico negatorne zaščite. Kakor tudi, da ni več pogojev za vložitev negatorne tožbe, če je tisti, ki je vznemirjal lastnika ali domnevnega lastnika stvari, z vznemirjanjem prenehal. Zmotno pa je zaključilo, da sta toženca v času postavljanja in montaže ograje v obdobju od druge polovice marca 2015 do konca junija 2015 (z vmesnimi prekinitvami) s hojo ter nošenjem orodja in materiala za montažo ograje posegla v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. 533/7 k.o. X. 6. V tožbi, vloženi dne 22. 5. 2015, je tožnik uveljavljal pravno varstvo zaradi tega, ker navkljub njegovi izrecni prepovedi toženca za vijačenje montažne ograje, ki sta jo postavila ob meji nepremičnine parc. št. 533/5, last toženke, s tožnikovo nepremičnino parc. št. 533/7 k.o. X., in nasploh montažo uporabljata parcelo št. 533/7 na način, da po njej hodita in nosita orodje in material za montažo ograje. V tožbi je še navedel, da je tožencema nadaljnje delo na ograji onemogočeno, saj je pri nedokončanem delu ograje parkiral traktorsko prikolico.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s prekinitvami postavljal ograjo na zemljišču, last toženke; da je to bila skupna odločitev obeh tožencev; da je bila ograja vzdolž celotne parcelne meje s tožnikovo nepremičnino 533/7 postavljena že v času pred vložitvijo tožbe (tč. 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), in sicer v marcu 2015, po vložitvi tožbe pa so bile montirane še okrasne letve oziroma pokrovi na zunanji strani ograje (proti tožnikovi nepremičnini), ki jih je toženec montiral tako, da je ta dela na skrivaj dokončal s tožnikove nepremičnine. Ocenilo je, da gre pri montaži ograje za proces, ki je bil zaključen po vložitvi tožbe z namestitvijo še manjkajočih okrasnih pokrovov, s tem pa je prišlo s strani tožencev do protipravnega posega v tožnikovo lastninsko pravico.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila ograja vzdolž celotne parcelne meje postavljena že v času pred vložitvijo tožbe, zmotno pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključilo, da v času vložitve tožbe vznemirjanje lastninske pravice še ni prenehalo, ker proces montaže še ni bil dokončno zaključen. Sodišče prve stopnje je ta zaključek utemeljilo na napačnem stališču, da montaža ograje, vključno z namestitvijo zaključnih okrasnih pokrovov, ni enkratno dejanje. Tožena stranka upravičeno navaja, da je sodišče zmotno „enkratnost“ dogodka napačno presojalo z vidika časovne dimenzije, in izpostavlja, da sodna praksa enkratnost dogodka ne veže na časovno dimenzijo, ampak na ogroženost pravne dobrine, tožnikove lastninske pravice. Četudi je sodišče prve stopnje verjelo tožniku in pričam K. H. in J. B., da je toženec ob montaži ograje hodil tudi po tožnikovi nepremičnini, saj da je sam toženec priznal, da je naredil kakšen korak čez mejo, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno sklepalo, da že sam korak čez mejo pomeni vznemirjanje lastninske pravice, ker dovoljenja za hojo ni imel in je bil opozorjen na prepoved tovrstnega početja. Kot utemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, sklicujoč se na odločbo VS RS II Ips 343/2010, je vsako pravno varstvo lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo pravno varovane dobrine, pri čemer mora biti ta vsaj okrnjena ali vsaj ogrožena, sicer gre za zlorabo v skladu s členom 12 SPZ. V kolikor okrnjenosti ali ogroženosti dobrine ni, potem ne obstaja potreba po zaščiti po prvem odstavku 99. člena SPZ. Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje ob izkazani lastninski pravici obstoj slehernega posega v to pravico: ta mora biti tak, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih glede na okoliščine konkretnega primera. Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini torej še ne pomeni nujno protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag, to je, ko predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.(1) Tožnik je v tožbi trdil, da z že zgoraj navedenim ravnanjem toženca grobo posegata v lastninsko pravico tožnika, ničesar pa ni, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, navedel o tem, kako je zaradi tega njegova lastninska pravica okrnjena ali ogrožena oziroma ni navedel, da zatrjevani poseg tožencev (hoja in nošnja orodja in materiala za montažo ograje po tožnikovi nepremičnini) predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice, niti ni tega ugotovilo sodišče prve stopnje. Vzrok vznemirjanj je sicer lahko tudi zgolj zloraba pravice z namenom nekomu škodovati(2), a tudi teh trditev tožnik ni podal. Tožena stranka tudi utemeljeno navaja, da potreba po sodnem varstvu iz prvega odstavka 99. člena SPZ predpostavlja ugotovitev, da bo (brez posredovanja) sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega v pravno varovano dobrino. Glede na zgoraj obrazloženo in ker tožnik torej ni dokazal niti trajajočega oziroma ponavljajočega vznemirjanja, prav tako pa tudi ne, da obstaja ponovitvena nevarnosti, ni upravičen zahtevati prepovedi nadaljnjega vznemirjanja.

9. Pritožbeno sodišče je že iz zgoraj navedenih razlogov utemeljeni pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ostalih pritožbenih navedb zato ni presojalo.

10. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela in je zato dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP toženi stranki povrniti njene za pravdo potrebne priglašene pravdne stroške, in sicer stroške zastopanja po odvetniku in izdatke tožencev. Ti skupno znašajo 746,30 EUR. Priznani stroški, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. list RS, št. 2/2015; OT), so naslednji: 300 točk za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 19/1), 300 točk za zastopanje v mediaciji (tar. št. 4/1), 300 točk za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave (tar. št. 20/1), 200 točk urnine (prvi odstavek 6. člena OT), 2 % administrativnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 10 % povišanje zaradi zastopanja dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT), 22 % DDV na vse odvetniške storitve (drugi odstavek 12. člena OT), potni stroški toženca v znesku 37,00 EUR ter potni stroški toženke v znesku 18,50 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroška za posvet s stranko 100 točk, ker je storitev že zajeta v priznani nagradi za sestavo odgovora na tožbo, niti nadaljnjih zahtevanih 50 točk urnine, ker je narok trajal od 8.30 ure do 11.24 ure (prvi odstavek 6. člena OT), prav tako pa tudi ne nadaljnjega 10 % povišanja zaradi zastopanja dveh strank, ker se za zastopanje druge stranke v skladu z določbo tretjega odstavka 7. člena skupna vrednost storitve zviša za 10 % za vsako nadaljnjo stranko, kolikor je toženi stranki tudi priznano.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, mora tožeča stranka povrniti 460,61 EUR potrebnih stroškov pritožbenega postopka (375 točk in ne priglašenih 600 točk za sestavo pritožbe glede na tar. št. 21/1 OT, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, 10 % povišanje zaradi zastopanja dveh strank po tretjem odstavku 7. člena OT, 22 % DDV na vse odvetniške storitve po drugem odstavku 12. člena OT in sodna taksa 225,00 EUR).

Op. št. (1): sodba VSL I Cp 1854/2013. Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 504