Jedro

Zahtevek tožnikov za povrnitev preživninskega zahtevka, ki sta ga dala zapustnici namesto toženca, je obogatitveni. Vsakokrat, ko sta dela svoj prispevek k preživljanju zapustnice, se je zgodil prehod koristi s tožnikov na toženca, ker sta prispevala namesto njega, zato sta takrat pridobila pravico terjati vrnitev danega preživninskega prispevka od toženca.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (točka I. izreka) spremeni tako, da se zavrne zahtevek še za nadaljnjih 506,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2012 dalje do plačila in se posledično znesek “822,40 EUR” spremeni v znesek “315,55 EUR” ter se v izpodbijani odločitvi o stroških postopka (v točki IV. izreka) znesek “665,45 EUR” nadomesti z zneskom “1.086,80 EUR”.

2. Pritožba tožene stranke v preostalem delu in v celoti pritožba tožeče stranke se zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti toženi stranki 129,37 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: - da je toženec dolžan nerazdelno plačati tožnikoma 822,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2012 do plačila (točka I. izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da je toženec dolžan nerazdelno plačati tožnikoma znesek 11.796,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2012 do plačila in jima povrniti stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka), - da sta tožnika dolžna tožencu nerazdelno plačati pravdne stroške 665,45 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka IV. izreka), - v odločitvi pod točko III. izreka pa je zavrglo toženčev pobotni ugovor.

2. Tožnika sta s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu (točka II. izreka) in odločitvi o stroških (točka IV. izreka). Uveljavljala sta vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in ustrezno odloči o stroškovnem zahtevku. Njun podredni predlog pa je bil razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala sta povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Navajala sta, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za dedno pravni zahtevek v smislu določbe 142. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki opredeljuje odgovornost dediča za zapustnikove dolgove. Navajala sta, da gre v obravnavanem primeru za zahtevek tožnikov do zapustnice, to je matere prve tožnice oziroma tašče drugega tožnika, za to terjatev pa je odgovoren toženec kot dedič na podlagi 142. člena ZD. Sama terjatev pa temelji na prikrajšanju tožnikov in okoriščenju toženca. Terjatev temelji na prikrajšanju tožnikov in okoriščenju toženca zaradi nudenja pomoči zapustnici pri njenem preživljanju v pričakovanju pridobitve zapustničinega posestva z dedovanjem, z razglasitvijo oporoke zapustnice za neveljavno pa je odpadla podlaga za pričakovano poplačilo tožnikov. Od toženca kot dediča v tem postopku terjata delno povračilo stroškov, ki sta jih imela s preživljanjem pokojne matere oziroma tašče, svojo terjatev pa utemeljuje na denarnih plačilih tistim, ki so za zapustnico po naročilu in plačilu tožnikov skrbeli (CSD P., D. u. M. V., deloma pa na lastnih storitvah, opravljenih za zapustnico. V nadaljevanju sta izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek, da je prispevek tožnikov k preživljanju zapustnice v obdobju od leta 1982 do 2002 enak prispevku preostalih otrok, ki so po ugotovitvah sodišča vsi bolj ali manj skrbeli za zapustnico. Grajala sta tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika dokazala plačila storitev za pokojno T. Š. CSD-ju P. le v obsegu predloženih potrdil o plačilih, nista pa uspela dokazati plačevanja CSD-ju za obdobje od 1. 4. 1995 do 1. 9. 1997, ker nista predložila listinskih dokazov. Navajala sta, da je tak zaključek v nasprotju s preostalimi dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje po njunem mnenju ni upoštevalo vseh listinskih dokazov in ni sledilo navedbam in izpovedbam tožnikov, zato so zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi, v ravnanju sodišča je ugotoviti bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnika sta po prejemu izvedenskega mnenja le-temu tudi ugovarjala, sodišče pa ni sledilo njunemu predlogu in izvedencu ni naložilo naloge, naj pri izračunu plačil tožnikov CSD-ju upošteva tudi sporno obdobje. Tožnika sta mnenju ugovarjala tudi v zvezi z izračunom revalorizacije posameznih plačanih zneskov CSD-ju, sodišče pa je takemu mnenju nekritično sledilo, zaključek sodišča je v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi. Priča M. V. je v svoji lastnoročni zapisani izjavi z dne 13. 1. 2008 potrdila, da je prva tožnica prispevala k vzdrževanju zapustnice v njenem domu upokojencev z denarnim prispevkom v višini 10.000,00 SIT v gotovini in za takšen znesek v materialnih dobrinah, tako je ta priča izpovedala tudi v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju v zadevi P 222/2008. Ti dokazi in izpovedbe tožnikov potrjujejo njune navedbe, sodišče jim očitno ni verjelo, pavšalen je zaključek sodišča, da tožnika tega prispevka nista z ničemer izkazala. Višina prispevka tožnikov k preživljanju zapustnice je odločilno dejstvo, sodišče bi se moralo do relevantnih dokazov glede tega dejstva primerno obrazloženo opredeliti in tožnikoma pojasniti, zakaj verodostojnost in relevantnost teh dokazov zavrača, tega pa ni storilo. Sodba je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je ni mogoče preizkusiti. Ker pa je sodišče v svojem zaključku tožnikoma priznalo prispevek k oskrbnini zapustnice v D. u. M. V. le v denarnega prispevka 10.000,00 SIT, je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ob upoštevanju odredbe izvedencu, ko je sodišče s sklepom z dne 5. 3. 2014 temu določno naložilo med drugim, naj kot prispevek tožnikov k oskrbi zapustnice v Domu starejših valorizira mesečne zneske v obdobju od avgusta 2002 do smrti v marcu 2007 v višini 20.000,00 EUR, je odločitev sodišča prve stopnje za tožnika sodba presenečenja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do objektivnih dokazov v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožnikov, ki sta ga uveljavljala kot poplačilo njunih neposrednih storitev pri oskrbi zapustnice na njenem domu od leta 1982 do 2002, in sicer do oporoke zapustnice, sestavljene na takratnem Temeljnem sodišču v Mariboru - Enoti na Ptuju dne 2. 2. 1989, poročila CSD P. z dne 7. 11. 1990 in 24. 4. 2009, ki potrjujejo, da sta za zapustnico skrbela tožnika. Ni se opredelilo do članka v časopisu P. št. ..., ki potrjuje navedbe tožnikov, do izvidov zdravniškega pregleda zapustnice z dne 5. 7. 2002 in 1. 7. 2002, iz katerih izhaja, da je za zdravstveno pomoč zapustnice poskrbela prva tožnica, posledično je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ni mogoče preizkusiti z opustitvijo dokazne ocene teh relevantnih dokazov pa je ravnalo tudi v nasprotju z 8. členom ZPP in posledično z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V celoti je sodišče prve stopnje zavrnilo njun zahtevek za povrnitev pogrebnih stroškov, odločitev pa utemeljilo na ugotovitvi, da tožnika nista uspela dokazati nujnosti postavitve novega spomenika ter, da bi naj stroške pokopa v celoti poravnal Zavod za zdravstveno zavarovanje RS, kar naj bi izhajalo iz priloženega računa družbe M. d.o.o. (priloga A 9). Sodišče ni dovolj vpogledalo tega računa, v njem je določno razvidno, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje poravnal zgolj del teh direktnih pogrebnih stroškov v višini 507,12 EUR, preostanek v višini 504,88 EUR pa je poravnala prva tožnica. Zaključki sodišča so v nasprotju s priloženo dokazno listino, to pa predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere se sodbe ne da preizkusiti, posledično pa je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Materialnopravno je tudi zmoten zaključek sodišča pod točko 33 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da sta tožnika od toženca kot enega izmed osmih dedičev upravičena terjati zgolj 1/8 stroškov, ki sta jih porabila za preživljanje zapustnice. Iz sklepa o dedovanju je razvidno, da je toženec na podlagi odstopljenih dednih deležev preostalih dedičev dedoval 5/8 zapuščine, sodedič pa odgovarja za zapustnikove dolgove ne samo v razmerju lastnega dednega deleža, ampak tudi v razmerju deleža, ki mu ga je odstopil sodedič, dedič odstopnik pa še zraven tega solidarno za svoj odstopljen dedni delež. Tožnika sta se odločila terjati povračilo ustreznega dela stroškov za preživljanje zapustnice od toženca, ki je dejansko prevzel delež zapuščine od sodedičev - odstopnikov, ker se ji to zdi pravično do preostalih dedičev, ki iz zapuščine niso prejeli ničesar.

3. Toženec pa je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve v točkah I., III. in IV. izreka, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanih delih tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnikoma naloži v plačilo vse toženčeve stroške pravdnega postopka. Podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navajal je, da je v pravdi podal ugovor pravnomočno razsojene stvari, in sicer v pravdni zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju P 222/2008. Sodišče ni natančno pregledalo sklepa o napotitvi na pravdo, s katerim je bila tožeča stranka med drugim napotena na pot pravde z zahtevkom, ki je predmet tega postopka. Ob vložitvi tožbe pred Okrožnim sodiščem na Ptuju je tožeča stranka tudi uveljavljala takšen zahtevek, vendar z bistveno nižjim zneskom, ki ga je tekom pravde pred Okrožnim sodiščem na Ptuju sama modificirala. S sodbo P 222/2008 je dejansko sodišče odločilo samo o vlaganjih tožeče stranke v nepremičnine, pri tem pa so bili upoštevani tudi stroški v zvezi s skrbjo in preživljanjem tožeče stranke do pokojne. Dejstvo je, da je bila tožeča stranka s sklepom napotena na pot pravde tudi glede stroškov preživljanja pokojne ter je tudi ta del zahtevka bil obravnavan v okviru reševanja v zadevi P 222/2008, zato je o zadevi že pravnomočno odločeno. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določil o zastaranju terjatve tožeče stranke, ugovor zastaranja je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Toženec se sicer v celoti strinja s temeljem, na katerem gradi izpodbijana sodba svojo odločitev, to je določba 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Enostransko in prirejeno pa je tožeča stranka prikazala stroške prispevka k preživljanju pokojne s plačevanjem stroškov za pomoč na domu ter s plačevanjem stroškov doma upokojencev v letih 2002 do smrti pokojne v letu 2007. Iz pravdne zadeve P 222/2008 Okrožnega sodišča na Ptuju je jasno razvidno, da so se stroški v zvezi z bivanjem pokojne plačevali v celoti iz njene pokojnine in tako tožeča stranka k tem stroškom ni prispevala popolnoma ničesar. V domu upokojencev M. V. so varovanci plačevali le minimalne stroške, saj so varovanke same skrbele druga za drugo. V spornem obdobju pa so tudi vsi ostali otroci pokojne prispevali pokojni tako denarna sredstva kot tudi hrano. Tožeča stranka je organizirala pomoč na domu preko centra za socialno delo, ta pomoč pa se je, kot je razvidno tudi iz sodnega spisa P 222/2008, nanašala izključno na pomoč pri delu na kmetiji, ki je takrat že bila v pušči, pomoč se je nanašala izključno na dela v vinogradu, katerega je ves čas v spornem obdobju hasnovala tožeča stranka. Tožeča stranka, ki je ena od devetih otrok, neutemeljeno zahteva plačilo nečesa, kar dejansko nikoli ni plačala. Od trenutka, ko je pokojna zapustila posestvo, je sama imela premoženjsko korist, saj je vsa leta brezplačno koristila več arov velik vinograd in si na posestvo zgradila prizidek, posestvo je ves čas koristila za lastne potrebe. Vsi otroci so po svojih močeh prispevali in pomagali pri preživljanju matere T. Š. Izpodbijana sodba je sicer natančno obravnavala vse dokazne predloge tožeče stranke v okviru tožbenega zahtevka, je pa dokaznim predlogom dala povsem napačno vsebino. Vse ob osnovnem dejstvu, da sama posest položnic in ostale dokumentacije še ne pomeni, da je bila tožeča stranka tista, ki je krila v tožbi zatrjevane stroške, vse pa ob dejstvu, da je pokojna T. Š. kljub nizki pokojnini imela svoje prihranke, saj tudi vse prispevke, ki jih je prejela s strani svojih otrok, skrbno hranila in še nadalje skromno živela. To okoliščino je tožeča stranka sodišču zamolčala oziroma jo je sodba spregledala.

4.Tožnika sta vložila odgovor na toženčevo pritožbo, v njem pa sta prerekala toženčeve navedbe in predlagala zavrnitev njegove pritožbe.

5. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obrazložitve svoje sodbe sprejelo zaključek, da tožnika nista dokazala, da sta bila tista, ki sta od leta 1982 do 2002 sama nudila storitve T. Š. (materi oziroma tašči pravdnih strank), kot so čiščenje stanovanja, pranje, kuhanje, vse v obsegu osem ur vsak vikend oziroma 32 ur mesečno in da izvedeni dokazi (zaslišanje priče) potrjujejo, da so za T. Š. po svojih zmožnostih in kolikor jim je dopuščal čas, skrbeli tudi ostali otroci. S takimi razlogi je utemeljilo zavrnitev dela vtoževane denarne terjatve iz naslova povrnitve stroškov, ki sta jih glede na svoje trditve tožnika imela z nudenjem pomoči k preživljanju T. Š. v obdobju od leta 1982 do 2002, ko po njunih trditvah k njenemu preživljanju toženec (in drugi otroci od skupno osem živih otrok) niso ničesar prispevali, pa bi glede na določbo 124. člena ZZZDR morali prispevati.

7. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, vendar je svojo odločitev utemeljilo z napačno argumentacijo, ker je v točki 17 svoje obrazložitve materialnopravno zmotno presodilo, da toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo datum smrti T. Š. kot odločilno dejstvo za začetek teka petletnega zastaralnega roka za zahtevek za povračilo izdatkov za preživljanje T. Š. od toženca na podlagi 133. člena ZZZDR, ki jo je bil (ker je eden izmed osmih živih otrok) tudi dolžan preživljati na podlagi 124. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da velja za takšne terjatve petletni zastaralni rok, je pa materialnopravno zmotno presodilo, da sta pridobila tožnika pravico terjati izpolnitev vtoževane obveznosti s smrtjo T. Š.

Toženec je trdil, da sta tožnika zadnja leta brezplačno koristila nepremičnine zapustnice, da sta ves čas koristila in hasnovala vinograd zapustnice in letno pridelala preko 1000 litrov vina, ki sta ga tožnika prodajala, da nista prihajala na domačijo zapustnice zaradi njene oskrbe, temveč izključno zaradi koriščenja lastnega vikenda ter obdelovanja vinograda, od katerega sta imela koristi. Tožnika sta v svoji trditveni podlagi priznala dejstvo, da sta za časa življenja zapustnice koristila del njenih kmetijskih površin, da je bila oporoka zapustnice z dne 2. 2. 1989, v kateri je slednja navedla, da tožnikoma zapušča vse svoje premoženje zaradi tega, ker zanjo skrbita, ugotovljena kot neveljavna, in navedla še, da so bili vsi otroci zapustnice T. Š. dolžni prispevati k stroškom njenega preživljanja. Glede na tako trditveno podlago vtoževana terjatev tožnikov ni terjatev do zapuščine pokojne T. Š. (oziroma do pokojne), temveč je to terjatev do toženca, ki je bil kot otrok zapustnice zavezanec za njeno preživljanje (124. člen ZZZDR), pa te obveznosti ni izpolnjeval, temveč sta jo izpolnjevala prva tožnica kot preživninska zavezanka in njen mož, ki to ni bil. Toženec je ugovor zastaranja terjatve iz naslova preživljanja zapustnice za časa njenega življenja utemeljil s trditvijo, da je tožba vložena več kot pet let po tistem, ko sta tožnika dejansko imela stroške zaradi oskrbe zapustnice.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da vsakokrat takrat, ko sta tožnika dala svoj prispevek k preživljanju T. Š., se je zgodil prehod koristi s tožnikov na toženca (in ostale otroke T. Š.), ker sta prispevala (delno) namesto njih, zato sta tožnika takrat pridobila pravico terjati vrnitev danega preživninskega prispevka od toženca (oziroma tudi ostalih otrok). Zastaranje njune pravice zahtevati povrnitev tega prispevka zapustnici kot koristi, nastale ostalim otrokom, pa je pričelo teči naslednji dan po dnevu, ko sta tožnika imela pravico zahtevati povrnitev (336. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Njun zahtevek za povrnitev preživninskega prispevka, ki sta ga dala zapustnici namesto toženca (in drugih otrok), je torej obogatitveni (197. člen OZ) in zanj velja splošni petletni zastaralni rok, ki je za vtoževano terjatev iz obdobja od 1982 do 2002 iztekel že pred dnem 8. 3. 2012, ko je bila vložena tožba. Torej je utemeljena pritožbena trditev, da je bil toženčev ugovor zastaranja utemeljen.

8. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožnika izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v tem delu so ob obrazloženem pravno nepomembni in zato neutemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov iz naslova njunega prikrajšanja zaradi prispevanja k preživljanju pokojne T. Š. namesto toženca (in ostalih otrok) v obliki plačil centru za socialno delo za pomoč na kmetiji in gospodinjsko pomoč pokojni od 1994 do 2002 in v obliki (do) plačil za namestitev T. Š. v Domu upokojencev M. V. v višini 822,40 EUR. Pri odločitvi za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu je prav tako izhajalo iz zaključka, da toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen in iz ugotovitve, da sta tožnika utemeljenost terjatve v tem delu po temelju in višini dokazala v obsegu prisojenega zneska.

Glede na vse že zgoraj obrazloženo je utemeljena toženčeva pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zakonskih določil o zastaranju. Tudi terjatev v tem delu je namreč že zastarala do dneva vložene tožbe 8. 3. 2012. Za vse centru za socialno delo plačane zneske je vtoževana terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe, prav tako vsi zneski doplačila za namestitev v domsko oskrbo. Ob odsotnosti trditev, da sta tožnika karkoli na račun preživljanja T. Š. plačala prav na dan njene smrti 9. 3. 2007, je prepozno vložena tožba en dan pred potekom pet let od dneva smrti.

Sodba sodišča prve stopnje je torej v prisodilnem delu materialnopravno napačna, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zakonske določbe o zastaranju iztoževane terjatve.

10. Neutemeljena pa je toženčeva pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno pred Okrožnim sodiščem na Ptuju v zadevi P 222/2008. K obrazložitvi sodišča prve stopnje v točki 16 izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče še dodaja, da gre za že pravnomočno razsojeno zadevo takrat, če je že pravnomočno končana pravda med istimi strankami in o istem tožbenemu zahtevku. Sodbi v prilogah B 4 in B 5 v navedeni pravdni zadevi tega ne dokazujeta. Izrek sklepa sodišča, s katerim je stranka napotena na pravdo, torej ni pravno upošteven.

11. Toženec pa v pritožbi ni konkretiziral razlogov za izpodbijanje odločitve v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. V okviru uradnega preizkusa pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev v tem delu pravilna in tudi obrazložena.

12. Ostale toženčeve pritožbene navedbe so pravno nepomembne in zato neutemeljene.

13. Ker pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožba tožnikov delno utemeljeno graja zavrnitev zahtevanega povračila zneska pogrebnih stroškov, pritožbeno sodišče kljub utemeljenosti toženčeve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (točka I izreka) tega izpodbijanega dela ni spremenilo tako, da bi v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za v točki I izreka prisojeni znesek.

14. Tožnika sta zatrjevala, da sta plačala stroške za pogreb T. Š. okoli 1.500,00 EUR, stroške spomenika 2.500,00 EUR (oziroma skupaj 4.000,00 EUR) in v dokaz predložila računa v prilogah A 9 in A 8. Pri svojih trditvah sta vztrajala kljub toženčevemu nasprotovanju in njegovim navedbam, da nov spomenik na družinskem grobu ni bil potreben (za kar je predložil v dokaz fotografiji v prilogi B 15) in da je pogrebne stroške v pretežnem delu krila lokalna skupnost (za dokaz te trditve toženec ni predlagal nobenega dokaza). Toženec glede te vtoževane terjatve ni podal ugovora zastaranja.

15. Predložene listinske dokaze je sodišče prve stopnje vpogledalo in jih dokazno ocenilo. Pravilno je zavzelo stališče, da so pogrebni stroški dolg zapuščine, da torej niso stroški preživljanja T. Š., kot sta zatrjevala tožnika.

16. Glede na trditveno podlago v tej pravdi ta dolg zapuščine ni bil zaobsežen v sklepu o dedovanju (to izhaja tudi iz sklepa o dedovanju v prilogi A 18), zato ga lahko upnika (tožnika) uveljavljata v pravdi proti dedičem po pravilih, ki veljajo za odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove, vsak dedič pa je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, če je več dedičev, pa ti odgovarjajo nerazdelno, vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža (prvi in tretji odstavek 142. člena ZD). To pomeni, da je toženec nerazdelno skupaj z drugimi dediči po T. Š. odgovoren za povrnitev dela stroškov pogreba, ki presega delež stroškov, ki jih mora kriti prva tožnica kot dedinja, obema tožnikoma nerazdelno pa glede na njune trditve, da sta plačala pogrebne stroške iz skupnega denarja (tožnika sta zakonca).

17. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča na podlagi dokazne ocene fotografij v prilogi B 15 pravilno ugotovilo, da tožnika nista dokazala potrebnosti postavitve povsem novega spomenika. Navedena fotografija namreč kaže, da je bil grob, kamor je bila pokopana T. Š., že pred njenim pogrebom urejen in spomenik je bil postavljen. Zato je pravilno presodilo, da tožnika neutemeljeno zahtevata povrnitev stroškov za postavitev novega nagrobnega spomenika.

18. Pritožba tožnikov pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejstvo, da je bil pogreb plačan iz naslova zdravstvenega zavarovanja T. Š. in da je to dejstvo v nasprotju z vsebino listine v prilogi A 9 ter da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Drži namreč pritožbena navedba, da iz vsebine računa v prilogi A 9 izhaja, da je zavod za zdravstveno zavarovanje plačal znesek 509,12 EUR od skupnega zneska storitve 1.012,00 EUR, da je bila prva tožnica naročnik pogrebne storitve po specifikaciji na računu v skupni vrednosti 1.012,00 EUR in da je preostali del zneska 504,88 EUR bilo potrebno plačati. Ker je bil račun izstavljen prvi tožnici, in ker vsebina te listine ne potrjuje toženčevih trditev o tem, da tožnika nista plačala preostalega dela pogrebnih stroškov, sta po presoji pritožbenega sodišča tožnika dokazala, da sta plačala znesek 504,88 EUR na račun nastalih pogrebnih stroškov.

20. Pritožbeno sodišče je lahko s pravilno predstavljeno in upoštevano vsebino listine v prilogi A 9, ki so jo pravdne stranke tudi imele možnost obravnavati, odpravilo storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (6. alineja 358. člena ZPP).

21. Ker je prva tožnica ena izmed osmih dedičev pokojne T. Š. (kar izhaja iz sklepa o dedovanju v prilogi A 18) in je sama po tem, ko sta ji dva sodediča odstopila vsak svoj dedni delež 1/8 zapuščine, podedovala 3/8 zapuščine, sama dolžna kriti 3/8 plačanega zneska na račun pogrebnih stroškov. Toženec je kot dedič 5/8 zapuščine dolžan povrniti tožnici 5/8 dolga iz naslova pogrebnih stroškov. Torej je ob dejstvu, da sta tožnika plačala pogrebne stroške 504,88 EUR in je prva tožnica dolžna sama kriti 3/8, to je 189,33 EUR, je tožbeni zahtevek utemeljen v delu za 315,55 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da toženec v svojih trditvah nikoli ni navajal, da vtoževana terjatev (niti celotna vtoževana terjatev) presega višino vrednosti njegovega dednega deleža, je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov v tem delu.

22. Tožnika sta zahtevala od vtoževane terjatve zakonske zamudne obresti od 15. 4. 2012 dalje, tožbo pa sta vložila 8. 3. 2012. Po drugem odstavku 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo pri izpolnitvi obveznosti najkasneje z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, če pa je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa poleg glavnice dolguje še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Torej je glede na povzete zakonske določbe utemeljen zahtevek za zakonske zamudne obresti od 15. 4. 2012, ker je toženec prišel v zamudo že 8. 3. 2012 in pritožbeno sodišče v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni spreminjalo.

23. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so utemeljene pritožbene trditve tožnikov o obremenjenosti sodbe sodišča prve stopnje z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede njunega zahtevka za povrnitev pogrebnih stroškov in o posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter odločitvijo glede dela zahtevka za povrnitev pogrebnih stroškov. Zato jima je v tem delu ugodilo. Ker pa je presodilo, da je utemeljena tudi toženčeva pritožba v obsegu uveljavljanega pritožbenega razloga o zmotno uporabljenem materialnem pravu pri presoji njegovega ugovora zastaranja, je pritožbeno sodišče ugodilo v tem delu tudi njegovi pritožbi.

24. Pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena tudi s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

25. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi določb 5. in 6. alineje 358. člena ZPP v prisodilnem delu spremenilo sodbo sodišča tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

26. Glede na spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ocenilo pravdni uspeh tožnikov pred sodiščem prve stopnje na 2,5 %, saj sta uspela le v delu zahtevka za 315,55 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od sicer 12.618,58 EUR vtoževanega zneska. Zato je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v točki 4 sodbe sodišča prve stopnje.

27. Ob neizpodbijanem dejstvu, da so tožnikoma nastali potrebni stroški pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje 3.021,37 EUR in tožencu 1.192,14 EUR, znaša glede na pravdni uspeh tožnikov k temu uspehu ustrezen del stroškov 75,53 EUR, toženčevemu uspehu ustrezen del stroškov pa 1.162,33 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov do zneska 75,53 EUR sta tako tožnika nerazdelno dolžna povrniti tožencu 1.086,80 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

28. Toženec s pritožbo ni izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov pravdnega postopka, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v ta del odločitve.

29. Tožnika s pritožbo nista uspela kljub delnemu uspehu z zahtevkom iz naslova povrnitve zneska pogrebnih stroškov, ker je tudi toženec s pritožbo uspel izpodbiti pravilnost tožnikoma prisojenega zneska 822,40 EUR iz naslova povrnitve stroškov preživljanja zapustnice. Tožnika namreč nista dosegla take spremembe izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, da bi jima bilo prisojeno več, kot jima je bilo prisojeno s sodbo sodišča prve stopnje. Z odgovorom na toženčevo pritožbo pa tudi nista uspela, saj se je ta izkazala za delno utemeljeno. Zato sta tožnika dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

30. Toženčev pritožbeni uspeh pa je pritožbeno sodišče ocenilo na 61 %, saj je dosegel zavrnitev zahtevka za nadaljnjih 506,85 EUR ob izpodbijanju prisojenega zneska 822,40 EUR. Zato sta mu tožnika dolžna nerazdelno povrniti pritožbenemu uspehu ustrezen del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

31. Toženec je priglasil pritožbene stroške v znesku 212,09 EUR, ki obsegajo nagrado za pritožbo po tarifni številki 3210 Odvetniške tarife (ki je veljavna pravna podlaga za priznanje stroškov postopka odvetniku) 75,20 EUR, materialne stroške po tarifni številki 6002 v znesku 15,04 EUR, 22 % DDV oziroma 19,85 EUR in 102,00 EUR sodne takse za pritožbo. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so stroški priglašeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in da so tudi potrebni. Pritožbenemu uspehu ustrezen del teh stroškov pa znaša 129,37 EUR in toliko sta mu tožnika dolžna povrniti. Toženec v pritožbi ni zahteval od pritožbenih stroškov tudi zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri plačilu, zato o teh ni odločeno.