Jedro

Tožena stranka je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje tista, ki bi morala dokazati, da tožnica ni bila diskriminirana oziroma da ni bila neenako obravnavana zaradi zdravstvenega stanja. Ker tega ni storila, ampak je bilo ugotovljeno, da je njen zakoniti zastopnik na tožnico naslavljal očitke v zvezi s pogostimi odsotnostmi z dela zaradi bolezni, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije utemeljen (po temelju).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za odvod in plačilo davkov in prispevkov zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2007 dalje in da je dolžna odvesti in plačati (pripadajoče) davke in prispevke. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 52.200,00 EUR in za plačevanje rente v višini 500,00 EUR mesečno je zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 3.642,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka dalje (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (in zoper odločitev o stroških postopka) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da na podlagi izvedenih dokazov ni dvoma, da je bila tožnica pri toženi stranki neenakopravno obravnavana in šikanirana. Zaradi pogostih bolniških odsotnosti je bila deležna neprimernih izjav in zaničevanja s strani ravnatelja, ki ji je onemogočal nujno zdravljenje in koriščenje dopusta, s telefonskimi klici jo je ustrahoval v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, ji ukazoval, da ne sme govoriti, zaprl jo je v garderobni prostor in ji onemogočil izhod, kričal je nanjo in podobno. Ker je bila opisanemu ravnanju izpostavljena daljši čas, jo je bilo strah hoditi v službo, imela je suicidalne misli in ne nazadnje ni bila sposobna normalno funkcionirati, kar je bistveno zmanjšalo kvaliteto njenega življenja. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo pomena prizadete dobrine, stopnje strahu in bolečin ter njihovega trajanja, tako da je tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Trpela je hud, intenziven strah, ki ga je izvedenec opredelil kot pristnega in ki je trajal daljše časovno obdobje, tudi po upokojitvi se strahu ne more povsem znebiti. Prav tako je daljše časovno obdobje trpela duševne bolečine, zaradi hude stiske ni normalno funkcionirala, nekontrolirano se je tresla in imela privide ravnatelja. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, ali je prisojeni znesek odškodnine v neto ali bruto znesku oziroma ali se davki in prispevki obračunajo in odvedejo od navedenega zneska ali na navedeni znesek. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo s sklicevanjem na pomanjkanje vzročne zveze. Razlogov za presojo ni pojasnilo. Sodni izvedenec je zmotno zaključil, da tožničinega psihičnega stanja ni mogoče vezati na dogodke, ki so predmet tožbe, ker so precenjene misli prikrajšanosti in zapostavljenosti prisotne že od leta 1992, zaključki so v nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo in ugotovitvami lečečih psihiatrov (iz mnenja Psihiatrične klinike ... z dne 25. 1. 2008 je na primer razvidno, da so tožničine dekompenzacije pogojene z razmerami na delovnem mestu, iz obvestila Specialistične psihiatrične ordinacije z dne 26. 2. 2004 pa, da je pacientka poslabšana, depresivnega čustvovanja in videza ter da opisuje težavno situacijo na delovnem mestu), nekateri zaključki so v nasprotju z ugotovitvami v izvedenskem mnenju (ki navaja, da je tožnica psihiatra obiskala že v letu 1992 zaradi tesnobnega stanja in da se ves čas pojavlja njena pritožba nad prikrajšanostjo in zapostavljanjem, in hkrati, da tožnica med leti 1993 in 2002 psihiatrično ni bila obravnavana). Tožnica je zaradi opisanih protislovij in nejasnosti v izvedenskem mnenju podala pripombe ter predlagala, da se mnenje dopolni oziroma da se določi drugega izvedenca. Predlogu sodišče prve stopnje ni ugodilo, niti ni upoštevalo, da iz listinskih dokazov in izpovedbe tožnice izhaja, da je psihična bolezen posledica neznosnega delovnega okolja pri toženi stranki in stalnega šikaniranja, ker obdobja hospitalizacije časovno sovpadajo z dogodki na delovnem mestu. Četudi bi bila prisotna osnovna osebnostna motnja, ki bi vplivala na razvoj duševne bolezni, ni izključena možnost, da je nedopustno ravnanje tožene stranke soprispevalo k nastanku oziroma razvoju bolezni. Slednjega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Iz tega razloga je zmotno presodilo, da ni podana vzročna zveza za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Neutemeljeno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi odvzema oziroma okrnitve svobode ter okrnitve pravic osebnosti oziroma človekovega dostojanstva. Svoje odločitve ni pojasnilo, tako da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v ugodilnem delu zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je zaključek sodišča prve stopnje, da ima ravnanje tožene stranke v zvezi s prošnjo tožnice za koriščenje dopusta pred 1. novembrom, dovoljenjem za obiskovanje imuno terapije, izjavo, da mora tožnica priti v službo, četudi jo piči kača, kontrolo upravičenosti bolniškega staleža po telefonu, pritiskom glede poizvedovanja na ministrstvu in neprimernega odnosa ravnatelja, znake diskriminacije oziroma šikaniranja – mobbinga, v nasprotju z določitvijo primerne in pravične odškodnine, pri kateri je upoštevalo le ravnateljeve očitke tožnici glede prepogostih bolniških odsotnosti. Zaradi tega je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, tako da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje po sledečih sklopih, ki jih je izpostavila tožena stranka: glede koriščenja dopusta zaradi odhoda v Dolenjske toplice (tožnica je želela koristiti dopust v obdobju, ko se po koncu pouka v šoli začne generalno čiščenje, za dopust je zaprosila šele, ko je že rezervirala bivanje); glede koriščenja dopusta pred 1. novembrom (v tem obdobju so s šolskim koledarjem določene enotedenske jesenske šolske počitnice, zaposleni imajo proste dneve, tožnica v zvezi z nemožnostjo koriščenja dopusta ni navedla, na katero leto se nanaša, poleg tega je treba upoštevati, da je bila leta 2001, 2002, 2003, 2004, 2006 in 2007 v tem času odsotna z dela zaradi bolezni); glede dejstva, da je ravnatelj vsem čistilkam, razen tožnici, odobril dopust med prazniki, tožnici pa je odobril le en dan dopusta, ki ga je naknadno preklical (o čemer je izpovedala le tožnica); glede obiskovanja imuno terapije med delovnim časom in izjave ravnatelja, da mora tožnica priti na delo, četudi jo piči kača (o čemer je izpovedala le tožnica, čeprav ji je obiskovanje imuno terapijo dovolila pomočnica ravnatelja); glede kontrole upravičenosti bolniškega staleža po telefonu, ko je bila prisotna M.H. (o čemer sta izpovedali le tožnica in priča M.H.).

Tožnica je v tožbi navedla, da se je sporni dogodek v garderobi zgodil dne 6. 1. 2004, sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica tega dne odsotna z dela zaradi bolezni, datum zmotno spremenilo v 5. 1. 2004. Prav tako zmotno je verjelo tožnici in ne priči M.S., upokojeni delavki tožene stranke, ki jo je predlagala tožnica in ki ni z ničemer prikrojila resnice. V premajhni meri je upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca, da je opis dogodka s strani tožnice prikrojen oziroma izmišljen, oziroma bi moralo navesti razloge, zakaj izvedenskega mnenja ni upoštevalo. Izpovedbe priče M.S. neutemeljeno ni upoštevalo, upoštevalo pa je izpovedbo tožnice, za katero je sodni izvedenec ugotovil, da napačno interpretira odnose, ima neracionalen strah pred ravnateljem in da so njene interpretacije plod čustveno izkrivljene percepcije. Hkrati je sodni izvedenec eksplicitno zanikal, da bi ravnatelj tožnici lahko prizadejal take psihične bolečine, kot jih je opisovala. Ravnatelj spornega dogodka ni omenil v pisni izjavi, dogodka se ni spomnil, ker ni bil nič posebnega. Priče M.S. od dogodka dalje ni videl, niti ni imel stikov z njo. Dejstvo, da priči M.S. in J.K. ter ravnatelj dogodka niso opisali skladno, dodatno dokazuje, da mu niso pripisovali posebnega pomena, poleg tega je od dogodka do zaslišanja minilo pet let. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izjavo priče in ravnatelja, gre za dva dogodka: za srečanje med tožnico, ravnateljem in pričo, ki je bilo resnično, in za s strani tožnice izmišljeni incident, pri katerem sta bila navzoča le ona in ravnatelj. Nadaljnja zmotna ugotovitev spornih dejstev je povezana z obrazložitvijo, da so inšpekcijske službe v šoli zasledile neprimeren in nespoštljiv odnos do zaposlenih, iz mnenja Urada za enake možnosti z dne 26. 6. 2007 izhajajo drugačni zaključki, in sicer da kršitev oziroma neprimernega odnosa ni bilo. Izvedenskega mnenja, da tožničinega psihičnega stanja ni mogoče vzročno vezati na dogodke, ki so predmet tožbe, sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, enako velja za mnenje, da tožničinih trditev o šikaniranju, odvzemu svobode, okrnitvi dostojanstva in osebnostnih pravic, sodni izvedenec ne more vrednotiti, ker niso objektivno verificirane. V zvezi s slednjim je sodni izvedenec ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo pojasnil, da je pri tožnici možno izkrivljanje realnosti, da osebe, kot je tožnica, nenehno razmišljajo, da se jim dogaja krivica, kar pripelje do tega, da verjamejo spominskim predelavam preteklih dogodkov. Neutemeljeno je verjelo izpovedbi tožnice in ne izpovedbi ravnatelja, osebi z visoko izobrazbo in dolgoletnim stažem na tej funkciji. Poleg tega ni upoštevalo, da je ravnatelj dolžan skrbeti za vestno in kvalitetno opravljanje delovnih zadolžitev zaposlenih in da je tožnica zahtevo za izpolnjevanje teh zadolžitev štela kot maltretiranje oziroma da je štela zahtevo za čiščenje kot osebno nagajanje. Ker je bil ravnatelj v preteklih letih s tožnico le nekajkrat v osebnem stiku, dogodki, četudi bi sodišče prve stopnje sledilo verziji tožnice, ne bi predstavljali šikaniranja in mobbinga, saj ne predstavljajo ponavljajočega, sistematično očitno negativnega ravnanja tožene stranke. Ob koncu pritožbe je tožena stranka še navedla, da izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je podala v odgovoru na tožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo davkov in prispevkov – materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnice in tožene stranke ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Odločitev, da je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja v višini 2.800,00 EUR in da se višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odvzema svobode in okrnitve pravic osebnosti in dostojanstva in tožbeni zahtevek za plačilo rente zavrneta, je zadostno obrazložilo in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka v odgovoru na tožbo, vendar iz tega razloga očitana kršitev določb postopka ni podana. Pritožbeno sodišče v zvezi z utemeljenostjo ugovora dodaja, da se je prvi dogodek, ki ga je tožnica navedla kot dogodek, pri katerem je utrpela škodo, zgodil 5. oziroma 6. 1. 2004. Škodo naj bi tožnica utrpela pri delu oziroma v zvezi z delom, zato je odškodnina, ki jo vtožuje, terjatev iz delovnega razmerja, ki skladno z določbo 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) zastara v petih letih. Upoštevaje, da je bila tožba vložena 10. 9. 2007, terjatev ni zastarala.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja.

Na podlagi izvedenskega mnenja z dne 26. 2. 2004 in izpovedbe sodnega izvedenca za medicino – psihiatrijo mag. V.R., dr. med., ki jo je podal na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2009, je sodišče v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice ugotovilo, da trpi za različnimi duševnimi motnjami oziroma boleznimi, od leta 1992 dalje so postavili diagnozo anksiozne in depresivne motnje, prilagoditvene motnje ter mešane in depresivne motnje, v letih 2007 in 2008 je bila podana diagnoza ponavljajoče depresivne motnje s psihotičnimi simptomi. Razlogi za nastanek motenj oziroma bolezni so v osnovni osebnostni motenosti, tožnica napačno interpretira odnose oziroma dogodke, tako da njeno psihično stanje ni rezultat dogodkov, ki jih navaja v tožbi. Subjektivno zaradi nenormalnega zaznavanja trpi in doživlja strah, njeno čustvovanje je labilno, nagnjena je k teatralnosti in ima znižano frustracijsko toleranco.

Sodni izvedenec je ob izdelavi mnenja upošteval obvestilo Specialistične psihiatrične ordinacije z dne 26. 2. 2004 (iz katerega izhaja, da tožnica opisuje težavno situacijo na delovnem mestu). Pritožbeno sklicevanje tožnice na ugotovitev v izvedenskem mnenju, da se je zaradi tesnobnega stanja v povezavi z doživljanjem na delovnem mestu zdravila že leta 1992, je vzeto iz konteksta. V nadaljevanju mnenja je sodni izvedenec pojasnil, da se vse sporno obdobje (in tudi obdobje pred tem) pojavlja tožničina tožba nad prikrajšanostjo in zapostavljanjem ter da vsako zahtevo po izpolnjevanju obveznosti (iz delovnega razmerja) doživlja kot maltretiranje, kar je rezultat napačne interpretacije odnosov oziroma v spornem obdobju neracionalnega strahu pred ravnateljem tožene stranke. Upoštevaje mnenje sodnega izvedenca v celoti ni mogoče pritrditi pritožbi, da podatki v zdravstveni dokumentaciji in ugotovitve lečečih psihiatrov ter nekateri izsledki sodnega izvedenca potrjujejo obstoj vzročne zveze med dogodki, ki so predmet tožbe, in duševnimi bolečinami tožnice.

Do mnenja Psihiatrične klinike ... z dne 25. 1. 2008, na katerega se v nadaljevanju sklicuje pritožba tožnice, se niti sodni izvedenec niti sodišče prve stopnje nista posebej opredelila, kar je razumljivo, saj vsebuje poleg navedbe, da so tožničine dekompenzacije močno pogojene z razmerami na delovnem mestu, tudi navedbo, da so bile te razmere stresni dejavnik zaradi njene nestabilne psihične strukture. Takšno ugotovitev, to je, da opisani dogodki niso vzrok tožničinim motnjam in boleznim in da niso v vzročni zvezi s strahom in duševnimi bolečinami, ki jih je utrpela, pa je podal tudi sodni izvedenec. Pojasnil je, da tožnica doživlja zmotne občutke ogroženosti, da njeno zaznavanje ni normalno in da prihaja do izkrivljanja realnosti, da je razlog za nastanek njenih motenj oziroma bolezni v osnovni osebnostni motenosti. Opisane zaključke je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo. Opredelilo se je do obstoja vzročne zveze med tožničinimi duševnimi motnjami oziroma boleznimi in razmerami na delovnem mestu ter utemeljeno presodilo, da le-ta ni podana, ker iz izvedenskega mnenja in izpovedbe sodnega izvedenca izhaja, da je bila pri tožnici že v letih 1992 in 1993 v ospredju nevrotična simptomatika (osebnostna motenost z občutkom, da se ji dela krivica), slednja je v povezavi z nenormalnim zaznavanjem privedla do današnjega zdravstvenega stanja (in ne zatrjevani odnos ravnatelja oziroma v tožbi opisani dogodki).

Tožnica se je že v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2009, v kateri je podala pripombe na izvedensko mnenje, sklicevala na dejstvo, da v obdobju od 1. 6. 1993 do 28. 5. 2002 ni bila psihiatrično obravnavana, to dejstvo je sodni izvedenec upošteval, kot je pojasnil ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2009. Pojasnil je, da četudi v tem obdobju ni bila psihiatrično obravnavana (hospitalizirana), je bila obravnavana pred tem in sicer 15. 12. 1992 na Psihiatričnem dispanzerju v Polikliniki, ko še ni bila opisana psihotična simptomatika. V nadaljevanju je pojasnil še, da je iz ambulantnega zapisa, v katerem je navedeno, da se tožnica počuti izigrano v službi in da jo preveva občutek, da se ji dela krivica, kar je znak osebnostne neprilagodljivosti, izpeljal zaključek, da je tožnica vsako zahtevo po izpolnjevanju obveznosti iz delovnega razmerja štela za osebno nagajanje, da je bil njen občutek prikrajšanosti in krivice pretiran.

Kot je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave, stranki dodatnih vprašanj za sodnega izvedenca nista postavili. Izvedensko mnenje in izvedenčeva izpoved sta tudi po oceni pritožbenega sodišča jasna in popolna, temeljita na pravilih znanosti in stroke, tako da jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in ni ugodilo predlogu tožnice za določitev drugega sodnega izvedenca. Omenjeni predlog je skupaj s predlogom za dodatno zaslišanje sodnega izvedenca tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2009, v kateri je ugovarjala pisno izdelanemu izvedenskemu mnenju, po dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo dne 8. 12. 2009 pri predlogu ni vztrajala. Sodišče skladno z določbo 3. odstavka 254. člena ZPP zahteva mnenje drugega izvedenca le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti oziroma dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje, ki se nanaša na dogodke, ki so predmet tožbe in zaradi katerih naj bi tožnica utrpela strah ter doživljala duševne bolečine, pravilno ugotovilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je povzelo izpovedbe prič M.H., T.K., M.Š., J.K., H.N., A.G., M.S. in I.J., tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke D.M. in sodnega izvedenca za medicino – psihiatrijo mag. V.R., dr. med. V nadaljevanju je pojasnilo, kakšno sliko dejanskega stanja si je na podlagi ocene posamezne izpovedbe, vseh izpovedb skupaj in na podlagi vpogleda v listinske dokaze, zlasti v izvedensko mnenje z dne 21. 8. 2009, ustvarilo. Ugotovilo je, da je ravnatelj tožene stranke na sestankih govoril s povišanim glasom, da je čistilkam očital nezadovoljivo opravljeno delo (izpovedbe prič T.K., H.N. in A.G. ter tožnice) ter da tožnici ni odobril dopusta za odhod v Dolenjske toplice, saj je bilo v tem času na šoli generalno čiščenje (izpovedbe prič T.K., A.G. in J.K., tožnice ter zakonitega zastopnika tožene stranke). Poleg tega je zavrnil tožničino prošnjo za koriščenje letnega dopusta pred 1. novembrom (izpovedbi priče A.G. in tožnice), ni ji dovolil obiskovanja imuno terapije med delovnim časom (izpovedbi priče M.H., tožnice, drugače izhaja iz izpovedbe priče J.K.), enkrat ji je rekel „da mora priti v službo, četudi jo piči kača“ (izpovedbi priče T.K. in tožnice), v času odsotnosti z dela zaradi bolezni je po telefonu preverjal upravičenost odsotnosti (izpovedbi priče M.H. in tožnice, drugače izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke), 29. 1. 2007 je v pisarni pritiskal na tožnico, naj pove, s kom na ministrstvu je govorila o odmeri letnega dopusta (izpovedbe prič M.Š., J.K., tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki se med seboj razlikujejo). Največjo pozornost je sodišče prve stopnje pripisalo dogodku z dne 6. 1. 2004, ki se je zgodil v garderobi, in je na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica naslednjega dne hospitalizirana, zaključilo,da ravnatelj ni mirno odreagiral na dejstvo, da se je po koncu odsotnosti z bolezni vrnila na delo (različne verzije dogodka so opisane v izpovedbah prič J.K. in M.S., tožnice ter zakonitega zastopnika tožene stranke).

Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo: skladno z 2. odstavkom 184. člena ZDR se lahko odškodninska odgovornost delodajalca nanaša na škodo, ki jo delavcu povzroči s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Tudi v teh primerih se njegova odškodninska odgovornost glede na določbo 1. odstavka istega člena ZDR presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar pomeni, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene sledeče predpostavke: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja.

Odškodninska sankcija je po 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) predvidena za navadno škodo (zmanjšanje premoženja), za izgubljeni dobiček (preprečitev povečanja premoženja) in za nepremoženjsko škodo (povzročitev telesnih ali duševnih bolečin in strahu drugemu). Pravno priznane oblike nepremoženjske škode so podrobneje opredeljene v 1. odstavku 179. člena ZPP, ki določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode, osebnostne pravice, smrti bližnjega in za strah pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.

Tožnica je v tem sporu uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi diskriminacije na delovnem mestu, po splošnih pravilih civilnega prava je zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odvzema svobode in okrnitve pravic osebnosti oziroma dostojanstva ter strahu. Ker je sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe sodnega izvedenca ugotovilo, da tožničine duševne motnje oziroma bolezni niso v vzročni zvezi z dogodki, ki so predmet tožbe, in tudi ne z razmerami na delovnem mestu, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin utemeljeno zavrnilo (po temelju, zaradi izostanka ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti – vzročne zveze).

Kljub presoji, da duševne bolečine, ki jih je tožnica utrpela, niso v vzročni zvezi z navajanimi dogodki oziroma razmerami na delovnem mestu, ji je utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 2.800,00 EUR zaradi diskriminacije na podlagi zdravstvenega stanja. Upoštevalo je, da je posebni primer odškodninske odgovornosti delodajalca urejen v 6. členu ZDR. V 1. odstavku citiranega člena ZDR je določeno, da delavca v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne sme postavljati v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin. Prepovedana je tako neposredna kot posredna diskriminacija zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti in nacionalnega porekla (3. odstavek 6. člena ZDR). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije zaradi navedenih okoliščin, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujeta vrsta in narava dela, na strani delodajalca (4. odstavek 6. člena ZDR). V nasprotnem primeru, torej v primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (5. odstavek 6. člena ZDR).

Citirana določba ZDR ureja obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da je bila tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tista, ki bi morala dokazati, da tožnica ni bila diskriminirana, oziroma da ni bila neenako obravnavana zaradi zdravstvenega stanja. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno delno ugodilo, pojasnilo je neskladja v izpovedbah prič, tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke ter kakšno sliko v tožbi opisanih dogodkov si je na podlagi dokazne ocene ustvarilo. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki slednji oporekajo, je pritožbeno sodišče ocenilo za neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo, da je tožena stranka (ravnatelj) na tožnico naslavljala očitke v zvezi s pogostimi odsotnostmi z dela zaradi bolezni, navedeno je ugotovilo na podlagi zgoraj opisanih ravnanj, na primer iz izjave ravnatelja, da „mora priti v službo, četudi jo piči kača“, telefonskega preverjanja upravičenosti odsotnosti z dela zaradi bolezni, neodobravanja dopusta. Dejstva, da tožnica ni mogla koristiti dopusta za odhod v Dolenjske toplice v času generalnega čiščenja, pri tem ni upoštevalo, v obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da ima delodajalec pravico odobriti dopust glede na potrebe delovnega dopusta, kar pomeni, da je tožena stranka tožničino prošnjo zaradi okoliščine, da se je nanašala na čas generalnega čiščenja, utemeljeno zavrnila.

V zvezi s koriščenje dopusta pred 1. novembrom je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, saj je njeno izpovedbo potrdila priča A.G., zakoniti zastopnik tožene stranke se ni spomnil, ali je dopust odobril ali ne. Na zaključek, da ji dopusta ni odobril, ne vpliva navedba v pritožbi, da je bila tožnica leta 2001, 2002, 2003, 2004, 2006 in 2007 v tem času odsotna z dela zaradi bolezni, tožena stranka bi skladno s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu morala dokazati, da je tožnici v preostalih letih dovolila koriščenje dopusta oziroma bi morala dokazati, da dopusta v tem času niso koristile vse preostale zaposlene čistilke.

Prav tako tožena stranka ni dokazala, da je tožnici dovolila obiskovati imuno terapijo, ker je o tem izpovedala le priča J.K., je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo skladnima izpovedbama priče M.H. in tožnice, da tožnica imuno terapije ni mogla obiskovati. Tudi v zvezi s kontrolo – telefonskim preverjanjem upravičenosti odsotnosti v času odsotnosti z dela zaradi bolezni je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbama priče M.H. in tožnice, v zvezi z izjavo, da „mora priti v službo, četudi jo piči kača“ pa izpovedbama priče T.K. in tožnice.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje omenilo tudi nespoštljiv in neprimeren odnos ravnatelja do zaposlenih, ki je razviden iz poročila inšpekcijskih pregledov. Pritožbene navedbe, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, so nebistvene (in deloma protispisne), saj je sodišče prve stopnje zaključek o diskriminatornem odnosu tožene stranke do tožnice naredilo na podlagi ocene konkretnih dogodkov, ki so predmet tožbe, in ne na podlagi odnosa ravnatelja do zaposlenih, ki ga omenjajo inšpektorji. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP do tovrstnih pritožbenih navedb tožene stranke ni podrobneje opredelilo.

Tožena stranka nadalje v pritožbi protispisno navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dogodkom z dne 5. 1. 2004 (pravilno dne 6. 1. 2004) v celoti verjelo tožnici. O tem dogodku so izpovedali tožnica, priči M.S. in J.K. ter zakoniti zastopnik tožene stranke, njihove izpovedbe so si v pretežni meri nasprotovale. Sodišče prve stopnje je iz tega razloga, po tem, ko je vsako izpovedbo ocenilo posebej in v povezavi s preostalimi izpovedbami, upoštevaje izvedensko mnenje, da je možno, da interpretacija dogodka s strani tožnice ne temelji na realnih dogodkih, ampak je plod čustveno izkrivljene percepcije, ter dejstva, da je bila tožnica naslednjega dne hospitalizirana, zaključilo, da ravnateljeva reakcija na njeno vrnitev na delo po koncu odsotnosti z bolezni ni bila mirna. S takšnim zaključkom, ki je podrobno obrazložen in ki upošteva ugotovitev sodnega izvedenca, da je bila tožničina reakcija sicer plod čustveno izkrivljene percepcije, vendar je temeljila na realni osnovi, torej dogodku, ki ga je tožnica doživela spremenjeno, pritožbeno sodišče soglaša. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno izpostavlja, da je tožnica v tožbi kot datum spornega dogodka navedla 6. 1. 2004 ter da je sodišče prve stopnje datum spremenilo v 5. 1. 2004, ko je ugotovilo, da je bila tožnica 6. 1. 2004 odsotna z dela zaradi bolezni. Navedeno ne vpliva na pravilnost dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi, zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je bil po lastnih navedbah s tožnico v stiku le nekajkrat, pa bi se dogodka kljub temu lahko spomnil (moral spomniti), saj ga je tožnica že v tožbi natančno opisala.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj se od odškodnine ne obračunajo in plačajo davki in prispevki. V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče po določbi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, je pritožbo tožene stranke delno in pritožbo tožnice v celoti zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP: tožnica krije svoje stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela, tožena stranka pa krije svoje stroške pritožbe, ker je uspela le v neznatnem delu.