Jedro

Država, ki je prvotožencu podarila pištolo za zasluge v osamosvojitveni vojni, ne odgovarja za škodo, ki je nastala, ko je prvotoženec s to pištolo ustrelil tožnika. V času daritve navzven zaznavne okoliščine niso bile takšne, da bi tožnik v dar ne smel prejeti trofejnega orožja.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna drugotoženki povrniti pravdne stroške v višini 2.516,47 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi gre za staro odškodninsko zadevo, v kateri je tožeča stranka uveljavljala solidarno odškodninsko odgovornost prvo in drugotoženke. Postopek proti prvotožencu je bil že davno pravnomočno končan. V obravnavani zadevi tako teče pravda in tudi ta pritožbeni postopek le še glede vprašanja odškodninske odgovornosti drugotoženke. Postopek je bil že večkrat ponovljen, v tokratnem prvostopnem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo odškodninsko odgovornost drugotoženke. Nato je odmerilo pravično denarno odškodnino in za tak znesek obsodilo drugotoženko. Del tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje zavrnilo. Drugotoženki je sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 14.719,27 EUR.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo drugotoženka. Uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V pritožbenih navedbah utemeljuje stališče, da pištola Beretta tožniku ni bila izročena nezakonito. Najprej pravi, da pravilnik, na katerega se je oprlo sodišče v času izročitve pištole, sploh še ni veljal. Potem pa pravi, da pištola tudi ni bila izročena v skladu s tem pravilnikom, marveč iz popolnoma drugih razlogov. Pištola je bila tožniku podarjena zaradi njegovih zaslug v času osamosvojitvene vojne. To je vojaški običaj, ki je postal z ureditvijo v Zakonu o obrambi (1) del pozitivno pravne ureditve. Pred tem pa je bil to del običajnega prava. To je v resnici bistvo vseh pritožbenih navedb, v nadaljevanju pritožba takšno stališče le še dodatno razčlenjuje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odškodninska odgovornost drugotoženke v obravnavani zadevi ni podana.

Škoda v obravnavani zadevi ni posledica delovanja nevarne stvari, ampak je posledica krivdnega ravnanja prvega toženca, ki je obenem tudi kaznivo dejanje. Utemeljevanje odškodninske odgovornosti s sklicevanjem na določbe 176. člena ZOR (2) je zato materialno pravno zgrešeno. Določbe 176. člena ZOR so sestavni del pravnega instituta odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti ali nevarne stvari. Gre za določbe, ki vrednotno usklajujejo pasivno legitimacijo v primeru, ko je nevarna stvar izročena tretjemu.

V obravnavanem primeru je za presojo odškodninske odgovornosti države edino pomembno to, ali ji je mogoče pripisati napačno (protipravno) ravnanje, zaradi katerega je tožniku nastala škoda. Tudi na to vprašanje je odgovor pritožbenega sodišča negativen.

Pravila o nabavljanju (širše: prometu) orožja, o posesti in nošenju orožja prvenstveno ureja Zakon o orožju (3). Ta v zadnjem odstavku 2. člena resda izključuje lastno uporabo glede orožja, ki ga nabavljajo ter imajo v posesti upravni organi za ljudsko obrambo (sedaj: organi ministrstva za obrambo), pripadniki oboroženih sil SFRJ (sedaj: RS), delavci organov za notranje zadeve in delavci službe za varovanje v kazensko poboljševalnih zavodih. Te primere je urejal Pravilnik o nabavi, hranjenju in uporabi oborožitve ter vojaške opreme, ki jo imajo v posesti upravni organi za ljudsko obrambo (4). Pri daritvi pištole ne gre za dejanje, ki bi ga urejal pravilnik. Ta se namreč nanaša na vprašanja službenega orožja. To orožje je tudi še naprej v lasti države, je posebej evidentirano, država pa nad njim opravlja tudi nadzor (primerjaj npr. določbo 11. člena tega pravilnika, ki ureja periodično pregledovanje orožja). Pravna ureditev bi bila seveda lahko tudi takšna, da fizična oseba v nobenem drugem primeru ne bi smela imeti v posesti orožja oziroma zrcalno: da država v nobenem drugem primeru orožja ne sme izročiti fizični osebi. V takšnem primeru bi bila podaritev orožja seveda protipravna. A ni tako. Zakon o orožju omogoča nabavo orožja (primerjaj 4. odstavek 9. člena zakona in 19. člen zakona). Dejanska možnost nabave orožja je resda majhna, saj je notranji promet orožja izrazito restriktiven (primerjaj 6. poglavje zakona).

Poleg tega zakon posebej ureja tudi primer trofejnega in spominskega orožja (17. člen Zakona o orožju). Trofejno orožje je strelno in hladno orožje, ki se hrani kot oseben spomin iz vstaj in osvobodilnih vojn (6. točka 3. člena Zakona o orožju). Gre za vojaški običaj, katerega odraz je tudi sedaj veljavna ureditev priznanja v 54. členu Zakona o obrambi (5). Minister lahko v skladu s 3. odstavkom 54. člena ZObr pripadniku slovenske vojske ali delavcu ministrstva za posebne zasluge ali uspeh na obrambnem področju podeli hladno ali strelno orožje, ki ga ta nosi ali poseduje v skladu s splošnimi predpisi. Veliko vprašanje je, ali je takšna zakonska ureditev smotrna, pametna, glede na to, da orožje ni predmet, ki bi v lasti fizične osebe v mirni dobi lahko uresničeval pozitivne človeške vrednote. Torej: lahko se postavlja vprašanje, ali je takšna ureditev modra, ni pa mogoče reči, da je sama po sebi protiustavna.

Izročitev (podaritev) orožja zatorej samo po sebi ni protipravno ravnanje. Protipravno postane, če ni izvršena v skladu s splošnimi predpisi o orožju. To so pravila o nabavljanju, posesti in nošenju orožja in streliva iz Zakona o orožju. V obravnavani zadevi je imel prvotoženec pištolo Beretta sprva kot službeno orožje. Zanjo je imel tudi pooblastilo tedanjega obrambnega ministra Janše z dne 15.1.1991 (priloga B4). Prav tako je imel veljaven orožni list (B4). To je bilo torej še v času pred osamosvojitveno vojno. Po njej, in po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje še v letu 1991, je prejel prvi toženec to pištolo v dar in tako postal njen lastnik. Dobil jo je za zasluge iz osamosvojitvene vojne.

Takšen akt daritve sam po sebi ni protipraven. Protipraven pa bi postal, če bi bilo orožje izročeno osebi, od katere bi bilo mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabila ali pa je zoper njo v teku kaznovalni postopek, ki jo dela neprimerno, da bi imela in nosila orožje (primerjaj 19. člen Zakona o orožju). V obravnavani zadevi ni bilo v času daritve pištole Beretta prvemu tožencu prav nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega bi se pri drugotoženki (državi) vzbudil sum glede teh okoliščin. Kot poudarja tudi odločba VS RS, opr. št. II Ips 766/2005 v zadevi, ki se nanaša na isti historični dogodek, le da na drugega oškodovanca, so bile pri prvotožencu podane naslednje navzven zaznavne okoliščine: dolgoletno delo z orožjem, skladiščenje orožja in sodelovanje pri njegovem prevozu, zgledno opravljanje dela glavnega skladiščnika orožja v državi, udejstvovanje v osamosvojitveni vojni, izdaja orožnega lista za podarjeno pištolo itd. Ravnanje drugotoženke torej ni bilo neskrbno in protipravno.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugotoženke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek proti drugotoženki v celoti zavrne. Pooblastilo za takšno odločitev pritožbenega sodišča je podano v 4. točki 358. člena ZPP(6).

V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče nato odločilo o stroških vsega postopka. Drugotoženka je stroške priglasila na glavni obravnavi dne 4.9.2008 (list. št. 429). Tam priglašenih stroškov je sodišče druge stopnje drugotoženki priznalo 750 točk za udeležbo na naroku in 50 točk za trajanje naroka. V priglasitvi stroškov se drugotoženka sklicuje še na stroške, ki so bili priglašeni na naroku 16.9.2004 (list. št. 296). Pritožbeno sodišče je od tam zaznamovanih stroškov drugotoženki priznalo 1.300 točk za udeležbo na naroku, 750 točk za udeležbo na nadaljnjem naroku in 975 točk za pripravljalno vlogo z dne 23.8.2004. Poleg tega je pritožbeno sodišče drugotoženki priznalo še pritožbene stroške. Priznalo ji je 1.625 točk za sestavo pritožbe. Višje priglašeni stroški nimajo podlage v tarifnem delu odvetniške tarife. Poleg tega je priznalo še 2 % materialnih stroškov. Seštevek priglašenih stroškov v točkah znaša 5.482,5 enot. Glede na vrednost točke to ustreza 2.516,47 EUR. Ker je tožeča stranka v celoti propadla proti drugotoženki, ji je v skladu z merilom uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP) dolžna te stroške povrniti.

(1) Ur. l. RS, št. 103/2004. (2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 - Ur. l. RS, št. 78/2002).

(3) Ur. l. SRS, št. 17/81. (4) Ur. l. RS, št. 15/1990; v nadaljevanju pravilnik. Pritožbo pravilno opozarja, da določbe pravilnika iz leta 1992 (Ur. l. RS, št. 54/92), na katere se sklicuje sodba prve stopnje, v času izročitve in tudi kasnejše podaritve pištole prvemu tožencu, še niso veljale. A to za obravnavano zadevo niti ni odločilnega pomena.

(5) Ur. l. RS, št. 82/94, v nadaljevanju ZObr.

(6) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.