Jedro

Dejstvo, da je toženka-država smela podariti pištolo za zasluge, še ne pomeni, da jo je lahko podarila komurkoli.

Pravila o krivdni odškodninski odgovornosti od toženke zahtevajo, da je pri podaritvi pištole ravnala z vso potrebno skrbnostjo, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Toženka je izpolnila ta standard, če se je na ustrezen način prepričala, da pištolo podarja duševno uravnovešeni osebi. Odgovornosti pa bi se rešila tudi, če bi izkazala, da kljub ravnanju z vso dolžno skrbnostjo ne bi mogla ugotoviti okoliščin, zaradi katerih orožja ne bi smela podariti A. Pritožbeno sodišče je dejanske okoliščine, na podlagi katerih je presodilo o toženkini skrbnosti, ugotavljalo brez opravljene obravnave, in sicer tako, tako da jih je povzelo iz revizijske sodbe v zadevi kjer je toženko na podlagi istega škodnega dogodka tožil drugi oškodovanec Z. S. Tožniku, ki v navedeni pravdni zadevi ni sodeloval, je bila s tem v pritožbenem postopku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodba pritožbenega sodišča se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku solidarno z A. A. znesek 53.413,45 EUR ter sama še znesek 12.518,79 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke ter sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrnilo. Odločilo je, da mora tožnik toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred pritožbenim sodiščem in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da toženkino pritožbo zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Trdi, da se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, saj nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih. Protispisna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da je A. A. dobil sporno Beretto za zasluge iz osamosvojitvene vojne v dar in tako postal njen lastnik v letu 1991, saj iz potrdila, ki ga je vložila v spis toženka, izhaja, da je bila daritev izvršena šele leta 1993. V trenutku daritve je že veljal Pravilnik o oborožitvi in opremi za potrebe državnih organov (Ur. l. RS št. 54/92), na katerega je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo odločitev. Podaritev orožja pa je bila izvršena v nasprotju s tem pravilnikom. Pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, da je imel A. dotlej to pištolo za službeno orožje in le na to se nanaša pooblastilo obrambnega ministra z dne 15.1.1991. Ker je bila pištola kasneje podarjena, ima prvostopenjsko sodišče prav, da je toženka ravnala protipravno, ko ni upoštevala določil pravilnika. Opuščen je bil psihološki preizkus primernosti obdarjenca za posedovanje orožja ter opuščena dolžna profesionalna skrbnost pri nadzoru in hrambi orožja. Sporna pištola je bila podarjena A. kot zasebna pištola, za katero je bilo jasno pričakovati, da jo bo imel doma pri sebi, ne da bi se kdo prepričal, ali je bil glede na svoj psihološki profil zaupanja vreden za imetništvo in hrambo pištole. Očitno ni bil, saj je s pištolo ustrelil dva mlada človeka brez razumnega motiva. Materialnopravno napačen je sklep pritožbenega sodišča, da pri konkretni daritvi pištole ne gre za dejanje, ki bi ga urejal drug pravilnik - Pravilnik o nabavi, hranjenju in uporabi oborožitve ter vojaške opreme, ki jo imajo v posesti upravni organi za ljudsko obrambo. Če je ugotovitev pritožbenega sodišča razumeti tako, da niti navedeni pravilnik niti tisti iz leta 1992 za zadevo nista odločilnega pomena, ker se nanašata na vprašanje službenega orožja, potem sodišče ni dalo ustrezne teže dejstvu, da je bila do daritve ta ista pištola službena pištola in da bi moral pristojni organ toženke upoštevati vse veljavne predpise, če se je odločil službeno pištolo darovati in jo narediti zasebno. A. je to pištolo tudi, ko je že bila podarjena, uporabljal kot službeno pištolo. Sodba pritožbenega sodišča ne pojasni, zakaj ne sledi pravilnim materialnopravnim sklepom prvostopenjskega sodišča, da je Zakon o orožju zelo restriktiven. Način pridobitve pištole z daritvijo ne more imeti za posledico drugačnega razumevanja nujnih kriterijev na strani pridobitelja, kot to velja za primere odplačne nabave orožja. Sodba pritožbenega sodišča se ne opredeli do pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tedanji Zakon o orožju ni dovoljeval, da se zaupa nošenje orožja osebi kot zasluga zaradi opravljenih nalog v teritorialni obrambi in da bi lahko imel podarjeno orožje doma za zasebno uporabo. Pritožbeno sodišče glede legalnosti daritve nekritično sledi nedopustnim pritožbenim novotam toženke, češ da gre za vojaški običaj. Ker je pritožbeno sodišče na te prepozne argumente oprlo svojo odločbo, je bila tožniku na drugi stopnji odvzeta pravica do kontradiktornega postopka. Tega ne more sanirati sklicevanje na sedanjo ureditev po Zakonu o obrambi, ki je bil sprejet kasneje. V času daritve tedanji minister za obrambo ni imel zakonske podlage, da je daroval orožje brez preverjanja psihičnih sposobnosti obdarovanca in okoliščin, kje bo orožje hranjeno. Težko je reči, da je imela slovenska vojska, v katero se je teritorialna obramba preoblikovala šele leta 1993, vojaške običaje. Zaradi različnih materialnopravnih stališč prvo in drugostopenjskega sodišča je ostalo neraziskano in neocenjeno, da je bil A. pri svojem delu preobremenjen in je imel neustrezen delavnik, kar je vse vplivalo na njegov psihični status. O tem je najti razloge tudi v izvedenskem mnenju. Nesprejemljivo je sklicevanje pritožbenega sodišča na razloge sodbe revizijskega sodišča iz zadeve, ki je tekla po tožbi Z. S. proti A. in Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče ne bi smelo iz te druge zadeve povzemati dejanskih ugotovitev in samo brez naroka ugotavljati dejstev, o katerih v prvostopenjski sodbi ni razlogov. Končni sklep, da ravnanje toženke ni bilo neskrbno in protipravno, v tej pravdi ne more temeljiti na izvlečku dejanskih ugotovitev iz druge zadeve med drugimi strankami.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija je utemeljena.

6. O tožnikovem odškodninskem zahtevku proti A. A. ter Republiki Sloveniji je bilo že večkrat razsojeno. Pravnomočna sodba, s katero je bilo razsojeno, da mora prvotni toženec A. A. tožniku plačati odškodnino, ni predmet tega revizijskega postopka. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno le o tožnikovemu zahtevku proti toženki.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja: - da je bil A. A. v kazenskem postopku obsojen zaradi poskusa dveh kaznivih dejanj umora na večletno zaporno kazen, ker je 31.1.1995 okoli 22. ure streljal v tožnika in Z. S. in oba zadel v trebuh, - da je bil tedaj A. pri Ministrstvu za obrambo zaposlen kot skladiščnik, vendar njegovega streljanja ni mogoče vključiti v čas njegovega dela ali ga povezati z njegovimi delovnopravnimi obveznostmi, - da je pištolo Beretta cal 9 mm, s katero je streljal, prejel od toženke leta 1991 zaradi zaslug v času agresije nanjo, - da je bila pred osamosvojitveno vojno ta pištola njegovo službeno orožje, za katerega je imel pooblastilo obrambnega ministra z dne 15.1.1991 in veljavni orožni list, po osamosvojitveni vojni, a še v letu 1991, pa je to pištolo prejel v dar za zasluge iz osamosvojitvene vojne in postal njen lastnik, - da A. ni opravil preizkusa iz 7. člena Pravilnika o oborožitvi in opremi za potrebe državnih organov, - da je v letu 1994 dobil službeno pištolo Makarov, vendar te ni nikoli dekonzerviral, saj je kot službeno pištolo še naprej uporabljal Beretto.

8. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da se pravilnika, ki ju omenjata prvostopenjska sodba in revizija, ne nanašata na tožniku podarjeno pištolo. Revizija zato neutemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitev o tem, kdaj naj bi A. postal lastnik Berette, saj ta okoliščina ne pogojuje uporabe enega ali drugega pravilnika. Pravilnik o nabavi, hranjenju in uporabi oborožitve ter vojaške opreme, ki jo imajo v posesti upravni organi za ljudsko obrambo (Uradni list RS, št. 15/90) kot tudi kasneje veljaven Pravilnik o oborožitvi in opremi za potrebe državnih organov (Uradni list RS, št. 54/92) se nanašata le na službeno orožje oziroma orožje, ki ga imajo v posesti organi toženke za svoje potrebe. Beretta pa je bila podarjena A. v last. Dobil jo je za pretekle zasluge, torej ne glede na zaposlitev pri toženki in ne glede na naravo njegovega dela.

9. Pritožbeno sodišče je tudi pravilno zaključilo, da tedaj veljavni Zakon o orožju (Uradni list SRS, št. 17/1981, v nadaljevanju ZOro) ni prepovedoval podaritve orožja za zasluge. V 6. točki 3. člena je posebej opredeljeval pojem trofejnega orožja, v 17. členu pa je določal možnost izdaje dovoljenja za njegovo posest. Odločitev, da je toženka smela podariti orožje za pretekle zasluge, tako ne temelji na samih vojaških običajih. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih v zvezi z ugotavljanjem njihovega obstoja in vsebine uveljavlja revizija, zato niso podane.

10. Revizija pa utemeljeno zatrjuje, da bi se morala toženka - ne glede na način njene odsvojitve - prepričati, kakšni osebi je podarila Beretto. Dejstvo, da je toženka smela podariti pištolo za zasluge, še ne pomeni, da jo je lahko podarila komurkoli. Tudi iz 19. in 20. člena ZOro izhaja, da se lahko nekaterim osebam odreče, v določenim primerih pa mora odreči, izdajo dovoljenja za nabavo orožja, orožnega lista ali dovoljenja za posest, če obstajajo vzroki, ki so v teh določbah navedeni. Iz istih razlogov se lahko te listine in orožje kasneje odvzamejo (31. člen ZOro). Med vzroke, zaradi katerih se ne sme izdati navedenih listin, je mogoče uvrstiti tudi duševno neuravnovešenost obdarjenca.

11. Odgovornost toženke, ki že več let pred škodnim dogodkom ni bila ne lastnica ne posestnica ne imetnica sporne pištole (prim. drugi odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), je treba presojati po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 154. člena in 158. člen ZOR). Ta od toženke zahtevajo, da je pri podaritvi pištole ravnala z vso potrebno skrbnostjo, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Toženka je izpolnila ta standard zahtevane skrbnosti, če se je na ustrezen način prepričala, da pištolo podarja duševno uravnovešeni osebi. Odgovornosti pa bi se rešila tudi, če bi izkazala, da kljub ravnanju z vso dolžno skrbnostjo (npr. z opravo ustreznih testov) ne bi mogla ugotoviti okoliščin, zaradi katerih orožja ne bi smela podariti Perku.

12. Pritožbeno sodišče je presojo o skrbnosti toženkinega ravnanja pri daritvi pištole A. oprlo na ugotovitve o njegovem dolgoletnem delu z orožjem, skladiščenjem orožja in sodelovanjem pri njegovem prevozu, o zglednem opravljanju dela glavnega skladiščnika v državi, njegovim udejstvovanjem v osamosvojitveni vojni in izdanem orožnem listu za podarjeno pištolo. V zvezi z načinom ugotavljanja teh okoliščin revizija pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesne kršitve. Prvostopenjsko sodišče namreč teh okoliščin ni ugotovilo. Tudi mnenja izvedenca M. o toženčevih psihičnih lastnostih zaradi zmotnega materialnopravnega stališča prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče je dejanske okoliščine, na podlagi katerih je presodilo o toženkini skrbnosti, ugotavljalo brez opravljene obravnave, in sicer tako, tako da jih je povzelo iz revizijske sodbe (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 766/2005 z dne 7.2.2007) v zadevi, kjer je toženko na podlagi istega škodnega dogodka tožil drugi oškodovanec Z. S. Tožniku, ki v navedeni pravdni zadevi ni sodeloval, je bila s tem v pritožbenem postopku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP je revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju o skrbnosti toženkinega ravnanja bo moralo pritožbeno sodišče ugotovljene procesne kršitve odpraviti.

13. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.