Jedro

Procesna pravila o pravočasni založitvi predujma za izvedbo predlaganega dokaza in o sankciji za kršitev teh pravil so predpisana zaradi učinkovitega izvajanja načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Ravnanje tožnice, ki je predujem plačala več kot tri mesece po izteku s strani sodišča določenega 30-dnevnega roka za plačilo, ni v skladu z navedenim načelom. Zato sodišče, ki je poleg strank odgovorno za izvedbo tega načela, kasnejšega plačila ni bilo dolžno upoštevati.

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo 34,53 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo 152,72 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter tožničine pravdne stroške v višini 539,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, to je za znesek glavnice 5.263,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2003 do plačila, obresti od prisojenih 67,18 EUR od 19. 4. 2003 do 27. 6. 2003 v višini temeljne obrestne mere, znesek glavnice 34,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2003 dalje do plačila in obresti od 1.669,17 EUR od 19. 4. 2003 do 27. 6. 2003 v višini temeljne obrestne mere, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da stranskemu intervenientu povrne stroške v višini 681,31 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 5.450,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega in pritožbenega postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta bistveno kršili določbe postopka, ko zaradi prepozno plačanega predujma nista dopustili dokaza z angažiranjem novega izvedenca. Tožnica je predujem za novega izvedenca res založila po preteku postavljenega roka, vendar pa bi sodišče v primeru opustitve dokaza moralo v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP ob upoštevanju vseh okoliščin primera ugotoviti, kakšen pomen ima to, da tožnica predujma ni založila v roku, česar ni storilo. S strani sodišča postavljen 30-dnevni rok ni prekluzivni rok, zaradi česar sodišče dokaza ne bi smelo ovreči. Tožnica v reviziji povzema ugotovljena dejstva o obsegu poškodb, prestanih telesnih bolečinah, nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem, o trajanju zdravljenja in bolniškega staleža ter v zvezi s prestanim strahom. Meni, da jih sodišči nižjih stopenj nista upoštevali v zadostni meri in s tem kršili materialno pravo. Glede telesnih bolečin nista ustrezno ovrednotili tožničine prepričljive izpovedi, da še vedno trpi občasne blage telesne bolečine, ki se pojavljajo pri hudih obremenitvah vratu ter ledvenega predela, v dalj časa prisilni drži vratu in trupa, ob dvigovanju težjih bremen ter ob vremenskih spremembah, še vedno pa se ji pojavljajo močni popoškodbeni glavoboli. Tožnica bo telesne bolečine prestajala v bodoče še okoli 50 let, z veliko verjetnostjo pa se ji bodo v bodoče pojavljali tudi posttravmatski glavoboli. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ko sta v celoti zavrnili zahtevek iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je izpovedala, da ima še danes bolečine v križu, pojavljajo se ji glavoboli, zaradi česar je omejena pri gospodinjskih opravilih in športnih aktivnostih; pred nezgodo je plavala in smučala, česar sedaj ne more več opravljati tako pogosto kot prej, igranje tenisa pa je opustila v celoti. Nižji sodišči sta prisodili bistveno prenizko odškodnino, ki ne ustreza kriteriju pravične in primerne denarne odškodnine. Revizijo vlaga tudi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi prevoznih stroškov zaradi zdravljenja.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije 5. Tožnica je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevek tožnice iz naslova premoženjske škode zavrnjen za znesek 34,53 EUR, revizija zoper ta del sodbe ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije 6. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo izvedenca medicinske stroke B. N. dr. med., ki je izdelal mnenje, zaradi pripomb obeh pravdnih strank pa ga je sodišče na naroku 8. 5. 2007 še zaslišalo. Sodišče mnenje sprejema in mu v celoti sledi, saj ga ocenjuje kot popolno in strokovno. Ker se tožnica na naroku 8. 5. 2007 z mnenjem ni strinjala glede posledic poškodb in njihovega obsega, zlasti z zaključkom, da pri tožnici zaradi ugotovljenih poškodb ni prišlo ne do trajnega ne začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče ugodilo njenemu predlogu za nadaljevanje dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca. Tožnici je naložilo plačilo predujma v višini 450,00 EUR v roku 30 dni od dneva naroka ter jo poučilo o posledicah neplačila. Tožnica predujma v postavljenem roku ni založila, zato je sodišče nadaljevalo s postopkom in določilo naslednji narok za glavno obravnavo za 26. 9. 2007. Tožnica je vabilo za obravnavo prejela v juliju 2007, predujem je plačala 17. 9. 2007, na naroku 26. 9. 2007 pa kot razlog navedla pomanjkanje denarnih sredstev ter da bi moral obstajati še višek od prej plačanega predujma.

7. Revizijski očitek o bistveni kršitvi postopka, ker naj bi nižji sodišči arbitrarno opustili izvedbo dokaza z novim izvedencem, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je razloge za opustitev dokaza navedlo na strani štiri spodaj in delu pete strani prvostopenjske sodbe. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP je presodilo, kakšen pomen ima neplačilo predujma za tožnico. Štelo je, da je opustitev dokaza s postavitvijo novega izvedenca v škodo tožnice, na kateri je breme dokazovanja višine tožbenega zahtevka oziroma trditev o škodi (obsegu poškodb in njihovih posledicah).

8. Procesna pravila o pravočasni založitvi predujma za izvedbo predlaganega dokaza in o sankciji za kršitev teh pravil so predpisana zaradi učinkovitega izvajanja načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Ravnanje tožnice, ki je predujem plačala več kot tri mesece po izteku s strani sodišča določenega 30-dnevnega roka za plačilo, ni v skladu z navedenim načelom. Zato sodišče, ki je poleg strank odgovorno za izvedbo tega načela, kasnejšega plačila ni bilo dolžno upoštevati, še zlasti, ker tožnica ni predlagala podaljšanja roka, sodišče prve stopnje pa je po izteku roka nadaljevalo s postopkom. Uresničitev načela pospešitve postopka je odvisna ne le od sodnika in procesnih metod, ki jih uporabi, temveč tudi od kooperativnosti in korektnosti strank oziroma njunih odvetnikov.

9. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskega očitka, da nižji sodišči nista dali zadostne teže dejstvu, da bo tožnica morala prestajati občasne blage telesne bolečine tudi v bodoče, zlasti pri hudih obremenitvah vratu in ledvenega predela, v dalj časa prisilni drži vratu in drži trupa v prisilnem položaju, ob dvigovanju težjih bremen ter ob vremenskih spremembah, tožnici pa naj bi se v bodoče pojavljali močni popoškodbeni glavoboli, z veliko verjetnostjo pa tudi posttravmatski glavobol. Revizija namreč prezre, da za naveden zaključek ni podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Bodoče telesne bolečine in glavoboli po izvedencu niso objektivizirani, glede obstoječih telesnih bolečin in glavobolov pa je izvedenec pojasnil, da niso posledica obravnavanih poškodb. Enako velja tudi za zmanjšano življenjsko aktivnost. Izvedenec je ugotovil, da poškodbe niso pustile trajnih posledic, zato je pravilna odločitev sodišč, ki tožnici odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nista prisodili.

10. Tožnico je v prometni nezgodi vrglo bočno v smeri levih vrat, pri čemer je z glavo udarila v stransko steklo, prišlo pa je tudi do blagega nihanja in zvijanja vratne in ledvene hrbtenice, kar je imelo za posledico naslednje poškodbe: blag udarec v levi del glave, blag nateg površnih mišičnih skupin vratne in ledveno križne hrbtenice in pogoste glavobole (podroben obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti, šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe ter na drugi strani drugostopenjske sodbe). Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine v višini 1.450,00 EUR in za strah v višini 500,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, ne daje podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine, revizijsko sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Skupni odmerjeni znesek 1.950,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 2,4 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine neutemeljena.

11. Uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).