Jedro

Tožena stranka bi morala pri ugotavljanju števila presežnih delavcev, poleg 15 delavcev, ki jim je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati tudi vse delavce, s katerimi so bile zaradi reorganizacije (iz poslovnega razloga) sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delovnega mesta (40 delavcev) oziroma zaradi spremembe organizacijske enote (150 delavcev). Te delavce bi morala tožena stranka upoštevati pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in bi jim lahko šele v okviru tega programa ponudila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji s sočasno ponudbo novih pogodbo o zaposlitvi, saj je ob upoštevanju tudi teh delavcev število vseh delavcev, katerih delo je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dne 1. 11. 2015 pri toženi stranki postalo nepotrebno, preseglo število 30. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez izvedbe programa razreševanja presežnih delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec za prodajo iz poslovnega razloga z dne 26. 10. 2015 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) in da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže s 16. 6. 2016 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 20. 12. 2015 do 16. 6. 2016 obračunati mesečno nadomestilo plače 1.775,64 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter plačati neto zneske, zmanjšane za prejeta neto nadomestila za čas brezposelnosti v višini 673,95 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 370,83 EUR, od tega zneska odvesti davke in tožniku plačati neto znesek in priznati delovno dobo. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vpisati delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 20. 12. 2015 do 16. 6. 2016 in ga za ta čas prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in druga obvezna zavarovanja (točka IV izreka) ter mu obračunati nadomestilo (pravilno: denarno povračilo) v višini 17.756,40 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek v osmih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.027,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča, da bi tožena stranka morala pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati določila ZDR-1, ki urejajo odpoved večjemu številu presežnih delavcev. Sodišče je odločitev oprlo na spremenjeno sodbo prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v katerih je zavzelo stališče, da je za opredelitev večjega števila presežnih delavcev bistvena ocena delodajalca, koliko delavcem bo prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi nastalega poslovnega razloga. Poudarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zmotno tolmačilo Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti, saj slednja ni bila sprejeta iz razloga, da bi delavcem nudila dodatno varstvo pred odpuščanjem (individualni odpusti), temveč je bila sprejeta izključno iz razloga zagotoviti boljše varstvo delavcem v primeru kolektivnih odpustov, in sicer konkretno glede zagotavljanja sodelovanja sindikatov oziroma predstavnikov delavcev. Ta direktiva se uporablja le v primerih, ko določenemu številu delavcev preneha delovno razmerje, ne pa tudi v primerih, ko delavci z delovnim razmerjem pri delodajalcu nadaljujejo brez predhodno odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na sodbi sodišča EU C-188-03 z dne 27. 1. 2005 in C-55/02 z dne 12. 10. 2004. Stališče sodišča je v nasprotju z gramatikalno in namensko razlago zakonskih določb, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Tožena stranka se sklicuje tudi na pravno mnenje dr. A.A. z dne 30. 3. 2015, iz katerega izhaja, da bi bilo potrebno k ugotavljanju števila delavcev, ki sodijo med presežne delavce, pristopati restriktivno in upoštevati zgolj tiste delavce, ki pri delodajalcu nimajo več možnosti za nadaljnje delo in bo posledica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja. Navedenemu stališču je pritrdilo tudi Združenje delodajalcev Slovenije v pravnem mnenju z dne 29. 3. 2015. Enako izhaja tudi iz komentarja Zakona o delovnih razmerjih. Meni, da je drugačno stališče sodišča zmotno, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka se ne strinja z določitvijo višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je povračilo v višini 10 bruto plač tožnika glede na vse okoliščine in sodno prakso pretirano. Podarja, da je tožena stranka pri izvedbi centralizacije in podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala v skladu s tedaj veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VIII Ips 88/2012, VIII Ips 178/2012). Ker je v posledici dne 1. 11. 2015 izvedene centralizacije odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejelo 15 delavcev, je tožena stranka skladno s tedaj veljavno in ustaljeno sodno prakso odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obravnavala kot individualni odpust. Zato ne gre za naklepno protipravno ravnanje tožene stranke. Poleg tega tožnik na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije prejema denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. Ker tožnik v konkretnem primeru kljub odpovedi ni ostal brez prihodkov, je odmerjeno denarno povračilo tudi iz tega razloga previsoko. Hkrati pa visoka izobrazba tožnika ob njegovi starosti in s tem večja možnost ustreznega usposabljanja in prilagoditve potrebam na trgu dela utemeljujejo presojo o ohranjenih zaposlitvenih možnostih tožnika. Tudi izkušnje, ki jih je tožnik pridobil pri toženi stranki, mu omogočajo širok razpon zaposlitvenih možnosti. Skladno z ustaljeno sodno prakso je v takšnih okoliščinah denarno povračilo v višini 10 plač previsoko (VIII Ips 72/2015). Glede na to, da je vprašanje opredelitve pojma kolektivni odpust, kot ga uporablja Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z kolektivnimi odpusti, vendar ne določa izrecno njegove vsebine, ključna za pravilno in enotno uporabo Direktive, predlaga, da se za razjasnitev tega vprašanja uporabi institut predhodnega odločanja v skladu s 267. členom Pogodbe o delovanju EU.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri odločitvi o višini denarnega povračila ob sodni razvezi. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče je v 24. in 25. točki obrazložitve pojasnilo razloge za odločitev o prisojenem denarnem povračilu ob sodni razvezi v višini 10 mesečnih plač, kot so bile tožniku plačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, zato je sodbo v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Tožnik je bil pri tožni stranki zaposlen na delovnem mestu strokovni sodelavec za prodajo. Tožena stranka je tožniku dne 26. 10. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Navajala je, da je izvedla centralizacijo organizacijskih enot in reorganizacijo poslovanja. Ugotovila je, da je treba zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu strokovni sodelavec za prodajo, ki ga je zasedal tožnik. Tožnika je izbrala upoštevaje delovno uspešnost. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka sicer dokazala obstoj poslovnega razloga (reorganizacija poslovanja, ukinitev oddelkov prodaje v poslovnih enotah), vendar pa je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2015 nezakonita, ker tožena stranka ni spoštovala določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Posledično je ugodilo reparacijskemu zahtevku in pogodbo o zaposlitvi na predlog tožnika razvezalo z dnem odločitve. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

9. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev ureja ZDR-1 v členih od 98 do 103, ob upoštevanju Direktive Sveta 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (v nadaljevanju: Direktiva). V prvem odstavku 98. člena ZDR-1 je določeno, da gre za večje število delavcev takrat, ko postane zaradi poslovnega razloga nepotrebno v obdobju 30 dni najmanj 10 delavcev pri delodajalcu z 100 ? 300 delavci, najmanj 10 % delavcev pri delodajalcu s 100 - 300 delavci in 30 delavcev pri delodajalcu z 300 ali več delavci. V takem primeru mora delodajalec izdelati program razreševanja presežnih delavcev s sestavinami, določenimi v 101. členu ZDR-1, obvestiti mora sindikat in se posvetovati z njim (99. člen ZDR-1), obvestiti mora Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (100. člen ZDR-1). Kriteriji za določitev presežnih delavcev so določeni v 102. členu ZDR-1. 10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v posledici dne 1. 11. 2015 izvedene reorganizacije pri toženi stranki 15 delavcev prejelo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s 40 delavci je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi zaradi spremembe delovnega mesta in s 150 delavci nova pogodba o zaposlitvi zaradi spremembe organizacijske enote, ne da bi jim bila posebej odpovedana prejšnja pogodba o zaposlitvi. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija.

11. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, katere delavce mora delodajalec upoštevati pri ugotavljanju, ali gre za kolektivni odpust, zavzelo pravilno stališče, da se upoštevajo vsi delavci, ki so prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi vsi delavci, ki so sklenili nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na drugem delovnem mestu ali v drugi organizacijski enoti. Pri tem je pravilno štelo, da je delo enih kot drugih po dotedanjih pogodbah o zaposlitvi postalo nepotrebno iz poslovnega razloga. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v večih zadevah (odločbe opr. št. VIII Ips 10/2016, VIII Ips 14/2016, VIII Ips 15/2016, VIII Ips 20/2016, VIII Ips 26/2016, itd.) zavzelo stališče, da se pri ugotavljanju večjega števila presežnih delavcev upoštevajo vsi delavci, katerih delo na dotedanjih delovnih mestih postane nepotrebno iz poslovnega razloga. Pri tem pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije upoštevalo določbe Direktive kot tudi sodno prakso Sodišča Evropske Unije (SEU), ki se je izoblikovala na podlagi teh določb, zato tožena stranka pritožbi neutemeljeno izpostavlja odločitve Sodišča EU (C-188-03 in C-55/02). Obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka zagovarja drugačno materialnopravno stališče, to je, da se pri ugotavljanju števila presežnih delavcev ne upoštevajo delavci, s katerimi je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ne da bi jim bila prejšnja odpovedana, niso utemeljene in ne vplivajo na pravilnost odločitve v tej zadevi.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju števila presežnih delavcev na podlagi navedenih določb ZDR-1, kot tudi v smislu Direktive, poleg 15 delavcev, ki jim je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati tudi vse delavce, s katerimi so bile zaradi reorganizacije (iz poslovnega razloga) sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delovnega mesta (40 delavcev) oziroma zaradi spremembe organizacijske enote (150 delavcev). Te delavce bi morala tožena stranka upoštevati pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in bi jim lahko šele v okviru tega programa ponudila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji s sočasno ponudbo novih pogodbo o zaposlitvi, saj je ob upoštevanju tudi teh delavcev število vseh delavcev, katerih delo je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dne 1. 11. 2015 pri toženi stranki postalo nepotrebno, preseglo število 30. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez izvedbe programa razreševanja presežnih delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita.

13. V prvem odstavku 113. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) je določeno, da lahko sodišče v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti, v skladu z mednarodno pogodbo, s katero Republika Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije. V zvezi s predlogom tožene stranke v pritožbi za postavitev vprašanja za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaradi jasnosti stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zgoraj citiranih zadevah, ki se nanašajo na presojo kolektivnega odpusta in so bila sprejeta tudi ob upoštevanju določb Direktive in sodne prakse Sodišča EU, za postavitev predhodnega vprašanja pred sodiščem Evropskih skupnosti ni nobenih utemeljenih razlogov.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo ustrezno denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Sodišče je okoliščine, da je bil tožnik v času odločanja star 39 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen 14 let, da ima visoko strokovno izobrazbo, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo zato, ker tožena stranka ni upoštevala določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in da je bil po prenehanju delovnega razmerja upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti, ustrezno ovrednotilo, zato pritožba neutemeljeno oporeka višini prisojenega denarnega povračila v višini 10 mesečih plač, kot so bile tožniku plačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v višini 17.756,00 EUR.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri presoji višine denarnega povračila upoštevati, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku glede vprašanja kolektivnega odpusta veljala drugačna sodna praksa. Sprememba sodne prakse ni razlog, ki bi toženo stranko upravičevala do plačila nižjega denarnega povračila ob sodni razvezi tožniku. Sodišče je ustrezno ovrednotilo tudi tožnikovo izobrazbo in s tem povezane zaposlitvene možnosti. Ugotovilo je, da se je tožnik po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki prijavil na več prostih delovnih mest in da ni bil izbran ter da je število registriranih brezposelnih oseb s tožniku primerljivo izobrazbo kar 3.369. Kljub siceršnjemu velikemu številu brezposelnih oseb s primerljivo izobrazbo, pa je sodišče glede na to, da ima tožnik visoko strokovno izobrazbo, pravilno ocenilo, da bo tožnik v prihodnosti lahko našel drugo zaposlitev, kar je tudi ustrezno ovrednotilo pri prisoji višine denarnega povračila. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka (odločba VS RS opr. št. VIII Ips 72/2015), pa temelji na drugačnih dejanskih okoliščinah (npr. glede trajanja delovne dobe pri delodajalcu, izobrazbe tožnika), zato ni primerljiva obravnavani zadevi. Glede na v konkretni zadevi ugotovljene okoliščine, pa prisojeno denarno povračilo tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično povračilo, ki ustreza tudi povračilom, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odgovor tožnika na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).