Jedro

Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v 5 letih (206. člen ZDR). Tožničin zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje pred 22. 6. 2006 je zastaran, ker je tožnica tožbo vložila šele 22. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na uvrstitev tožnice v plačni razred s količnikom 9,00 ter na obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje od 13. 2. 2001 do 1. 8. 2008, pravilno zavrnilo. Vse odločbe o določitvi količnika za določitev plače, ki jih je v tem obdobju tožena stranka izdala tožnici, so namreč dokončne in pravnomočne, zato jih v tem individualnem delovnem sporu ni mogoče spreminjati ali ugotavljati njihove (ne)zakonitosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka navedenega sklepa odločilo, da se sprememba tožbe v vlogi z dne 17. 4. 2014 ne dovoli. V točki II izreka navedene sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka dolžna tožnico na podlagi pridobljene pravice in razporeditve razporediti v višji plačni razred, in sicer v plačni razred s količnikom v višini 9,0 od 13. 2. 2001 do 1. 8. 2008, od 2. 8. 2008 do 31. 8. 2009 pa v prevedeni 48. oz. 50. uvrstitveni plačni razred (točka II/1. izreka sodbe), da jo je dolžna drugo tožena stranka od 1. 9. 2009 dalje na podlagi pridobljene pravice in razporeditve razporediti v prevedeni 48. oz. 50. uvrstitveni plačni razred (točka II/2. izreka sodbe), da je dolžna prvo tožena stranka tožnici v 8 dneh obračunati bruto plačo za obdobje od 13. 2. 2001 do 31. 8. 2009 ter ji izplačati neto razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožnici morala biti izplačana, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja na podlagi neutemeljeno neizplačane razlike plač (točka II/3. izreka sodbe), ter da ji je dolžna drugo tožena stranka v 8 dneh obračunati bruto plače za obdobje od 1. 9. 2009 do dneva ponovne razporeditve v prevedeni 48. oz. 50. uvrstitveni plačni razred ter ji izplačati neto razliko med izplačano plačo in plačo, ki bi ji morala biti izplačana, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja na podlagi neutemeljeno neizplačane razlike plač (točka II/4. izreka sodbe). Odločilo je še, da mora tožnica v 15 dneh od vročitve sodbe toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 1.612,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka sodbe).

2. Zoper navedeno odločbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da spremembo tožbe dopusti, nato pa tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa toženima strankama (pravilno toženi stranki) naloži plačilo njenih stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, storilo pa je tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo tožnice in ker ni obrazložilo, zakaj ni postavilo sodnega izvedenca finančne stroke, ki ga je tožnica predlagala za primer, če bi tožena stranka njenemu izračunu višine prikrajšanja nasprotovala (kršitev 213. člena in 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni presojalo tožničinih navedb in dokazov, s čimer je kršilo 8. člen ZPP, posledično pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker je tožničine dokazne predloge zavrnilo le pavšalno, do njenih listinskih dokazov pa se sploh ni opredelilo, je kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dopustilo spremembe tožbe, zato sodbe ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa je s tem kršilo tudi določbe od 184. do 186. člena in 310. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi spremembo tožbe moralo dopustiti, ker so po vložitvi tožbe nekateri zahtevki zapadli v plačilo. Tožnica je vse denarne zahtevke specificirala v podrobni tabeli, ki je tožena stranka ni obrazloženo prerekala. Ker je tožena stranka vse tožničine navedbe priznala kot resnične in se je z njimi v 19. točki zadnje pripravljalne vloge tudi strinjala, sta temelj in višina tožbenega zahtevka nesporna. Poleg tega bi sodišče prve stopnje spremembo tožbe moralo dopustiti iz razloga, ker se je po vložitvi tožbe spremenila tožničina razporeditev v plačni razred. Tožena stranka bi namreč morala tožnici od 1. 4. 2010 dalje plačo izplačevati po 51. plačnem razredu, za kar tožnica ob vložitvi tožbe ni mogla vedeti, poleg tega pa tožena stranka spremembi tožbe sploh ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da so nekatere vtoževane terjatve zastarane, saj gre v obravnavanem primeru za pravico, pridobljeno z odločbo pristojnega organa, zato velja 10 letni zastaralni rok iz 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka je zastaranje ugovarjala šele v vlogi z dne 17. 6. 2014, ko se je že spustila v obravnavanje glavne stvari, zato je bila s tem ugovorom prekludirana. Sodišče prve stopnje je zato zastaranje ugotavljalo po uradni dolžnosti in s tem kršilo tretji odstavek 335. člena OZ. Zaključek sodišča prve stopnje, da so odločbe o določitvi tožničine plače dokončne in pravnomočne, je napačen, saj je tožnica zatrjevala njihovo ničnosti in ne izpodbojnost, poleg tega pa je izpodbijala tudi sklep tožene stranke z dne 1. 3. 2011 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 11. 5. 2011, ki ni dokončen in pravnomočen. Sodišče prve stopnje je kršilo 7. člen, 212. člen in 214. člen ZPP, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka tožničine trditve prerekala le pavšalno. Pri odločitvi tudi ni upoštevalo, da 3. člen in 3.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) veljata za vse javne uslužbence in funkcionarje v javnem sektorju od uveljavitve ZSPJS-D dalje. Določila o nezakonito določeni plači so nična (glej npr. sodbe VDSS opr. št. Pdp 705/2013, opr. št. Pdp 555/2013 in opr. št. Pdp 1180/2011), pravica do uveljavljanja ničnosti pa v skladu s 93. členom OZ ne ugasne. Ko gre za vračilo preveč izplačanih plač, delodajalci na vseh ravneh odpirajo pravnomočne in dokončne sklepe, saj je določba 3. člena ZSPJS napisana tako, da jih „povozi“. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 278/2009 zavzelo stališče, da ZSPJS-D ureja v postopek v primeru, ko javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo petega odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba), kot tudi ni upoštevalo, da je treba razlikovati med količnikom za določitev plače od dodatkov k plači. Tožena stranka je tožnici določila nižji količnik od količnika, ki ga je pridobila z napredovanjem na podlagi Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnostih (ZRPJZ) in Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik). V sklepu o razporeditvi z dne 11. 10. 2004 ji je ohranil plačo s količnikom 8,50, ki je bila določena z odločbo Komisije za kadrovske in administrativne zadeve pri Vladi RS z dne 26. 2. 2001, v kateri je bil določen količnik začasne narave na podlagi 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO). Glede na to, da je bila tožnica s sklepom z dne 13. 3. 2006 premeščena na drugo delovno mesto brez določenega količnika po 65. členu ZDDO, bi ji morala tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in 31.b členom Pravilnika določiti plačo s količnikom 9,00 in ne s količnikom 6,80 na podlagi druge točke prvega odstavka 195. člena ZJU (podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v odločbi opr. št. Pdp 415/2006). Tožnica je pri toženi stranki vseskozi opravljala enake delovne naloge. Ne glede na to, da je leta 1996 napredovala v najvišji možni plačni razred s količnikom 9,00, je s sklepom o razporeditvi na delovno mesto št. ... - podsekretar obdržala plačo s količnikom 8,50. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS v sklepu z dne 31. 5. 2006 ni izhajala iz resničnega dejanskega stanja. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ji tožena stranka v letu 2006 ni prvič znižala plače, saj ji je bila že z odločbo z dne 26. 2. 2001 določena plača z nižjim količnikom, kot ga je pred tem dosegla z napredovanjem, s čimer je bilo nezakonito poseženo v njene pridobljene pravice. Tudi prevedba v 44. plačni razred je do tožnice krivična, saj se je drugim javnim uslužbencem količnik začasne narave iz 65. člena ZDDO upošteval, kot bi bil pridobljen z napredovanji. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih navedb, da je za leto 2006 pridobila oceno zadovoljivo, čeprav bi morala za leti 2006 in 2007 na podlagi osmega odstavka v zvezi s trinajstim odstavkom 11. člena Uredbe pridobiti oceno dobro. Za leto 2009 je bila ocenjena z oceno zelo dobro, zato je v napredovalnem obdobju pridobila tri ocene, ki so v povprečju najmanj dobre, s čimer pa je izpolnila pogoje za napredovanje po petem odstavku 5. člena Uredbe (napredovanje v 51. plačni razred). Sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka tožnico v letih 2006, 2007 in 2008 sistematično šikanirala in diskriminirala ter ji nezakonito odpovedala pogodba o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 876/2008 z dne 3. 11. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 75/2009 z dne 7. 5. 2009. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih toženi stranki v vsakem primeru naložiti povračilo njenih stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica izrecno uveljavlja v pritožbi, saj ima izpodbijana odločba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, zato je odločbo mogoče preizkusiti. Tožnica v pritožbi uveljavlja tudi protispisnost (absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini v resnici nasprotuje dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje. Protispisnost je namreč podana v primeru, ko sodišče v obrazložitev sodbe napačno prenese tisto, kar je zapisano v listini, zapisniku o izvedbi dokazov ali v prepisu zvočnih posnetkov, pritožba pa takšne napake obrazloženo ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v tem individualnem delovnem sporu nista toženi dve, temveč ena tožena stranka, tj. Republika Slovenija. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS; Ur. l. RS, št. 4/1993 in nadalj.) namreč Vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Niti vlada niti ministrstva niso pravne osebe, s posebnimi predpisi pa tudi ni določeno, da so ministrstva lahko pravdne stranke, zato ministrstvo ... ter ministrstvo ... v tem postopku nista pasivno legitimirana, temveč je glede na navedeno pasivno legitimirana Republika Slovenija.

7. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ni zaslišalo in ker ni postavilo sodnega izvedenca finančne stroke, čeprav je to predlagala. Ker izvedba teh dokazov iz razloga, ki bo pojasnjen v nadaljevanju, ni bila potrebna, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi teh dokaznih predlogov pravilna. Tožnica v pritožbi tudi uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb in z njene strani predloženih dokazov, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelilo do vseh tožničinih navedb, ki so za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvene, zato pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti ni utemeljen.

8. Tožnica v pritožbi nadalje neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica v vlogi z dne 17. 4. 2014 postavila povsem nove zahtevke, kot jih je postavila v tožbi oz. je te zahtevke bistveno razširila, odločanje o novih zahtevkih pa bi občutno podaljšalo postopek. Pritožba glede tega napačno navaja, da se tožena stranka spremembi tožbe ni upirala, saj je iz listin v spisu razvidno nasprotno (tožena stranka je spremembi obrazloženo nasprotovala v 12. točki pripravljalne vloge z dne 19. 6. 2014). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so nekateri tožbeni zahtevki zapadli v plačilo po vložitvi tožbe (v tem primeru bi šlo za privilegirano spremembo tožbe iz 186. člena ZPP). Tožnica bi namreč po ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko vse novo postavljene zahtevke (1. in 2. točka ter razširjeni del 3., 4., 5. in 6. točke tožbenega zahtevka, postavljenega v vlogi z dne 17. 4. 2014) postavila že v tožbi z dne 22. 6. 2011, ker je bila že takrat seznanjena z vsemi odločbami tožene stranke, na katere se novo postavljeni zahtevki nanašajo. Pritožba tudi napačno navaja, da tožena stranka tožničine specifikacije denarnih zahtevkov ni prerekala, saj je ta v 18. točki pripravljalne vloge z dne 19. 6. 2014 tožbenemu zahtevku (tudi) po višini izrecno in obrazloženo nasprotovala, v 19. točki iste vloge pa je kot nesporne označila le tožničine navedbe, da se je ministrstvo ... preimenovalo v ministrstvo ... ter navedbe tožnice, da je bila 1. 9. 2009 z ministrstva ... premeščena na ministrstvo ..., ki se je od 1. 4. 2012 do 1. 7. 2013 zaradi prevzema delovnega področja imenovalo ministrstvo ..., od 1. 7. 2013 dalje pa se zaradi prevzema delovnega področja in reorganizacije imenuje ministrstvo .... Vse ostale tožničine navedbe je tožena stranka v 19. točki navedene vloge izrecno prerekala, zato temelj in višina tožbenega zahtevka nista nesporna, kot to zatrjuje pritožba.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje pred 22. 6. 2006 zastaran, ker je tožnica tožbo vložila (šele) 22. 6. 2011. Tožnica je v 3. točki tožbenega zahtevka zahtevala plačilo razlik v plači od 13. 2. 2001 dalje, vendar, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let (206. člen ob vložitvi tožbe veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožnica v pritožbi zmotno uveljavlja, da za zastaranje obravnavanih denarnih terjatev velja 10 letni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), saj v obravnavani zadevi ne gre za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, temveč za terjatve, za katere tožnica trdi, da ji pripadajo na podlagi prisilnih predpisov. Neutemeljena je tudi tožničina pritožbena navedba, da je bila tožena stranka z ugovorom zastaranja prekludirana. Ugovor zastaranja je namreč ugovor materialnega prava (materialnopravne navedbe lahko stranke podajo vse do konca glavne obravnave, ker sistem prekluzij za njih ne velja), poleg tega pa je tožena stranka ugovor zastaranja podala že v vlogi z dne 19. 6. 2014, tj. še pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 20. 6. 2014. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zastaranje ugotavljalo po uradni dolžnosti, s čimer naj bi kršilo tretji odstavek 355. člena OZ, je zato neutemeljen.

10. Tožnica na več mestih v pritožbi navaja, da je tožena stranka njene trditve prerekala le pavšalno, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja nasprotno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 25. 8. 2011 ter v pripravljalnih vlogah z dne 29. 9. 2011, 8. 12. 2011 ter z dne 19. 6. 2014 vse navedbe tožnice izrecno in obrazloženo prerekala, zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. člen, 212. člen in 214. člen ZPP, ni utemeljen.

11. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 876/2008 z dne 3. 11. 2008 (A11) v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 75/2009 z dne 3. 11. 2009 (A12), ki po tožničinem mnenju dokazuje, da jo je tožena stranka v letih 2006, 2007 in 2008 sistematično šikanirala in diskriminirala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tej zadevi zoper isto toženo stranko vložila tožbo za odpravo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnega razloga z dne 14. 12. 2007 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 2. 2008 ter za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, ampak na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2007 še traja, posledično pa je od tožene stranke zahtevala tudi reintegracijo in reparacijo. Sodišče prve stopnje je ta tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 75/2009 pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zgoraj navedena sklepa razveljavilo, v preostalem delu pa tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (tj. zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka). Tožnica v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje sodbe opr. št. I Pd 876/2008 (v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 75/2009), pri odločitvi ni upoštevalo, vendar pa, glede na to, da je sodišče prve stopnje v tisti zadevi presojalo zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnega razloga (in ne pravilnosti določitve tožničine osnovne plače), omenjena sodba na odločitev v tem individualnem delovnem sporu nima nobenega vpliva.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede prvega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na uvrstitev tožnice v plačni razred s količnikom 9,00 ter na obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje od 13. 2. 2001 do 1. 8. 2008, pravilno ugotovilo, da so vse odločbe o določitvi količnika za določitev plače, ki jih je v tem obdobju tožena stranka izdala tožnici (odločbi Komisije za kadrovske in administrativne zadeve pri Vladi RS z dne 30. 5. 1996 - A34 in z dne 26. 2. 2001 - A9; odločbe tožene stranke z dne 3. 5. 2001 - B3, z dne 9. 10. 2001 - B4, z dne 27. 11. 2002 - B5 in z dne 29. 9. 2003 B6; sklep o razporeditvi tožene stranke z dne 11. 10. 2004 - B7) dokončne in pravnomočne, saj se tožnica zoper njih ni pritožila. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, jih zato v tem individualnem delovnem sporu ni mogoče spreminjati ali ugotavljati njihove (ne)zakonitosti. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno navedlo, da je tožnica pritožbo (B9) vložila le zoper sklep tožene stranke z dne 13. 3. 2006 (B8), s katerim je bil tožnici priznan količnik za določitev plače v višini 6,80, vendar pa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS njeno pritožbo s sklepom z dne 31. 5. 2006 zavrnila kot neutemeljeno (B10). Ker zoper sklep Komisije tožnica ni uveljavljala sodnega varstva, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tudi sklep tožene stranke z dne 13. 3. 2006 postal dokončen in pravnomočen.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi drugi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na uvrstitev tožnice v prevedeni 48. oz. uvrstitveni 50. plačni razred ter na obračun in izplačilo razlik v plači za obdobje od 2. 8. 2008 dalje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je bil tožnici v 6. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2008 (B11) določen količnik za določitev plače v višini 6,80, z Aneksom št. 1 k tej pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2009 (A1), s katerim je bila tožnica z delovnega mesta pri toženi stranki premeščena na delovno mesto na ministrstvo ..., pa se njena plača ni spremenila. Tožena stranka je s sklepom z dne 31. 8. 2009 (B13) tožničino plačo prevedlo v nov plačni sistem po določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in jo uvrstilo v 44. plačni razred, upoštevaje dosežen količnik za določitev plače na dan pred prevedbo (31. 7. 2008). Zoper ta sklep je tožnica sicer vložila pritožbo (A26), vendar jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 28. 10. 2009 zavrnila kot neutemeljeno (B14). Ker tožnica zoper sklep Komisije ni zahtevala sodnega varstva, je sklep z dne 31. 8. 2009 o prevedbi njene osnovne plače postal pravnomočen, pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da iz tega razloga tudi njegove nepravilnosti oz. nezakonitosti v tem individualnem delovnem sporu ni mogoče uveljavljati. Tožnica sicer v pritožbi zatrjuje, da je s tožbo izpodbijala (tudi) sklep ministrstva ... z dne 1. 3. 2011 (A2) v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 11. 5. 2011 (A3), ki ni dokončen in pravnomočen, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica odpravo oz. razveljavitev tega sklepa zahtevala šele s spremembo tožbe, ki je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem sporu ni pomembno, ali je bila določitev tožničine osnovne plače v navedenih odločbah pravilna ali ne, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 731/2011 z dne 15. 12. 2011 zavzelo stališče, da je za odločitev v sporu, v katerem tožnik zahteva plačilo višje plače, kot je bila določena z odločbami delodajalca in ki jo je v spornem obdobju prejemal, bistveno le, da so postale odločbe o določitvi njegove plače dokončne in pravnomočne. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je predlog za dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1151/2011 z dne 23. 3. 2012 s sklepom opr. št. VIII DoR 51/2012 z dne 10. 7. 2012 zavrnilo z obrazložitvijo, da dejstvo pravnomočnosti, ob znanih posledicah tega instituta (tudi glede na ustaljeno sodno prakso), ponovne presoje pravnomočnih odločb (Sodnega sveta in predsednika sodišča) ne omogoča, v več drugih odločbah pa je navedlo, da so stranke na dokončne in pravnomočne odločbe delodajalca vezane, vse dokler takšne odločbe veljajo (glej npr. sodbe VSRS opr. št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009, opr. št. VIII Ips 173/2009 z dne 25. 5. 2009, opr. št. VIII Ips 161/2009 z dne 2. 11. 2009, opr. št. VIII Ips 108/2009 z dne 25. 5. 2009, opr. št. VIII Ips 278/2009 z dne 7. 9. 2009 ter opr. št. VIII Ips 80/2009 z dne 25. 5. 2009). Glede na navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji ni bilo podlage in potrebe za presojo, ali je tožena stranka tožničino osnovno plačo določila pravilno, zato so tožničine obširne pritožbene navedbe, s katerim se zavzema za nasprotno stališče, neutemeljene.

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki na podlagi 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) naložiti tožničine stroške postopka na prvi stopnji. Prvi odstavek navedenega člena namreč določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ker tožnica v tem individualnem delovnem sporu ni uspela niti delno, navedeni člen ne pride v poštev, pritožbeno sodišče pa pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da mora tožnica na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.612,50 EUR.

16. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.