Jedro

Ker je zakonska ureditev, na katero se sklicuje tožnica, začela veljati po 1. 7. 2005, določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, do katerih je prišlo po datumu začetka veljavnosti navedenih določb, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. To pa obenem pomeni, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli.

Revizija se glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za obračun in plačilo razlike plač do vključno meseca maja 2006 in zakonskih zamudnih obresti od razlik plač za čas do vključno 21. 6. 2008 zavrne.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o zahtevku za obračun in plačilo razlike plač od meseca junija 2006 dalje in zakonskih zamudnih obresti od 22. 6. 2008 dalje ter stroškov postopka, razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala določitev višjega količnika in razvrstitev v višji plačni razred ter plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razporeditev tožnice v višji plačni razred, in sicer od 13. 2. 2001 do 1. 8. 2008 v plačni razred s količnikom v višini 9,0, od 2. 8. 2008 do 31. 8. 2009 v prevedeni 48. oz. 50. uvrstitveni plačni razred, od 1. 9. 2009 dalje v 48. oz. 50. uvrstitveni plačni razred in zahtevek za obračun bruto plače ter izplačilo neto razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožnici morala biti izplačana od 13. 2. 2001 do dneva razporeditve v višji plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za priznanje in izplačilo vseh drugih pravic in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja na podlagi neutemeljeno neizplačane razlike plač. Hkrati ni dovolilo spremembe tožbe z dne 17. 4. 2014, ker to ne bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi pritožbeno sodišče pavšalno odgovorilo na pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, storjenih pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice in ni postavilo izvedenca finančne stroke, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pritožbeno sodišče naj bi se do zavrnitve dokaznih predlogov le pavšalno opredelilo. Sodišče prve stopnje naj neutemeljeno ne bi dovolilo spremembe tožbe, pritožbeno sodišče pa je v tem delu pritrdilo sodišču prve stopnje. S tem naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega naj tožena stranka ne bi utemeljeno in substancirano prerekala trditev tožnice glede temelja in glede višine; zato naj bi jih moralo sodišče upoštevati kot nesporna oziroma priznana dejstva (214. člen ZPP). Sodišči nižjih stopenj naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ker naj bi spregledali določbo 3. in 3a. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in določbo petega odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Ker naj bi bila tožnici plača določena nezakonito, naj bi pravno podlago za odločanje predstavljala določba 3. in 3a. člena ZSPJS. Ob uporabi citiranih določb ZSPJS sodišči ne bi mogli ugotoviti zastaranja ter pravnomočnosti in dokončnosti odločb, ampak bi morali zahtevku tožnice ugoditi. Sodišči nižjih stopenj naj se do teh navedb o pravni podlagi ne bi opredelili. Tudi stroški postopka tožene stranke naj bi bili neutemeljeno naloženi tožnici.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

K reviziji zoper sklep:

5. Tožnica vlaga revizijo tudi zoper sklep, s katerim sodišče ni dovolilo spremembe tožbe. Revizija zoper pravnomočne sklepe je dovoljena le izjemoma. Po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP je dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavanem primeru ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan in zoper njega vložena revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP) (1).

K reviziji zoper sodbo:

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica zoper odločbe (2) delodajalca z dne 26. 2. 2001, 3. 5. 2001, 9. 10. 2001, 27. 11. 2002, 29. 9. 2003 in 11. 10. 2004 ni vložila pritožbe. Zoper sklep z dne 13. 3. 2006 in dne 31. 8. 2009 je sicer vložila pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 31. 5. 2006 in dne 28. 10. 2009 zavrnila, tožnica pa ni uveljavljala sodnega varstva.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači od 13. 2. 2001 do 22. 6. 2006 in zahtevek za plačilo obresti, ki so se natekle do 21. 6. 2008, zastaral. Po tem obdobju sta zavrnili zahtevek tožnice zaradi dokončnosti in pravnomočnosti odločb o določitvi tožničinega količnika za določitev plače in razporeditvi v plačni razred. Tudi sklep z dne 31. 8. 2009 o uvrstitvi tožnice v 44. plačni razred je postal pravnomočen, zato zahtevek za razporeditev v višji plačni razred od 2. 8. 2008 do 31. 8. 2009 in od 1. 9. 2009 dalje ter zahtevek za izplačilo razlike v plači ni utemeljen. Presoja sodišč temelji na stališču, da sodišče v obravnavanem primeru ne more presojati zakonitosti dokončnih in pravnomočnih odločb in tožnici ne more priznati več pravic, kot ji gredo na podlagi pravnomočnih odločb. 9. Odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka tožnice za obračun in plačilo razlike v plači za čas do meseca maja 2006 je pravilna. Terjatve iz delovnega razmerja po 206. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) zastarajo v roku 5 let. Ker je tožnica tožbo vložila 22. 6. 2011, je njen zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za čas do vključno meseca maja 2006 zastaran. Tudi zahtevek iz naslova plačila obresti od posamičnih mesečnih neto zneskov razlike v plači, ki so se natekle do vključno 21. 6. 2008, je zastaran (347. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožnica se pri nasprotovanju zastaranju neutemeljeno sklicuje na 3. in 3a. člen ZSPJS, ki naj bi po njenem mnenju omogočala odpravo nezakonitost pri določitvi plače, kadarkoli se ta nezakonitost ugotovi. To stališče ni sprejemljivo, saj 3. in 3.a člen ZSPJS ne posegata v pravila o zastaranju. Čeprav bi se izkazalo, da je bila javnemu uslužbencu določena in izplačana plača v višini, ki ni v skladu z zakonom, predpisi, drugimi akti na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, zaradi zastaranja preneha pravica zahtevati izpolnitev po poteku zastaralnega roka (prvi odstavek 335. člena OZ v zvezi z 206. členom ZDR).

10. V ostalem delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku tožnice za čas od junija 2006 oziroma 22. 6. 2008 (zamudne obresti), tožnica v reviziji utemeljeno izpostavlja vprašanje uporabe 3. in 3a. člena ZSPJS. Navaja, da naj bi ji bila plača napačno določena in izplačana, v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zato je od delodajalca pisno zahtevala, da ugotovi nezakonitost, in ker delodajalec ni odgovoril oz. odločil, vložila tožbo na sodišče. Glede na to, da je postopala po določbi 3a. člena ZSPJS, bi bilo po njenem prepričanju nezakonitost treba odpraviti ne glede na pravnomočne in dokončne odločbe delodajalca.

11. Stališče tožnice, da 3. in 3a. člen ZSPJS predstavljata pravno podlago za poseg v dokončne in pravnomočne akte delodajalca, s katerimi je bila plača nepravilno določena, je utemeljeno, kolikor se nanaša na akte delodajalca, ki so bili izdani po začetku veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (novela ZSPJS-D, Ur. l. RS, št. 53/05 in naslednji). Ni pa na podlagi določb 3. in 3a. člena ZSPJS mogoče posegati v individualne delovnopravne akte delodajalca, ki so bili izdani pred začetkom veljavnosti navedene zakonske ureditve.

12. Že Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), ki se uporablja od 28. 6. 2003 dalje, v tretjem odstavku 16. člena določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Vendar je navedena določba splošne narave in ne ureja primerov, ko delavcu s (pravnomočnim) posamičnim aktom ali pogodbo ni zagotovljena pravica do plače v skladu z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, temveč nižja plača; tudi ne ureja postopkov v primeru, ko se javnemu uslužbencu v (pravnomočnem) individualnem aktu zagotavlja večji obseg pravice do plače ter nima podrobnejših določb o posledicah. To ureja ZSPJS.

13. Besedilo prvotnega 3. člena ZSPJS se je glasilo: "Po tem zakonu se določajo plače javnih uslužbencev in funkcionarjev pri uporabnikih proračuna. Plače javnih uslužbencev za delo v tujini se določijo z uredbo vlade". Z novelo ZSPJS-D, ki je začela veljati 1. 7. 2005, je bil 3. členu dodan nov tretji odstavek (ki je določil, da se v pogodbi o zaposlitvi - kasneje tudi odločbi oziroma sklepu - javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), nov četrti odstavek (po katerem o spremembah plače, ki so posledica spremembe zakona, predpisa in drugega akta, izdanega na njihovi podlagi ali kolektivne pogodbe, obvesti delodajalec javnega uslužbenca oziroma funkcionarja s pisnim obvestilom in mu hkrati izroči pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, najkasneje v petnajstih dneh po uveljavitvi tega akta ali kolektivne pogodbe) in nov peti odstavek (po katerem se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivne pogodbe, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe). Hkrati je bil dodan 3a. člen, ki je predvidel ravnanje v primeru ugotovitve neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca ali funkcionarja (kasneje tudi odločbi oziroma sklepu) s tretjim odstavkom 3. člena. Določbi sta bili kasneje še dopolnjeni.

14. Zakonodajalec je torej z novelo ZSPJS-D določil jasne pravne podlage za določanje plač in predvidel posledice, posege in postopke v primeru neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca ali funkcionarja (kasneje tudi odločbi oziroma sklepu) s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona. Posebej z določitvijo, da v pogodbi o zaposlitvi javnemu uslužbencu ali funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, in da se v nasprotnem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb (s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja) kot sestavni del te pogodbe ter v nadaljevanju še z določitvijo postopkov, je poudaril načelo zakonitosti plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju ves čas zaposlitve in izključil načelo pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Slednje načelo ne velja v primeru, ko je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami; zakon ob tem tudi ni omejil (ali celo izključil) možnosti posegov za nazaj v že pravnomočno urejena razmerja. V skladu z načelom zakonitosti torej pride do neposredne uporabe določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, ki nadomestijo neusklajene pravnomočne odločbe ali sklepe delodajalca o plači oziroma določbe pogodb o zaposlitvi, ki določajo plačo, in sicer tudi v primerih, če do neskladnosti pride zaradi naknadne spremembe teh aktov.

15. Navedeno stališče je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-128/11 z dne 14. 2. 2013, na katero se sklicuje tožnica. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče med drugim poudarilo, da je treba v skladu s 3. in 3a. členom ZSPJS nezakonitost določene plače odpraviti ne glede na to, ali se to odpravi pri prevedbi po 49a. členu ZSPJS ali kadar koli se to ugotovi, glede na to, da sta določbi 3. in 3a. člena ZSPJS učinkovali že pred dejansko uveljavitvijo novega plačnega sistema v praksi.

16. Ker je zakonska ureditev, na katero se sklicuje tožnica, začela veljati po 1. 7. 2005, določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljala pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, do katerih je prišlo po datumu začetka veljavnosti navedenih določb, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. To pa obenem pomeni, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači. Datum 1. 7. 2005 pomeni časovno mejo, od kdaj dalje je mogoče kljub dokončnim in pravnomočnim individualnim aktom o plači delavcu priznati višjo plačo, če je ta določena v nižji višini, kot delavcu pripada z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

17. Tudi v tej zadevi je bistveno, kdaj naj bi do domnevne nezakonitosti pri določitvi plačnega količnika in razvrstitvi v plačni razred pri tožnici prišlo in v čem so te nezakonitosti. Pomembno je tudi, da mora biti določitev nižje plače nepravilna oziroma neskladna glede na veljavne zakone, predpise in druge akte, izdane na njihovi podlagi ter kolektivne pogodbe po 1. 7. 2005 in tudi, da določitev plače delavcu le v posledici (zatrjevanih) odločb o nezakoniti razrešitvi, razporeditvi ali napredovanju, ki so že pravnomočne, samo po sebi še ne pomeni, da je tudi plača v neskladju s predpisi oz. kolektivnimi pogodbami.

18. O tem revizijsko sodišče ni moglo odločati, saj iz tožničinih navedb (3) in dosedanjega postopka ni povsem jasno, ali in točno kako naj bi se domnevne nezakonitosti pri določitvi plač zgodile z odločbami iz leta 2001 in kako naj ne bi bile odpravljene (ali na novo storjene) v vseh nadaljnjih odločbah delodajalca (po obdobju, ki je še lahko predmet spora) ter ali gre le za napačno določitev plače v posledici razrešitve, razporeditve in napredovanja ali pa je bila plača nezakonito določena tudi mimo teh postopkov, le glede na tožničino delovno mesto, ipd. Upoštevati je treba, da je bila tožničina plača pred 1. 7. 2015 določena na podlagi predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo novele ZSPJS-D. 19. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi razveljavilo (razen v delu, na katerega se nanaša ugotovitev o zastaranju) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. Sodišče bo moralo najprej postopati po 108. členu ZPP, saj tožba z zahtevkom, kot je sedaj postavljen in ga je sodišče obravnavalo brez ustrezne določitve (ki pa je bila vsebovana v „spremenjeni tožbi,“ ki je sodišče ni dovolilo) ni formalno popolna. V skladu z načelom materialnega procesnega vodstva bo moralo sodišče tožnico v skladu z gornjimi materialno pravnimi usmeritvami tudi pozvati, da dopolni svoje navedbe in se jasno opredeli, v čem naj bi bila po navedenem presečnem datumu oziroma datumu, po katerem zahtevki niso zastarali, njena plača (in ne morda plača, ki je bila določena drugače le kot posledica premestitve, ki pa je že pravnomočna, itd.) določena nezakonito.

21. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, ostale revizijske navedbe za odločitev niso bistvene. Zato se revizijsko sodišče do njih ni opredelilo.

22. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej tudi odločbe VR RS II Ips 568/2001, II Ips 670/2001, III Ips 80/2004, II Ips 401/2005. Op. št. (2): Odločbe o določitvi tožničinega količnika za določitev plače in razporeditvi v plačni razred.

Op. št. (3): Tožnica v tožbi in v kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjuje, da je bila 30. 5. 1995 (z odločbo z dne 23. 5. 1996) imenovana za generalno sekretarko na Ministrstvu za zdravstvo in je zato pridobila dodatne količnike oziroma bila razporejena v višji plačni razred zaradi izjemnega napredovanja, in sicer v plačilni razred s količnikom v višini 9,0. S sporazumom z dne 13. 2. 2001 je bila razporejena na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pri tem pa naj ne bi bila (zakonito) razrešena z delovnega mesta generalni sekretar. Po premestitvi je bila z odločbo z dne 26. 2. 2001 razporejena v plačilni razred s količnikom v višini 8,5 in se ji že dosežen količnik 9,0 od 13. 2. 2001 dalje ni upošteval pri izplačilu plače. Ob premestitvi z delovnega mesta podsekretar na delovno mesto 319 podsekretar s sklepom z dne 13. 3. 2006 pa je bila razporejena v plačilni razred s količnikom v višini 6,8, čeprav bi moral biti upoštevan količnik 9,0. Poleg tega navaja, da bi morala od 1. 4. 2010 napredovati za en plačni razred, ker je od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo šest let in je v tem času dosegla oceno najmanj dobro.